Hiša v dolini: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 282:
Hotel sem imeti za vsak slučaj pa tudi dokaz. Počakal sem ga skrit za voglom z enim onih malih aparatov pred hišo, v katero je bil šel in ko je stal, vračajoč se, ravno na vratih, sem pritisnil. Doma sem potem izdelal sliko. Ne morem vam popisati s kakimi občutki sem se pasel na njem, ko je stal še na negativi le kot bleda, motna senca nad vhodom, in s kako divjo slastjo sem ga izvabil potem na dan. Prav gotovo, da sem ga videl, kako se je že hotel skriti zopet za vrata ali vsaj obrniti tako glavo, da bi se ga ne videlo naravnost v obraz in da bi se lahko še vseeno ogorčeno rotil, svetohlinec, da ni on, in kako more kdo kaj takega misliti. Toda bil je pribit, postavljen prav na sredo vhoda in je gledal naravnost sem, da si se mu lahko v lice zagrohotal, če bi bil hotel kaj slepariti. In nad vratini, ravno nad njegovo glavo, se je neusmiljeno bleščala hišna številka in napis ulice. Treba je bilo iti samo pogledat ali povprašat, kaj je tam notri ...
Omeniti pa moram, da je bil za svoja leta krasen človek. Lepo raščen, raven in krepak, in gladko obriti še ves sveži obraz, poln resne, skoraj mile mirnosti, v okviru belih
las še bolj mlad, nego bi bil drugače. Če bi ga bil srečal tako na cesti in bodisi tudi na pragu, kjer sem ga bil zaklinil, bi mi bil gotovo simpatičen. Tako pa se je vzdignilo le besno sovraštvo v meni proti človeku, ki je zvabil to nedolžno, zaupajoče bitje v nezdravo, pusto globel ter ga tiščal z okorno lažjo tam notri. Obenem je
zaplapolala moja ljubezen do nje še silneje, in sklenil sem trdno, da mu jo iztrgam iz rok, naj se zgodi kar hoče.
Pravzaprav bi se bil moral spomniti, da mislim tudi jaz bolj le nase in da si nisem dal jasnega računa, kaj bo z njenim bodočim življenjem, če stori to in gre za menoj. A prav to, da sem se pustil voditi edino od svojih čuvstev, mi je še danes porok, kako globoko sem jo ljubil. In to mi je tudi še danes v popolno opravičilo.
Naslednji torek sem šel in sem pričel takoj svoje delo. Sprva nisem o njenem možu seveda ničesar omenjal. Govoril sem ji samo o svoji ljubezni, govoril tako strastno in ognjeno, da me je nekaj časa kakor omamljena poslušala. Potem pa je planila naenkrat s svojega sedeža in me je hotela pognati z ostrimi besedami nazaj v moj skromni kotiček, od kjer sem medlel po njej že toliko časa.
Toda zdaj sem imel čudotvorni lek v žepu in se nisem pustil več pregnati. In oprezno, počasi sem ji povedal vse.
Učinek je bil strahovit. Jaz pa nisem videl, da je bilo to le dokaz, kako resnično, skoraj bi rekel abnormalno ga je ljubila, in da se je samo vsled tega tako naenkrat odvrnila od njega in se vrgla meni v naročje. Kaj ve, kaj sluti samo takle površen, mlad človek, ki ni sam doživel še ničesar resnično velikega, kaj se izvrši v enem samem takem hipu v človeški duši! To lahko rečem, da nisem bil nikdar v svojem življenju sirovega srca, kakor sem videl večinoma druge. A zdelo se mi je vendar vsaj do tridesetega leta vse naravno kar se godi na svetu, in nikakor nisem umel, kaj vraga počenjajo ljudje ob takih prilikah, kakor bi se svet podiral. Kvečjemu, da sem dolžil,
če sem kdaj pomislil o tem, gledališče, oziroma pesnike, ki si sami izmislijo vse te stvari in jih potem nehote in nevede ponavljajo še ljudje zunaj po življenju. In vi sami, prijatelj, ki vam pripovedujem to, vi sami, ne vem, če ste kdaj zaslutili, ko ste šli mimo take mračne človeške duše, — in šli ste gotovo, ker jih je na svetu več, nego bi se mislilo na prvi pogled, — vam samim, ne vem, če se je zazdelo, kako brezkončno globoka je lahko človeška duša, res, kakor morje, in kako čudno strašne stvari se gode po teh globinah. Ni, da bi človek umel, ni mogoče, — dovolj je, da zasluti, da ostrmi, da se strese enkrat in potem ne pozabi nikdar več. Kakor če ste šli o polnoči mimo grobov in ste videli strahove, prijatelj!«
Zelo sem se začudil gospodu Suši, ker nisem vkljub vsemu dobremu mnenju niti mislil o njem, da mu hodijo tudi take stvari po glavi.
A že je bilo, kakor da se sramuje, in s hladnim glasom je nadaljeval:
»Poprej sem vam rekel, da sem se poleg nje svoje nevrednosti vedno zavedal. Toda tej merici svoje skromnosti bi bil lahko mirno dodal vsaj še enkrat toliko in bi potem spoznal da ne morem imeti tako, kakor sem takrat bil, za to žensko skoro prav nobene vrednosti. No, pa saj pravim, da sem bil zaljubljen in da nisem ni česar mislil. In kaj da bi bil tudi še zdaj skromen — do neba ponosen sem bil, da se ne pomišlja položiti
svoje usode v moje roke.
Tako sva sklenila, da odidem jaz vkljub podaljšanemu dopustu že ta teden, ona pa dva dni kasneje za menoj. Nihče ni naju videl nikdar skupaj, nihče ni slutil, da se poznava, zato tudi nihče ne bo spravljal njenega bega v zvezo z mojim odhodom;
najmanj njen mož. Da ga spravi popolnoma ob sled, vzame ona najprej kako drugo smer, mu odpošlje od tu kje pismo in ono sliko ter mu pove, da jo je zastonj iskati ter da se ne
vrne nikdar več k njemu nazaj.
In ko je bilo vse tako lepo domenjeno in urejeno, sem ji hotel oviti roko okrog vratu in jo prvič poljubiti. Toda odrinila me je hladno od sebe, češ, da svojega moža, vsaj dokler je še vedno njegov kruh, ne bo varala niti z eno mislijo ne. Jezilo me je, da vzame vsako stvar tako strašno za res, a zavedal sem se tudi, da jo le vsled tega tako častim.
Pa še nekaj bolj sitnega ji je prišlo kar hipoma na um: Kaj da bi bila pravzaprav, če gre z menoj! Možu da ne vzame skratka ničesar, niti svojih oblek in lišpa ne, kolikor ga ima od njega; svojega imetja pa ima jedva za nekaj mesecev. Kaj potem?
— To je vendar moja skrb! sem jo blagohotno pomiril.
Ampak tu sem jo skupil! Ali jo mislim neki izdrževati? Besnela je nad tolikim insultom, in imel sem res opraviti, da sem jo pomiril.
Dogovorila sva se tako, da si poišče takoj kako službo in da bo živela popolnoma ob svojem. Tako sem ji predlagal jaz sam.
— To so le sofizmi od'Vaše strani
in vi mislite seveda, da ne bo tako,
| |||