Ljubezen in rodoljubje: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.909:
<center>* * *</center>
Jutro je bilo jasno, a skoraj mrzlo. Žarki počasi vzhajajočega sonca še niso imeli moči, da bi ogreli ohlajeni zrak.
Na obširni planoti sredi velikega hrastovega loga se je sešla majhna družba. Ločena v dve skupini se je tiho pomenkovala med seboj. Na jedni strani sta stala pl. Braunseiss in baron Ruhbach z vojaškim nadzdravnikom, na drugi pa Kres s Kočevarjem in Orožnom. V bližini sta stali dve kočiji; kočijaža sta držala konja za uzdo.
Razdalja med dvobojevnikoma je bila zaznamovana z dvema sabljama, ki sta bili zapičeni v zemljo. Premeril jo je mlad nadporočnik.
»Gospoda — pripravljeno je,« je dejal nadporočnik.
Nepristranski, sekundanta in zdravnik so stopili na stran, za dva hrasta.
Bojevnika pa sta si stopila nasproti. Vsak je držal v desnici nabito pištolo ... Čakala sta znamenja. Oba sta bila bleda.
In nadporočnik jima je dal znamenje.
Kres je dvignil pištolo malo ... višje ... še višje ... potem pa je nagnil zopet cev, mereč na stotnikove prsi ...
»Ne streljaj! — Ne ubijaj!« mu je branila vest. »Melanija! — Ubije me sicer on,« mu je govorilo nekaj drugega ...
In ustrelil je ... pl. Braunseiss je stal neranjen pokonci ...
Jedva pa se razkadi dim, poči nasprotnikova pištola.
»Melanija!« je kriknil Kres, dvignil obe roke ... lovil se po zraku ter se zgrudil na obraz — od nekod pa se je začul hudoben smeh ...
»Kres ... Kres! — Li čuješ, Kres!?« je vpil obupano Kočevar, kleče ob nezavestnem prijatelju ter mu majal glavo.
Orožen in nadzdravnik sta klečala na drugi strani ranjenca ter mu slačila obleko.
Kres pa je hropel in bolestno ječal ...
Krogla mu je prodrla život pod prsmi nad trebuhom ter prišla na hrbtni plati iz njega. Kri je vrela iz rane ...
»Ali je smrtno ranjen?« je vpraševal Kočevar trepetaje.
Nadzdravnik je molčé skomizgnil z ramami ter mašil rano; Orožen pa je strmel obupano pred se v okrvavljeno, v smrtnem boju se zvijajoče telo prijateljevo ... pomagal ni več ... vedel je, da je vse zaman ...
Malo kesneje so dvignili nezavestnega Kresa v kočijo ... vanj sta sedla Kočevar in Orožen ... počasi so se peljali v mesto.
Sonce je posijalo ... rosa po travi se je blestela, iskrila in svetila ... ptički so veselo popevaje poletavali med gostim vejevjem ... Kres pa je hropel in hropel ...
»Umrje nama ... ah, predno ga pripeljeva do doma!« je dejal Kočevar ter božajoč prijatelja neprestano tiho klical: »Kres! — Josip! — Li čuješ? — Moj Bog, pomagaj!«
Orožen pa je držal ranjenca v naročju.
»Ustavimo se pri Dolžanu ... vožnja ga strašno trpinči ... do doma je še daleč,« je svetoval Orožen.
»Da, da, pri Dolžanu se ustavimo ... oče, starec bi se preveč prestrašil ... Melanijin glas ga prebudi morda preje!« je pritrdil Kočevar.
Na ulicah je bilo videti le malo ljudi. Meščani so še večinoma spali, le delavci in rokodelci so hiteli na delo.
Ko so prišli na trg, je bil še prazen. Ustavili so se pred Dolžanovo hišo.
Kočevar je stopil iz kočije ter stekel v hišo. V pritličju je bila kuhinja in soba za posle. Šel je v kuhinjo ... prestrašena mu je pritekla nasproti Ana.
»Moj Bog, kaj Vam je, gospod Kočevar!? — Bled ... okrvavljen ste!« je zavpila.
»Kres je nevarno ranjen ... dalje ne moremo ... prineseva ga z Orožnom na posteljo sem,« je dejal Kočevar ter zopet hitel nazaj h kočiji.
In dvignila sta Kresa ter ga naslanjaje njegovo telo ob se, nesla v sobo za posle, kjer sta ga položila na prvo posteljo.
Ana je začela glasno jokati, vpiti, — treti roke ter klicati: »Kres! — Moj Bog, Kres!«
Mrtvaška bledota se je razlila po lepem ranjenčevem obrazu ... še vedno je ječal ... hropel, da so se mu težko dvigale široke prsi.
»Umrl bo ... ubili so nam ga!« je zaihtel Kočevar ter omahnil na stol.
Tedaj pa je planila v sobo Melanija ... jedva na pol oblečena ... z razpletenimi lasmi ...
»Josip! — Moj Josip!« je kriknila, da je pretreslo kosti in mozeg vsem pričujočim ter se vrgla tik ljubega.
»Josip!« je klicala neprestano ter mu poljubljala usta, oči, čelo, lice ...
»Josip! — Josip!« — —
In najedenkrat se je zgenil njegov obraz, globoko je zdihnil, odprl trepalnice ter zaječal:
»Melanija!«
»Josip! — Ah, čuj me, dragi, ljubi! — živi! — ne umiraj! — Saj si moj, moj ... ah, Josip, Josip!«
»Melanija — odpusti!« je šepetal Kres in solza se mu je zablestela v očesi, ona pa ga je poljubovala in ihtela in ihtela ...
»Ah, umreti moram ... Melanija! — ah, kako boli! — grozno trpim, Melanija! ah, umreti, umreti!« — Dvignil je roko ter jo položil Melaniji na sklonjeno glavo.
A takoj se je iznova onesvestil ... zopet ga je klicala nevesta ... zopet je pogledal ter zaječal:
»Melanija!«
Potem pa je izgubil zavest ... ni se prebudil več ... začel se je smrtni boj ...
Melanija je klečala ob postelji ter ga držala za roko ...
Vstopil je župnik s sv. popotnico ... ni mu je mogel dati več ... mazilil ga je s sv. oljem ... zgrudil se na kolena ter tiho, vroče molil in molil ...
In še jedenkrat so se dvignile hropeče prsi ... vse telo je strepetalo ... stegnilo se ... in Kres je preminil ...
Tik postolje pa je ležala onesveščena Melanija, bleda in mrzla ko krasen kip ...
==XVII.==
Minuli sta za tem dolgi dve leti. —
Na spodnjem koncu dolge mize je sedel pesnik Muhovnik in sladko vznemirjen čakal, kdaj mu namigne doktor Pavlin. Ponosno, samozavestno je stresal nocoj svojo grivato glavo ter z vsemi desetimi prsti ril po svojih kodrastih, ženijalno kodrastih laseh. Danes je bil srečen in zadovoljen sam s seboj. Iz Ljubljane je dobil poročilo, da je sklenil odbor dramatičnega društva sprejeti njegovo biblično dramo »{{razprto|Pastrka}}«, igro v petih dejanjih, ako izpusti polovico oseb ter črta cel prvi in četrti akt. Razen tega zahteva odbor še, da prestavi pesnik dejanje iz Abrahamove dobe v sedanji čas, da zamenja biblične osebe z osebami iz domače družbe, izkratka: da vso snov temeljito predela in — modernizira ... Nepopisno vesel je bil Muhovnik tega sporočila. Po dvajsetletnem napornem trudu vendar uspeh, — velikanski, ponosen, slaven uspeh! Vztrajnost, ženijalnost in idejalizem so torej zmagali vse ovire ... Muhovnikova drama se bo igrala v slovenski metropoli, v krasnem, novem, velikem gledališču, pred najizbranejšo, najfinejšo, najelegantnejšo, najbogatejšo in najveljavnejšo slovensko gospodo! Muhovnik bo dosegel, kar se ni posrečilo doslej še nobenemu slovenskemu poetu ... osvojil si bo občinstvo in dramatična tla trajno. Za »Pastrko« pride na vrsto dramatizirana »Tepka«, za to opera »Kralj Gubec«, žaloigra »Črtomir« in končno trilogija »Herbart Turjaški« ... jedno delo za drugim, šireč čast in slavo toliko časa preziranega Muhovnika ... V duhu je že sanjal o svojem velikanskem životopisu v »Zgodovini slovenskega slovstva« ... Res je, da ga čaka še mnogo, mnogo dela, — zlasti moderniziranje klasične snovi mu bo delalo precej preglavice, — toda Muza, ki ga ni zapustila tako dolgo, ne zapusti ga sedaj, ko je njen ljubimec že na pragu — nesmrtnosti!
Pogumno in podjetno se je oziral zato Muhovnik po bučni in hrupni svatovski družbi ter si mislil: „O ve prozaične duše, ki živite le ob jedi in pijači. . . pa ne umejete žuborenja valčkov, šumenja drevesnih vrhov, kramljanja metuljčkov in hroščev s cvetkami, — ne umejete pihljanja vetrca, migljanja zvezdic in molka žalobne lune ... o vi nesrečneži, ne zavedate se, da ste v družbi ljubljenca Apolonovega, prijatelja Muz, genija, ki se dviga nad vami v sončno-jasnih višavah ter gleda na vas in na vaše nizkotne vzore le s tožnim, prizanesljivim pomilovanjem!« Sam sebi se je zdel oboževanja vreden, imeniten in nedosežen. Bil pa je tudi že sit in napojen tako, da si je želel le še trenotka, ko bo mogel prečitati svojo klasično zdravico srečnemu ženinu Kočevarju in zorni njegovi nevesti Minki. Poleg Muhovnika pa je sedela sramežljiva in še vedno nadebudna devica, notarjeva Malka. Na tihem se je togotila nad svojim sosedom pesnikom, ki ji ne zna kar nič dvoriti, ampak se le sam s seboj pomenkuje in nekako bedasto reži. Tak negalantnež in okornež! Saj bi vendar lahko rekel, da ima zopet krasno belo toaleto ... ali pa bi pohvalil njeno najmodernejšo frizuro ... ali pa jo vsaj podražil z njenim pikantnim izrezkom na prsih in na hrbtu! — Pa nič, — niti začeti, ne zna, ta pustež! Že ves večer more govoriti le s kontrolorjem Meglo, in še to le tedaj, če ju ne vidi njegova debeluha. „Jaz pa pravim, gospod notar, in gotovo ne lažem, da nisem bila še z nobenim ženitvanjem tako zadovoljna, kakor z nocojšnjim,« se je pogovarjala kontrolorka z notarjem Škorcem ter glodala debelo puranovo stegno „Toliko jedi in pijače še nisem videla nikdar na mizi; in vse tako izvrstno, fino, izbrano1. . . Ali ni res tako, gospod notar?' „A-hm . . . Samo vroče je . . . ph, ph!« je zinil notar in si brisal s servijeto zabuhli in zaripljeni obraz, na katerem je stala potna kapljica poleg kapljice. „Res je vroče . . . ph, ph! — oh, saj pa še nisem videla nobene svatbe s toliko gosti. Oh!« je zdihovala in ječala kontrolorka. Sedela je na dveh stoleh. „Pred dvema letoma smo se tudi dobro imeli, gospod notar ... ali se še spominjate?« Zaspano se je ozrl notar v kontrolorko in si tiščal servijeto na široko zevajoča usta; odgovoril pa ni nič. „Pri Dolžanu smo bili ... saj veste, li ne? — na zaroki rajnega Kresa ... saj se spominjate li ne ? — Oh, da je moralo tako priti! — To bi bila šele pojedina, ko bi se bila vzela Kres in Melanija . . . oh, oh!« je globoko zdihnila, da so se dvignile njene težke prsi in da je izginilo vse troje kontrolorkinih brad ter se je par hipov videlo le pol njenega rdečega, tolstega obraza . . . Potem pa se je zopet umirila ter si naložila na krožnik veliko porcij o'piščanca . . . „Na vsak način moramo pregovoriti Kočevarja, da kandidira za mandat!« je govoril Vitavšek preko mize s Pavlinom. „Z ustanovitvijo hranilnice in posojilnice po načrtu pokojnega Kresa in svojim lepim vodstvom vedno čilejše prospevajoče čitalnice si je pridobil vsa srca, ki so gorela nekdaj za njegovega nesrečnega prijatelja. Prepričan sem, da zmaga.« „Jaz takisto,« je odgovoril zdravnik. „Ne vem, zakaj se tako upira. Res, da ima sedaj, ko mora po smrti tastovi voditi sam obširno in veliko kupčijo, premnogo lastnih skrbi in del; a vedeti mora tudi, da pademo, če se izgovori on, zopet v iste sitnosti in morebiti tudi v iste boje, kot pred dvema letoma. Dolžan pl. Taborski sicer ne bo kandidiral več in menda tudi baron ne, saj sta sedaj debela prijatelja; toda konservativci in veleposestniki izvestno ne bodo mirovali.« „No, brez upa na zmago! Narod se je v zadnjih dveh letih marsičesa naučil. Sedaj vidijo vsi jasno in razločno, kje je pravica, resnica in čast, kje pa le izrabljevanje, sebičnost in sramota« . . . „In vidva se večkrat vidita?« je vpraševala Karla svojega soseda, mladega slovenskega tehnika Valentina Kresa. „O, večkrat, — vsak teden dvakrat gotovo!« je odgovoril iskreno Kres ter si popravil svileni trobojni trak „Slovenije« na sredo prsi. „Počakam jo navadno v „Ljudskem vrtu«, na klopi poleg Grillparzerjevega spomenika; potem pa jo spremim prav do konser-vartorija. Ker je gospa, pri kateri Tončka stanuje, vrla Čehinja ter ima dvoje možitveželjnih hčera, se snidemo večkrat tudi na zabavah in plesih češkega društva „Slovanska Beseda« ali pa pri koncertih „Slovanskega pevskega društva«. „Blagor vama! — Kako rada bi se šla tudi jaz na Dunaj izobraževat . . . o! Odkar sem ostala sama v Taboru, sem vsa nesrečna! — Kako lepi časi so minili ... o, o!« Smehljaje je zrl Kres na svojo družico, ki se je razcvela v vitko, vendar pa bujnorastlo devo, ter, gladeč svoje male črne brčice, dejal z rahlim posmehom : „Gospica, Vi ste nesrečna!? In vendar Vam gleda iz oči, iz vsakega Vašega uda, vsakega Vašega kretanja zdravje in hrepenenje po življenju! — Nesrečen človek nima tako iskrečih se oči, tako polnih lic in ne tako zapeljivo rdečih ustnic . . o gospica, Vi niste iskrena!« „Verujte mi, gospod Valentin, verujte! — res, prav res sem nesrečna ... o, tako nesrečna!« je hitela zardela Karla ter se silila otožno gledati. No, ni se ji posrečilo. Njen pogled je bil zato le poreden in ko-keten. „Vi bi torej radi šli tudi na konservatorij ? — na Dunaj? „Takoj bi šla, takoj... z Vami bi se peljala .. .« „In kaj bi dejal potem gospod profesor Flerin?! — 0. vi grda hinavka! Mislili ste menda, da se na Dunaj ničesar ne zve izza kulis v domovini ... a zmotili ste se! — Gorje Vam, če Vas zatožim gospoda profesorju!« sklonivši se k nji, ji je pošepetal: „Tri dni Vas ne bi poljubil!« . . . „Mislite?« — ga je šegavo pogledala. „Ali pa bi me kaznoval s sredstvom, ki je temu baš nasprotno . . . ha, ha!« „O Vi porednica, Vi porednica!« . . . „Dr. Orožen nama je brzojavno čestital. Obžaluje, da ne more priti, dasi mi je bil obljubil,« je pripovodoval Kočevar zali Pavlinki. „Pa zakaj ni prišel? — Iz Štajerskega do nas vendar ni tako daleč . . . gospa Minka bi imela lepšega tovariša ...« „No, no, gospa nikar ne zabavljajte svojemu soprogu, ko Vas ne sliši! — Pa ne zapeljujte mi moje Minke že prvi dan hvaliti — druge! Ha! ha! — Dr. Orožen zato ni mogel priti na najino poroko, ker mu je njegova gospa Josipina povila predvčerajšnim dvojčka, dva fantka. Prosil je naju za botra.« „O, imenitno, imenitno!« je vikala ,Micika' ter ploskala. „Dvojčka, tako je prav ... pri nas smo jih imeli doslej že dvakrat! — Čuj, norček, čuj!« je klicala in drezala svojega soproga, ki se je zatopil z urednikom Vitavškom v političen razgovor, „Orožnova imata dvojčka in Kočevarjeva jima bosta botra!« „Bravo! — Drugo leto osorej pa dal Bog, da Orožnovi in Kočevarjevi vloge zamenjajo! Ha! ha! — Ali bi ti ne bilo prav, Kočevar? Ha, ha! — Bog te živi, pa Vas, gospa Minka!« Minke je bilo neizrečeno sram zaradi zdravnikovega šaljenja, vendar je trkala z njegovo in ,Mic-kino' kupico; j>a tudi ostali svatje so začeli trkati in nazdravljati: Živela nevesta! — Živel ženin!■* Potem so zapeli čitalničarji krepak zbor; vodil jih je Zagorjan. Po polnoči kmalu po Muhovnikovi idealni na-pitnici, se je začel v sosednji dvorani ples . . . Tudi Minka in Kočevar sta plesala; proti jutru pa sta zapustila veselo družbo ter se odpeljala z vlakom na slovanski jug .. . * * * Tistega večera, ko so se veselili v Taboru Minkine in Kočevarjeve poroke, je slonela v Trstu v širokem in visokem, mehkem stolu, ki je bil postavljen blizu okna pred veliko portretno sliko Josipa Kresa v zlatem, bogatem, okroglem okviru, bleda in upadla Melanija Dolžanova. Upirajoča svoje nekdaj tako bistre, očarjajoče, sedaj pa motne, otožne, a neizrečeno mile oči v sliko svojega pokojnega ženina, je presiónela tako ure in ure, dan za dnem, naslajajoč svojo dušo s spomini nedavno minulih dni, premišljajoč, plačoč in moleč za njega, za Josipa. Pred Kresovo sliko je živela svoje žalostne dni jednolično brez premene, ne želeč si ničesar od sveta. V svojem stolu sedé je marljivo vezla in kačkala ubožcem v korist, čitala, pa sanjarila . . . Zaman jo je snubilo že toliko veljavnih, lepih in poštenih mladeničev; Melanijina zvestoba se je ohranila tudi mrtvecu . . . Sklenila je ostati doma do očetove smrti; potem pa pojde v samostan, kjer se naj med molitvijo, delom za reveže in s poučevanjem sirot skonča njeno žitje . . . Zaman sta jo prosila in vabila Minka in Kočevar, da bi prišla na njiju svatbo ter bila Minkina družica. Odpovedala se je vsaki zabavi, vsaki veseli družbi . . . Sklenila je, da ne odloži nikdar več svojega črnega, preprostega žalnega krila, ter se je opravičila pri sestri svojega ženina, želeča jima vso srečo . . . In tako je sedela nocoj zopet sama v svoji sobici, podobni nunski celici, ter zroča na sliko, ki je bila zajedno jedini nakit preprostega pohišja, sanjarila o lastni izgubljeni sreči in o mladi sreči svojih dveh najboljših prijateljev . . . Vse bolesti, vse obupne misli so se začrtale globoko v njen obrazek. Ostra guba se ji je vrezala na vsaki strani ust, lice je postalo suho, bledo, ustna tanka, brez barve, roke koščene, vsa njena postava propadla, uničena . . . Moj Bog, koliko je pretrpela v zadnjih dveh letih! — Obupala bi bila, ako ne bi verovala v Boga in posmrtno življenje, kjer se ho zopet sešla in za večno . . . večno združila s svojim Josipom . . . Želela si je časih, da bi kmalu, čim prej umrla . . . molila je za to . . . žalovala, da se njene mladostne moči vendar še upirajo mogočnemu zobu globoke srčne toge, ki jo le počasi ugonablja, ter zavidala Josipovega starega očeta, ki ni mogel preboleti strašne izgube najbolj ljubljenega sina, njegovega ponosa, njegove nade, ter šel štiri mesece pozneje za njim v večnost... . „V medsebojni ljubezni, ustvarjajoča si čim dlje lepše in ugodnejše in varnejše domače ognjišče, delajoča za svoj narod in živeča sebi in svojim otrokom, katere jim da Bog, bosta pozabila Fran in Minka polagoma . . . vedno bolj . . . skoro popolnoma vse, kar sta nekdaj ljubila in po čemer sta plakala . . . Danes začenjata novo življenje . . . novo zgodovino . . . starega, minulega pa se bosta odslej spomnila le redkokdaj. In prav je tako! Kako li bi moglo prenašati človeško srce vse bolesti, vsa bridka razočaranja, vse grozne udarce toli krivične usode, ko bi ne bil ustvaril previdni Bog tudi dobrotne reke Lete, iz katere pijemo zdravilo, ali vsaj tešilo pozabljenju!? Pozabi! — živi trenotku! — in srečen boš . . . Če pa ne moreš pozabiti? — Tedaj prosi, prosi svojega Stvarnika, da te reši čim prej zemeljskih spon, ki te morejo gnati končno le v obup! — In hvala Bogu, da ima večina človeštva tako — pozabljivo srce! Večina, da a — jaz ne. Le zame ni tolažbe, le zame ni pozabe! — Le jaz bom mislila vedno in vedno nanj, hrepeneč in gineč za njim ... za njim!« — — Tako je razmišljala Melanija. Solze so se ji udrle in plakala je in — plakala . . . Tedaj pa je potrkal nekdo na duri. Vstopila je služkinja ter ji prinesla mal zavoj. Bila je poštna pošiljatev iz Ljubljane. Melanija je vzela zavoj in služkinja je šla zopet iz sobe. Poleg stola je ležala šivanjska canjica ... iz te je vzela Melanija nožek ter prerezala zavitek. Bile so v njem štiri slovenske knjige. Na najmanjši, a najličnejši je obstalo Melanijino oko. Bledo lice ji je mahoma zalila ljubka rdečica .. . ustna so ji zadrhtela . . . rahel, mil otožen, a blažen nasmehljaj je šinil preko njenega obrazka, ko je čitala naslov prve knjige, izdane s Kresovo ustanovo, imenovane z njegovim priimkom. Ko pa je odprla knjižico, je zagledala ljubimčevo fotografično sliko, pod njo pa njegov krepki avtogram . . . Stresnilo se je tedaj njeno telo . . . odpadla ji je knjiga ... z obema rokama si je zakrila obraz ter milo zajokala . . . Potem pa je pobrala knjigo, skočila k portretu, objela in poljubila ga ter dejala: „Josip! — tvoj spomin bo živel, dokler bode na tej božji zemlji Slovencev . .. narod te bo zahvaljal in blagoslavljal od roda do roda . . . Postavil si si sam najkrasnejši, najtrdnejši in sebe najdostojnejši spomenik, katerega ne razjč nobena rja, ne odnese noben naval, katerega ne uniči noben vihar . . . postal si in ostal boš vzor rodoljuba . . . In iznova je objela ter poljubila ljubimčevo sliko ter ihtela: „Moj Josip! — Moj Kres!«
| |||