Dnevnik življenja: Razlika med redakcijama

dodanih 2.944 zlogov ,  pred 6 leti
»«
(Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov = Dnevnik življenja | normaliziran naslov = Dnevnik življenja | avtor = N. K. | izdano = {{mp|delo|''Slovenec''}}, 30/200 {{mp|kraj|Ljubljana}}, {{mp...)
 
(»«)
 
Njegove misli so se vračale k oni uri, ko se mu je prvič razlagalo, kaj bo opravilo v njegovem življenju. Kako ponosen je bil na izročeno mu knjigo in kako resno je bil sklenil, da jo izpolni! Nato je kmalu vtihotapil vanjo prvi pregrešek pri pisanju, zatem drugi, zatem tretji.
 
Polagoma je izgubil ves ponos na svojo knjigo, vse upe, vse želje, da jo ohrani čisto in lepo. Nekoč bi jo bil že kmalu vrgel nazaj v roke Onemu, ki mu jo je bil podaril, pa neviden prst se je dotaknil njegove roke ter jo potegnil nazaj.
 
Skrbno je pokrival skrivnost svojih napak, opazovaje, kako se vedno večajo in množe. Čemu bi pač morali drugi pisarji zvedeti kaj o tem? Prizadeval si je, da ohrani platnice kar se da čiste, brez vsakega najmanjšega madeža; njegovi prijatelji so mislili, da je knjiga znotraj prav tako snažna in lepa. Samo enemu bitju je razkril svojo skrivnost, neki ženski. Upal je, da ji gane srce k usmiljenju in pomilovanju,da mu pomagala očistiti, izboljšati njegovo delo; toda, ko je odločno, neustrašno obračal zaporedoma zamazane, raztrgane listke, neusmiljeno ji odkrivaje vse madeže, ga je pogledala z vso zaničlivostjo in nevoljo ter mu s studom za vselej obrnila hrbet.
 
In zdaj je bil res večer in zadnja stran knjige lahkomišljeno počečkana in zamazana. Ene same besede je še manjkalo, pa bi bila nesrečna knjiga popisana do konca; le duh je stal potrpežljivo zraven njega, čaaje, da primei padlo možu v roke pero, kadar bi padlo možu iz utrujenih rok, in zapiše še osodepolno zadnjo besedo: »Finis — konec«.
 
Oh, noben sled žalosti in sramu ni ublažil možu potez in gub na obrazu, ko je zrl temnega pogleda v svoje delo.
 
»Saj jaz nisem nikdar zahteval te zastave«, je rekel »po sili sem jo dobil. Zakaj bi bil žalosten? Drugi mislijo, da se mi je dobro posrečilo, jaz edini vem, da sem grešil. Zdaj je noč tu, in delo, naj je dobro ali slabo, je dovršeno. Kaj bi se tedaj žalostil?«
 
Kakor prodresolnčni žarek gosto senco, tako se prikaže nenadoma majhno, živahno dete valovitih las, prepreženih z zlatimi nitkami; očesci sta mu zrli v svet kot dva cveta vijolic, ki sta se napila sladke jutranje rose. To detece je zrlo v svoji nedolžnosti in preprostosti brez vsake bojazni možu v obraz. V rokah je držalo snežno belo knjigo.
 
»Potrebujem vas, da mi pomagate«, je zaklical otrok možu. »Glejte, jaz sem dobil knjigo, da jo popišem za Boga, pa se tako bojim, da jo zamažem in da prevarim Boga v njegovih upih. Ali bi mi hoteli pokazati, kako se dela ta stvar? Bi mi-li hoteli pokazati vašo knjigo, da se naučim iz nje?«
 
»Jaz — da bi jaz tebe učil?« Mož je drgetal in tiščal svojo knjigo tako trdno, da maliček ni mogel videti njenih strani. Povesil je oči k tlom, v strahu — krepak mož, kakršen je bil, —da se srečajo njegve oči z nedolžnim, čistim pogledom detetovim. »Jaz te znam poučevati.«
 
»Oh, vi bi pa res morali znati, ko je vaša knjiga videti tako krasna,« je rekel otrok in ogledoval rdeče platnice. »Vi ste tako stari in izkušeni, vi ste morali pač pisati in slikati vanjo vse mogoče krasne stvari. Dajte pokažite mi jo, da jo pregledam in kakšno stran prepišem v svojo, ako tudi slabo.«
164

urejanj