Ljubezen za stavo: Razlika med redakcijama

| avtor = Matija Rode

| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 43/211 {{mp|kraj|Ljubljana}}, {{mp|leto|1910}}.

| dovoljenje = javna last

| obdelano = 4

}}

 

 

»Ah, hvala lepa, kako prijazni ste, kako kavalirski,« hitela je ona, »iz srca sem vam hvaležna za vašo naklonjenost, gospod Pohlin. Oprostite, da vas kličem po priimku. Tolikokrat vas srečam in ker ste mi simptomatični (hotela je reči simpatični), vprašala sem prijateljico za vaše cenjeno ime.«

burk, je pa sekal petice vsenavzkriž.

 

 

Naslednji dan sem dobil razglednico

nerodovitnih letih zakona prvič razodene,

da čuti živo bitje pod srcem.

{{prelom strani}}

Šla sva na izprehod. Fani me je

peljala v senčnot, gost smrekov gozdič,

ni bil nikoli manj spoštovan gospod

od profesorja ali doktorja. Nasprotno: vedno sem ga nad vse čislal,

ona čast, kolikor je zahteva nekateri

zastopnik tega stanu, pri tem

sploh, ki je vprašanje, če je neka

druga stvar popolnoma v redu.

{{prelom strani}}

Vidite, midva s Fani sva se pa

vse bolj idealno poljubila. Po prestanem

bilka, vsajena v pesek, ampak je bilo pričakovati, da ne bo bohotno razvijala kot buča, ki raste ob gnojišču.

 

 

Minulo je teden dni.

 

Kar zgrozila se je.

{{prelom strani}}

Jela je govoriti o hudobnih jezikih, ki so vsak njen korak napačno

presodili, dasi je bilo vse zgolj le

ona tega ni dovolila! Zato sta se tudi

sprla in uničila ljubezenske nasade,

razmerju z nekim finančnim

uradnikom, ki se je pehal za njo, da

Fanica gojenka!

 

 

Pretekel je nato mesec dni.

podlegla, to se pravi, Fanina teta jo

je vrgla skozi vrata med kričeče sosedinje.

{{prelom strani}}

Drugi del tega dejanja se je odigral pri meni doma. Tu sem bil jaz revež. Psovke so letele na me in na Fani vseprek, kot bi se bil pregrešil zoper vse predpise nravstvenih paragrafov, čul sem o samem pohujšanju, škandalih, pokvarjenosti, propalosti, kot bi bil vreden težke ječe v Gradišču na Primorskem. Ker doma moje tete ni nihče ven metal, je reglanje trajalo par ur. Poslušal sem pohlevno, kako me bo bog kaznoval za moje velike grehe, ki sem jih zagrešil proti svoji dobri teti, ki tako skrbi za mene, da še sebi ne privošči kake dobrote, le da se meni dobro godi, kako me bo preganjala pekoča vest, ker sem zgrešil svoj bodoči poklic, poklic duhovniški, za katerega so me starši, ki zdaj z onega sveta gledajo na mene, odločili že v zibeli, in kako bom njo, teto, spravil s svojim nasprotnim življenjem v prezgodnji grob. Kker so ženske solze vobče poceni, usule so se tudi s tetinih lic na štedilnik, da je šumelo, kot bi se pekla pečenka. Mene so ženske solze že večkrat ganile in tako se je zgodilo tudi zdaj, da sem pristopil k svoji ljubi teti in jo s solzami v očeh zagotovil, da ne pogledam nikdar več nobenega dekleta, najmanj pa Fani, s katero v resnici nisem imel nikoli več znanja, kot da sem jo parkrat pozdravil. Slovesno sem obljubil, da pojdem v semenišče, to pa zaradi nje, svoje ljube tete, da njej ne bo treba v prezgodnji grob. Iz skesanega srca izvirajoča obljuba je ganila tetino srce in ko mi je ta napravila še četrt ure dolgo pridigo o raznih dolžnostih človeka napram sebi in bogu, ki ne pusti, da bi kdo zakopaval talente, kakršne sem jaz sprejel v veliki meri, sva se pobotala. Jaz pa sem sklenil, da se s Fani ne pogledam več, in sicer že zaradi domačega miru ne.

 

Pa sem se bridko varal v svojem sklepu.

 

 

V treh tednih je bilo konec šolskega leta in napočil je zlati čas počitnic. Vsi moji sošolci so jo potegnili na kmete domov, kar jih je bilo pa iz mesta, so se pa šli vedrit v divne, romantične kraje naše lepe Gorenjske. Edino jaz sem bil tako nesrečen, da mi ni bilo usojeno, da bi užival počitnice tako, da bi imel kaj od tega. Ostati sem moral pri svoji teti, ki je pazila na mene, da bi se me ne prijela kaka strupena napredna sapa. Ta nalog ji je dal njen spovednik. Določen sem bil za semenišče in človek, ki naj postane kdaj učitelj in vodnik ljudstva, mora biti enostransko vzgojen, da potem istotako enostransko vzgaja ljudstvo, ki naj se ne izneveri častitljivi veri častitljivih pradedov, ki so suženjsko tlačanili Rimu in Dunaju in imeli same denarne in krvne dolžnosti napram obema, pravic pa nikdar nobenih. Teta me ni pustila na počitnice, dasi je prijatelj Pavel obljubil, da bom imel pri njem vse zastonj. Nikamor nisem smel. Le dnevne izprehode sem smel delati, zvečer sem moral pa biti ob sedmih doma; bog ne daj, da bi me noč zasačila zunaj.

 

»Okod si prišla?«

{{prelom strani}}

»Z doma, kjer sem bila na počitnicah, zdaj pa ostanem v mestu,« je

odvrnila. »Zvedela sem, da si tukaj,

Dekle si je dalo res nekoliko dopovedati.

 

 

To se mi je zdelo potrebno povedati, da se spozna pravi dejanski stan vse »zadeve«, da rabim frazo, ki jo ima vsak naš jurist vsak dan najmanj dvajsetkrat na jeziku.

Kako menja človek nazore! Kako pozablja na slovesne obljube!

 

 

September je bil tu, in šola se je znova začela. Mesto je oživelo po mladih ljudeh, ki so si prišli bistrit svoj um in razširjat svoje obzorje v mestne šole. Krona vse učeče se mladine smo pa bili mi, gospodje osmošolci, ki smo paradirali kot kaki polbogovi. Kar smo rekli mi, je bila sama učenost, ki je imponirala posebno ženskemu spolu, pri katerem smo marsikje prevzeli vlogo osmošolcev prejšnjega leta, od katerih se nihče ni maral ujeti v premetene mreže meščank in njih zalitih hčera.

 

Tisto opoldne sem silno malo kosil. Ni šlo pa ni šlo. Teta se je bala, da sem se prehladil ali pa da se preveč učim. Velela mi je, naj se vležem na zofo, ona pa da mi skuha čaja, da si opomorem. Povedati treba, da je moja teta smatrala zofo in čaj za najboljše sredstvo zoper vsako bolezen, zato sem moral storiti po njenem navodilu.

{{prelom strani}}

Ko sem tako ležal na zofi, skrbno

zavit in odet, in sem spil skodelico

»Zaroke ne boš mogel kar meni nič tebi nič razdreti«, je rekla in jeza ji je švigala iz oči.

 

 

Te in take moje besede so spravile dekle še v bolj slabo voljo in jezo. Spominjala me je na lepe moje obljube, a jaz sem brutalno zasmehoval vse najnežnejše občutke in uničeval s surovo silo redke cvetke, ki so vzklile na najinem ljubezenskem polju zadnje tedne.

 

Fani je sčasoma postala prava nadloga, prava šiba božja za mene, ki nisem imel miru pred njo noben dan. Poslala je tudi svojo teto v ogenj. K sreči sem tej vrnil vsa darila, ki sem jih svoj čas prejel od nje, zato mi ni mogla očitati nobenih dobrot, ampak se je vse prizadevanje osredotočilo v prošnjah, naj ne naredim sramote sebi, Fani in njej, teti, naj ne »planiram« (hotela je reči »blamiram«) vseh treh. Dasi sem z vso odločnostjo zahteval miru pred tem večnim javkanjem, vendar vse ni nič pomagalo. Pisma in razglednice so romale dan za dnem do mene — pošiljal sem jih nazaj, morila me je Fani in teta osebno — grozil sem celo s policajem, a vse zastonj! Kot bi bilo zakleto! Jaz pa si nisem vedel in znal pomagati iz teh stisk, v katere me je privedla sama študentovska razposajenost.

{{prelom strani}}

 

 

Minulo je šest mesecev, odkar sva s Pavlom sklenila usodepolno stavo. stavo sem izgubil jaz, ker se me je Fani držala še z vso trdovratnostjo usiljive ženske. Zaradi obojega sem se Pavlu zasmilil v srce in rekel mi je nekoč, ko sem spet dobil rdečkasto pisemce:

Pavlu sem plačal stavo še enkrat.

 

 

»Izvrstno. Pet otrok imam.«