|
== I ==
FranceljTilka je bil že petindvajset let star; pa teh petindvajset let se še nikoli ni prigodilo, da bi bil tako slabo spal kot nocoj. Saj pa tudi nikoli ni imel storiti tako važne stopinje kakor dan prihodnji. Ko je bil dopolnil devetnajsto leto in je dobil povabilo, naj bi se pomujal v Ljubljano, da bodo videli, ali je ustvarjen za junaka ali ne; takrat se je sicer tresel, vendar skrbni oče so ga kmalu potolažili, ker so mu dokazali, da zdaj je prišel čas, hvaliti Boga, da mu je dal malo nenavadne noge, take namreč, ki so se pri kolenih malo kresale, in so potem, to zmoto poravnati, pri stopalih nekoliko bolj narazen hodile, kakor imajo pri nas drugih Adamovih sinovih navado. S tem hvale vrednim dokazom se je FranceljTilka dal potolažiti, zmolil je tedaj dva očenaša več kot po navadi, da bi nebesa zahvalil za to neprecenljivo lastnost svojih nog, in potem mirno zaspi v sladkem upu, da bo še dalje pasel rdečko svojega očeta. Ta nada ga ni goljufala. Obvarovale so namreč noge tudi druge ude, da jim ni bilo treba nositi cesarske suknje, ampak da so ostali v domači hiši pri navadnem življenju, od katerega se kdaj ločiti se Tilki še sanjalo nikoli ni; pa nemila usoda in njegov oče sta drugače sklenila.
Večerja je bila končana. FranceljšeTilka še enkrat prebrska oblice po peharju, da bi se prepričal, ali se ni morebiti kak krompir med njimi skril. K sreči ni bil nobeden tako nesrečen, ker grozno bi se bil FranceljnadTilka nad njim maščeval; jaz mislim, v svoji jezi bi ga bil kar pojedel. Mati tedaj pospravijo raz mizo, oče pa prižgejo pipo, z beli i koščicami kovano in s ponosnim turnčkom pokrito, potegnejo dva siva oblaka iz nje, si odkašljajo in spregovoré: »FranceljTilka, jaz moram nocoj o važni reči s tabo govoriti.«
FranceljTilka, ki ni kmalu slišal tako resnobno govoriti, povzdigne glavo in radoveden gleda spod las.
»Jaz sem,« nadaljuje oče, »sicer še precej trden in bi se še nekatera leta lahko ukvarjal z gospodarstvom, in še skoraj rad bi storil, ker vem dobro, kako se po navadi godi starim pri takih majhnih hišah, kakor je naša.«
»Jaz mislim,« popravijo oče nejevoljni, »pri tako majhnih posestvih, kakor je naše; z dvema njivama in z eno kravo se ne moremo med premožne šteti.«
»Seveda ne,« pristavi FranceljTilka, »ko bi mi imeli cel ali vsaj pol grunta, bi jaz včasih mater prosil, da bi ne večerjali vsak dan krompirja; en večer naj bi ga skuhali, en večer pa kaj drugega.«
»Pusti zdaj to,« ga zavrnejo oče, »ko boš sam gospodar, boš to prenaredil, kakor se ti bo zdelo in kakor boš mogel. Kakor sem torej popred rekel, ne zavoljo sebe, ampak zavoljo tebe in matere sem sklenil, da bomo preložili. Mati je že priletna in zmeraj bolehna (in res so mati pri peči jeli kašljati bolj hudo kakor po navadi, v dokaz, da oče resnico govoré), njo težko stane gospodinjstvo, posebno delo pred pečjo.«
»Jaz sem tudi že mislil,« povzame FranceljTilka, »da za pred pečjo mati niso nič kaj.«
Tu mati nejevoljno nekaj zagodrnjajo, vendar hitro umolknejo, ko mož povzdigne glas in reče: »Kar tebe, FranceljTilka, zadeva, si ravno v najboljših letih in že pri celi pameti.«
»Saj je že o svetem Matiji leto preteklo, kar sem jih spolnil štiriindvajset.«
»Zato sva sklenila z materjo, da se oženiš.«
FranceljjeTilka je morebiti že kdaj mislil, kako bi bilo, ko bi moral brez večerje spat iti; vendar da bi se oženil, ta misel je bila nova zanj in ga je tako zviškoma zadela, da bolj prestrašen kot začuden počasi potegne besede: »Da bi se jaz oženil?«
»No, to je da,« povzamejo oče, »kaj se ti to tako čudno zdi? Vedno fant ne moreš ostati, že zavoljo mene in matere ne.«
»Dobro bi bilo res, ko bi enkrat mož postal,« reče FranceljTilka in se globoko zamisli; »pa jaz mislim, da še ne poznam ženske nobene. Ko bi bili vi to meni pred povedali, bi se bil že kaj ozrl okrog.«
»Čemú neki, saj boš potem dosti časa imel, se z ženo spoznati.«
»Nič drugega kakor kar snubit jo boš šel. Jutri glej, da koj vstaneš, ko te bomo poklicali, da se odpraviš za časa v P… S starim Pahovcem sva dobra znanca, in če sem ravno le enkrat ž njim o tem bolj po vrhu govoril, sem vendar spoznal, da mu je bilo to všeč in da ti ne bo odrekel svoje hčere.«
S temi besedami vstane stari mož, potolče pipo ob vogel mize ter se napravi spat. Mati snamejo leščerbo iznad mize, da posvetijo. FranceljTilka, roke za hlačami, stopa v misli utopljen počasi proti svoji navadni postelji.
== II ==
|
