Odlomek iz romana: razlika med redakcijama

dodanih 85 zlogov ,  pred 4 leti
prelomi strani
m (ureditev)
(prelomi strani)
 
 
Stopila je za njim; razločila ni ničesar, v obraz pa ji je puhnil težek, prijetnodišeč, skoro prevroč vzduh.
{{prelom strani}}
 
Steklo je zažvenketalo, Malinovec je prižgal luč. Marta se je ozrla vsa osupla. Izba je bila opremljena razkošno, skoro bahato. Gospodar je bil bogat, toda umetnik ni bil, pač pa očitno jako len človek. Divanov in naslanjačev je bilo v izbi preveč, preveč je bilo tudi zlata; za ped široki okvir ogledala, ki je segalo od stropa do tal, je bil ves pozlačen; pozlačeni so bili okvirji podob, ki so se zdele Marti prav tako lepe kakor nespodobne in celo svetilka je bila pozlačena. Okna so bila zadelana in zagrnjena z mnogoštevilnimi, težkimi zastori, stene same so bile pregrnjene z rdečo žido; ne glas, ne krik bi ne segel na cesto; na tleh so ležale tako mehke preproge, da ni bilo slišati koraka.
 
 
Malinovec je odmašil drugo steklenico; pil je veliko in hlastno, skoro nevede, kakor človek, ki nečesa pričakuje ali ki se nečesa boji; ogenj njegovih oči je bil že nekoliko moten, kakor plameneč izpod gostega dima.
{{prelom strani}}
 
»Drugače je šlo zmirom zelo gladko!« je govoril in je pil. »Tako ko, da mi je bilo nazadnje že dolgčas. Kaj bi se trudil in kaj bi uganjal skrivnosti, če ni potreba? Čemu tempelj, če boga ni? ... Zadnjič, recimo, komaj štirinajst dni je tega, sem imel gosta tukaj. Natanko tam je sedela, kjer sediš zdaj ti. Še mlajša je bila od tebe, niti petnajst let ji ni bilo in če jo je človek pogledal, je lahko mislil, da je popolen otrok. Fej! Tudi jaz sem mislil. Tako droben in nedolžen obraz je imela, kakor zajček, in tudi oči so bile tako nedolžne in neumne ... čisto zajčje. Dolgo sem se ukvarjal z njo, dolgo mencal in čakal, predno sem si upal. Še lepše sem se oblekel, kakor tebi na čast, še bolj bogato sem opremil to izbo, preprogo sem z rožami posul in še to svetilko sem ovenčal, vrag vedi zakaj. In kaj se je nazadnje izkazalo? Bolj je bilo pohujšano tisto dekle nego jaz in sredi noči sem jo s palico pognal iz hiše, pijano, kakor je bila ...«
 
 
Vstal je nenadoma; ko je stopil preko izbe, je bil že neodločen in težek njegov korak.
{{prelom strani}}
 
Tudi Marta je vstala.
 
 
Z nekoliko tresočo roko je poveznil kozarec na polizpraznjeno steklenico.
{{prelom strani}}
 
»Poslali ste me, da bi klicala Kočarja, niste me poslali po kupčiji!« je rekla Marta.
 
 
Zavezala je culo, nato je postavila mizo pred duri in je stopila k oknu.
{{prelom strani}}
 
Samo še robovi dolgih, tenkih oblakov kraj obzorja so se svetili; močvirje je prepregel mrak; tu tam še bela vešča, samotna luč.
 
17.101

urejanje