Domov (Ivan Cankar): Razlika med redakcijama

dodanih 3.175 zlogov ,  pred 6 leti
brez povzetka urejanja
(Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= Domov | normaliziran naslov= Domov | avtor= Ivan Cankar | izdano= {{mp|delo|''Slovenka''}}, 6/3, {{mp|leto|1902}} | vir= {{fc|dlib|4UJVKJ4S|s=all|dLib...)
 
Brez povzetka urejanja
| obdelano=2
}}
 
Poleti je bilo, ob tistem času, ko so bežali ljudje iz mesta, kakor iz goreče Sodome. Po zaprašenih mestnih vrtovih, po gostilniških dvoriščih, v senco sivega zidovja, sm se skrivali mi, ki ni bil za nas ustvaril Bog zelenih pokrajin tam zunaj.
 
Ob tistem času sva sedela na gostilniškem dvorišču. Mračilo se je že, zrak je bil topel in miren.
 
»Še eltos pojdem dol«, je dejal moj prijatelj. »Zdajle še ne morem, — ali malo pozneje, čez mesec dni, ali pa še prej ...« Dolgo že nisem bil doma in zdi se mi, kakor da bi bila domovina zmirom bolj daleč — vsako minuto gre za seženj od mene in bojim se, da mi nazadnje popolnoma ne izgine izpred oči ... Zato moram dol in pojdem še letos ...
 
Sanjal je o domovini, kakor o svoji ljubici in glas se mu je tresel, ko mi je pripovedoval, da pojde čez mesec dni. Govoril je in nekaj neizmerno lepega je vstajalo pred njim. Obrazi, ki je bila na njih vsa rosna, ljubezniva lepota njegove mladosti ... zelene pokrajine ... bele cerkve na holmih ... in iz stolpov velikonočne pesmi ... in vitko dekletce z rdečimi lici in velikimi očmi ... in prva otroška ljubezen ... Vse je še tam kakor je bilo; tisto solnce, ki je takrat veselo sijalo, stoji še zmirom na nebu in beli oblački lete in pod njimi beže po travnikih sence kakor sanje ...
 
Lica so mu zardela, gledal je motno in nemirno. Njegovo globoko domotožje, polno slasti in bolečine, je objelo mene samega.
 
Takrat je nosil precej obnošeno suknjo in ni bil obrit; redke rumene kocine so mu poganjale po obrazu. Slikar je bil, ali njegova moč ni bila velika in sam je to čutil. Kadar sem stal pred njegovimi deli, se mi je zdelo, kakor da sem bil nekaj enakega že nekje videl. Ozrl sem se nanj in sem spoznal, da delo ni bilo izraslo iz njegovega srca. Slab je bil in plašen kakor otrok in si ni upal, da bi pokazal ljudem lepoto, ki je bila v njegovem srcu. Mislil je tuje misli in ustvarjal tuja dela po tujih napovedih.
 
Takrat sva se ločila in šla vsak po svojih potih in se nisva srečala pet let.
 
Kakor pred petimi leti je bil, samo da je nosil dostojno suknjo in skrbno počesano, nekoliko redko brado. Dokopal se je bil do belega kruha. Videl sem njegova dela — ustvarjena so bila po drugih zapovedih, ki niso bile prejšnjim čisto nič podobne. Slab in mehak je bil kakor prej in čas, ki je prinašal vsako uro nove evangelije, ga je gnetel kakor testo. Samo včasih, iz barve, iz črte, je zasijalo nekaj neznanega — zatrepetala je lepota, ki je bila v njegovem srcu in ki si ni upal, da bi ji odprl duri.
 
»Ali si bil kaj doma?«, sem ga vprašal.
 
Ozrl se je z nemirnim pogledom v stran in je zardel.
 
»Ne še ...«
 
In potem je nadaljeval hitro in z istim trepetajočim glasom, kakor pred petimi leti:
 
»Letos pojdem. Zdajle še ne morem, ampak čez mesec dni, ali pa še prej ... Tako daleč se mi zdi, da je domovina že od mene in bojim se, da mi ne izgine popolnoma izpred oči ... Letos pojdem ...«
 
Na ustnicah sem mu videl in v očeh in slišal sem iz glasu njegovega, kako je glodalo v njem globoko domotožje, slasti in bolečine polno.
 
In spoznal sem in prestrašil sem se, ko mi je pripovedoval.
164

urejanj