Wikivir

Ljubezen Pavla Golažka: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 11:
I. Pavel Golažek je študiral na Dunaju. Dolg, suh človek vam je bil to in spredaj mu je manjkal srednji zob. Luknjo, ki je bila namestu njega, je porabljal akademik Golažek za to, da je vtikal tjakaj cigareto, ki pa jo je imel tudi vedno v ustih. Tako je vsaj na lep način prikril smeha željnemu in nesramno zbadljivemu občinstvu ta svoj ne edini nedostatek. Mimogrede omenjeno je imel lepo navado da je vsakega znanca pri vsaki priliki poprosil za tobak s stereotipnimi besedami: »Daj mi za cigareto — samo še deset jih imam!«
 
Drugače pa je bil Pavel jako dober fant. Vsakemu je rad pomagal in posodil, dasiravno se je vzpričo tega zgodilo, da je bil največkrat sam zadolžen, in sicer v taki meri, kakor samo še štabni oficirji. Ali v principu je bil strašno dober in usmiljen, zakaj proučavalproučeval je neprestano življenje ponižanih in ubogih. To pa je bil ikonebržkone tudi vzrok, da se ni korenito bavil s svojo specialno stroko — morda tudi zato, ker je klasična filologija jako suhoparna in nima prave zveze z realnim življenjem; in tako se je obenem zgodilo, da ga domači niso posebno spoštovali in da se mu je parkrat pripetilo, da mu niso od doma poslali ni vinarja. Radi tega pa se je iz žalosti tupatam vdal alkoholu in enkrat je postal celo tako melanholičen, da je, ko ni bil že tri dneve ničesar jedel in mu ni mogel ali hotel nihče več posoditi, šel »direkta« na vlak in se odpeljal domov, zakaj Pavel Golažek je imel po zaslugi svojih staršev prosto vožnjo.
 
Kaj se je zgodilo nato doma, kake boje in težave je prestal v krogu svojih sorodnikov, se ne ve natančno; gotovo je le to, da se je vrnil črez štiri dneve na Dunaj in prinesel seboj precejšnjo vsoto denarja, ki pa so jo žalibože skoro vso okupirali upniki in slična golazen. Tedaj je tudi povedal o svojem izletu v domovino edinole to, da je bil došel ponoči v Ljubljano in da je hodil celo noč po nji tako zelo žalostnega in obupanega srca, da je nehote vzdihnil prav pri vhodu v Šiško:
Vrstica 23:
»A l'anglaise«, je dejal zmeraj, kadar se je pogledal v zrcalo.
 
Tako pa je poitalpostal popolnoma secesionistična, sloka postava brez moči in življenja. Licu je skušal dati najbolj blaziran izraz, govoril ni skoro nič ali vsaj prav malo in še to skozi nos.
 
»Ne .. .« je zanosljal in utihnil. V tistih časih je bil res prav častitljiv in spoštovanja vreden, vzlasti vsled tega, ker si vzpričo svoje malobesednosti ni izposojeval baš od mnogih denarja in tobaka.
Vrstica 31:
Njegov ideal pa je bil v Ljubljani, in sicer jako malo secesionističen. Zdravo, debelo, rdečelično punče je bila in stanovala je v Gradišču. Zvala se je Meta. To nemoderno ime pa je bilo tudi edino, ki ga je vznemirjalo. Ali pozneje se je i temu privadil in dejal, da naj le človek neprestano ponavlja njeno ime, pa gotovo spozna ali si pa vsaj sugerira, da je Meta hiperdekadentno.
 
Ko si je bil tedaj še to sugeriral, je postal resnično perftktenperfekten v svoji ljubezni. Zato je tudi kmalu odšel v Ljubljano in se nastanil, ne da bi domači vedeli o tem, i sam v Gradišču — ravno nasproti svoji ljubljeni in oboževani Meti.
 
IsprvaIzprva je sedel črez dan pri oknu, držal knjigo v roki in markiral, kakor bi se učil, da se tako najbolj prikupi idealu, ki si naj bi mislila: »Priden, marljiv dečko je to — zakaj ga ne bi ljubila?« Ponoči pa je brenkal na citre in zelo sentimentalne so bile melodije. PosnejePozneje je dognal, da hodi Meta popoldne v šolo in zato je tiste ure porabil, da je hodeval na Tivoli ter se tam vdajal sladkim čuvsttomčuvstvom istinite, visoke ljubezni. Šel je navadno na najsamotnejši kamen in tu pel zaljubljene pesmi — tiho isprvaizprva in žalostno, pozneje pa izpozabivši se glasno in veselonavdušeno. Pel pa je navadno češke, kakor n. pr. tisto:
 
Holka modrooka, ne sedávej u potoka,
Vrstica 41:
holka modrooko, ne sedávej tam!
 
Češke pa je pel, ker je Čehe jako spoštoval. Dejal je vedno , da zato, ker so veliki egoisti. In sam je imel tudi nekaj sorodnosti z njimi: Kadar je pel najlepše in najbolj zaljubljeno, tedaj pa je vstala misel v srcu in mislil je Pavel Golažek med petjem na denar in mislil, koliko dote bi pravzaprav imela Meta ... Tu se vidi, da je bil Pavel Golažek v srcu pravi materialist in da so bili dekadentno-idealni pravzaprav le njegovi lasje in ostala zunanjost (Konec prih.)
 
II.(Konec.)
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Ljubezen_Pavla_Golažka«