Šopek samotarke: Razlika med redakcijama

| avtor = Manica Komanova

| izdano = ''{{mp|delo|Prosveta}}'', 35/94-125 {{mp|kraj|Chicago}}, {{mp|leto|1943}}.

| dovoljenje = javna last

| obdelano = 4

}}

 

 

Na dan Sv. treh kraljev je bilo, torej v predpustnem času, ko se na kmetih ženijo in možijo vseprek. Mudi se jim, zakaj bliža se post, ko je greh misliti na ženitovanjsko veselje.

To rekši se je ozrl v Matevža, zatem pa dvignil polni kozarec ter ga v dušku izpraznil. Matevž je v zadregi nekaj pomrmral, obenem pa pod mizo krepko dregnil Gregorača, češ: »Le ti govori!«

 

 

Po dolgem premisleku reče torej: »Koliko bosta pa vidva zahtevala dote?«

 

»Koliko zahtevaš?« ga je vprašal Matevž.

{{prelom strani}}

»I no, takole bova naredila, pa le zato, ker si ti, veš! Daj mi dvajset kron, saj sem jih zaslužil!«

 

 

»Lep, zdrav par! In pridna sta oba. Srečna sta in ostaneta!«

{{prelom strani}}

 

 

Izkušnja nas uči, da čim lepša in finejša je cvetlica, tembolj rahločutna je in tem prej jo popari strupena slana. Zdi se mi, da je prav tako s človeškim življenjem. Koliko cvetočih, upa bolnih bitij je plen neizprosne smrti, medtem ko starikavi in bolehavi ljudje pokašljujejo leta in leta.

 

Da, danes pred enim letom je bilo ...

{{prelom strani}}

Odhajala sem s pokopališča, ko je pristopil tam pri ograji k meni, poln življenja, poln mladostniške lepote in me spremil domov. Mnogo mi je pripovedoval med potjo. In čujem ga še danes:

 

»Kaj praviš ali me bo čakala?«

 

 

Velikonočna nedelja!

 

 

 

Mehačev Polde, rojak naše šentviške vasi, se je odpravljal v Ameriko.

 

Šla sta po vasi, roko v roki, vedno postajala ... Saj sta se imela toliko pomeniti! ...

{{prelom strani}}

»Cilka,« je skušal potolažiti Polde obupano deklico, »vedi, da je za naju oba dobro, da pojdem. Ako mi bo sreča mila, zaslužim v par letih toliko, da bo zadostovalo zame in zate. Tedaj pišem po tebe, da prideš za menoj in tam v daljni Ameriki postaneva najsrečnejši zakonski par. Do tedaj pa ti bom redno dopisoval. Cilka, ali mi boš vselej odpisala? Ali mi ostaneš zvesta?«

 

»Po morju barka plava ...«

 

 

Ni ga menda na kmetih veselejšega opravila, kakor je spravljanje prosa. Kdor ni na kmetih zrastel, nima pojma o tem. S prosom delamo vse drugače kakor z drugim žitom. Pšenico, ajdo, ječmen denemo takoj, ko je požeto v kozolec. Tam se žito suši toliko časa, da je godno za cepec. A ne tako s prosom. Požeto proso zvozijo takoj z njive domov. Ej, s kakšno častjo vzame potem doma z voza veliki hlapec prvi snop ter ga postavi na popolnoma izpraznjeni pod! Zatem šele sme druga družina segati po ostalih snopih ter jih nositi hlapcu, ki jih postavlja trdo in pokoncu okrog prvega snopa. To traja tako dolgo, dokler ni vse proso na podu.

 

Bil je priden dečko ta Jakob. Očeta že davno ni imel. Z materjo, ki je že dolgo bolehala, z edino sestro je delal in trpel dni in noči v borni koči. Ako mu je doma zmanjkalo dela, šel je v dnino, da je več prištel, kajti bil je zelo varčen. Svojo bolno mater je ljubil s pravo sinovsko ljubeznijo; sam zase je bil skop, a materi je postregel s čimer je le mogel.

{{prelom strani}}

Letos je bil potrjen v vojake. Kot sin edinec je bil obvezan služiti le par mesecev, a še to se mu je zdelo neizmerno dolgo. Kako bo materi hudo, je dejal včasih, ko me ne bodo videli cela dva meseca!

 

»Troje beračev se mi je razdrlo, troje nesreč me bo zadelo v tem letu!«

 

 

Težko bi bilo najti bolj skopega in lakomnega človeka, kakor je bil stari bajtar Groga. Bil je suh kakor trska; ni čuda, saj si še suhega kruha ni privoščil, da bi se nasitil. Oženjen ni bil. Kako tudi! Ženi bi bilo treba obleke, jedla bi vsak dan, ej, to pa ne velja! In če bi prišli še otroci, kdo jih bo redil? Ne, ne, ženitev ni bila po Grogovi glavi. Ker pa sam ni mogel vsega ogospodariti in ogospodinjiti, je dal zemljo v najem, sam pa je hodil na dnino. Vina si ni privoščil niti kapljice, ker se mu je zdelo predrago.

 

 

 

Pozdravljen, klanec vižmarski. Pozdravljen ti spomin one dobe, ko sem še malo otroče v družbi drugih vaških otrok v poletnem času dirjala in se lovila po tebi gori in doli, pozimi se sankala in prekopicavala v sneg, da je bilo veselje! Pozdravljen, klanec vižmarski, koder sem v poznejši dobi dan za dnem vlačila z ročnim vozičkom ali vozila poljske pridelke na svoj rojstni dom, ki je stal ravno vrh klanca!

 

Priden človek je bil Klanšek in tudi njegova žena. A imela sta slabost, da jima otroci niso bili enako dragi, četudi so bili vsi pametni in pridni. Ko so starši Janeza čez mero negovali in cenili, dočim je moral Jaka vedno po nedolžnem požreti kako grenko, dasiravno se je trudil Jaka pri delu od zore do mraka in se mu v nikakem oziru ni moglo očitati nič slabega. Seveda je Jakca to bolelo. A ker je bil dober fant in je ljubil svoje starše, je trpel vse potrpežljivo in molče.

{{prelom strani}}

Bilo je neke nedelje popoldne.

Jakec je iz cerkve prišedši

 

»Za božjo voljo oče, kaj se je vendar zgodilo?« je vprašal napol plašno, napol radovedno.

{{prelom strani}}

»Matajka, čuješ, Matajka,« hitel

je starec, »kje imaš svojega

Od tedaj ga ni videl nikdo več v domači vasi.

 

 

Ni bila ravno prenapačna Erženova dekla Jera. Služila je svojemu gospodarju že dolgih deset let, pa še kako vdano in zvesto služila! Zato je bil pa tudi Eržen z njo zadovoljen.

 

»Glej, to je pa tista z blagoslovljenimi čevlji!«

{{prelom strani}}

 

 

Božična noč, srečna noč!

srce!

 

 

Takole koncem oktobra je bilo,

 

Katra je bila zdaj brez ženina, prvi je zblaznel, drugi je utonil. Sicer pa ji odslej menda ni bilo kdove kaj do možitve, kajti njeno imetje je pozneje privedlo še marsikaterega snubača v hišo, toda odrekla se je vsakemu. Najela je hlapca in deklo ter samo s pomočjo svoje že precej stare matere gospodarila naprej. Med dekleta je zašla redko in tudi vesela ni bila več tako kakor prejšnje čase.

{{prelom strani}}

Drugi dan pri tem dogodku smo

se še vsi pridno ukvarjali z obrezovanjem,

 

Šibarju se je od groze spral obraz. Skušal je nekaj govoriti pa ni mogel na dan z besedo. Prijel sem ga trdneje, ga vzdignil od tal, ter ga kakor otroka zavihtel čez ograjo. Doli mostom se je začul glasen bunk ...

{{prelom strani}}

Mene je stresel mraz.

 

je umrl v blaznici.

 

 

Tisti čas mi je bilo nekako sedem

 

Nekaj tednov pozneje je prirobantil k nam Kovač, Franicin oče. Gledal je grdo in strašno je klel.

{{prelom strani}}

»Pomisli, soseda,« je kričal in se zaganjal proti moji materi, »ta sramota v našo hišo!« Moja hči — vlačuga — s hlapcem — fuj — še danes jo vržem na cesto kakor psa!«

 

tako! Hlapec je priden fant, jaz mu prav privoščim, Franici pa tudi, ko ga ima tako rada, No, naj urede, kakor že hočejo, vrnila sva pa le!«

 

 

Mlada Kajževka je bila pridna in skrbna žena. Odkar je bival njen mož že dve leti v Ameriki, obdelovala je sama vso zemljo, ki je pripadala k bajtici in redila pri tem dvoje glav goveje živine in enega ščetinca. Imela je dvoje otrok, ki sta jo pri njenem delu že itak preobilnem le ovirala, kajti sinčku Ivanu je bilo pet, hčerki Miciki pa šele tri leta.

 

»Veste gospod župnik,« je začel s trepetajočim glasom, »prišel sem vam potožit —« »Vse vem, vse, prijatelj moj«, mu je župnik naglo segel v besedo.

{{prelom strani}}

»Kaj, vi že veste? Ampak povem

vam, kadar boste krstili, ga

kakor so gospod Dominik!«

 

 

Trenotki, temni kakor noč,

vesoljni svet.«

 

 

Mrzla burja začne polagoma

da, celo z nekim zavidanjem

vseh onih, ki spijo v miru božjem pod hladno rušo ...

{{prelom strani}}

Mnogo jih je, ki so nas zapustili

tekom Ietošnjega leta, mnogo ...

Mati se shaja s sinom, žena z možem, otroci z očetom, in napolnjeni s tajinstveno tolažbo uvidevamo vsi, da naše dejanje in nehanje stremi za njimi in našega življenja pot nas dovede k njim prej ali slej ...

 

 

Tam gori pod Šmarno goro, v bližini novozgrajenega savskega mostu, se nahaja obširno posestvo, katero ti priča že na prvi pogled, da je njega lastnik premožen gospodar. Na nekoliko vzvišenem prostoru stoji pritlična, a zelo prostorna hiša, na gornjem in spodnjem koncu so razna gospodarska poslopja, kakor kašča, sušilnica za sadje, svinjaki, razne shrambe za poljedelske stroje in drugo orodje. Na levi, tik ob šumeči Savi, se šopiri novo zidan mlin, čigar kolesa klopotajo od ranega jutra do pozne noči in čestokrat še v poznih urah motijo nočno tihoto. Mlinskim kolesom pridno odgovarja poleg stoječa žaga, ki iz debelih in grčevih hlodov ustvarja tanke in gladke deske. Na desno od hiše, tja čez prostorno dvorišče, po katerem se sprehaja lepo število kokoši, rac in gosi, stoji velik hlev, po navadi vedno poln najlepše živine.

 

Anka je poznala svojega očeta in ni silila na možitev. Bila je tiho in pridno dekle, ki se je, videč, kako pazita roditelja nanjo, izogibala vsake vaške družbe. Pri sosedih in ubožcih je bila na glasu kot zelo radodarna in usmiljena duša. Vse jo je hvalilo. Le vaška potovka Lovrinka je bila še vedno nekoliko gorka nanjo. To pa je bilo tako:

{{prelom strani}}

Pred nedavnim časom se je

priklatila v vas tropa ciganov.

košarico v rokah ter obstoji pred

začudenim Koritnikom.

{{prelom strani}}

Koritnik je od presenečenja

široko zazijal, kajti spoznal je to

 

Koritnik je postavil košarico varno nazaj sredi čolna in zaobrnila čoln nazaj. Pozno je že bilo, on je sedaj čisto pozabil na spanje. Veslal je počasi in mislil mnogo, mnogo ...

{{prelom strani}}

»Kapa kosmata, to mi ne gre

skupaj in mi ne gre. Dobra duša,

 

Drugi dan sta se preselila oba na Požarjevino.

{{prelom strani}}

 

 

Cerkovnikov Tonček in Robidova Micika sta bila ženin in nevesta. Včeraj so ju oklicali v tretje in danes ob desetih se bo vrstila poroka.

 

Prerokovanje klepetavih jezičnic pa se ni izpolnilo. Tonček živi s svojo ženko zelo srečno in zadovoljno in Miciki ni kar nikoli žal, da je vzela cerkovnika Tončka.

{{prelom strani}}

 

 

»Halo, otroci, skupaj, Škrene

prosjaka Škrenca.

 

 

Kdor je videl bi poznal Janka

 

Očetu hčerina ljubezen z Jankom ni bila nič kaj po volji. Želel jo je omožiti s kakim bogatim posestnikom ali trgovcem, da bi se »dekle, ki bo kaj imelo, sukalo na svojem«.

{{prelom strani}}

»Gospod gori ali doli, to ni vse

skup nič«, je mrmral nevoljno.

 

»Ženitna ponudba«

{{prelom strani}}

Mlada, izobražena in simpatična gospodična, s sto tisoč kronami premoženja, se želi svrhno takojšnje ženitve seznaniti s kakim uradnikom ali trgovcem. Le resne ponudbe s sliko, katera se v neugodnem slučaju pod strogo diskretnostjo vrne, je vposlati na naslov:

 

 

Med tem so se hlapci zopet vrnili in topot so naložili vse vino. S tem je bilo opravilo na kolodvoru končano in sedaj se je tudi Minka smela odpeljati domov.

{{prelom strani}}

Komaj je bila doma, že se je izgubila v svojo sobico, da nemotoma ustreže svoji radovednosti.

 

 

»Go-spod Kraj-nik,« je lecljala v pretrganih stavkih ter se previdno bližala vratom, »oprotite, nisem vas mislila žaliti. Hotela sem vam samo povedati, da je tu na mizi eno pismo za vas in deček, ki je to prinesel je rekel, da ga morate prebrati še danes. Lahko noč!«

{{prelom strani}}

To rekši, je postrežnica urno

smuknila skozi duri, zbežala

albuma.

 

 

Po naključju sta se srečala,

do smrti.

 

 

V prijazni pirniški vasici, med

 

Iz nje stopi Lena. A to ni več tista Lena, ki je pred leti pustila domači kraj, to je sedaj lepa gospodična. Stopivši v hišo, objame svojo staro od veselja se solzečo mater in ji hiti pripovedovati, da je nevesta nekega tržaškega, že precej priletnega, a zelo bogatega posestnika in trgovca, ki jo poroči že v treh tednih. Zaželela si je po dolgem času nekaj časa spet preživeti v domači vasi, zato je odšla domov. V najkrajšem času pride za njo njen bogati ženin, ki vzame njo in mater v Trst, kjer bodo vsi skup srečno živeli.

{{prelom strani}}

Stara Bengarica je bila tako

srečna, da je pozabila okarati

iz Save.

 

 

»Danes mi ne hodi na polje!

zdrava. Jutri bo že boljše volje.

Nič si ne bo storila iz tega!«

{{prelom strani}}

»No, da bo že enkrat konec in da ne bosta mislila, da nimam,

odštel bom Franici tritisoč

»preskrbljena.«

 

 

Narednik Valentin Tratnik,