Ljubezen za stavo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m ureditev metapodatkov AWB |
m popravki |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov = Ljubezen za stavo
| avtor = Matija Rode
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 43/211 {{mp|kraj|Ljubljana}}, {{mp|leto|1910}}.
| vir = {{fc|dlib|N286FTLF|s=all|dLib}}
| dovoljenje = javna last
| obdelano = 4
Vrstica 10:
===I===
»Ah, hvala lepa, kako prijazni ste, kako kavalirski,« hitela je ona, »iz srca sem vam hvaležna za vašo naklonjenost, gospod Pohlin. Oprostite, da vas kličem po priimku. Tolikokrat vas srečam in ker ste mi simptomatični (hotela je reči simpatični), vprašala sem prijateljico za vaše cenjeno ime.«
»Hvala iskrena za toliko pozornost,« sem odvrnil, »nisem slutil, da je moja ničeva malenkost vzbudila toliko in tako zanimanje v vas, dična gospica. Naravnost počaščen sem vsled tega.«
Vrstica 43:
Jaz je nisem iz dostojanstva do svoje
časti kot sedmošolec, pa tudi, ker se
mi zdi poljubovanje nevredno
Samo enkrat sem v življenju
poljubil žensko roko, a še takrat tako
nerodno, da je pravzaprav nisem
poljubil: z nosom sem sunil roko
češčenke, da so mi solze stopile v
oči in ker imam precej obilen nos, ki
je bil že pogosto povod raznim prilikam
in neprilikam, ustnice niso
med nebom in roko. Žalostno, a resnično!
Zato me pa dotična češčenka,
Vrstica 57:
bi morda kdo mislil, da sem imel z
njo kaj nepostavnega, saj je bil njen
mož zraven, pa če bi ga prav ne bilo!
— precej časa ni pogledala tako prijazno
kot sicer! Seveda, jaz ji nisem
Vrstica 71:
sem jaz tako strupen sovražnik tega
ženskega športa, da bi vzdignil celo
vojsko zoper njega, če bi kaj izdalo.
Tako se je torej pričela moja
ljubezen s Fani.
Ko sem prijatelju Pavlu naznanil,
Vrstica 86:
kesal! Pa zdaj moraš dalje, prvič, da
nisi precej ob petak, drugič pa, ker
si ji tako simptomatičen! Ha, ha!«
Ta »simptomatičen« je bil vzrok,
da so tisto dopoldne letele dvojke kot
toča. Pri matematiki smo se ves čas
režali temu Faninemu izrazu kot
burk, je pa sekal petice vsenavzkriž.
===II===
Vrstica 102:
pšica. Razglednica je bila od Fani,
ki si je »vzela prostost,« da me je povabila za popoldne na »rendecvovs«,
ko ravno nimam šole, ona je pa tudi
prosta.
Priznati sem moral takoj, da je
Fani zelo podjetno dekle, da pride do
svojega cilja. Le ti tuji izrazi ji delajo
majčkino težave, pa to z ozirom
na blagi namen ne pride povsem v
poštev.
Pa sem šel na »rendecvovs«. Ob
določeni uri sem bil na določenem
mestu, a Fani me je že čakala. Ravno ta »momment« da je prišla!
pretrganih stavkih pripovedovala,
koliko je imela opraviti s »tojileto«,
da se je na vso moč bala, da ne bi zamudila, naj oprostim, da je ona mene
povabila na »rendecvovs«, ker sicer
bi se ne mogla danes sniti itd. Seveda
sem jo moral pohvaliti, da posveča
toliko paznosti moji osebi, obenem pa
izražal priznanje o njenem finem
okusu pri izbiranju razglednic.
»Najlepšo sem vzela,« se je pohvalila, »samo tega sem se bala, če
morda vam ne bo všečna.«
»Če pride od vas, mi je gotovo
Vrstica 135:
žena moža, ki mu po petih
nerodovitnih letih zakona prvič razodene,
da čuti živo bitje pod srcem.
{{prelom strani}}
Vrstica 144:
odpočitku. »Tukaj tako rada sedim,«
je dejala moja prijateljica, »vsediva
se na to
»Ali pogosto zahajate sem?«
sem vprašal.
»Da, posebno zvečer je prijetno
tu, ko se stemni.«
»Pa vas ni nič strah tako pozno!«
sem menil poredno.
»Saj ne pridem sama, s sestrično
ali bratrancem se grem izprehajat,«
je rekla in mi gledala zelo verno
v oči.
Nasmehnil sem se pri teh besedah.
Vrstica 176:
dalj zvečer na samotni klopi in molil tam žalostni del rožnega venca
za večerno molitev. Morda mi celo
kdo tega ne bi hotel verjeti.
S Fani sva se usedla. Dekle je
Vrstica 189:
narava zelo skoparila s svojim darilom.
Žalibog, da vzvišeni namen moje
prijateljice, da bi s tem svojim
do nje, ni napravil na meni tistega
učinka, da bi občudoval njene
Vrstica 201:
ni razburila v meni, dasi sem sicer
razno motril vse gibe na svojem ljubem
idealu.
Začel se je pogovor, dolgočasen,
pust in suhoparen, kakor sploh z ženskami, ki nimajo nobenega duha. Fani
je klepetala, kot bi že teden dni ne
bila gibala jezika. Pravila mi je, da
Vrstica 224:
šele poljubiti! Sploh da je doslej sovražila
moške, ker je sodila, da so
vsi packe, v meni pa vidi tako
prečastno izjemo, da bi bilo kar škoda
za mene, če bi me ne dobilo dekle, ki
Vrstica 231:
Za tak kompliment sem se moral prav iskreno zahvaliti in to tembolj,
ker je Fani znova vrgla name
strašansko poželjiv pogled.
Ker se ji je zdelo, da je bojno
Vrstica 237:
silo, prešla je na drugo stran. Jela je
bahati, da sem se moral naravnost
čuditi njeni zgovornosti. Starši so
brat ima hišo, ona bo pa podedovala
vse kot edina hči, edina sestra in
Vrstica 249:
službo dobi. »Kaj pa boste vi postali,
g. Pohlin, ko skončate gimnazijo?«
vprašala je kot mimogrede.
Ker sem bil poreden, sem odgovoril:
»Za železnico mi ni bilo nikdar
nič!«
Dekletu se je kar milo storilo
Vrstica 261:
kakor je ona železniškega uradnika.
Posebno jaz bi hitro avanziral, ker
bi mi šla na roke ona in njeni
pri direkciji. Naj se sprijaznim z mislijo, da je železniški uradnik prav tako vse časti vreden in dostojen
človek, kot kak profesor ali
doktor.
Svojemu idealu sem pojasnil, da
Vrstica 281:
začrtana pot moje prihodnjosti dala
zasukati tako, da bi se posvetil lepemu
stanu železniškega uradnika.
Fani me je hvaležno pogledala,
Vrstica 287:
po dolgem brezuspešnem lovu zagledal
tik pred seboj v vodi in upa, da
jo bo zagotovo ujel.
Tako sva kramljala z mojo prijateljico.
Vrstica 300:
raztrgal s sirovo silo vse vezi in
mreže, ki so se tekom časa zavile
okrog mene.
Prisedel sem bližje dekletu. Ker
Vrstica 309:
drugod seveda nekoliko po daljšem znanju —: prijel sem za desnico devico,
z drugo roko jo objel okrog pasu,
gledal kar škiljasto
v njene oči, potem pa saj veste, da
pride, kar mora priti: ustnice se strnejo
z ustnicami. Tudi pri nama se
je tako zgodilo in sicer po vseh predpisanih
pravilih olikanih zaljubljencev.
Ta pravila določajo med drugim,
da se ne sme cmokniti pri tem plemenitem
Vrstica 340:
pa svoj pomen in pomen kot poljub
sploh, ki je vprašanje, če je neka
druga stvar popolnoma v redu.
{{prelom strani}}
Vrstica 346:
Vidite, midva s Fani sva se pa
vse bolj idealno poljubila. Po prestanem
ljubezenskem boju
so Fanine oči žarele blaženosti tudi jaz
sem v svojih čutil tako, vsaj Fani je
menda to opazila potem se mi je
pa naslonila z glavo na ramo in globoko
dihala, seveda od ljubezenskega
boja. Tudi jaz sem globoko dihal, a
Vrstica 366:
mene. Zdaj je Fani prevzela mojo
vlogo, vzdignila mi glavo in položila
slasten poljub na moja usta.
Tako je šlo dalje s to delitvijo
Vrstica 392:
dosegel, da sva napravila prostor
onima dvema, ki sta se že obirala
kot mačka, ki kota išče.
Tako je bila ljubezen med menoj
in Fani cepljena z vso skrbnostjo
in se ni bilo bati, da se posuši kot
bilka, vsajena v pesek, ampak je bilo pričakovati, da ne bo bohotno razvijala kot buča, ki raste ob gnojišču.
===III===
Minulo je teden dni.
Ljubezen med menoj in Fani ni
žela nobenih novih triumfov. Ker je
bilo od moje strani vse prisiljeno, nisem hotel prav nič aktivno nastopati. Zato sem se ogibal krajev, kjer
sem vedel, da bi se srečal s svojo posili-ljubico, poslal ji pa tudi nisem nobene razglednice, ker že samo bije
v obraz nazorom o pravi moderni študentovski ljubezni. Če je dekle res tako
korenito usiljivo, dejal sem si, poiskala si bo sama prilike, da se snideva.
Nisem se motil.
Prišla me je čakat kar pred šolo!
Vrstica 422:
veljave zanjo več, vsega je že sita,
skratka, ni ji več živeti. Cela jeremijada, prosim! Revica je toliko jadikovala in zdihovala, da se mi je
usmilila v srce.
Potolažil sem jo, da
ni tako hudo, kot si ona domišljuje,
Vrstica 429:
za njo kot s kladivom. Naj ne bo tako občutna, če me ne vidi vsak dan,
ko ima človek toliko opraviti s šolo,
ki zahteva velikih žrtev.
Fani je bila po teh besedah naenkrat pomirjena. Razlagala mi je,
Vrstica 447:
bi hotel imeti na vesti.
Pa sem šel popoldne na sestanek. Povem vam, da je bil ves pogovor
do pičice podoben onemu na
izvedel, pogledal me je začudeno, kot
bi bil jaz obsojen, da moram dvakrat
poslušati premlevanje enih in istih
čvekanj in čenčarij.
Potem pa tisto poljubovanje in
Vrstica 468 ⟶ 467:
razmerah usmiljenje, ki sem je hotel
imeti s Fani, ne more priti v poštev,
in rekel sem čisto brezobzirno:
»Tega ne verjamem!«
Kar zgrozila se je.
{{prelom strani}}
Vrstica 478 ⟶ 477:
Jela je govoriti o hudobnih jezikih, ki so vsak njen korak napačno
presodili, dasi je bilo vse zgolj le
zlobno obrekovanje. Z nekim Francem
Plantaričem, ki je bil še cel »fanatik (
oziru sem izvedel, da je finejši izraz
za besedo »fantek«!), je imela zelo
Vrstica 488 ⟶ 487:
ona tega ni dovolila! Zato sta se tudi
sprla in uničila ljubezenske nasade,
ki sta jih gojila osem mesecev. Občudoval sem dekliški talent za farbanje. Nato mi je pripovedovala o svojem
razmerju z nekim finančnim
uradnikom, ki se je pehal za njo, da
Vrstica 497 ⟶ 496:
je pustila. Ravnotako se je zgodilo
nekemu visokošolcu, ki je delal pesmi
o njej in v sonetih opeval sladkost njenih ust — jaz bi ne storil tega, tudi
prepričanja, ker vem, da bi se
nesramno lagal s takim opevanjem — revež pa je ni niti enkrat poljubil,
Vrstica 509 ⟶ 508:
tako izurjeno pri tem poslu, kot sem
skusil in opazil jaz. Pa Fani je imela
izgovor že na krožniku. Očeta in mamo, ter sestro in brata je poljubovala
tem oziru! Sicer pa da so v njih sorodstvu, poosebno pa v rodbini sploh
vsi zelo nadarjeni za vsako reč in
Vrstica 515 ⟶ 514:
bil tako odprte glave (pa ne menda
za poljubovanje?). Vsaj ljudje so
trdili tako!
Vspričo takih dokazov sem izjavil, da verjamem, da sem prvi tuji
moški, ki mu Fani deli poljube .
Živela resnica, hčerka božja in
Fanica gojenka!
===IV===
Pretekel je nato mesec dni.
V svojo bridko žalost moram povedati,
Vrstica 532 ⟶ 531:
meji, kjer se začenja staro in vedno
devištvo, to je samstvo, a da je ta lastnost razvita tudi v mladem dekletu osemnajstih let, tega ne bi bil
nikoli verjel.
Le poslušajte!
Vrstica 546 ⟶ 545:
da vodim dekle kar pred šolo in
me je poredni suplent Kobalurij, ki
je nadomestoval obolelega profesorja
latinščine, špiknil nekoč, ko nisem
vedel odgovora na stavljeno vprašanje: »Kaj ne, vi enako ljubite dvojko
Vrstica 560 ⟶ 559:
ostalo, na žalost Fani in njene tete, samo pri poskusu, ker sem jaz, kakor
je znano iz začetka tega spisa, storil
slovesno prisego, da se ne dam ujeti v nobene mreže, iz katerih bi ne mogel več ven.
Vrhunec usiljivosti je pa dosegla Fani s tem, da je prišla v stanovanje
k meni. Nekoč sem ji povedal,
da ne morem priti na sestanek, ker
se mi
šolo. Ali vam ne pride ta usiljivka k
meni! Rahlo potrka, vstopi, ko zakličem: »Da si mi zdrav, potepuh!«
Vrstica 575 ⟶ 574:
sem moral odločno in osorno zahtevati miru. Potem se je usedla tik mene in me jela s koleni suvati v moja,
me cukati za lase in ščipati za roko,
da sem se razhudil in zakričal:
»Kaj, ali si prišla same norčije
uganjat, ali kaj?«
»Ljubček moj, kako si čuden danes« pokarala me je in me ugriznila
Vrstica 593 ⟶ 592:
Jaz sem bil pa res peklensko slabe volje. Udaril sem po zavoju, da se je vsebina raztresla po tleh, rekel pa:
»Veš, Fani, teh
bi bil jaz dobra partija za tebe, a sebi
sem vendar bližji, nego tebi. Iz golega
Vrstica 604 ⟶ 603:
tako kmalu in boš ti že lahko vdova,
ko si bom jaz šele gradil domače
ognjišče in si tesal zakonsko posteljo.«
Gledala me je začudeno topih
Vrstica 610 ⟶ 609:
misli. Potem je rekla:
Obetal si mi večno zvestobo!«
Zasmejal sem se, rekoč:
Vrstica 617 ⟶ 616:
še nič ne poznaš. Kolikim sem že
obetal kaj takega! Tudi takim, ki
sem jih nekoliko rad imel. Vidiš, večna
zvestoba, to je tako obrabljena
stvar, da spada med najzanikarnejšo
Vrstica 631 ⟶ 630:
»Oboje to je res. Najljubše mi je,
če me sploh pustiš pri miru za zmerom. Zaradi tebe sem prestal že toliko zbadanja in špikanja, da zaslužim, da ne siliš več za menoj.
Te tudi ne morem prav nič rabiti v življenju. Vprašal sem te, saj veš, kako
se otroci vzgajajo. Sram te je bilo
Vrstica 642 ⟶ 641:
svojih otrok. Jaz bi naj bil pa tak
osel, da bi jemal od slabe matere slabo
vzgojeno hčer? Bodi pametna, Fani, pusti mene pri miru in še hvaležna mi boš kdaj za to.«
Govoril sem glasno, kot imam
Vrstica 652 ⟶ 651:
rednica in varovalka, moja oskrbnica in pospeševateljica vseh dobrih
lastnosti v meni. Široko je odprla
vrata in usta in vprašala ostro:
»Blaže, kdo je to dekle?«
Vrstica 662 ⟶ 661:
njej računsko nalogo za jutri, zdaj
se pa meniva, kako strašno veliko se
imamo pri nas učiti.«
Teta je gledala neprijazno.
Vrstica 673 ⟶ 672:
ostro, premerila dekle od nog do glave, potem pa odšla z opominom, naj
ne pozabim, kakšen je moj namen in
njen.
»Kakšen?« je vprašala Fani, komaj
Vrstica 690 ⟶ 689:
Ženska, to vam je res pravi
vrag. Poslušajte, kaj se je dogodilo
zdaj!
Moja teta je toliko časa brskala,
Vrstica 719 ⟶ 718:
===V===
V treh tednih je bilo konec šolskega leta in napočil je zlati čas počitnic. Vsi moji sošolci so jo potegnili na kmete domov, kar jih je bilo pa iz mesta, so se pa šli vedrit v divne, romantične kraje naše lepe Gorenjske. Edino jaz sem bil tako nesrečen, da mi ni bilo usojeno, da bi užival počitnice tako, da bi imel kaj od tega. Ostati sem moral pri svoji teti, ki je pazila na mene, da bi se me ne prijela kaka strupena napredna sapa. Ta nalog ji je dal njen spovednik. Določen sem bil za semenišče in človek, ki naj postane kdaj učitelj in vodnik ljudstva, mora biti enostransko vzgojen, da potem istotako enostransko vzgaja ljudstvo
Tako sem životaril kot puščavnik. Kopat sem se hodil v bližnjo reko, ki bi me bila pri neki priliki kmalu vzela, ker nisem bil še izurjen plavač, voda pa deroča kot Sava. Drugače sem pa hodil posedavat na klopice mestnih parkov in prebiral ondi svoje ljube pisatelje Tolstega, Ibsena, Lermontova in druge. Dolgčas mi je bilo mnogokrat naravnost strašno. Mlad človek sem bil, rad vesel, pa sem utepal tako žaltovo življenje. Zato mi je bil dobrodošel vsak znanec, v katerega družbi sem mogel prebiti par ur in se pogovoriti, če ne o drugem, pa o naši slovenski politiki. Kajti brigal sem se že takrat za naše politično življenje, akoravno nam je rajni profesor Vrhovec zatrjeval, da se človek pred tridesetim letom nima baviti s politiko, če hočemo Slovenci, da ne bodo naši politični smotri dosegali samo piškavih uspehov. Danes izprevidim, da je imel mož prav, dasiravno se naši mladimi pod 30. letom ne more kar pavšalno očitati, da bi bila v svojem političnem delovanju zgrešila svoje cilje v prospeh narodne koristi. Sedel sem tako nekega vročega popoldneva v mirnem gozdnem zavetju na udobni klopici in se zatopil v Turgenjevovega kralja Learja. Kar mi zakrijeta dve roki oči. Dotičnik je stal za mojim hrbtom. Zgrabil sem ga za roki
»Fani!«
Vrstica 752 ⟶ 751:
Fanin današnji nastop, njene besede in moj položaj je bil vzrok, da sem začutil do dekleta nekaj takega, kar imenujemo nagnenje. Nisem več videl na njej njenih napak, ne več kratkih, redkih in od sladkorja razjedenih zob, ki so mi bili zoperni, ampak deklica se mi je zazdela simpatična. Treba ji je človeka, sodil sem, ki ji bo stal ob strani, jo poučil o tem in onem, ji odpravil slabe navade in jo privadil dobrih. Zakaj bi se mlado drevo ne dalo nagniti tja, kamor želi vrtnar. Tak vrtnar sem hotel biti zdaj jaz!
Jela sva kramljati. Kar mi je dekle pripovedovalo, se mi je videlo vse pametno in kar sem spregovoril jaz, ki sem tudi sodil, da govorim samo pamet, mi je pritrjevala. Z eno besedo: začudil sem se, da se najine misli tako ujemajo. Govoril sem med drugim tudi o narodni vzgoji naše mladine, naše bodočnosti, ki bi jo bilo treba vso, od prve do zadnje glave, organizirati za narodno obrambo, in čujte! Fani je bila enakega prepričanja z menoj. Svojim ušesom nisem verjel, da je dekle tako narodno-navdušeno, o čemer preje ni bilo sledu. Besedo sem sprevrgel na drugo nič manj važno naše narodno vprašanje, da je dolžnost vsakega Slovenca, da si jemlje v zakon samo Slovenko in nobene druge. Zaničevanje lastnega rodu da je vničdevanje slovenskih deklet od onega, ki v lastnem narodu ne najde družine, ki naj ž njo deli zakonske križe in dobrote. Tak človek ni zaveden Slovenec, kar se pokaže toliko bolj, ko so njegovi otroci vzgojeni v nemškem duhu in postanejo nemškutarji najhujšega kalibra. Fani mi je pritrjevala z izrazi najodločnejšega obsojanja takih nezavednih Slovencev, istočasno pa tudi poudarjala, da je iste sodbe vredna Slovenka, ki vzame za moža Nemca, naraščaj je pa potem zopet nemški. Ali bi se vi ne čudili takšni izpremembi? Resnično vam povem, da bi se. In vprašam: ali je bilo potem kaj tako nenaravnega, da sem deklico prisrčno objel in jo poljubil s pravim ljubimskim poljubom? Mislim, da ne. Ravno tako je tudi čisto umevno, da sem jo prav rad spremil do doma njene tete in da sem obljubil, da pridem prihodnje jutro na sestanek. Časa je bilo dovolj, dolgčasa pa tudi toliko, da bi ga lahko na debelo prodajal.
Ljubezen se je zdaj v tej smeri vlekla naprej. S Fani sva bila danzadnem skupaj, delala izlete zdaj sem, zdaj tja, ob nedeljah je šla pa še Fanina teta z nama. Uvideval sem sicer, da lezem na ta način vedno bolj pod ženski podplat, vendar stvar se mi še ni zdela tako nevarna, da bi bilo treba ustaviti tek njenega kolesca. Fanina teta me je z raznimi darili tako priklenila na se, da sem bil kot olikan človek naravnost primoran nadaljevati započeto delo ljubezni napram dekletu. In ko smo se neko nedeljo vrnili iz gostilne, kjer smo se na Fanine tete račun res prav dobro imeli, potem ko sva se po tetini zaslugi midva s Fani medpotoma skozi dolg temen drevored že prav krasno ljubila, praznovali smo ob novem žvenketanju kozarcev doma zaroko med menoj in Fani ...
Vrstica 810 ⟶ 809:
Prav nič. Fani mi je pisarila dan za dnem tako jokava pisma, kot bi jih ji bil narekoval sam prerok Jeremija iz starega testamenta ali pa kak nesrečen pesnik, ki ima kvečjemu samo dolge lase pa kratko pamet, kakor ženske. Spati da ne more, obraz ji vene, oči pa redče. Vsega tega da sem kriv jaz, ki me je tako neizrečeno ljubila in me še ljubi. V dokaz, da res joka, mi je poslala nekoč vse premočeno pismo, katerega vlažnosti pa nisem preiskaval, če je mokro res od Faninih solza, ali od kake druge mokrote. Tudi razglednice mi je pošiljala strašno žalostne vsebine, da bi se mrtvi kači utrgalo srce usmiljenja in žalosti. Ker to ni doseglo zaželjenega uspeha, prišla me je spet čakat pred šolo in me spremljala kot klop po vseh ulicah. Prosila, rotila me je, naj ne pustim nje kot »starejšo ljubezen«, naj ne bom tako trdovraten, trdoglav in trdosrčen, na njeni strani, da mi bo tako dobro kot nikjer. Počival da bom na samih rožicah in cvetju. Vse prav lepo, rekel sem, obenem pa pristavil, da z mirnim srcem prepustim te dobrote vsakomur, kdor se hoče naslanjati ob njeni strani.
Fani je sčasoma postala prava nadloga, prava šiba božja za mene, ki nisem imel miru pred njo noben dan. Poslala je tudi svojo teto v ogenj. K sreči sem tej vrnil vsa darila, ki sem jih svoj čas prejel od nje, zato mi ni mogla očitati nobenih dobrot, ampak se je vse prizadevanje osredotočilo v prošnjah, naj ne naredim sramote sebi, Fani in njej, teti, naj ne »planiram« (hotela je reči »blamiram«) vseh treh. Dasi sem z vso odločnostjo zahteval miru pred tem večnim javkanjem, vendar vse ni nič pomagalo. Pisma in razglednice so romale dan za dnem do mene
{{prelom strani}}
| |||