Odlomek iz romana: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 177:
Malinovec je odmašil drugo steklenico; pil je veliko in hlastno, skoro nevede, kakor človek, ki nečesa pričakuje ali ki se nečesa boji; ogenj njegovih oči je bil že nekoliko moten, kakor plameneč izpod gostega dima.
»Drugače je šlo zmirom zelo gladko!« je govoril in je pil. »Tako ko, da mi je bilo nazadnje že dolgčas. Kaj bi se trudil in kaj bi uganjal skrivnosti, če ni potreba? Čemu tempelj, če boga ni? ... Zadnjič, recimo, komaj štirinajst dni je tega, sem imel gosta tukaj. Natanko tam je sedela, kjer sediš zdaj ti. Še mlajša je bila od tebe, niti petnajst let ji ni bilo in če jo je človek pogledal, je lahko mislil, da je popolen otrok. Fej! Tudi jaz sem mislil. Tako droben in nedolžen obraz je imela, kakor zajček, in tudi oči so bile tako nedolžne in neumne ... čisto zajčje. Dolgo sem se ukvarjal z njo, dolgo mencal in čakal, predno sem si upal. Še lepše sem se oblekel, kakor tebi na čast, še bolj bogato sem opremil to izbo, preprogo sem z rožami posul in še to svetilko sem ovenčal, vrag vedi zakaj. In kaj se je nazadnje izkazalo? Bolj je bilo pohujšano tisto dekle nego jaz in sredi noči sem jo s palico pognal iz hiše, pijano, kakor je bila ...«
»Čemu pa ste jo klicali?« je vprašala Marta.
Dolgo in srepo ji je gledal Malinovec v obraz; čudno so mu zakrvavele oči, mokre ustnice so bile svetle in debele, kakor zatekle.
Zdaj vidim, da sem premalo ovenčal to izbo ... da sem premalo storil ... Preveč so jasne in pametne tvoje oči ... zato bi človek lahko mislil ... da je tudi srce že pametno ... Čemu vstajaš? Ne zameri, za Boga, če sem te razžalil!«
Tudi sam je vstal, ves prestrašen je bil.
»Ne zameri! Glej, vino mi je bilo planilo v glavo, ampak to mine takoj, je že minulo! Nobene besede ne bom več rekel, ki bi ti ne bila pogodi! Samo zato sem se spomnil na tisto pohujšano babnico, ker je sedela, nevredna, tam, kamor si ti zdaj spet sedla, prijazno dekle!«
Prej je bila radovednost, hladno začudenje je bilo v Martinem srcu: zdaj se je narahlo vzdigalo v njem nekaj čisto novega. Bolj natanko je videla njegova zabrekla, sivopolta lica, šele pozno je opazila, da so trepalnice nad motnimi očmi vse rdeče in brez vejic, da so ustnice široko napete in da se zatika pijani jezik. V njenem srcu se je vzdigal stud, zato je ugasnila bojazen.
»Pustiva tisto babnico, kjer je, ter govoriva resno in pametno! O resnih in pametnih rečeh, dekle! ... Glej, nič ne piješ, nič ne ješ! Čemu sem napravil?«
Točil je nji in sebi; sam je takoj izpil, tudi Marta je okusila.
»Nič več te ne bom žalil! ... O pametnih rečeh! ... Kaj misliš, čegava je ta hiša, kjer zdaj sediva in pijeva? Ni moja, hiša mojega sina je!«
Marta je pogledala z osuplimi očmi.
»Hiša mojega sina! Moj sin je blag in nespameten fant — človek tiste sorte, ki je odveč na svetu. Zato mu je ime Konrad. Od moje prve žene je — tudi ona je bila človek tiste sorte ... zato je usehnila kakor pena ... Ali te to zanima?«
»Kakšna je bila ona? To povejte!« je vprašala Marta.
»Tebi ni bila podobna ... Njo bi bil privabil v ta tempelj brez vsakih sladkih besed, nobenih komedij bi ne bilo treba. Sladka in solzna, kakor ... grlica ... To je šlo od začetka zmirom ... grú, grú, grú ... Nazadnje ie nehalo in prišle so solze brez konca ... Tako žensko ima človek rad v romanu; v življenju se je kmalu naveliča ... Še moja druga je boljša, dasi je le sodček žganja!«
»Plemenita ženska je bila!« je rekla Marta.
»Jako dobra beseda! Opazil sem že, da vidijo tvoje oči globoko pod skorjo! ... Res, plemenita ženska je bila ... ampak so ljudje na svetu, ki ne marajo plemenitih žensk. Zakaj plemenita ženska je dolgočasna ... Če si grd in spačen, kaj gledaš rad v ogledalo?«
»Sami ste zdaj rekli, da je grdo in spačeno vaše srce.«
»Sam sem rekel in nisem nikoli tajil. Grd in spačen, če sodim kakor roman in šolsko berilo. Ampak verjemi, dekle, življenje se ne ravna po romanih in šolskih berilih ... Jaz imam soseda, saj poznaš Kobentarja, ki je manj študiral nego jaz in je zategadelj časih veliko bolj pameten. Ta človek ne sovraži nikogar tako hudo kakor pismarje. Pravijo, da je prismojen v tej stvari, meni se pa le zdi, da je globoko premislil in da je pravica na njegovi strani. Veliko je bral. In je prišel k sosedu, tudi k meni je že prišel. »Ali je res, kar je tukaj pisano?« vpraša. »Res ni, ampak ...« On pa ne posluša dalje, temveč zaluči knjigo na tla in stopa po nji z obema nogama, kakor nor. »O ti prokleti lažnjivec! O ti hudičevi klobasar!« In ne da se mu dopovedati, da je knjiga knjiga in življenje življenje ...«
»Tudi meni se zdi, da je Kobentar pravičen človek.«
»Tako je, Marta ... Človek bi se videl rad lepšega v ogledalu, zato si je bil izmislil umetnost. Da bi se opravičil pred samim seboj, je krstil laž za fantazijo ... Jaz pa se za umetnost ne brigam veliko, hvalim Kobentarja in ne tajim, da je moje srce grdo in spačeno.«
Mirno je govoril in vendar je narahlo trepetalo v njegovem glasu; morda srd, da se je bil razgalil po nepotrebnem; morda daljni spomin, ki se je bil vzdramil v polpijanosti.
»In zakaj bi nazadnje ne bil {{nejasno|malopriden}} med malopridnimi? ... {{nejasno|Karika}} so tisti plemeniti ljudje. Vselej me je zgrabil srd, kadar sem videl obraz svoje žene; kakor nalašč je bil objokan natanko ob tisti uri, ko sem se mislil kratkočasiti. Slabo mi je, kadar vidim tak bolehav, cukren, tak ... književni obraz. Tvoj, Marta, je drugačen.«
»Tako ste jo torej pač sami ubili?« je vprašala Marta tako mirno, kakor da je bila vprašala: »Tako ste torej z njo večerjali?«
»Že mogoče, že mogoče!« je odgovoril Malinovec. »Veliko več je ubijalcev na svetu, kakor bi si človek mislil; in tisti, ki zadremljejo na vešalih, niso najhujši ... Jaz, na priliko, ne vem, če sem ubil enega, ali če sem jih dvanajstero. Tudi ti boš še morda ubijala.«
Marta je prebledela in se je pokrižala.
Malinovec se je nelepo nasmehnil.
»Zdelo se mi je, da se ne znaš bati? ... Tako je sedelo nekoč tam, kjer ti sediš, trinajstletno dekle. Mesec dni nato je umrla, ne vem zakaj; šel sem za pogrebom, še venec sem položil.«
»Velik greh je bil pred Bogom in pred ljudmi ...«
»Pred Bogom morda, to bom spravil; pred ljudmi ne in še celo ne pred Kobentarjem! Kadar daje roka strup, ne vidijo oči, zato molči tudi vest ...«
Vstal je nenadoma; ko je stopil preko izbe, je bil že neodločen in težek njegov korak.
| |||