Redakcija: 11:12, 3. marec 2016 uredi Urskapotocnik (pogovor \| prispevki) 164 urejanj →‎Gospod Dominik ← Starejše urejanje		Redakcija: 10:02, 16. marec 2016 uredi razveljavi Urskapotocnik (pogovor \| prispevki) 164 urejanj →‎Gospod Dominik Novejše urejanje →
Vrstica 1.868: {{prelom strani}} »Kaj, vi že veste? Ampak povem vam, kadar boste krstili, ga nikakor ne smete zapisati na moje ime! Ni moj, zapomnite si, da ni moj! Naj le Kajževec skrbi zanj, ki je kriv vse nesreče!« »Prijatelj Žagar,« je rekel mirni župnik, »sedite in bodite mirni«. Skušali bomo vso to žalostno zadevo poravnati, kar najbolje in najlepše za vas, vašo ženo in za sosedove!« Kakor prej Kajževki, tako je začel blagodušni župnik s prepričevalno besedo slikati Žagarju, da je bila vsega največ priložnost kriva. Prosil ga je, naj odpusti svoji ženi kakor tudi svojemu sosedu, ki se grešnega čina gotovo bridko kesata in mata že dovolj pokore zaradi sramote, ki jo morata prenašati pred ljudmi. Istotako naj tudi ne nadleguje nesrečnega soseda s tožbami, ki mnogo veljajo, in take žalostne slučaje navadno med svetom le še bolj razglasijo. Kajževec bo gotovo rade volje odštel za vsoto v pokritje stroškov, ako ostane otrok živ. Tolažilne župnikove besede so tako blagodejno vplivale na Žagarja, da se je zelo pomiril. Odpravil se je domov in odslej vse molče trpel. Tudi ženo je pustil pri miru. Ko se je Kajževec vrnil s sejma, mu žena ni črhnila niti žal besedice. A vendar je iz njenih objokanih oči strahoma spoznal, da ve vse. Hodil je krog voglov kakor hudodelec in živel strašne ure, boječ se soseda, svoje žene in sploh vseh ljudi. Ko se Je par mesecev pozneje rodil otrok, je zahteval Žagar od soseda za otrokovo oskrbo tisoč kron, katere mu je Kajževec brez obotavljanja Izplačal. S tem je bila stvar končana in tudi opraviljivi jeziki so počasi začeli mirovati. Toda prijatelji si Kajževčevi in Žagarjevi niso bili več. Sramota, ki je visela nad nesrečnima hišama, jim je branila obnoviti ono resnično, pravo prijateljstvo, ki je vladalo med njimi nekdanje srečne čase. Še celo otroci obeh družin, ki so počasi že doraščali, so se ogibali drug drugega. Mali Dominček pa je z Žagarjevimi otroci vred lepo rastel, začel hoditi v šolo in se izredno pridno učil. Njegov učitelj ga je srčno ljubil, in ker mu je bila znana žalostna dečkova usoda, se mu je v srce smilil. Obhodil je v bližnjem mestu vse svoje prijatelje in razne druge rodoljube, proseč jih naj se usmiljljo nadarjenega dečka. In res se mu je posrečilo spraviti Dominčka po dokončanih ljudskih šolah v mestne šole, kjer se je izredno marljivo učil in na veliko veselje svojih dobrotnikov izvršil maturo z odliko. Po maturi je, dasiravno brez gmotnih sredstev, zaupajoč na velikodušnost dosedanjih dobrotnikov in na svojo lastno pridnost in železno voljo, šel na Dunaj na visoke šole. Sreča mu je bila mila. Pet let pozneje bil je promovlran za doktorja vsega zdravilstva. Pri nekdanjem svojem vaškem učitelju, sedaj globoko upognjenem starčku, ki je s ponosom in s solznimi očmi gledal na mladega doktorja, je napravil Dominik malo gostijo, na katero je povabil tudi vso Žagarjevo in Kajževčevo družino. Ko je v krasnem nagovoru omenjal, da kakor vsak, tako tudi on ljubi in spoštuje svoje starše in da srečno želi, naj bi staro nesmiselno sovraštvo med obema družinama že vendar pojenjalo, so se ginjenja zasolzile oči vseh navzočih. Takoj so si Žagarjevi in Kajževčevi začeli krepko stiskati roke ter si obljubili prijateljstvo. In kar so obljubili to so tudi izpolnili. Mladi dr. Dominik je kmalu nastopil svojo človekoljubno službo v precej oddaljenem mestu, a kljub oddaljenosti ni pozabil na mili rojstni kraj in na drage mu svojce. Poštni sluga, stari Lojz, ki je večkrat prinesel kak Dominikov desetak sedaj k Žagarju, sedaj zopet h Kajževcu, je vedno povdarjal: »Hm, hm, pa pravijo, da otroci greha niso nič prida. Pa to ni res in ni! Tako blage duše prav gotovo ni na vsem svetu kakor so gospod Dominik!« ===V grenkih trenotkih=== Trenotki, temni kakor noč, dolgo vas ni bilo, a prišli ste vendar tako prekmalu! .. . Hodili smo tužnih pogledov in prihuljeno okrog postelje, na kateri je ležala bolna mati. »Mamica, ali je že kaj boljše?« »Nič ni boljše, prav nič«, odgovarjala je s slabotnim glasom. »Mamica, pošljemo ti po zdravnika?« »Eh, dajte mir z zdravniki! Starost je starost in zdravnik mi ne more pomagati. Vsak človek enkrat dozori.« Meni se je začelo krčiti srce. Da bi zgubila to ljubeče bitje za vedno, ne, to ni mogoče! Brat je napregel in vseeno zdirjal po zdravnika. Zdravnik je prišel, potipal bolničino žilo in zapisal nekaj zdravil. Ko je odhajal, smo ga obstopili vsi v strahu in trepetu: »Gospod, kaj bo?« Zdravnik je skomizgnil z rameni: »Hm, starost in oslabelost. Nimam mnogo upanja.« Žalostno tolažilo za ljubeča srca ... Proti tujim obiskovalcem se je mamica večkrat izrazila, da ne bo dolgo, a nam otrokom ni rekla tega nikdar. Iz ljubezni do svojih otrok je Imela revlca še na smrtni postelji toliko obzirnosti, da nas ni hotela razburjati. Poslednje dneve svoje bolezni je veliko spala in nekega dne je zaspala — za večno. Že dolgo sem se bala trenotka, ko bom zrla ljubo mater mrtvo pred seboj, a tisti dan je postal zame ta strah grozna istina. Mamico so položili na mrtvaški oder. Po njenem bledem obrazu je bil razlit svečani mir in zdelo se ml je, da govori molče: »Vse hudo sem prestala!« Da, mamica, ti si prestala. Tem huje pa trpimo mi, ki smo se naslajali ob milini tvoje plemenite in osrečujoče ljubezni, kakor se naslajajo drobne cvetke ob toplih solnčnih žarkih .. . Drugi dan so začeli prihajati pogrebci. Zavili smo na pokopališče k novoizkopanemu grobu. Še enkrat sem se približala krsti, odgrnila z obraza prozorni črni pajčolan ter poljubila bledo lice nje, ki je posoda najsvetejše ljubezni ... »Z Bogom, mamica!« Pokropila sem jo s solzami. Pristopili so črno opravljeni možje in me nalahno odrinili. V nekaki otopelosti sem zrla ko se je dvignil črni pokrov in zakril moje najdražje ... Uvrstila sem se med črno oblečeno množico in sprevod se je jel pomikati proti cerkvi. Zvonovi so zapeli tako tožnomilo in njihovi glasovi so odmevali v globočino mojega obupanega srca ... Nosači so odložili krsto. V tem trenotku mi je zastalo vse in pred očmi je postala tema. Nisem več čula milodonečih zvonov, ne psalme pojočih duhovnikov, nisem videla ljudi krog sebe, zavedala sem se le, da polagajo v grob mojo ljubezen, mojo mladost in vso mojo srečo ... Kriknila sem in planila k jami. Dvoje usmiljenih rok me je prijelo in odvedlo v stran. Pogreb je bil končan. Bežala sem domov — ne domov, kajti odkar so mi odnesli mamico, nimam več doma — bežala sem v mesto na svoje stanovanje. Na mizi je ležalo kup sožalnih pisem. Kako dobri so ljudje! Vsak po svojih močeh skuša lajšati in omiliti mojo nepopisno bol. In vendar, ko sem začela prebirati ta tolažbe polna pisma, se mi je zopet napolnilo oko s solzami in srčna rana je zazevala nanovo. Nisem strpela več v tesni sobici. Bežala sem ven in tavala po ulicah brez misli, brez želj in brez ciljev ... Srečavali so me znanci in ta in oni mi je pomolil desnico: »Mamica ti je umrla? Obžalujem!« Jaz sem stisnila ustnice in se skušala delati krepko. »Hvala za sožalje! Da mamica je mrtva.« »I no, kaj hočeš, mamica je bila že v visokih letih.« »Da, mamica je bila v letih«, ponovila sem kakor brez volje. »In otroci ste že tudi vsi odrasli. Sicer pa že mora tako biti: danes eden, jutri drugi, vsi gremo eno pot.« In zopet so mi stiskali desnico ter šli dalje, jaz pa sem gledala za njimi in neka skrivna jeza se me je lotevala. Ha, če je bila mamica stara, ali me je zato manj ljubila? In če smo njeni otroci odrasli, nas pač toliko več hvaležnih in blagih spominov veže na ono bitje, ki je čutilo in živela le za naš blagor in nam bilo vse na svetu! Zaječala sem in se zamislila. Tedaj ml pride nasproti gospod, ki je nekdaj hodil na počitnice na moj rojstni dom. Spoznal me je . »Vi tukaj? Ah, nesreča vas je zadela. Obžalujem, zelo obžalujem. Tolažil bi vas, a iz lastne skušnje vem, da je tu zaenkrat vsa tolažba zaman. Mati je ena!« Hvaležno sem se ozrla vanj. On me umeje! Stisnila sem mu desnico in med solzami, ki so kakor potok bušnile na dan, sem vzkliknila bridko: »O mati je ena, samo ena! In ena je materinska ljubezen, ki je svetla kakor solnce, silna kakor moč leva in brezkončna kakor vesoljni svet.« ===Vseh mrtvih dan=== Mrzla burja začne polagoma pevati svojo jesensko pesem, igraje se z orumeneliml listi, ki se spuščajo na zemljo. Obledeli solnčni žarki nas le poredkoma poljubljajo skozi gosto, dolgočasno meglo. Prej cvetoča narava je dobila na mah otožno lice — živa slika razdvojene človeške duše. Vseh mrtvih dan! Množice ljudstva v žalnih oblačilih se vrste na pokopališčih od jutra do večera. Umrla je za letos lepota narave in usahnilo je njeno cvetje. Toda ko stopamo danes na počivališče naših nepozabnih pokojnikov, nas navdaja občutek, da vlada tu najlepša cvetoča pomlad. Spomeniki so okrašeni z raznobojnimi venci, v ličnih vazah se šopirijo rdeče rože, ki nas pozdravljajo s svojim prijetnim vonjem, na grobovih pa se razprostirajo bele krizanteme, ki obračajo svoje težke cvetove k tlom, kot da se hočejo spoštljivo klanjati onim, ki pod njimi spavajo nevzdramno spanje. In še vedno prinašajo prišleci novega cvetja. Če ti splava pogled tja čez gomile, vse pokopališče en sam velik belorudeč šopek ... Cvetoče gomile in naša tužna srca—kakšen kontrast! A vendar moramo priznati, da nas, stoječe in klečeče, ob grobovih prevevajo povsem drugačna čustva kakor prejšnje čase. Dočim se nam je prej v bolesti krčilo srce nad izgubo prerano umrlih naših najdražjih, se spominjamo danes z vdano mirnostjo, da, celo z nekim zavidanjem vseh onih, ki spijo v miru božjem pod hladno rušo ... {{prelom strani}} Mnogo jih je, ki so nas zapustili tekom Ietošnjega leta, mnogo ... In med njimi si tudi ti, zlata mamica moja odšla tja, odkoder ni vrnitve. Odšla si in vzkliki moje obupane duše hite za teboj in pekoče solze rose v tvoj spomin. In danes, na vseh mrtvih dan, nanovo pokropim tvojo gomilo s solzami. In vendar je, ljubljena mamica, iskreno blagrujem, da počivaš ... O kako rada bi se vlekla poleg tebe in zasanjala s teboj vred v večnem, nevzdramnem snu. Srečna si in srečni ste vsi, ki počivate ž njo. Končana je vašega življenja trnjeva pot in dočim divja po Zemlji najhujši vihar, gospodujeta obup in beda, teko v potokih solze in kri, kraljuje v vaših gomilah resnično blaženi mir. Prosti ste, večno prosti vseh bolesti in gorja, a mi drgetamo v strahu in trepetu in naši plahi pogledi bulijo v skrivni grozi v temno, negotovo bodočnost ... Kako globokega in veličastnega pomena je cvetje, ki krasi vaše tihe domove! Lep je cvet, ki ga polagamo v zibelko novorojenčku, želeč mu jasnih, solčnih dni; lep je cvet, ki ga srečna nevesta vpleta v svoj poročni venec, a le malo časa je treba, cvet se osuje in prikaže se ostro trnje. Cvetovi pa, ki dičijo vaše gomile, ne varajo, oni so simbol zmage nad vsem grenkim in hudim ... Pred oči nam danes posebno živo stopijo tudi naši junaki, naši očetje, možje, bratje in sinovi, ki so daleč od nas, na prostrani bojni poljani, zadeti od sovražnega orožja, preminuli častne smrti. Kje so njih grobovi, kdo ve zanje! ... Vseh mrtvih dan je danes, a ni roke, ki bi vrgla vsaj eno rožico na rušo, pod katero počivajo trpini. Oni, ki so vredni, da jih venčamo s kraljevo krono, oni, ki zaslužijo, da jim nasujemo najkrasnejših rož, ki jih je kdaj rodila zemlja, počivajo daleč od nas, osamljeni, pozabljeni ... Pozabljeni? Ne, nikdar! Naj se nahajajo njihovi grobovi na prostrani poljani, v temnem gozdu ali pod divjimi skalami, nad vsemi se razprostira dobrotno nebo, ki bo z mrzlimi snežinkami poljubljalo njihove gomile ter jih ozlajšalo mesto belih krizantem ... A tudi rdeče rože, rože nesmrtnice cveto zanje, najlepše, kar jih premore svet. Cvet teh rož je nevenljiv. To so naše misli, ki se slednji dan, posebno pa danes v brezmejni ljubezni in največjem spoštovanju družijo z vsemi, ki so na ukaz domovine, v blagor nas ostalih žrtvovali svoje mlado, upapolno življenje ... Daleč so njih grobovi, a vendar se danes vsi vračajo k nam in naše duše se družijo z njimi ... Mati se shaja s sinom, žena z možem, otroci z očetom, in napolnjeni s tajinstveno tolažbo uvidevamo vsi, da naše dejanje in nehanje stremi za njimi in našega življenja pot nas dovede k njim prej ali slej ... ===Prisega o polnoči=== Tam gori pod Šmarno goro, v bližini novozgrajenega savskega mostu, se nahaja obširno posestvo, katero ti priča že na prvi pogled, da je njega lastnik premožen gospodar. Na nekoliko vzvišenem prostoru stoji pritlična, a zelo prostorna hiša, na gornjem in spodnjem koncu so razna gospodarska poslopja, kakor kašča, sušilnica za sadje, svinjaki, razne shrambe za poljedelske stroje in drugo orodje. Na levi, tik ob šumeči Savi, se šopiri novo zidan mlin, čigar kolesa klopotajo od ranega jutra do pozne noči in čestokrat še v poznih urah motijo nočno tihoto. Mlinskim kolesom pridno odgovarja poleg stoječa žaga, ki iz debelih in grčevih hlodov ustvarja tanke in gladke deske. Na desno od hiše, tja čez prostorno dvorišče, po katerem se sprehaja lepo število kokoši, rac in gosi, stoji velik hlev, po navadi vedno poln najlepše živine. Da, premožen mož je bil oče Požar, in ker je bil premožen, je bil tudi obče spoštovan. Njegova beseda je veljala vedno za dva druga. Svoje imovitosti se je precej zavedal, a bil je dobrega srca in če je bil pri pravi volji, je vedno rad pomagal svojim sosedom. Požarju je izmed petero otrok dorasla edina hči Anka, ki se je s svojimi dvajsetimi leti razvila v čedno in prikupno dekle. Ker je bilo pričakovati, da bo edinka Anka posedla danes ali jutri vse očetovo premoženje, so se začeli vedno pogosteje smukati okrog Požarjeve razni snubci. Toda Požar in njegova žena sta skrbno pazila na svojo hčer in odpravljala snubače z izgovorom, da se še nič ne mudi. Vzrok temu odlašanju je bil bržkone ta, da bi bil Požar še nerad dal gospodarske vajeti iz rok, vrhutega mu tudi nobeden dosedanjih snubačev ni bil po volji. Anka je poznala svojega očeta in ni silila na možitev. Bila je tiho in pridno dekle, ki se je, videč, kako pazita roditelja nanjo, izogibala vsake vaške družbe. Pri sosedih in ubožcih je bila na glasu kot zelo radodarna in usmiljena duša. Vse jo je hvalilo. Le vaška potovka Lovrinka je bila še vedno nekoliko gorka nanjo. To pa je bilo tako:

Šopek samotarke: Razlika med redakcijama