Šopek samotarke: Razlika med redakcijama

dodanih 14.727 zlogov ,  pred 6 leti
 
{{prelom strani}}
 
»Kaj, vi že veste? Ampak povem
vam, kadar boste krstili, ga
nikakor ne smete zapisati na moje
ime! Ni moj, zapomnite si, da
ni moj! Naj le Kajževec skrbi
zanj, ki je kriv vse nesreče!«
»Prijatelj Žagar,« je rekel mirni
župnik, »sedite in bodite mirni«.
Skušali bomo vso to žalostno
zadevo poravnati, kar
najbolje in najlepše za vas,
vašo ženo in za sosedove!«
 
Kakor prej Kajževki, tako je
začel blagodušni župnik s
prepričevalno besedo slikati Žagarju,
da je bila vsega največ
priložnost kriva. Prosil ga je,
naj odpusti svoji ženi kakor tudi
svojemu sosedu, ki se grešnega
čina gotovo bridko kesata in mata
že dovolj pokore zaradi sramote,
ki jo morata prenašati
pred ljudmi. Istotako naj tudi
ne nadleguje nesrečnega soseda
s tožbami, ki mnogo veljajo, in
take žalostne slučaje navadno
med svetom le še bolj razglasijo. Kajževec bo gotovo rade volje odštel za
vsoto v pokritje stroškov, ako
ostane otrok živ.
 
Tolažilne župnikove besede so
tako blagodejno vplivale na Žagarja,
da se je zelo pomiril. Odpravil
se je domov in odslej vse
molče trpel. Tudi ženo je pustil
pri miru.
 
Ko se je Kajževec vrnil s sejma,
mu žena ni črhnila niti žal
besedice. A vendar je iz njenih
objokanih oči strahoma spoznal,
da ve vse. Hodil je krog voglov
kakor hudodelec in živel strašne
ure, boječ se soseda, svoje žene
in sploh vseh ljudi.
 
Ko se Je par mesecev pozneje
rodil otrok, je zahteval Žagar od
soseda za otrokovo oskrbo tisoč
kron, katere mu je Kajževec brez
obotavljanja Izplačal.
 
S tem je bila stvar končana in
tudi opraviljivi jeziki so počasi
začeli mirovati.
 
Toda prijatelji si Kajževčevi
in Žagarjevi niso bili več. Sramota,
ki je visela nad nesrečnima
hišama, jim je branila obnoviti
ono resnično, pravo prijateljstvo,
ki je vladalo med njimi
nekdanje srečne čase. Še celo
otroci obeh družin, ki so počasi že
doraščali, so se ogibali drug drugega.
 
Mali Dominček pa je z Žagarjevimi otroci vred lepo rastel,
začel hoditi v šolo in se izredno
pridno učil. Njegov učitelj ga je
srčno ljubil, in ker mu je bila
znana žalostna dečkova usoda,
se mu je v srce smilil. Obhodil je v bližnjem mestu vse svoje
prijatelje in razne druge rodoljube,
proseč jih naj se usmiljljo
nadarjenega dečka.
 
In res se mu je posrečilo spraviti
Dominčka po dokončanih
ljudskih šolah v mestne šole,
kjer se je izredno marljivo učil
in na veliko veselje svojih dobrotnikov
izvršil maturo z odliko.
 
Po maturi je, dasiravno brez
gmotnih sredstev, zaupajoč na
velikodušnost dosedanjih dobrotnikov
in na svojo lastno pridnost
in železno voljo, šel na Dunaj na
visoke šole. Sreča mu je bila
mila. Pet let pozneje bil je promovlran
za doktorja vsega zdravilstva.
 
Pri nekdanjem svojem vaškem
učitelju, sedaj globoko upognjenem
starčku, ki je s ponosom in
s solznimi očmi gledal na mladega
doktorja, je napravil Dominik
malo gostijo, na katero je
povabil tudi vso Žagarjevo in
Kajževčevo družino.
 
Ko je v krasnem nagovoru omenjal,
da kakor vsak, tako tudi
on ljubi in spoštuje svoje starše
in da srečno želi, naj bi staro nesmiselno
sovraštvo med obema
družinama že vendar pojenjalo,
so se ginjenja zasolzile oči vseh
navzočih. Takoj so si Žagarjevi
in Kajževčevi začeli krepko
stiskati roke ter si obljubili prijateljstvo.
In kar so obljubili
to so tudi izpolnili.
 
Mladi dr. Dominik je kmalu
nastopil svojo človekoljubno
službo v precej oddaljenem mestu,
a kljub oddaljenosti ni pozabil
na mili rojstni kraj in na
drage mu svojce.
 
Poštni sluga, stari Lojz, ki je
večkrat prinesel kak Dominikov
desetak sedaj k Žagarju, sedaj
zopet h Kajževcu, je vedno povdarjal:
 
»Hm, hm, pa pravijo, da otroci
greha niso nič prida. Pa to
ni res in ni! Tako blage duše
prav gotovo ni na vsem svetu
kakor so gospod Dominik!«
 
===V grenkih trenotkih===
 
Trenotki, temni kakor noč,
dolgo vas ni bilo, a prišli ste vendar
tako prekmalu! ..
.
Hodili smo tužnih pogledov in
prihuljeno okrog postelje, na kateri je ležala bolna mati.
 
»Mamica, ali je že kaj boljše?«
 
»Nič ni boljše, prav nič«, odgovarjala
je s slabotnim glasom.
 
»Mamica, pošljemo ti po zdravnika?«
 
»Eh, dajte mir z zdravniki!
Starost je starost in zdravnik mi
ne more pomagati. Vsak človek enkrat dozori.«
 
Meni se je začelo krčiti srce.
 
Da bi zgubila to ljubeče bitje za
vedno, ne, to ni mogoče!
 
Brat je napregel in vseeno
zdirjal po zdravnika. Zdravnik
je prišel, potipal bolničino žilo
in zapisal nekaj zdravil.
 
Ko je odhajal, smo ga obstopili
vsi v strahu in trepetu:
 
»Gospod, kaj bo?«
 
Zdravnik je skomizgnil z rameni:
 
»Hm, starost in oslabelost. Nimam
mnogo upanja.«
 
Žalostno tolažilo za ljubeča
srca ...
 
Proti tujim obiskovalcem se
je mamica večkrat izrazila, da
ne bo dolgo, a nam otrokom ni
rekla tega nikdar. Iz ljubezni
do svojih otrok je Imela revlca
še na smrtni postelji toliko obzirnosti,
da nas ni hotela razburjati.
 
Poslednje dneve svoje bolezni
je veliko spala in nekega dne je
zaspala — za večno.
 
Že dolgo sem se bala trenotka,
ko bom zrla ljubo mater mrtvo
pred seboj, a tisti dan je postal
zame ta strah grozna istina.
 
Mamico so položili na mrtvaški
oder. Po njenem bledem
obrazu je bil razlit svečani mir in
zdelo se ml je, da govori molče:
 
»Vse hudo sem prestala!«
 
Da, mamica, ti si prestala. Tem
huje pa trpimo mi, ki smo se naslajali
ob milini tvoje plemenite
in osrečujoče ljubezni, kakor se
naslajajo drobne cvetke ob toplih
solnčnih žarkih ..
.
Drugi dan so začeli prihajati pogrebci.
 
Zavili smo na pokopališče k
novoizkopanemu grobu.
 
Še enkrat sem se približala
krsti, odgrnila z obraza prozorni
črni pajčolan ter poljubila bledo
lice nje, ki je posoda najsvetejše
ljubezni ...
 
»Z Bogom, mamica!«
 
Pokropila sem jo s solzami.
 
Pristopili so črno opravljeni
možje in me nalahno odrinili.
 
V nekaki otopelosti sem zrla
ko se je dvignil črni pokrov in
zakril moje najdražje ...
 
Uvrstila sem se med črno oblečeno
množico in sprevod se
je jel pomikati proti cerkvi.
 
Zvonovi so zapeli tako tožnomilo
in njihovi glasovi so odmevali
v globočino mojega obupanega
srca ...
 
Nosači so odložili krsto.
 
V tem trenotku mi je zastalo
vse in pred očmi je postala tema.
Nisem več čula milodonečih
zvonov, ne psalme pojočih duhovnikov,
nisem videla ljudi
krog sebe, zavedala sem se le,
da polagajo v grob mojo ljubezen,
mojo mladost in vso mojo
srečo ...
 
Kriknila sem in planila k jami.
 
Dvoje usmiljenih rok me je
prijelo in odvedlo v stran.
 
Pogreb je bil končan.
 
Bežala sem domov — ne domov,
kajti odkar so mi odnesli
mamico, nimam več doma — bežala
sem v mesto na svoje stanovanje.
 
Na mizi je ležalo kup sožalnih
pisem.
 
Kako dobri so ljudje! Vsak po
svojih močeh skuša lajšati in omiliti
mojo nepopisno bol.
 
In vendar, ko sem začela prebirati
ta tolažbe polna pisma, se
mi je zopet napolnilo oko s solzami
in srčna rana je zazevala
nanovo.
 
Nisem strpela več v tesni sobici.
Bežala sem ven in tavala
po ulicah brez misli, brez želj
in brez ciljev ...
 
Srečavali so me znanci in ta
in oni mi je pomolil desnico:
 
»Mamica ti je umrla? Obžalujem!«
 
Jaz sem stisnila ustnice in se
skušala delati krepko.
 
»Hvala za sožalje! Da mamica je mrtva.«
 
»I no, kaj hočeš, mamica je bila
že v visokih letih.«
 
»Da, mamica je bila v letih«,
ponovila sem kakor brez volje.
 
»In otroci ste že tudi vsi odrasli. Sicer pa že mora tako biti:
danes eden, jutri drugi, vsi
gremo eno pot.«
 
In zopet so mi stiskali desnico
ter šli dalje, jaz pa sem gledala
za njimi in neka skrivna jeza
se me je lotevala.
 
Ha, če je bila mamica stara,
ali me je zato manj ljubila? In
če smo njeni otroci odrasli, nas
pač toliko več hvaležnih in blagih
spominov veže na ono bitje,
ki je čutilo in živela le za naš
blagor in nam bilo vse na svetu!
 
Zaječala sem in se zamislila.
 
Tedaj ml pride nasproti gospod, ki je nekdaj hodil na počitnice na moj rojstni dom.
 
Spoznal me je .
 
»Vi tukaj? Ah, nesreča vas je
zadela. Obžalujem, zelo obžalujem.
Tolažil bi vas, a iz lastne
skušnje vem, da je tu zaenkrat
vsa tolažba zaman. Mati je ena!«
 
Hvaležno sem se ozrla vanj.
On me umeje!
 
Stisnila sem mu desnico in med
solzami, ki so kakor potok bušnile
na dan, sem vzkliknila bridko:
 
»O mati je ena, samo ena! In
ena je materinska ljubezen, ki
je svetla kakor solnce, silna kakor
moč leva in brezkončna kakor
vesoljni svet.«
 
===Vseh mrtvih dan===
 
Mrzla burja začne polagoma
pevati svojo jesensko pesem,
igraje se z orumeneliml listi, ki
se spuščajo na zemljo. Obledeli
solnčni žarki nas le poredkoma
poljubljajo skozi gosto, dolgočasno
meglo. Prej cvetoča narava je
dobila na mah otožno lice — živa
slika razdvojene človeške duše.
 
Vseh mrtvih dan! Množice
ljudstva v žalnih oblačilih se vrste
na pokopališčih od jutra do
večera.
 
Umrla je za letos lepota narave
in usahnilo je njeno cvetje.
Toda ko stopamo danes na počivališče
naših nepozabnih pokojnikov,
nas navdaja občutek,
da vlada tu najlepša cvetoča pomlad.
 
Spomeniki so okrašeni z raznobojnimi
venci, v ličnih vazah
se šopirijo rdeče rože, ki nas pozdravljajo s svojim prijetnim
vonjem, na grobovih pa se razprostirajo
bele krizanteme, ki
obračajo svoje težke cvetove k
tlom, kot da se hočejo spoštljivo
klanjati onim, ki pod njimi spavajo
nevzdramno spanje.
 
In še vedno prinašajo prišleci novega cvetja. Če ti splava
pogled tja čez gomile,
vse pokopališče en sam velik
belorudeč šopek ...
 
Cvetoče gomile in naša tužna
srca—kakšen kontrast!
 
A vendar moramo priznati, da
nas, stoječe in klečeče, ob
grobovih prevevajo povsem drugačna
čustva kakor prejšnje čase.
 
Dočim se nam je prej v bolesti
krčilo srce nad izgubo prerano
umrlih naših najdražjih, se
spominjamo danes z vdano mirnostjo,
da, celo z nekim zavidanjem
vseh onih, ki spijo v miru božjem pod hladno rušo ...
 
{{prelom strani}}
 
Mnogo jih je, ki so nas zapustili
tekom Ietošnjega leta, mnogo ...
In med njimi si tudi ti,
zlata mamica moja odšla tja, odkoder
ni vrnitve. Odšla si in
vzkliki moje obupane duše hite
za teboj in pekoče solze rose v
tvoj spomin.
In danes, na vseh mrtvih dan,
nanovo pokropim tvojo gomilo
s solzami. In vendar je, ljubljena
mamica, iskreno blagrujem,
da počivaš ...
 
O kako rada bi se vlekla poleg
tebe in zasanjala s teboj
vred v večnem, nevzdramnem
snu.
 
Srečna si in srečni ste vsi, ki
počivate ž njo. Končana je vašega življenja trnjeva pot in dočim
divja po Zemlji najhujši vihar,
gospodujeta obup in beda,
teko v potokih solze in kri, kraljuje
v vaših gomilah resnično
blaženi mir. Prosti ste, večno prosti vseh bolesti in gorja, a mi
drgetamo v strahu in trepetu in
naši plahi pogledi bulijo v skrivni grozi v temno, negotovo bodočnost ...
 
Kako globokega in veličastnega pomena je cvetje, ki krasi vaše tihe domove! Lep je cvet, ki ga polagamo v zibelko novorojenčku, želeč mu jasnih, solčnih dni; lep je cvet, ki ga srečna nevesta vpleta v svoj poročni venec, a le malo časa je treba, cvet se osuje in prikaže se ostro trnje. Cvetovi pa, ki dičijo vaše gomile, ne varajo, oni so simbol zmage nad vsem grenkim in hudim ...
 
Pred oči nam danes posebno živo stopijo tudi naši junaki, naši očetje, možje, bratje in sinovi, ki so daleč od nas, na prostrani bojni poljani, zadeti od sovražnega orožja, preminuli častne smrti.
 
Kje so njih grobovi, kdo ve zanje! ...
 
Vseh mrtvih dan je danes, a ni roke, ki bi vrgla vsaj eno rožico na rušo, pod katero počivajo trpini.
 
Oni, ki so vredni, da jih venčamo s kraljevo krono, oni, ki zaslužijo, da jim nasujemo najkrasnejših rož, ki jih je kdaj rodila zemlja, počivajo daleč od nas, osamljeni, pozabljeni ...
 
Pozabljeni? Ne, nikdar!
 
Naj se nahajajo njihovi grobovi na prostrani poljani, v temnem gozdu ali pod divjimi skalami, nad vsemi se razprostira dobrotno nebo, ki bo z mrzlimi snežinkami poljubljalo njihove gomile ter jih ozlajšalo mesto belih krizantem ...
 
A tudi rdeče rože, rože nesmrtnice cveto zanje, najlepše, kar jih premore svet. Cvet teh rož je nevenljiv. To so naše misli, ki se slednji dan, posebno pa danes v brezmejni ljubezni in največjem spoštovanju družijo z vsemi, ki so na ukaz domovine, v blagor nas ostalih žrtvovali svoje mlado, upapolno življenje ...
 
Daleč so njih grobovi, a vendar se danes vsi vračajo k nam in naše duše se družijo z njimi ...
 
Mati se shaja s sinom, žena z možem, otroci z očetom, in napolnjeni s tajinstveno tolažbo uvidevamo vsi, da naše dejanje in nehanje stremi za njimi in našega življenja pot nas dovede k njim prej ali slej ...
 
===Prisega o polnoči===
 
Tam gori pod Šmarno goro, v bližini novozgrajenega savskega mostu, se nahaja obširno posestvo, katero ti priča že na prvi pogled, da je njega lastnik premožen gospodar. Na nekoliko vzvišenem prostoru stoji pritlična, a zelo prostorna hiša, na gornjem in spodnjem koncu so razna gospodarska poslopja, kakor kašča, sušilnica za sadje, svinjaki, razne shrambe za poljedelske stroje in drugo orodje. Na levi, tik ob šumeči Savi, se šopiri novo zidan mlin, čigar kolesa klopotajo od ranega jutra do pozne noči in čestokrat še v poznih urah motijo nočno tihoto. Mlinskim kolesom pridno odgovarja poleg stoječa žaga, ki iz debelih in grčevih hlodov ustvarja tanke in gladke deske. Na desno od hiše, tja čez prostorno dvorišče, po katerem se sprehaja lepo število kokoši, rac in gosi, stoji velik hlev, po navadi vedno poln najlepše živine.
 
Da, premožen mož je bil oče Požar, in ker je bil premožen, je bil tudi obče spoštovan. Njegova beseda je veljala vedno za dva druga. Svoje imovitosti se je precej zavedal, a bil je dobrega srca in če je bil pri pravi volji, je vedno rad pomagal svojim sosedom.
 
Požarju je izmed petero otrok dorasla edina hči Anka, ki se je s svojimi dvajsetimi leti razvila v čedno in prikupno dekle. Ker je bilo pričakovati, da bo edinka Anka posedla danes ali jutri vse očetovo premoženje, so se začeli vedno pogosteje smukati okrog Požarjeve razni snubci. Toda Požar in njegova žena sta skrbno pazila na svojo hčer in odpravljala snubače z izgovorom, da se še nič ne mudi. Vzrok temu odlašanju je bil bržkone ta, da bi bil Požar še nerad dal gospodarske vajeti iz rok, vrhutega mu tudi nobeden dosedanjih snubačev ni bil po volji.
 
Anka je poznala svojega očeta in ni silila na možitev. Bila je tiho in pridno dekle, ki se je, videč, kako pazita roditelja nanjo, izogibala vsake vaške družbe. Pri sosedih in ubožcih je bila na glasu kot zelo radodarna in usmiljena duša. Vse jo je hvalilo. Le vaška potovka Lovrinka je bila še vedno nekoliko gorka nanjo. To pa je bilo tako:
164

urejanj