Strašni dan kervave sodbe napoči dne 21. januarja 1793. Zjutraj ob petih prejme kralj iz rok svojega spovednika presv. rešnje Telo in potem razloži svojo poslednjo voljo. Kraljica stopi v sobo, na rokah derži malo dete — Ludovik ga vzame v roke. Sinek se mu smehljá, ročice steguje proti očetu — proti nesrečnemu očetu. Nedolžno revče ne né, kaj žuga predragemu — ravno pritisne kralj ustnici na sinkovo čelo, ko zagermé zunaj topovi in se oglasí strašno temno romplanje bobnov.
Kraljica se stresne po vseh udih in omahne v omedlevice. Poveljnik narodne straže stopi v sobo — še enkrat se ozreozrè kralj na svoje ljube in solzica mu zaigra v očéh, potem reče terdnega glasú: pojmo! Na tisoče in tisoče ljudí stoji na ulicah, glava pri glavi in vendar je vse tiho kakor v grobu, ko se prikaže {{prelom strani}} Ludovik. V dvojni versti je nastavljeno nad 40.000 vojščakov po ulicah, koder peljejo nedolžnega mučenca. Ravno deset je bilo na bližnjem zvoniku, ko dospó do terga, kjer je stal visoki mertvaški oder. Terdnih korakov stopa kralj po stopnicah, prejme klečé sv. blagoslov in še nekaj malega govorí s spovednikom, ali to se rabeljnom predolgo zdi — trije planejo nad njega, potegnejo ga od duhovna in mu hočejo roke zvezati; ali kralj jim je odtegne ter se oberne k ljudstvu, rekoč: „Jaz umerjem nedolžen — vsem svojim sovražnikom odpuščam, ti pa nesrečno ljudstvo — —“ ker zarenči poveljnik narodne straže, vsi bobni zagermé, trobentarji zatrobijo in vdušé kraljeve besede. Rabeljni ga zgrabijo, naslonijo glavo na les. „Sin svetega Ludovika, „govorí spovednik,“ vzdigni se v nebeške višine!“ — pa rabelj je že potegnil za verv, nož se sproži in — kri oblije vse krog stoječe, kri nesrečnega Ludovika XVI. In ljudstvo — je ukalo!
Tako je žalostno končal francoski kralj, kteri ni imel druge pregrehe nad seboj, kakor to, da mu ni bila dana zmožnost bistroumnega vladarja — umerl je za pregrehe svojih prednikov.
