Hiša v dolini: Razlika med redakcijama

odstranjenih 60 zlogov ,  pred 4 leti
brez povzetka urejanja
 
 
Hotel sem imeti za vsak slučaj pa tudi dokaz. Počakal sem ga skrit za voglom z enim onih malih aparatov pred hišo, v katero je bil šel in ko je stal, vračajoč se, ravno na vratih, sem pritisnil. Doma sem potem izdelal sliko. Ne morem vam popisati s kakimi občutki sem se pasel na njem, ko je stal še na negativi le kot bleda, motna senca nad vhodom, in s kako divjo slastjo sem ga izvabil potem na dan. Prav gotovo, da sem ga videl, kako se je že hotel skriti zopet za vrata ali vsaj obrniti tako glavo, da bi se ga ne videlo naravnost v obraz in da bi se lahko še vseeno ogorčeno rotil, svetohlinec, da ni on, in kako more kdo kaj takega misliti. Toda bil je pribit, postavljen prav na sredo vhoda in je gledal naravnost sem, da si se mu lahko v lice zagrohotal, če bi bil hotel kaj slepariti. In nad vratini, ravno nad njegovo glavo, se je neusmiljeno bleščala hišna številka in napis ulice. Treba je bilo iti samo pogledat ali povprašat, kaj je tam notri ...
Hotel sem imeti za vsak slučaj
 
pa tudi dokaz. Počakal sem ga skrit
Omeniti pa moram, da je bil za svoja leta krasen človek. Lepo raščen, raven in krepak, in gladko obriti še ves sveži obraz, poln resne, skoraj mile mirnosti, v okviru belih
za voglom z enim onih malih aparatov
las še bolj mlad, nego bi bil drugače. Če bi ga bil srečal tako na cesti in bodisi tudi na pragu, kjer sem ga bil zaklinil, bi mi bil gotovo simpatičen. Tako pa se je vzdignilo le besno sovraštvo v meni proti človeku, ki je zvabil to nedolžno, zaupajoče bitje v nezdravo, pusto globel ter ga tiščal z okorno lažjo tam notri. Obenem je
pred hišo, v katero je bil šel in
zaplapolala moja ljubezen do nje še silneje, in sklenil sem trdno, da mu jo iztrgam iz rok, naj se zgodi kar hoče.
ko je stal, vračajoč se, ravno na vratih,
 
sem p r i t i s n i l . Doma sem potem
Pravzaprav bi se bil moral spomniti, da mislim tudi jaz bolj le nase in da si nisem dal jasnega računa, kaj bo z njenim bodočim življenjem, če stori to in gre za menoj. A prav to, da sem se pustil voditi edino od svojih čuvstev, mi je še danes porok, kako globoko sem jo ljubil. In to mi je tudi še danes v popolno opravičilo.
izdelal sliko. Ne morem vam popisati
 
s kakimi občutki sem se pasel na
Naslednji torek sem šel in sem pričel takoj svoje delo. Sprva nisem o njenem možu seveda ničesar omenjal. Govoril sem ji samo o svoji ljubezni, govoril tako strastno in ognjeno, da me je nekaj časa kakor omamljena poslušala. Potem pa je planila naenkrat s svojega sedeža in me je hotela pognati z ostrimi besedami nazaj v moj skromni kotiček, od kjer sem medlel po njej že toliko časa.
njem, ko je stal še na negativi le kot
 
bleda, motna senca nad vhodom, in
Toda zdaj sem imel čudotvorni lek v žepu in se nisem pustil več pregnati. In oprezno, počasi sem ji povedal vse.
s kako divjo slastjo sem ga izvabil
 
potem na dan. Prav gotovo, da sem
Učinek je bil strahovit. Jaz pa nisem videl, da je bilo to le dokaz, kako resnično, skoraj bi rekel abnormalno ga je ljubila, in da se je samo vsled tega tako naenkrat odvrnila od njega in se vrgla meni v naročje. Kaj ve, kaj sluti samo takle površen, mlad človek, ki ni sam doživel še ničesar resnično velikega, kaj se izvrši v enem samem takem hipu v človeški duši! To lahko rečem, da nisem bil nikdar v svojem življenju sirovega srca, kakor sem videl večinoma druge. A zdelo se mi je vendar vsaj do tridesetega leta vse naravno kar se godi na svetu, in nikakor nisem umel, kaj vraga počenjajo ljudje ob takih prilikah, kakor bi se svet podiral. Kvečjemu, da sem dolžil,
ga videl, kako se je že hotel skriti
če sem kdaj pomislil o tem, gledališče, oziroma pesnike, ki si sami izmislijo vse te stvari in jih potem nehote in nevede ponavljajo še ljudje zunaj po življenju. In vi sami, prijatelj, ki vam pripovedujem to, vi sami, ne vem, če ste kdaj zaslutili, ko ste šli mimo take mračne človeške duše, — in šli ste gotovo, ker jih je na svetu več, nego bi se mislilo na prvi pogled, — vam samim, ne vem, če se je zazdelo, kako brezkončno globoka je lahko človeška duša, res, kakor morje, in kako čudno strašne stvari se gode po teh globinah. Ni, da bi človek umel, ni mogoče, — dovolj je, da zasluti, da ostrmi, da se strese enkrat in potem ne pozabi nikdar več. Kakor če ste šli o polnoči mimo grobov in ste videli strahove, prijatelj!«
zopet za vrata ali vsaj obrniti tako
 
glavo, da bi se ga ne videlo naravnost
Zelo sem se začudil gospodu Suši, ker nisem vkljub vsemu dobremu mnenju niti mislil o njem, da mu hodijo tudi take stvari po glavi.
v obraz in da b i se lahko še vseeno
 
ogorčeno rotil, svetohlinec, da n i
A že je bilo, kakor da se sramuje, in s hladnim glasom je nadaljeval:
on, in kako more kdo kaj takega mis
 
l i t i . Toda bil je pribit, postavljen
»Poprej sem vam rekel, da sem se poleg nje svoje nevrednosti vedno zavedal. Toda tej merici svoje skromnosti bi bil lahko mirno dodal vsaj še enkrat toliko in bi potem spoznal da ne morem imeti tako, kakor sem takrat bil, za to žensko skoro prav nobene vrednosti. No, pa saj pravim, da sem bil zaljubljen in da nisem ni česar mislil. In kaj da bi bil tudi še zdaj skromen — do neba ponosen sem bil, da se ne pomišlja položiti
prav na sredo vhoda in je gledal naravnost
sem, da s i se mu lahko v lice
zagrohotal, če b i b i l hotel kaj slepar
i t i . In nad vratini, ravno nad njegovo
glavo, se je neusmiljeno bleščala
hišna številka in napis ulice.
Treba je bilo iti samo pogledat a l i
povprašat, kaj je tam notri . . .
Omeniti pa moram, da je bil za
svoja leta krasen človek. Lepo raščen,
raven in krepak, in gladko
obriti še ves sveži obraz, poln resne,
skoraj mile mirnosti, v okviru belih
las še bolj mlad, nego bi b i l drugače.
Ce bi ga bil srečal tako na cesti in
bodisi tudi na pragu, kjer sem ga bil
zaklinil, bi mi b i l gotovo simpatičen.
Tako pa se je vzdignilo le besno
sovraštvo v meni proti človeku, k i je
zvabil to nedolžno, zaupajoče bitje v
nezdravo, pusto globel ter ga tiščal
z okorno lažjo tam notri. Obenem je
zaplapolala moja ljubezen do nje še
sil ne je, in sklenil sem trdno, da mu
jo iztrgam iz rok, naj se zgodi kar
hoče.
Pravzaprav bi se bil moral
spomniti, da m i s l im tudi jaz bolj le
nase in da si nisem dal jasnega računa,
kaj bo z njenim bodočim življenjem,
če stori to in gre za menoj.
A prav to, da sem se pustil voditi
edino od svojih čuvstev, mi je še danes
porok, kako globoko sem jo ljubil.
In to mi je tudi še danes v popolno
opravičilo.
Naslednji torek sem šel i n sem
pričel takoj svoje delo. Sprva nisem
o njenem možu seveda ničesar omenjal.
Govoril sem j i samo o svoji ljubezni,
govoril tako strastno in ognjeno,
da me je nekaj časa kakor omamljena
poslušala. Potem pa je planila
naenkrat s svojega sedeža in me je
hotela pognati z ostrimi besedami
nazaj v moj skromni kotiček, od kjer
sem medlel po njej že toliko časa.
Toda zdaj sem imel čudotvorni
lek v žepu in se nisem pustil več pregnati.
In oprezno, počasi sem j i povedal
vse.
Učinek je bil strahovit. Jaz pa
nisem videl, da je bilo to le dokaz,
kako resnično, skoraj bi rekel abnormalno
ga je ljubila, in da se je samo
vsled tega tako naenkrat odvrnila od
njega in se vrgla meni v naročje.
Kaj ve, kaj sluti samo takle površen,
mlad človek, k i ni sam doživel
še ničesar resnično velikega, kaj se
izvrši v enem samem takem hipu v
človeški duši! To lahko rečem, da nisem
b i l nikdar v svojem življenju sirovega
srca, kakor sem videl večinoma
druge. A zdelo se mi je vendar
vsaj do tridesetega leta vse naravno
kar se godi na svetu, in nikakor n i sem
umel, kaj vraga počenjajo ljudje
ob takih prilikah, kakor bi se
svet podiral. Kvečjemu, da sem dolžil,
če sem kdaj pomislil o tem, gledališče,
oziroma pesnike, ki si sami
izmislijo vse te stvari in j ih potem
nehote in nevede ponavljajo še ljudje
zunaj po življenju. In v i sami,
prijatelj, ki vam pripovedujem to,
vi sami, ne vem, če ste kdaj zaslutili,
ko ste šli mimo take mračne človeške
duše, — in šli ste gotovo, ker j i h je
na svetu več, nego bi se mislilo na
prvi pogled, — vam samim, ne vem,
če se je zazdelo, kako brezkončno globoka
je lahko človeška duša, res, kakor
morje, in kako čudno strašne
stvari se gode po teh globinah. N i ,
da bi človek umel, ni mogoče, — dovolj
je, da zasluti, da ostrmi, da se
strese enkrat in potem ne pozabi
nikdar več. Kakor če ste šli o polnoči
mimo grobov in ste videli strahove,
prijatelj!«
Zelo sem se začudil gospodu Suši,
ker nisem vkljub vsemu dobremu
mnenju niti mislil o njem, da mu hodijo
tudi take stvari po glavi.
A že je bilo, kakor da se sramuje,
in s hladnim glasom je nadaljeval:
»Poprej sem vam rekel, da sem
se poleg nje svoje ne vrednost i vedno
zavedal. Toda tej merici svoje skromnosti
bi bil lahko mirno dodal vsaj
še enkrat toliko in bi potem spoznal
da ne morem imeti tako, kakor sem
takrat bil, za to žensko skoro prav
nobene vrednosti. No, pa saj pravim,
da sem b i l zaljubljen in da nisem n i česar
mislil. In kaj da b i b i l tudi še
zdaj skromen — do neba ponosen
sem bil, da se ne pomišlja položiti
svoje usode v moje roke.
 
Tako sva sklenila, da odidem jaz
Tako sva sklenila, da odidem jaz vkljub podaljšanemu dopustu že ta teden, ona pa dva dni kasneje za menoj. Nihče ni naju videl nikdar skupaj, nihče ni slutil, da se poznava, zato tudi nihče ne bo spravljal njenega bega v zvezo z mojim odhodom;
vkljub podaljšanemu dopustu že ta
najmanj njen mož. Da ga spravi popolnoma ob sled, vzame ona najprej kako drugo smer, mu odpošlje od tu kje pismo in ono sliko ter mu pove, da jo je zastonj iskati ter da se ne
teden, ona pa dva dni kasneje za menoj.
vrne nikdar več k njemu nazaj.
Nihče n i naju videl nikdar skupaj,
 
nihče ni slutil, da se poznava,
In ko je bilo vse tako lepo domenjeno in urejeno, sem ji hotel oviti roko okrog vratu in jo prvič poljubiti. Toda odrinila me je hladno od sebe, češ, da svojega moža, vsaj dokler je še vedno njegov kruh, ne bo varala niti z eno mislijo ne. Jezilo me je, da vzame vsako stvar tako strašno za res, a zavedal sem se tudi, da jo le vsled tega tako častim.
zato tudi nihče ne bo spravljal njenega
 
bega v zvezo z mojim odhodom;
Pa še nekaj bolj sitnega ji je prišlo kar hipoma na um: Kaj da bi bila pravzaprav, če gre z menoj! Možu da ne vzame skratka ničesar, niti svojih oblek in lišpa ne, kolikor ga ima od njega; svojega imetja pa ima jedva za nekaj mesecev. Kaj potem?
najmanj njen mož. Da ga spravi popolnoma
 
ob sled, vzame ona najprej
— To je vendar moja skrb! sem jo blagohotno pomiril.
kako drugo smer, mu odpošlje od tu
 
kje pismo in ono sliko ter mu pove,
Ampak tu sem jo skupil! Ali jo mislim neki izdrževati? Besnela je nad tolikim insultom, in imel sem res opraviti, da sem jo pomiril.
da jo je zastonj iskati ter da se ne
 
v r n e nikdar več k njemu nazaj.
Dogovorila sva se tako, da si poišče takoj kako službo in da bo živela popolnoma ob svojem. Tako sem ji predlagal jaz sam.
In ko je bilo vse tako lepo domenjeno
 
in urejeno, sem j i hotel oviti
 
roko okrog vratu in jo prvič poljubiti.
Toda odrinila me je hladno od sebe,
češ, da svojega moža, vsaj dokler
je še vedno njegov kruh, ne bo varala
niti z eno mislijo ne. Jezilo me je,
da vzame vsako stvar tako strašno za
res, a zavedal sem se tudi, da jo le
vsled tega tako častim.
Pa še nekaj bolj sitnega j i je
prišlo kar hipoma na um: K a j da b i
bila pravzaprav, če gre z menoj! Možu
da ne vzame skratka ničesar, n i ti
svojih oblek in lišpa ne, kolikor ga
ima od njega; svojega imetja pa
ima jedva za nekaj mesecev. K a j
l>otem?
— To je vendar moja skrb! sem
jo blagohotno pomiril.
Ampak tu sem jo skupil! A l i jo
mislim neki izdrževati? Besnela je
nad tolikim insultom, in imel sem res
opraviti, da sem jo pomiril.
Dogovorila sva se tako, da s i poišče
takoj kako službo in da bo živela
popolnoma ob svojem. Tako sem j i
predlagal jaz sam
— To so le sofizmi od'Vaše strani
in vi mislite seveda, da ne bo tako,
612

urejanj