Redakcija: 18:45, 5. april 2016 uredi Urskapotocnik (pogovor \| prispevki) 164 urejanj →‎Nesrečni album ← Starejše urejanje		Redakcija: 19:12, 5. april 2016 uredi razveljavi Urskapotocnik (pogovor \| prispevki) 164 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 3.540: {{prelom strani}} To rekši, je postrežnica urno smuknila skozi duri, zbežala v svojo kamrico ter se od znotraj dvakrat zaklenila in še težak kovčeg porinila pred vrata. »Ti moj Bog, vrni našemu gospodu zopet pravo pamet!« je vzdihovala še dolgo v noč. Janko je prišel toliko k sebi, da je nažgal luč. Res je zagledal na mizi neko pismo, naslovljeno nanj. Pisava mu ni bila znana. Skoro hlastno je raztrgal ovitek in preletel naslednje, kratke vrstice: Cenjeni gospod Krajnik! Cena v baršun vezanemu albumu Je osemnajst kron. Vljudno prosim, da bi poravnali račun! S spoštovanjem N N., trgovec »Strela božja, kaj še pride danes čez me!« je vzdihnil skoro brez uma ter vnovič omahnil na stol. Mislil je in mislil zdihoval in ugibal, a žal, njegovi nesreči ni bilo najti uhoda. Končno je ukrenil vendar nekaj pametnega, vlegel se je v posteljo in zaspal. Spanje ga je toliko okrepilo, da je naslednje jutro, čeravno oropan vseh svojih srčnlh upov, mogel zopet trezno misliti. Najprej je šel postrežnico prosit odpuščanja za svoj polnočni nastop. Postrežnici se je topilo srce veselja , ko je videla gospoda tako skesanega in zopet popolnoma pametnega pred seboj. Prijateljstvo med njima je bilo namah zopet obnovljeno in Janko se je toliko osmelil, da jo je zaprosil za par dni za dvajset kron, kar mu je postrežnica ugodila srčno rada, in Janko je še tisti dan poravnal račun za vražji album. Odslej se Je Janko resno trudil. da čim prej pozabi vso to nesrečno zadevo. Med svojimi kolegi je skušal biti vesel, zlasti ker je hotel, da ostane ta neljubi dogodek drugim popolnoma prikrit. Toda »nič ni tako skrito, da ne bi postalo očitno,« in Janko se je moral žal, le prekmalu prepričati o istinosti tega pregovora. Jankovemu najožjemu prijatelju je namreč donašala mleko Minkina soseda in od nje je najprej zvedel ta, od njega pa seveda da vsi drugi. Pa da bi vsaj molčali! Tako ko je nekoč Janko, sedeč v kavarni med svojimi gnanci, bližnjega tovariša precej uščipnil z nekim dovtipom, mu, je ta neusmiljeno zabrusil v obraz, naj molči in naj gre raje študirat »albume«. Tedaj je bil Janko kakor zadet od strele. Vzdignil se je in takoj odšel iz kavarne. Janko je uvidel, da mu tu v mestu ne bo več obstanka. Ako vedo ti, bodo kmalu vedeli vsi, all pa že vedo. Najbolje bo, ako se jim umakne izpred oči. — Dva dni pozneje je že vložil prošnjo za svojo premestitev v drugo mesto. Njegovi hudomušni in radovedni kolegi so pozneje večkrat pripovedovali, kako se kaj počuti njihov prijatelj Janko na svojem novem službenem mestu. Dognali so, da se ima zelo dobro, da ga njegov šef zelo ceni in da se je pred kratkim zaročil z njegovo ne boš revno hčerko. Privoščimo mu vse prav iz srca. Sicer smo pa prepričani, da je po tako grenki izkušnji postal toliko previden, da svoji novi zaročenki ne bo kupoval — albuma. ===Po naključju===

Šopek samotarke: Razlika med redakcijama