Hiša v dolini: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 451:
so se ravno polegli viharji v vas, se že preplašite tišine in zakričite, ker vas je strah.
Mene pa ni bilo nikdar strah; in čim bolj tiho je bilo v meni in okrog mene, tem bolj sladko mi je postalo v srcu. O, samo zaslutiti da bi vam mogla dati razkošje v daljave zasanjane duše! Ne uničenje, smrt, nirvana, ampak razlitost vse tja ven pod čisto nebo ... Čakanje brez pričakovanja, hrepenenje brez želj ... Tja čez plan od vzhoda do zahoda položena harpa z zlatimi strunami, ki se jih ne sme dotakniti nobena človeška
roka in ki gredo samo rahle sapice neslišno čez nje, da brni le globoko nekje v njih ...
Zato so mi bili tudi vaši poseti izpočetka tako neljubi. Ne da bi se vas bilo balo v navadnem smislu moje srce, ker ste pač tak in tak mož in v taki in taki opravi; ampak zato smo se vas bali vsi, jaz, hišica, vrt, dolinica sama, ker ste bili bitje iz drugega nam tako tujega in zoprnega sveta. Vedeli smo, da se bomo morali vsakrat šele s silo zopet zbrati, zamisliti, zasanjati, predno bo zopet popolnoma tako, kakor je bilo prej; in vsak napor nam je bil odveč v našem sladkem brezdelju.
In čim večkrat ste prišli, tem več ste odnesli vselej s seboj, da je ostala sama še dolinica brez sija, vrt brez vonja, hišica brez poezije, jaz sama brez nekdanjih sanj ... Tako potem ni bilo več čudno, da sem se ločila tako lahko od vsega tega ... In od svojega moža ... Zakaj tudi od njega bi me ne bil nihče odtrgal, da sem bila še ona, katera sem bila prej ... Kraljujoča sredi tišine okrog sebe, bi bila znala umeče pretehtati, kolik je njegov greh in bi ga ne bila pretiravala.
In zdaj se vračam zopet v svoj »dolgčas« ... Zopet sedem na svoj prestol in zopet se razgrne molk prepleten z zlatimi sanjami okrog mene in čezme, da bom zopet kakor
kraljica v najbogatejšem ornatu.
Vam pa, prijatelj, iskreno hvalo za to, da ste mi hoteli storiti dobro. Ni vaša krivda, če ste ponujali rokam, ki niso vedele, kaj bi z vašim darom; in nič manj vam ne želim,
da bi tudi vi dosegli vso srečo na tem svetu; vi svojo kakor jaz svojo, zakaj vsakdo si jo predstavlja drugače in jo išče drugje.
Toda zato, ker vem, da je moja trajnejša od vaše, zato, ker vidimo mi, ki gledamo iz varnega solnčnega pristana ven k vam, kako klavrna je često vaša borba in ničevo vse vaše junaštvo, — zato vam želim, da spoznate nekoč to našo srečo in zavijete iz krajev, kjer vam ni treba biti.
In če se to kdaj zgodi, tedaj vedite, da boste i meni i mojemu možu dobrodošel gost. Ne še zdaj, ko je vaš glas še trd in raskav, kakor vseh, ki morajo klicati čez valove —, ko boste govorili naš tihi prisrčni jezik,<ins> </ins>jezik samotnih duš, tedaj pridite, da se pomenimo tiho v njem.
<p align=right>Marija.«</p>
Zgrnil sem počasi list in sem ga spravil v zavitek.
Zdelo se mi je, da ga umem ... A obenem sem tudi čutil, da ga gospod Suša ni umel ... Spomnil sem se njegovih svečanih besed, predno je odšel in sem se moral veselo zasmejati. Ne, tihega jezika ti ljubi gospod Suša ne boš znal nikdar; in tudi »samotna duša« nisi in nikoli ne boš. Misliš, da ljubiš samoto, ker ti ni nikdar dolgčas; a dolgčas ti ni nikdar samo zato, ker imaš ves dan čez glavo posla. Toda, če bi te vlekli
tja dol v dolino, gospod Suša, ter bi te prisilili, da moraš sedeti od jutra do večera pred hišico ter čitati knjige ali pa gledati v zrak, javaljne, da bi zdržal en teden ...
Ampak to nič ne de, — radi tega si vseeno vrl mož in koristen član družbe, — gotovo celo prav radi tega koristen.
»Kaj pa je zdaj z ono hišo tam spodaj?« sem ga vprašal drugi dan. »Ali sta lastnika še ta dva človeka?«
»On že ne, ker je umrl, predno sem prevzel jaz premoženje. Ona se pa menda vsaj čuti ne lastnica več, tudi če še živi, ker sem čul ravno zadnjič enkrat na davkariji, da je že
toliko in toliko zastalih davkov gori in da poženejo nekega dne vse skupaj na dražbo. Mogoče, da kupim takrat jaz, saj pojde itak za kak nič. Dal bi si napraviti mlin ali pa kako drugo podjetje spodaj, ker je vodna moč precej velika, če bi jez nekoliko dvignil ...
| |||