Wikivir

Domačija nad vse: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
ZadEva (pogovor | prispevki)
612 urejanj
ZadEva (pogovor | prispevki)
612 urejanj
Vrstica 1.868:
njenega slabega lica.
 
„Jelica»Jelica, ali si bila med mojo nenavzočnostjo bolna?“«
poprašal je potem preplašen; „najdem»najdem te shujšano. Najbrž si
se z delom preveč mučila.“«
 
Nató je še popraševal služkinjo po uzroku Jeličinega
shujšanja.
 
„Moj»Moj Bog“Bog«, odgovorila je ženica malovažno, „če»če človek
tri do štiri dni malo ali nič ne jé, vedno v sobi tiči in se
čemerno drži, da bi potem dobro izgledal? Ko Vas ni domá,
Jelica vedno žaluje.“«
 
„Žaluje»Žaluje? Po kom?“« pozvedaval je on iznenadjen.
 
„Po»Po kom?“« odvrnila je služkinja čudeč se; „najbrž»najbrž po
očetu. Saj ko ste Vi domá, je vselej vesela.“«
 
A oče ni zaupal besedam svoje služkinje. Po meni gotovo
Vrstica 1.905:
Ta je našel, da Jelica trpi na srčni bolezni.
 
„Ali»Ali je ta bolezen nevarna?“« pozveduje prestrašen oče.
 
„Nevarna»Nevarna in ne nevarna, kakor hočete“hočete«, bil je odgovor.
„Ako»Ako jo boste, kakor do zdaj, prepuščali sami sebi, to je v
oblasti lastnim mislim in počutkom, utegne bolezen nevarna
postati. Kajti njeno hiranje ni drugega, kakor nasledek hudega
srčnega udarca in neizpolnjenega hrepenenja. Vsled
tega je padla otožnosti v oblast, ktera pa ji utegne pri njenih
nežnih letih biti osodepolna.“«
 
„Dekle»Dekle potrebuje razvedrenja, veliko gibanja na prostem,
a posebno občevanja z mladimi, veselimi ljudmi.“«
 
„Kakor»Kakor mi pravite, ona biva večji del dneva sama;
nihče ni, ki bi se z njo bavil, razvedril jo ter tako dajal
njenim mislim in počutkom nove hrane in gibanja.“«
 
Ubogi oče, dobro menéč, začel je zdaj Jelico vsak večer
Vrstica 1.947:
pri Jelici zaželenega uspeha. Bil je vsled tega ves obupen.
 
„Za»Za Boga, Jelica“Jelica«, rekel je na pol nevoljen, na pol
pobit, „povej»povej vendar, kaj naj storim, da te zopet zdravo in
veselo vidim, kakor si bila nekdaj pri stricu. Jaz si ne vem
več pomoči.“«
{{prelom strani}}
„Zdravnik»Zdravnik méni, da samó razvedrenje ti utegne povrniti
nekdanje zdravje; a kar drugim hasni, škoduje tebi!
Ti si drugačna, kakor so drugi ljudje. Ti nisi stvarjena za
društvo in zabave.“«
 
„Ljubi»Ljubi oče“oče«, odgovorila je Jelica bojazljivo, „ako»ako res
želite, da okrevam, lepo Vas prosim, ne vodite me več po
veselicah. Saj mi domá ni dolg čas. Vaše društvo in pa moje
delo mi zadostujeta.“«
 
„Ako»Ako pa res želite, da včasih v družbo zahajam, potem
dovolite, da se seznanim s hčerama tovarniškega čuvaja, ki
ste v mojih letih. Revici ste pred kratkim mater izgubili;
vidite se mi tako zapuščeni in srce me vedno k njima vleče.
Poleg naju stanujete, in tako bi se utegnile pogostoma shajati.
Slutim, da bi se v njiju družbi čutila srečno.“«
 
„Ali»Ali, če oni dve žalujete po materi, kakor praviš, kakošen
dobiček bodeš ti od njiju imela?“« ugovarja ji oče. „Da»Da
ti srce še bolj obtežite? — Ti potrebuješ okoli sebe veselih
in ne žalostnih obrazov.“«
 
„Ah»Ah, oče“oče«, odgovorila je ona nató, „jaz»jaz bivam v društvu
žalostnih rajši kakor pa veselih, ker vem, da pridni, blagi
ljudje navadno trpijo pod bremeni nadlog, hudobni se pa
veselijo.“«
 
„Ono»Ono razuzdano veselje in zoperni smeh, ki ga opazujem
vsak večer po društvih, kamor me Vi vodite, vzbujata v meni
nepopisno grozo; strah me je med njimi.“«
 
„Ti»Ti si čudno bitje“bitje«, dejal je nató oče majaje z glavo;
„kam»kam prideš s časoma s svojimi nespametnimi predsodki? Tú
se zopet prikazuje sad doktorjeve odgoje“odgoje«, pristavil je bolj
zá-se. — „Stori»Stori, kar misliš“misliš«, dejal je naposled, „če»če le tebe
veseli.“«
 
Odslej naprej ni več vodil Jelice k veselicam, a on
Vrstica 2.005:
skrben kot nekdaj. Zdelo se ji je tudi, da postaja vselej nevoljen, {{prelom strani}}
ko ga ona vsako noč pri njegovem povratku s prijaznimi
besedami: „Dobro»Dobro došli, oče!“« pozdravlja.
 
Ko se on neko noč nenavadno pozno vrne domú, pozdravi
ga Jelica prijazno sicer kakor vselej, samo da je z
jokajočim glasom še boječe pristavila: „Dve»Dve po polnoči bode
kmalu, oče; bila sem že zeló nemirna, ker Vas tako dolgo ni bilo.“«
 
„Kaj»Kaj, ti še ne spiš?“« odgovoril je osorno. „Dekle»Dekle v
tvojih letih bi se zdaj moralo zibati v najboljših sanjah in
ne prežati kakor policaj, kdaj prihajam domú.“«
 
Kakor meč prodrlo je to očitanje Jelici srce.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Domačija_nad_vse«