|
Pri Hrastarjavih je vladalo nepopisno blaženstvo že nekaj tednov ... Okna spalnice so bila zastrta s težkimi zagrinjali. Na razkošni postelji, nad katero so se vila lepo drapovana pregrinjala iz svile, je počivala Ana. Poleg nje v krasni zibelki pa prvorojenček.
Ko je izvedel Hrastar, da se mamu je nenadoma rodil sin, tedaj je plosknil z rokama, zgrudil se na koleni ter jecljal v solzah: »Zahvalim„Zahvalim te, o Bog, za to veliko milost!«“ —– Liki petnajstletnemu dečku je poskočil potem k svoji ženki in k sinčku. V nepopisni hvaležnosti je poljubljal roke svoje družice in občudoval svojega potomca, »O„O, kako sem srečen!«“
Obrnil se je na to k otroku ter ljubeznivo govoril dalje: »Ti„Ti golobček moj! Sedaj šele vem, čemu sem se ubijal, čomu sem živel ... —– {{razprto|Tvoj}} in {{razprto|moj}} sin! ... Sedaj te šele prav ljubim; obožavam te, srca moje!«“
Okrog Aninih usten je zaigral tužen nasmeh. »Molči„‚Molči!«““ je dejala prosečo ter pritisnila svoj bledi obraz v mehke, z obilim vezenjem prevlečene blazine.
»Oh„Oh, res, kako sem brezobziren! Odpusti! Tu vpijem in razgrajam ter pozabljam, da si še bolna in trudna ter da spava najin ... pa kako ga bova krstila, Anka?«“ se je spomnil trgovec. —– »Da„Da je deklica, imenovala bi jo Ana; a sedaj, kako ime naj mu dava? —– Li ne ...«“
»Pavel„Pavel,«“ —– dejala je mirno Ana ter se zopet nasmehnila.
»Oj„Oj, kako si dobra, kako si dobra!«“ je hitel Hrastar ter bežal iz sobe.
»Vendar„Vendar je odšel!«“ je vzdihnila ona ter zakopala svoj obraz zopet v pernice.
Mej tem pa je Hrastar sédel pri pisalni mizi, da obvesti prijatelje in znance, da se mu je rodil —– sin.
»To„To me bodo zavidali!«“ —– je govoril sam pri sebi. —– »Bogat„Bogat sem, dražestno ženko imam, sedaj pa še zdravega, močnega sina ... Dosegel sem svoj smoter, ničesar več si ne želim!«“ —– In pisal je ter pisal ... Kar skoči pokonci, zgrabi meter in tehtnico ter steče zopet v gorenje prostore k svojemu sinu.
»Ana„Ana, zmeriti in tehtati ga moram ...
»Tako„Tako srček! —– 49 centimetrov dolg, —– jednajst centimetrov širok, in vendar je prišel prenaglo na svet! ... Joj, ti boš vojak, general! ... Kako težak je! Premisli, pet dekagramov manj tehta kakor štiri kilograme ... Tako močan dečko, kakor bi bil že pol leta star. General bo, general!«“ je vzklikal trgovec otroško radosten.
Njegova soproga pa je bila brezčutna za vse, kar se je godilo okrog nje. Blede ustnice so jej drhtele, njen upali obraz je izražal veliko srčno bolest ... Srečni oče pa tega niti opazil ni; zdirjal je navzdol ter kmalu zopet sedel v svojem komptoirju pri pisalni mizi. Tolsto lice se mu je svetilo od prevelike radosti, prijel je zopet za pero, vrtil je mej prsti ter se v jednomer samoljubno smehljal. Kdo ve, kaj se je vršilo takrat za njegovim nizkim čelom? ... Dolgo je napenjal svoje otrple možgane, slednjič pa je napisal počasi, vsako besedo glasno ponavljaje, vrstico za vrstico:
<poem><small>„Srcé mi kipi
»Srcé mi kipi
Velike radosti:
Se sin mi je rodil
Prav krepek, lep in čil.
Juhé, juhé, juhé!
Zdaj Hrastar srečen je!
Kako bi pač ne bil:
Se {{razprto|sin}} mu je rodil!«“</small></poem>
</small></poem>
Ves v ognji je planil kvišku. »Jej„Jej, jej, nikdar ne bi bil mislil, da postanem na svoje stare dni celó pesnik. Ha! O zakon, ti sveti zakrament, kateri tvarjaš človeku že tu na zemlji —– raj! Ha! ha!«“ —– Stekel je zopet k pisalni mizi. —– »Kako„Kako gladko se čitajo te vrstice! ... Jedva se je rodil moj Pavelček, pa že dela take čudeže. Kaj šele bode! ... Sedaj šele razumem srečo starišev, sedaj, ko sem oče ... Dà, Pavelček, ti boš general! ... Ne, ne, učenjak boš kakoršnega še ni imel slovenski narod.«“ Zamislil se je. »Ej„Ej ta naj bo vojak; naslednji bo pa učenjak ... I, kako hčerko moramo pa tudi imeti. Lepo, dobro, pametno; prav tako kot je mamica, moja Anka ... Mala Anica pa postane prva slovenska doktorica. Takó, sedaj je urejeno menda vse!«“
Napisal je svoj prvi pesniški umotvor na čist papir ter ga vtaknil v zavitek, katerega je naslovil na najboljšega prijatelja. Potem ja zaprl že napisana pisma in posetnice ter odšel urnih korakov na pošto. »Najbolje„Najbolje je, da ponesem sam; deček bi mi utegnil še kako pismo izgubiti.«“
Bil je že precej daleč od doma, ko se je nakràt ustavil ter udaril z desnico po čelu. »Moj„Moj Bog, kako neodpustljivo pozabljiv sem! —– Tolika neskrbnost! To je zares nezaslišano«nezaslišano“.
{{prelom strani}}
Dirjal ja zopet proti domu, naravnost v kuhinjo, od tam na dvorišče, v hlev in bil povsodi, kjer je menil, da dobi kakega posla. Vsakemu posebej in vsem skupaj je zabičil, naj hodijo kolikor mogoče tiho, naj nikar ne pojo, niti glasno na govoré, da se gospa ne bo vznemirjala, in bo sinček lehko spančkal!
Ano je pekla vest. Bolelo jo je, ko je videla, kako neguje Hrastar malega Pavelčka, kako postaja v njegovi družbi ves otročji, kako obožava sinčka.
»Nepopisno„Nepopisno te ljubim, dete moje, a vendar ... kaj je bilo tebe treba? Koliko žalih, sramote polnih spominov mi vzbujaš, kadar zrem tvoj nedolžni obrazek«obrazek“, je zdihovala često. »„
Zakaj se je moralo tako zgoditi? Zakaj je prišel oni, kateri mi je ukral poštenje in srčni mir, zastrupil mojo prej toli čisto dušo, on, katerega sovražim, a ga ne morem pozabiti, katerega se spomnim, kadarkoli pogledam —– tebe!«“ —– —–
Že nekaj tednov je bila Ana pokonci, dasi se je čutila nekam slabotno. Imela je sedaj ko prej vsega v izobilji; lehko bi bila vsaj zadovoljna, če že ne srečna. A Hrastarjeva ljubezen jo ja strašno morila. Njegove otročje ljubeznivosti, njegovo usiljivo ljubimkanje jej je bilo neznosno, dà, največja muka. Kadar ga je ugledala, se je kar stresala od strahu, da se jej ne bi zopet približal. Najraj bi bila bežala pred njim ter se skrila v najbolj oddaljeni kotiček sveta, da ja na bi mogel zasledovati. Zaman so bili vsi njegovi dragoceni darovi, prekrasne toalete, mrzila ga ja od dne do dne bolj. Poleg tega jej je pa še vest očitala, da ni storila prav, ko se je poročila ž njim, s katerim niti ne simpatizuje. Sedaj bi bila rada pretrpela vsako ponižanje, tudi največjo sramoto, samo da bi le bila zopet svobodna, da ne bi imela nikakih obveznostij do človeka, kateri je vrl, pošten mož, a njenemu srcu popolnoma tuj.
»Ko„Ko bi vsaj mogla, smela upati, da postane kdaj boljše, da se mi ne bo treba več pokoriti temu človeku«človeku“, je zdihovala nekega dne, ko jo je ostavil Hrastar. Strašno jej je bilo dolgčas. Stopila je k oknu ter pritisnila čelo na mrzlo šipo.
»Ah„Ah, zakaj me nadleguje s svojimi ljubeznivostimi, katere se mi tako gabijo«gabijo“, je zdihovala dalje. —– »Saj„Saj se trudim, biti mu dobra gospodinja, saj rada pretrpim vse, samo njegove ljubezni ne morem prenašati. To je veriga, katera reže v meso in kosti! Da bi vsaj mogla komu zaupati svojo bolest! Pa ne, vse moram sama nositi ... Kdo bi me tudi razumel?! Ema je presrečna v svojem zakonu; ona živi le svojemu možu. Popolnoma se mi je odtegnila. In druge? Dobro vem, da me ne marajo, zavist jih tare, ker sam baš jaz dobila bogatega Hrastarja. Ha, ha, da bi vedele, kolka muka je, biti soproga človeka, katerega ni možno ljubiti!«“
Stala je še vedno pri oknu. Kar začuje velik hrup, nato godbo. Zajedno pa je vstopil Hrastar.
»Dragica„Dragica, vojaki so že tu«tu“, je dejal veselo.
»Da„„Da, so že tu«tu“, ja ponavljala apatično Ana.
»Moštvo„Moštvo se nastani po okolici, častnike pa moramo meščani sprejeti pod svoje strehe. Dva meseca ostanejo tu. Nama je drugo nadstropje skoro nepotrebno; menda ti ni neljubo, da sem oddal pet sob trem oficirjem«oficirjem“?
»Kar„Kar storiš, je vse prav«prav““, je odgorila mirno Hrastarica, ne mené se dalje za svojega moža.
Ta pa je položil svojo mesnato roko okrog Aninega pasu ter šepetal zaljubljeno: »Kako„Kako si dobra, ženka moja!«“
Ana se je stresnila, kakor da jo je kača pičila ter mu sunila roko stran.
»Hladno„„Hladno mi je«je““, je dejala, opravičujé se ter se zavila v mehko ruto ...
<center> —– —– —–</center>
Teden pozneje sta sedela na Hrastarjevem vrtu pod cvetočo jablano golobrada, otročjelična, bas pečena lajtnantčka Kotnik in MüllerMuller. Živo sta se razgovarjala o ženskah ter tekmovala mej seboj v blaziranosti.
»Bâ„Bâ, kaj lepota!?«“ je modroval MüllerMuller. »Ta„Ta nas omamlja le za trenotek. In blagost srca? Delavne ročice? Kaj mi koristi vse to? Denar, denar, to je glavna stvar! Ako imam denarja, imam lehko tudi trumo lepih žen, poln hlev iskrih konjičev in lepo število psov. —– Ha, ha!«“
Kotnik na je gromko nasmejal baladam svojega bahavega prijatelja.
»Sploh„Sploh i meni ženska že davno ni več vzor«vzor“, je govoril ta dalje. »Saj„Saj sem zaman iskal v njej ono »večno„večno žensko«žensko“, kar nas baje »povzdiga«„povzdiga“. Ženska nam je objekt v razveseljevanje, pred katerim se pa na smemo nikdar poniževati, ker je le —– objekt.
»Ha„„Ha, ha, prav praviš«praviš““, je odgovoril Kotnik; »a„a končno se človek tudi tega razveseljevanja naveliča. Povem ti, da mi skoro nobena ženska več ne ugaja, prenasitil sem se jih že.«““
»Dà„Dà, dà; ali ona tam gori —– pokazal je na Anino okno —– »bi„bi te utegnila morda vendar le zanimati.«“
»Divna„Divna žena je to!«“ je vzkliknil Kotnik.
»A„A njen soprog! Ha, ha«ha““, se je krohotal prijatelj, »plešast„plešast, star, neroden debeluh! Kako, da si je volila takega moža? Bila bi pač lepšega vredna«vredna“.
Tedaj pa sta utihnila oba. Opazila sta Ano, katera je pazno čitajoča stopala proti njima.
»Rajska„Rajska prikazen!«“, je izpregovoril tiho Müller.
»Krasna„„Krasna ženska!«““ je pristavil Kotnik.
Še-le prav do jablane dospevša, je zagledala Hrastarica golobrada lajtnantčka.
{{prelom strani}}
»Doslej„Doslej še nisva imela sreče videti vas, milostljiva«milostljiva“, je dejal poročnik Müller, predstavljeje se ji v zadregi; »in„in tudi danes nisva slutila, da nama bo usoda tako mila.«“
»Ljubeznivi„„Ljubeznivi ste preveč, gospod poročnik. Ta sreča vas bode odslej pač večkrat lehko doletela. Meni je ta vrt ljubši, nego vsi dolgočasni mestni sprehodi«sprehodi““ ...
»Popolnoma„Popolnoma moje mnenje, milostljiva,«“ je hitel Kotnik. »Tudi„Tudi midva se odpočivava po manevrih najrajši tu le ...«“
In res so se poslej sešli še večkrat ali pod jablano, ali v jazminovi lopi, ali pri vodovodu, katerega je dal Hrastar napraviti sredi vrta Ani na ljubo. Veselo so kramljali, mej tem ko je Hrastar stopical po prodajalni, po gospodarskih poslopjih ter skrbel, da vzdrži vse v redu.
»O„O, prav vesel sem, da sta prišla zgovorna poročnika v hišo!«“ si je dejal včasih. —– »Moja„Moja ženka je še mlada; ona se {{razprto|mora}} zabavati. Od nje vender ne moremo zahtevati, da bo hodevala po teh umazanih prostorih ter se parila morda celo v kuhinji! Ne, ne, moja Ana že nikdar!«“
Povabil je Müllerja in Kotnika tudi često k sebi; saj je bil po njiju ljubeznivosti očaran. Lajtnanta sta bila sicer puhloglavca, a zabavna in vesela.
»To„To sta kavalirja, to sta kavalirja!«“ jo dejal navadno, ko sta se poslovila pozno na noč. Ana pa je bila tudi zadovoljna, ker je imela vsaj nekaj zabave.«“
<center>* * *</center>
Suplent Janko Kos in Ema sta bila poročena že četrti mesec. Pobliskovo so jima minevali dnevi; saj sta bila tako srečna! —– Ema je bila ljubezniva in skrbna ženka; vsako željo je čitala svojemu ljubljenem soprogu raz obraz; vse mu je storila, o čemer je mislila, da bi ga le malo razveselilo ...… Vsako jutro, ko je odhajal, ga je spremila do stopnic ter ga odslovila s poljubom; in ko ga je začula, da se vrača, stekla mu je vsa radostna nasproti ...… Po obedu sta hodevala navadno na vrt v lopo; s seboj sta vzela dnevne liste ali kako drugo berilo. Kos je glasno čital, Ema pa je verno poslušala. V njenih milojasnih očeh se je zrcalilo vse ono, kar je baš čula. Pazljivo je zasledovala vse, kar jej je čital Janko ...… Vse jo je zanimalo. V vsako stvar se je umela naglo uglobiti —– ter je razpravljala s svojim soprogom vsa dnevna in politična vprašanja ...
Ema je bila jako razumna žena. Vedela je, da mora biti ženska istinito izomikana, duševno razvita, sicer ne more vladati mej zakoncema ona harmonija, katere prav dandanes skoro povsod pogrešamo ... S svojim bistrim razumom in preblagim srcem je skušala prodreti v soprogovo umstveno in srčno življenje, kar se jej je polagoma tudi posrečilo. Mej zakoncema je vladala osrečevalna sporazumljenost; kar se je oglasilo v jedni duši, to je donelo in odmevalo v drugi ...
Bilo je tedaj nekako štiri mesece po poroki, ko je sedela Ema pri oknu jedilne sobe. Nje rokice so urno pretikale rožebarveno svileno nit po temnordečem plišu. A vender jej ni šlo delo danes tako od rok, kakor po navadi. Čisto je prenehala, naslonila se nazaj ter se blaženo nasmihala; lice pa jej je žarelo od samega veselja.
»Saj„Saj danes ne morem vezti!«“ je dejala sama pri sebi, mej tem ko je že pospravljala svoje delo ... »Tako„Tako gorko, tako sladko mi je pri srci! ... Sedaj ne dvomim več; prav gotovo je res! ... Oh, najraj bi pravila vsakomur o svoji sreči ... Pa saj ne ve niti Janko! Nisem mu hotela pripovedovati, dokler se nisem overila, da se ne varam ... A danes rrumu povem osrečevalno novico ... Kaj neki poreče?«“
Pobožno je sklenila roki ter obrnila svoje velike modre oči proti nebu ...
»Emica„Emica, neizrekljivo te ljubim! V tvoji ljubavi sem našel vso zemsko srečo; a še srečnejši bom, nebeško srečen, oboževal te bom ... li veš kdaj, dušica?«“
Tako je govoril nekoč Janko svoji mladi ženki; ta pa je, globoko zardevša, položila svojo kodrasto glavico na ramo svojega soproga ter je vzdihnila: »Dal„Dal Bog, da bi se uresničila najina srčna želja!«“ —–
»Dobrotljivi„Dobrotljivi Bog je tedaj blagoslovil dve ljubeči se srci; on sam se veseli naju zveze; podaril mi je i to, česar samo sem v svoji že itak veliki sreči še pogrešala.«“
Prekoračila je parkrat sobo ter stopila zopet k oknu.
»Kmalu‚Kmalu mora priti. Joj, kako bo vesel! ... —– A kako naj mu povem?«‘ se je vpraševala ter sramežljiva povesila oči.
»Zdajci„Zdajci prihaja, zdajci prihaja!«“ je vzkliknila veselo ter stekla po stopnicah navzdol. Srce jej je burno utripalo, lici sta jej žareli: vso usopleno je ujel Kos v svoje naročje ... Prestrašen jo je odvel v stanovanje.
»Janko„Janko, Janko!«“ izpregovorila ja tu Ema veselo, —– »kako„kako sva srečna!«“
Od same radosti je začela gorko plakati; mej solzami in poljubi mu je povedala skrivnost.
Janku pa se je zdelo, da čuje glas iz neba. Posadil je svojo ženko v nizek naslanjač, pokleknil pred njo ter poljubljal njeni rokici, vedno poprašujoč: »Ali„„Ali res, dušica, ali res?«““ —– In ko je pritrdila, je planil pokonci kličoč: »Oj„„Oj, ti draga, draga moja žena!«““ Kos jo je dvignil od tal, ter kakor brezuma tekal ž njo po stanovanji.
Zdajci pa lahno potrka in ob jednem tudi vstopi Gruntarica ... Začudena je gledala nenavaden prizor. »Ljuba„Ljuba otroka, kaj pa vender počneta?«“ je vprašala. »Ali„Ali nista ...?«“
»Mama„„Mama, mama!«““ sta zaklicala srečna zakonca, ... »mama„„mama!«““ se je oglasil Kos, »evo„„evo vam mlade mamice!«““
Postavil je zažarelo Emo pred doktorico ter zrl z nepopisno milim pogledom na njo. Grutarica pa je objela hčerko in zeta; iz očesa jej je kanila solza radosti. V duhu je že videla ljubko vnuko, čula je njen nežen glasek, in kar nehote je izpregovorila: »Stara„Stara mama! «“▼
▲Postavil je zažarelo Emo pred doktorico ter zrl z nepopisno milim pogledom na njo. Grutarica pa je objela hčerko in zeta; iz očesa jej je kanila solza radosti. V duhu je že videla ljubko vnuko, čula je njen nežen glasek, in kar nehote je izpregovorila: »Stara mama!«
{{prelom strani}}
V Hrastarjevi hiši se je življenje dokaj izpremenilo. Ana se ni več tako zelo dolgočasila. Plešasti major ter rdečelična lajtnantčka sta skrbela za njeno zabavo.
Kotnik in Müller pa sta tekmovala v pustih frazah in neslanih poklonih napram Ani.
»Kak„Kak doživljajček na teh dolgočasnih manevrih bi bil tako dobro došel, ah, krasen!«“ sta si mislila ter se na vse kriplje trudila, da bi se Ani omilila.
Nu, to je zabavala ta smešna gonja domišljavih mladeničev; smejala se je njiju komični zaljubljenosti. In občevala je prijazno ž njima ter s starim majorjem, najprijaznejše pa z nadporočnikom Randljem. Delali so na kolesih skupne izlete ali se zabavali doma in na vrtu.
Odkar je bila Ana poročena, ni bila še nikdar tako zadovoljna, kakor baš sedaj. Nič več jej ni bilo treba samevati, družbe je imela v izobilji. Vrhu tega je pa tudi Hrastar ni več toliko nadlegoval s svojimi ljubeznivostmi; odpotoval je namreč parkrat kar za več dni, ker je hotel kupiti neko posestvo na Štirskem. Tudi kadar je bil doma, se ni vedno sukal okrog nje, ker je imela često družbo, česar se je seve Ana nepopisno veselila. Polotila se je je neka živahna razposajenost ter odpustljiva ničernost, da bi pokazala zavidnim meščanom svojo navidezno srečo. Zato je aranžirala nekega dne izlet na Vrhovo v svojo grajščino, kamor je povabila veliko odlične družbe.
Na sadnem vrtu so stale tistega dne pod košatimi drevesi težko obložene mize; okrog njih je sedelo le nekaj dam, največ pa oficirjev in uradnikov, večina Aninih častilcev izza njenih dekliških let. Vsi ti so namreč pozabilipozabilii nekdanjo blamažo; radi so se divili krasoti ljubeznive gospe ter skušali v laskanji drug dragega prekositi. Ana pa je hodila mej njimi kakor prava kraljica. Milostno se je nasmihala zdaj temu, zdaj onemu; nikdar se ni utrudila razsipati prijaznosti mej svoje prijatelje ... Nepopisno se je veselila svoje zmage, tembolj, ker so bile poleg i one, katere so se nekoč tako veselile njenega poraza ... Kranjčičeva Tončka in Rusova Márica sta se tudi odzvali prijaznemu vabilu ter prišli, iz zgolj radovednosti seve. Zato sta si tudi vse najskrbneje ogledovali ter vse prekritikovali; nič jima ni odšlo ...
Tončka pa se je tistega dne zopet jezila, ker se je zaman trudila, da bi zaplela Gorenca v daljši pogovor; zamišljeno jej je odgovarjal, navadno celo samo odkimaval; saj so bile vse njegove misli in želje pri lepi Ani.
I Rusove se je polotil gnjev in bridka žalost. Naddavkar Golob je bil vedno tako ljubezniv ž njo; odkar se je omožila Ana, je pri vsaki veselici rad sédel k Márici, najrajši se je ž njo zabaval. Baš radi njega se je sprla nekoč s Tončko, ker je trdila, da je Golob »Don‚Don Juan«Juan‘ prve vrste ter grozen zapravljivec. Sicer Golob nikakor ni bil vzor, kakoršnega si je Márica sestavila že pred leti, kakoršnega pa doslej, žal, še ni našla; toda »sila„sila kola lomi«lom“. Gospod naddavkar je imel lepo službo; da je zagledal za Márico precej prezgodaj luč sveta, kaj more on za to? ...
Za trdno je pričakovala, da jo zasnubi. Nevoljna je bila le, da tako dolgo odlaša, ko mu je vendar že jedenkrat namignila, da izvestno ne dobi »grahovega„grahovega venca«.
»Morda„Morda se ohrabri danes,«“ je mislila radostno Márica, ko je zagledala mej gosti tudi Goloba ... A koliko razočaranje! ... Za njo danes nima očesa. Danes se laska le oni brezsrčni koketi Ani, katera ga tudi žarko pogleduje ter se celo škodoželjno ozira na njo, Márico, češ: »Li„Li vidiš, kolika je moja moč?!«“ ...…
{{prelom strani}}
A še nekdo je ta dan težko skrival solze od strašne jeze in žalosti. Bila je soproga lekarničarja Primica, kakih trideset let stara, vitkostasa blondinka. Gospa Slavka je dolgo slovela za najlepšo, najljubeznivejšo in najzabavnejšo damo v G. Povsod je igrala prvo ulogo. Aranžirala je večkrat veselice, pisane venčke, izlete. Možkih src si je vedela kar na trume pridobiti; zato jej ženstvo ni bilo nič kaj naklonjeno. —– Tudi je imela malo da ne vsak teden drugo dragoceno, po najnovejši modi ukrojeno toaleto, ter bila tako rekoč poosebljeni modni journal. Da tiči radi njene lehkomiselnosti soprog globoko v dolgovih, za to se ni zmenila niti malo ... Nad deset let je mogočno vladala; a prišla je druga, mlajša, lepša, bolj premetena, prišla je Ana in izvila je brez vsakih težkoč gospej Slavki žezlo iz rok. —– Zaman jo ves trud, vsi boji, vse solze ... Bogata Hrastarica je stala trdno, ona je bila samovladarica ...…
Sicer se gospej Primičevi niso izneverili {{razprto|vsi}} čestilci, a njih število se je čim dalje bolj krčilo, in to spoznanje jej je izvabilo marsikatero solzo iz lepega rujavega očesa.
Prav za danes si je naročila iz Pariza krasno svilnato, sivo, s pristnim zlatom vezeno krilo, ter dela nase nakitje od dijamantov ...… Vesela se je vrtila doma pred zrcalom, češ: danes jo pa gotovo prekosim. —– A tudi Hrastarica si je izvolila elegantno svitlozeleno krilo z dolgo vlečko, katero jej je posebno pristojalo. Kratka nabrana rokava sta krasili sponi smaragdov. Tudi na golem vratu in lepih rokah so se svetile vrvice biserov. Najlepši, najžarnejši svit pa so razsipavale na okrog Anine oči, iz katerih so letele puščice na vsakogar brez usmiljenja.
»Kača„Kača!«“ je sikala Primičevka; »kogar„kogar se ovije, ne izpusti ga več! ... In prav danes, ko sem se namenila očarati —– njega!«“ ...
Divje je zrla vis-à-vis, kjer je sedel poleg Ane nadporočnik Randlj. Zaman se je trudil Slavkin najboljši prijatelj, poročnik Adolf Stadler, da bi lekarnarico kolikor mogoče dobro zabaval, ... ostala je čmerna.
Sicer pa je bilo pri Hrastarjevih vse najboljše volje ... Zlasti ko so začeli prazniti steklenice šampanjca, tedaj je postalo vse glasno. Celo Tončka in Márica sta pozabili za nekaj časa svoje važne uloge opazovanja; razposajeno sta se smejali dvoumnim dovtipom predrznih častnikov ...
Najbolj srečen mej vsemi pa je bil menda Hrastar. Laskanje od vseh stranij ga je navdajalo s ponosom; samozavestno je hodil sèm in tjà ter se oziral po soprogi, katera je bila zvezda vse družbe, kakor so mu trdili gostje in kar se je tudi njemu samemu zdelo. —–
Postalo je že precej pozno. Nekateri so šli v gorenje prostore, kjer so bile pripravljene sobe za kadilce, kartače, ... v veliki dvorani pa je stal glasovir, poleg njega polna polica raznih skladb; na steni sta viseli gitara in gosli, na mali mizici v drugem kotu pa so stale citre ...
»Kamor„Kamor vam drago, kamor vam drago!«“ je govorila ljubeznivo gospodinja. »Želim„Želim, da naredite, prav kakor bi bili doma.
—– »Vidva„Vidva torej res že odhajata?«“ se je obrnila potem obžalovaje h Kosu in Emi. »Ali„Ali so vse prošnje zaman? Rada bi vaju zares še nekaj časa obdržala pri sebi.«“
»Preljubezniva„„Preljubezniva ste, milostiva! A bojim se, da se mi Emica ne prehladi in preveč utrudi.«““
»Res„Res, Ana«Ana“, se je oglasila tudi Ema; —– »saj„saj veš, da moram paziti nase«nase“ ...
—– »Sevé„Sevé, sevé, dušica!«“ je odgovorila Ana. —– »Saj„Saj sama sebi zadostujeta; srečna sta«sta“.
»Dà„„Dà, srečna sva!«““ sta izpregovorila oba hkratu. »Klanjam„„Klanjam se, milostiva!«““
»Lahko„Lahko noč, Ana!«“
—– »Lahko„Lahko noč! Posetita me kmalu zopet, srečneža; izredno me bo veselilo!«“
Ema in Kos sta bila že zdavna na prostem, ko je Ana še stala na razsvetljenem hodniku.
»Da‚Da, srečna sta! ...… Ljubav le vender ni —– pena? ... Kdo ve!?« ‘... —–
Mej tem pa so v dvorani muzicirali, peli, pili, kadili in kartali, kar se je kateremu ljubilo ... Nekaj jih je ostalo še na vrtu, kjer so pri mesečnem svitu in slavčevem petji tožili drug drugemu svoje bolesti.
»Slavka„Slavka, Slavka, ti me ne ljubiš več!«“ je zdihoval poročnik Stadler lekarnarici.
»Ne„„Ne govorite takih neumnostij!«““ ga je za vrnila kratko in osorno Primičevka. A roke mu ni odtegnila, katero ji je stiskal.
»Ljubim„Ljubim vas!«“ je šepetal Márici gigerlsko oblečeni odvetniški koncipijent Servazij Švigič ... »Brez„Brez vas ne morem živeti!«“ – —
Márica je že pozabila naddavkarja. Brezvoljna se je dala Švigiču za velikim rožnim grmom poljubljati.
»Neumni„Neumni starec Hrastar! Je li slep kâ li,«“ je sikala Tončka svojemu spremljevalcu Gorencu. »Vedno„Vedno z Randljem skupaj tičita. Fej taki ženski!«“
»Preostro„„Preostro sodite«sodite““, je ugovarjal adjunkt. »Kar„„Kar je naravnega ni grdo, pravijo naturalisti. In kaj naj bo naravnejše od tega, da je mladi ženi lep, mlad mož ljubši od kilavega plešeglavca!? Ha! ha!«““
»Privoščila„Privoščila bi ji, da izve Hrastar njene koketerije ter jo požene«požene“, se je togotila ekspeditorica. Gorenc se je hudobno režal.
V salonu pa je sedela pri glasovirju mlada, nežnovzrasla gospa, bledega obraza, velikih modrih očij in bajnih plavih las. Lepa ni bila soproga doktorja Valenčiča; a kadar so nje fini, dolgi prsti začeli zbirati po tipkah, tedaj se jej je zasvetilo globoko oko in lice se jej je porudečilo. Ob zvoku njene godbe se je polastilo skoro vsakega hrepenenje, kateremu ni vedel imena. Gospa Olga je bila prava umetnica. Igrala je znano arijo iz opere »Mignon«„Mignon“: »Poznaš„Poznaš zemljo, citrona kjer cvete?«“ ...
{{prelom strani}}
Ob oknu, skoro popolnoma skrit za težko plišasto zaveso, je slonel nadporočnik Randelj. Njegov obraz jo izražal tiho, hudo bolest. Ko je začul mile glase: »Oj„Oj tjà, oj tjà, v ta krasni raj s teboj želim si zdaj,«“ tedaj je šel in sobane.
Tudi Ani, katera ga je opazovala, je postalo tesno pri srci. Nekako divje hrepenenje se je je polastilo. V salonu se jej je zdelo zaduhlo, tesno; odšla je neopažena na vrt. Hodila je po najskritejših potih sem in tja, ne mene se za roso, katera je močila nje fine čeveljčke ter vlečko njenega krila. Slednjič se je ustavila pod drevesom. Bila je zelo razburjena.
»Strašne„Strašne, neznosne so te vezi, vsak dan strašnejše,«“ je zdihovala tiho.
Zamislila se je. »Zakaj„Zakaj me prav ta tako zanima; zakaj ima baš on toliko moč črez me? Zakaj tako hrepenim po njem?«“ se je vpraševala v strahu. Togotno je butnila z nogo ob tla ter stiskala robec v pest. »Zakaj„Zakaj mi vedno misli uhajajo k njemu, katerega vendar {{razprto|ne smem}} ljubiti. Saj sem {{razprto|žena}}! Randelj torej ne bo nikdar nikdar moj. Nobene rešitve ni! Hrastarjeva sem in le njega smrt bi me mogla rešiti. Dà, njegova smrt.«“ —– Za trenotek se jej je urinila res želja, da bi umrl Hrastar, a takoj se je zopet prestrašena zgražala nad seboj.
»Tako„Tako globoko sem torej že padla! Tako nevsmiljena sem, da želim smrti onemu, kateri me ljubi, kateri je moj dobrotnik, ki me je nevede rešil najhujše javne sramote, ki me je pred filistri otel priimka: vlačuga, —– njemu, kateremu sem sklenila biti dobra žena!«“
Naslonila se je na drevo; solze obupa so jej porosile lice. Za nekaj časa pa se je spomnila, da zahtevajo nje dolžnosti, da je pri svojih gostih. Napotila se je v gorenje prostore. V svojem budoarju si je umila obraz ter stopila potem v dvorano. Videla je, da mej splošno zabavo ni nihče opazil njene odsotnosti. Izpregovorila je z nekaterimi svojih gostov par prijaznih besed ter se iznova odstranila v svojo sobo. Ko je vstopila, se je dvignila iz fotelja možka postava. Prestrašena ja hotela zakričati, a v istem momentu je izpoznala pri luninem svitu —– Randlja.
»Oprostite„Oprostite, milostljiva! Menda sem zašel na prepovedan prostor. Hotel sem bili sam, gnalo me je proč iz družbe, a slutil nisem, da dojde kdo semkaj.«“
»Slutili„„Slutili niste, da sem morda i jaz samoteželjna?«““ ga je vprašala Ana trpko.
»Pač„Pač, pač, tudi vi,«“ je odgovoril Randlj zamišljeno; »a„a vkljub temu me morate poslušati danes —– takoj. Hotel sem molčati i nadalje, a tu ste, in jaz se ne morem zatajevati več.«“
Ana je sedla na pol onesveščena v fotelj, poleg nje je stal Randlj. Iz njegovih ust pa so kar vrele besede. Pravil je o svoji tihi, strastni ljubezni, ter bridko obžaloval, da je prišel prepozno v G., ko je bila Ana že poročena.
»Kako„Kako srečna bi bila, a sedaj je prepozno, prepozno,«“ je zdihoval nadporočnik. »Nesrečna„Nesrečna sva oba!«“
»Dà„„Dà, prepozno,«““ je ponavljala Ana ter nevede prijela Randlja za roko. Tedaj pa ja bilo po njem. V hipu je pozabil, da stoji poleg njega žena drugega, pozabil je na vse dane si obljube, na vse prisege; burna čustva so ga premagala, prižel je Ano k sebi ter jo žarko poljubljal ...…
<center>* * *</center>
Neprijetnega jesenskega dne je sedela poštna opraviteljica Tončka v svoji sobi ter zrla srpo v listič.
<center>Velecenjena gospica!</center>
Te vrstice so jo zelo užalostile.
Že dva meseca sta minila, odkar jo je ostavil lajtnant Müller, a niti besedice ni čula o njem. Müller se je torej le šalil ž njo! In zdaj še ta? Jedina tolažba ji je, da se tudi Márici ni godilo boljše. Tudi njo je Kotnik opeharil, in gigerlski Švigič je noče niti poznati več ...
<center> —– —– —– —– —–</center>
Prav v istem času pa je slonel v malem salonu poleg Anine spalnice bledi nadporočnik Randlj, poleg njega je sedela bolehna Ana. —– Hrastarja ni bilo doma; odpotoval je na Hrvatsko. —– Govorila sta malo. Oba sta bila zamišljena, oba otožna, saj se jima je bilo ločiti. Randlj je moral odpotovati s svojim polkom na Koroško.
»Kdaj„Kdaj se zopet vidiva, Viktor?«“ je vprašala Ana.
»Kdo„„Kdo ve, Ana!?«““
In zopet sta sedela nemo drug poleg druzega. Slednjič je vstal nadporočnik, ogrnil svoj plašč, objel in poljubil še jedankrat Ano ter solznih očij ter urnih korakov ostavil sobo.
Ana pa se je skoro nezavestna zgrudila na naslanjač. Že nekaj tednov je bolehala in ločitev jo je potrla do cela. Ko se je nekoliko umirila, je legla v postelj. A spanec jej ni hotel zatisniti trudnih očij.
»Zakaj„Zakaj je moral od mene, ko ga vender ljubim, kakor sem ljubila nekdaj samo —– onega! —– Kako mi bo živeti brez njega poleg moža, katerega mrzim, katerega vnovič tako grdo varam ... Oj, da bi ga ne bilo nikdar več nazaj!«“ ...
<center>—– —– —– —–</center>
Na vshodu se je jelo svetliti, ko je začula Ana vojaško trobenje. Brzo je skočila pokonci iz postlje.
»Sedaj„Sedaj odhajajo; sedaj odhaja —– on!«“ V naglici si je ogrnila lahno haljo, nataknila na bose noge nočne cipele in tekla na verando. Bilo je mrzlo jutro.
»Še„Še jedenkrat, še jedenkrat ga moram videti!«“ je strastno govorila. Dasi je bilo še mračno, izpoznal je vender Randlj Ana. Z robcem ga je pozdravljala ter plakala in plakala, pozabivša na vse.
Videla sta se še jedenkrat, —– zadnjikrat ...… Premrazena se je vrnila Ana v svojo sobo ter omahnila slabotna na postelj. Nerazumeven strah, hude slutnje so se je polotile ... Mraz jo je tresel, a zopet jo je vročica spreletavala. Čutila se je bolno, tako bolno ...
Ura ja minevala za uro, Ana pa je ležala v omotici ...
Ko je stopila, že pozno v jutru, sobarica v spalnico, tedaj je prestrašeno vskliknila: »Moj„Moj Bog, gospa, kaj vam je?«“
Ta pa je začudeno pogledala okrog sebe.
»Bolna„„Bolna sem,«““ je vzdihnila bolestno ...
Črez nekaj časa ja stopila Ema z doktorjem vred v spalnico. Zdravnik ja preiskal bolnico, majal z glavo ter pozval še svojega kolego ... Ko je čula Ema njiju izjavo, odposlala je brzojavko odsotnemu Hrastarju. Neumorno ja stregla potem svoji oboleli prijateljici; ganila se ni od njene postelje; a ves trud je bil zaman ...
{{prelom strani}}
In mineval je dan za dnem ...
»Vode„Vode, vode!«“ je zaklicala bolnica s slabim glasom. Bilo je pozno ponoči. Ema jej je urno vlila par žličic vode v suha usta. Zopet je vse utihnilo, čulo se je le težko sopenje in ječanje bolničino in glasno sopenje kuharice, katero je premagal spanec.
Boječe je zrla Ema na bolno ženo, prijela jo je včasih za roke, da čuti udarec strašno urno utripajoče žile.
»Viktor„Viktor!«“ je zaklicala zdajci bolnica; »Viktor„Viktor, beži! ... Beži, beži! ... Li čuješ?«“ ...…
Vspela se je na postelji pokonci ter kričala, da je pretresalo Emi mozeg in kosti. »Beži„Beži, beži! ... Hrastar te ubije, ker sem bila tvoja!«“ —–
Ta krik je vzbudil kuharico, katera se je prestrašena drgnila oči; vedela ni, kaj se godi okrog nje. Ema pa je trepetala. Vendar ni izgubila prisotnosti duha.
»Lojzika„Lojzika, pojdite v drugo sobo, pa lezite na divan! Ako vas bo potrebovala, pokličempokličem“,« ji je velela. Kuharica je hotela ogovarjati, a Ema jej je zapovedujoče mignila, naj odide ... Oddahnila se je, ko je zatvorila vrata za Lojziko.
»Saj„Saj pojdem s teboj, Viktor. Beživa od tod, Hrastar naju hoče umoriti!«“ ... je hropela zopet bolnica. Vrgla je odejo raz sebe ter hitela skočiti is postelje.
»Ana„Ana! Umiri se; ničesar ti ne stori, jaz te hočem varovati!«
»Ti„Ti, ti?«“ —– Divje je zrla na Emo. »Ti„Ti, žena Dinanija, kateri me je uničil! ... Ha, ha, lepo je znal govoriti, sladko poljubovati ... in jaz sem mu vse verovala ... ljubila sem ga ... žrtvovala sem mu vse ... saj nisem vedela, da si ti njegova ... Varal je tebe in mene!«“ ... Vspela se je zopet po konci. »Tam„Tam —– tam —– njegov —– —– otrok!«“
Kazala je na vrata sosednje sobe, kjer je spaval deček.
»Sovražim„Sovražim ga! ... Dà, dà, tako lep je, kakor Ferdo, a tudi Pavel bo tako lokav, tako izdajalski ... saj je {{razprto|njegov}} sin! ... Sovražim ga, —– sovražim —– vas —– vse.«“
Utrujena je padla nazaj na ležišče.
»O„O Bog, o Bog!«“ je klicala Ema.
Burno so se odprla vrata. V sobo je planil Hrastar bled in prepaden.
»Ne„Ne, ne, žena moja!«“ je ihtel ves obupan. »Ana„Ana, ne smeš me ostaviti! ... Ženka moja, ne zapusti me! —– Ne smeš, ne smeš od mene!«“
S tresočima ustnama je pritisnil poljub na njeno bledo čelo.
Odprla je še jedenkrat, —– zadnjič svoje oči, pogledala topo svojega soproga, potem pa je izdihnila ... Na njenih ustnih pa je trepetala besedica: »Odpusti„Odpusti!«“
A Hrastar ni čul tega zadnjega vzdihljaja. Zgrudil se je na tla ter poljubljal roki svoje soproge in plakal ...
Dolgo je slonel ob postelji. Od bolesti mu je srce krvavelo. Potem je vstal ter stopil v sobo, kjer je spančkal Pavel.
Dolgo je otožno zrl ljubeznivega dečka, otiraje si solze. »Sama„Sama sva ostala!«“ je ječal bolestno.
Pri vratih pa je stala Ema. »Ubogi„Ubogi, ubogi mož!«“ je zdihovala mej solzami.
Ko pa je prišla za nekaj časa domov, objela je svojega ljubljenega moža, potok solzâ se jej je vlil po lici ... nje usta pa so za večno molčala o tem, kar je ravnokar čula.
[[Kategorija:Dela leta 1897]]
| 