Wikivir

Domačija nad vse: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
ZadEva (pogovor | prispevki)
612 urejanj
ZadEva (pogovor | prispevki)
612 urejanj
Vrstica 647:
==VI.==
 
„Zakaj»Zakaj si pa danes tako zamišljena, Špela?“« poprašala
je kakih štirinajst dnij po zadnjih dogodbah stara ženica prijateljico
svojo, ko ste se sešli pri studencu. „Saj»Saj je, kakor
se govori, pri Vas zdaj veselo življenje, odkar biva v hiši Jeličin
oče. A ti si vendar tako nezadovoljna videti.“«
 
„Veselo»Veselo življenje?“« odvrne Špela zaničljivo, „ker»ker imamo
v hiši pritepenca, berača, ki nič ne dela, a zato je in pije
za troje ljudi.
 
„Berač»Berač, Jeličin oče?“« začudi se ženica in jo debelo pogleda;
„saj»saj pravijo, da je neizmerno denarja prinesel iz
Amerike.“«
 
„Bog»Bog se usmili, kako lažnjiv je svet!“« odvrne Špela.
„Prazen»Prazen želodec in pa raztrgano obleko je prinesel seboj,
drugega nič. — Pri nas da bi bilo veselo življenje?“« ponavljala
je še enkrat Špela vsa razdražena. „Povem»Povem ti, Mica, {{prelom strani}}
da večjega nereda in nemira še ni bilo v naši hiši, kar pomnim.
Jaz mislim, da se mojemu rajnkemu možu v njegovem temnem
Vrstica 680:
zdravju bolj škoduje, kot strup jemati. Če gre to še nekaj
časa naprej, umrla bom jetična, toliko se pri tem jezim in
žalostim.“«
 
„Ali»Ali pa ima Jeličin oče hčerko rad?“« pozveduje ženica
radovedno; „dekle»dekle je tako brhko in ljubeznivo!“«
 
„Rad»Rad, rad“rad«, odvrne Špela osorno. „Prosim»Prosim te, da mi
ne govoriš o očetovi ljubezni sploh. Očetje ljubijo svoje otroke
le tako dolgo, dokler jim je to v razvedrenje in zabavo.
Vrstica 691:
govorim o dobri duši mojega rajnkega moža, Bog ga imej v
svoji milosti: on, da, ljubil je resnično najinega jedinega
otroka. A taki možje so redki, prave bele vrane.“«
 
In pri spominu na svojega rajnkega moža, s kterirn pa
se je dan za dnevom svajala, brisala si je z zastorom oči.
 
„Bog»Bog pomagaj! kakošne novosti sem danes zvedela“zvedela«,
dostavi starka in maje sivo glavo; „zastonj»zastonj nisem imela nocoj
tako čudnih sanj.“«
 
„A»A povem ti, da se po celi vasi teden dnij o drugem
ne govori, kakor o zakladih Jeličinega očeta. Vsi zavidajo
tebe, Špela, češ ti bodeš darov od njega dobila, da bo kaj! ...
Vrstica 706:
pogum! Bog bode od druge strani povrnil tvoje trpljenje.
Težava za težavo, tako gre v ti solzni dolini. Da bi le na
onem svetu bolje bilo!“«
 
„Zdaj»Zdaj pa moram iti k sosedom, k pekovim, da jim
povem, kar si mi zdaj le povedala. Ti bodo strmeli!“«
 
In ženica je podvizala korake proti trgu, presrečna, da
bode imela dovolj tvarine raznašati.
 
„Mica»Mica, počakaj vendar, da skupaj greve“greve«, kliče Špela
za njo. In ko jo dospé, reče nekoliko v zadregi:
{{prelom strani}}
„Nič»Nič preveč okoli ne raznašaj, kar sem ti zaupala; kaj
češ, skrb in premnogo dela me včasih razburi, da vse bolj
mračno vidim, kakor je v resnici. Saj vendar upam, da postane
Vrstica 727:
pri tem je izgubil vse imetje. Res, pomilovanja je vreden.
Bog mu hotel pomagati na bolje! Molive jutre pri sv. maši
jeden očenaš v ta namen; Mica, dobro delo bove storili s tem.“«
 
Mica ji to obljubi in se vsa ginjena vsled osode Jeličinega
očeta poslovi od Špele.
 
„Da»Da bi se mi jezik zavozlal vselej, ko postajam jezična“jezična«,
hudovala se je Špela sama nad seboj domú gredé. „Bog»Bog zna,
kaj bode zdaj Mica po trgu raztrošala! Pač prav imajo naš
gospod vselej, ko pravijo, da jezik in srce nikdar ne zastarita,
posebno pri ženskah ne. Kaj bi zdaj dala, da bi ne bila
proti Mici obrekovala domačinov. Da sem jo morala srečati!“«
 
Ko stopi Špela v hišo, pride ji Jelica z veselim obrazom
naproti rekoč: „Oče»Oče so dobili zaželeno tajniško službo in
takoj pojutrešnjem bodo že službo prevzeli. Pa kako so tega
veseli, ne morem Vam dopovedati. Vsaj zdaj ne bodo več
tako revni; jesti in oblačiti se bodo mogli dovolj.“«
 
„Pa»Pa ti li ni žal, očeta v novič izgubiti?“« popraša Špela
radovedno.
 
Jelica nekoliko zarudi: „Saj»Saj nas bodo vsako nedeljo
obiskovali in če mogoče, tudi včasih med tednom“tednom«, izgovarja
se ona; „saj»saj veste, Špela, da sem vendar najrajši pri stricu“stricu«,
pristavi polglasno.
 
„To»To je res vesela novost“novost«, meni Špela zadovoljna; „ona»ona
je vredna, da bi danes krape pekli in raco zaklali. Pojdi v
kuhinjo pomagat mi, Jelica! Naj bode danes očetu na čast
boljši grižljej na mizi.“«
 
In zgodilo se je tako, kakor je Jelica poročala Špeli.
Vrstica 774:
čuti. Ali ni ona z doktorjem preživela celo svoje življenje,
posebno pa otročja leta, ki so za čuvstva toliko pomenljiva,
a z njim je komaj le nekaj mesecev občevala!“«
 
Toda pozneje je začel vsled tega postajati vedno bolj
Vrstica 822:
prijatelj. Od njega je slišal samo pohvalne vesti o Jeličinem
očetu. Marljiv, natančen, vesten, pošten v vsakem oziru, glasila {{prelom strani}}
se je županova sodba. „Jedino»Jedino, kar se mi pri njem ne
dopada, je njegova mračnost in vedna zamišljenost. Z nikomur
ne občuje, a zato si tem pridneje dopisuje po svetu
ter dobiva tudi različna pisma. Zdi se mi, da prihajajo vsa
iz tujih dežel.“«
 
Doktor je vedel dovolj. Poslovi se od župana ter gre
Vrstica 847:
pisal, ter ga sprejme v največji zadregi.
 
„Dragi»Dragi prijatelj“prijatelj«, začne takoj doktor brez posebnih
uvodov, „Vi»Vi se gotovo čudite o mojem nepričakovanem prihodu,
kakor se jaz čudim Vaši nenadejani izpremembi. In
ravno zato, da si to začudjenje razložim, prišel sem Vas danes
obiskavat.“«
 
„Že»Že dva meseca niste več oni srečni mož, ki ste bili
na početku najinega znanstva. Kam je nenadoma izginila
Vaša zadovoljnost, Vaša prijetnost v družbi, Vaša ljubeznivost
Vrstica 871:
preskrbuje. — Kaj hočete več božjih darov? — Ali se ne {{prelom strani}}
spominjate, v kako revnem stanu so Vas pobrali milosrčni
ljudje?“«
 
Ko je začel doktor govoriti, spustil se je mož na stol
Vrstica 878:
je bil bled kakor stena.
 
„Vi»Vi imate prav“prav«, odvrne nató s trepetajočim glasom,
„popolnoma»popolnoma prav. Jaz sem velik nehvaležnež proti Bogu in
proti Vam, ali ne morem drugače. Čutim se tako neizmerno
nesrečnega.“«
 
„In»In zakaj ste nesrečni, če smem vprašati?“« huduje se
doktor.
 
Vrstica 890:
ostrega pogleda.
 
„Vi»Vi molčite?“« povzame doktor z nova besedo, vidéč,
da odgovora zastonj pričakuje. „Dobro»Dobro, dovolite tedaj, da
Vam povem jaz uzrok Vaše domišljene nesreče.“«
 
„Človeško»Človeško življenje, dragi prijatelj“prijatelj«, nadaljuje potem s
prijaznejšim, a resnim glasom, „je»je srečno ali nesrečno, kakor
ga stvarja njegova nrav: to je čuvstvo in odgoja. Vi, kakor
smem soditi po tem kratkem času, kar Vas poznam, in pa
Vrstica 903:
prihajata iz zvunanjih izvirov. Komaj se Vam izpolni jedna
želja, že drugo gojite in tako mučite v jednomer sebe in še
one, ki so z Vami v bližnji dotiki.“«
 
„Ali»Ali morete tajiti, da na novo kujete skrivne naklepe,
ki utegnejo Vas in morda še koga drugega v nesrečo pahniti?“«
 
Mož se zdaj hitro ko blisk po koncu vzravna ter se
doktorju postavi nasproti. Oči mu žaré, ustnice zatrepečejo,
ko reče z votlim glasom: „Mojega»Mojega otroka, njegovo udanost
hočem celo in popolno sam imeti; to je vse, kar še k svoji
sreči zahtevam. Nočem, ne trpim“trpim«, nadaljuje vedno bolj
ognjeno, „da»da bi kdo drug delil z menoj nagnjenje, do kterega imam
le jaz pravico. Ali me sedaj umejete, gospod doktor?“«
in pri teh besedah ga je meril strupeno od pete do glave.
 
Vrstica 929:
ni doživel v svojem precej dolgem življenju.
 
Ko se nekoliko zavé od bridke osupnjenosti, reče žalostno: „Prijatelj»Prijatelj,
ali ste Vi sedaj govorili ali Vaša strast?“«
 
Jelica mora odslej naprej bivati pri meni; brez nje
mi ni živeti“živeti«, glasil se je razdraženi odgovor strastnega moža.
 
„Ali»Ali kako jo hočete pri sebi imeti“imeti«, odgovori doktor
navidezno mirno, „ko»ko Vam k temu vsega primanjkuje? S
svojim zaslužkom komaj sami izhajate; kako bi potem še hčer
preživili? — V ti tesni sobici brez luči in brez zraka hočete
ubogega otroka imeti? Ali mislite, da se dá štirinajstletna
deklica v kletko zapreti kakor ptica? Ali —.“«
 
„Morate»Morate-li res misliti, da bi svojega otroka v to revno
luknjo zaprl!“« seže mu mož v besedo in se porogljivo nasmeje.
„Za»Za svojo in njeno boljšo bodočnost sem, hvala Bogu,
že poskrbel; kmalu bodem zmožen dajati ji, česar koli poželi,
samo z menoj mora, kamor jaz hočem!“«
 
„Mož»Mož, Vi me spravite danes še v obup s svojim čudnim
govorjenjem. Govorite jasneje, jaz Vas ne umejem“umejem«, zakliče
doktor ves preplašen, ki že sluti, kaj misli storiti mož.
 
„Jasneje»Jasneje naj bi govoril?“« odvrne Jeličin oče; „dobro»dobro,
storim to, ako me res ne umejete.“«
 
„Ravno»Ravno sem dobil poročilo iz Nju-Jorka“Jorka«, nadaljuje on,
„da»da tam že Čaka na-me izvrstna služba mešeterska pri neki
imenitni tovarni. Sprejel sem jo, kakor se razume, samo ob
sebi. Brž ko dobim denar za na pot, odidem z Jelico.“«
 
„V»V Ameriko hočete otroka voditi?“« zavzame se doktor. —
„Ne»Ne, tega jaz nikakor ne morem dovoliti; ona bi med potoma
žalosti umrla. O Jeličini osodi imam tudi jaz še govoriti besedo.“«
 
„Vi»Vi? — Kdo ste pa Vi, da si upate zoperstavljati se
očetovi volji?“« zakliče Jeličin oče z nagubančenim čelom in
groznim pogledom.
 
Vrstica 972:
razdraženi dvogovor je blagočutnega starca popolnoma potrl.
 
„Da»Da ste Vi Jeličin oče, a jaz njej le tuj človek, to vem“vem«,
odvrne mirno doktor po dolgem, neugodnem molčanju. „Toda»Toda
jaz sem jo rešil pogubne smrti in celih štirinajst let sem
čuval njeno življenje in jo redil in vzgajal. Kaj pa ste Vi
storili za svojo hčer? Povejte mi to?“«
{{prelom strani}}
„Ne»Ne ponavljajte mi, kar še predobro vem“vem«, odvrne na
to vprašanje mož nekoliko osramočen; „za»za trud in skrb, ki
ste jo imeli za njo, Vam nihče ni hvaležnejši od mene. A
kar je minilo, je minilo. Sedaj sem jaz njen oče tú in le
meni je odslej dolžnost, skrbeti za bodočnost svojega otroka.“«
 
„In»In ko bi se tudi Vi proti moji želji z vso močjo upirali,
nič bi Vam ne pomagalo; očetova beseda bi vendar obveljala!“«
 
„Jaz»Jaz grem“grem«, reče doktor popolnoma uničen ter seže po
klobuk. „Vidim»Vidim, da danes ni z Vami razumno govoriti, preveč
ste razdraženi. Samo ponavljam Vam še enkrat, da Jelice
do Amerike žive ne privedete, predobro jo poznam. In tako
bi jo Vi, njen oče, vsled svoje prenapetosti in lahkomiselnosti
še drugikrat vrgli v smrtno nevarnost.“«
 
„In»In zdaj sem Vam povedal dovolj, Vi pa storite, kakor
Vam Vaše očetovsko srce svetuje.“«
 
„Srečno»Srečno za danes!“«
 
In z životom omahujoč, tako je bil presunjen, odide.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Domačija_nad_vse«