Ljubezen in sovraštvo: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
ureditev |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| opombe=
| izdano= {{mp|delo|Slovenski narod}}, 44/203–212, 214–218, 220–232, {{mp|leto|1911}}
| vir= dLib {{fc|dlib|1I2WWH1M|s=
| dovoljenje=javna last
| obdelano=4
Vrstica 98:
»Mene prisrčno veseli, da nas ima naše delavstvo rado. Kajti le tako si more misliti vsak tukajšnji uradnik, da ni nepriljubljen v tem kraju, zlasti, če ga naš Janez pohvali.«
»Kaj tisto,« se nasmeje Janez, in prijetno mu je bilo okoli srca, ker ga Griva toliko ceni. »In če ga Griva tako ceni, kako ga šele drugi upoštevajo, ki so še dosti prijaznejši z delavstvom {{prelom strani}} , kakor on, si je mislil Janez in je bil zelo ponosen.
»Janez, še nekaj časa imava prostega,« meni Griva ter se zlekne po divanu prižigaje si svalko.
Vrstica 129:
Vlak št. 907 je že lezel v postajo. Skladiščni delavec Pahor se je bil že tudi pridružil Grivi in Janezu, kateri mu je narekoval Grivin ukaz natanko tako, kakor ga je sam slišal.
{{prelom strani}}
Vlak se je ustavil kakih petdeset korakov pred postajnim poslopjem. V nekaj minutah pa so že stali okoli naše trojice vsi zavirači, delavci, sprevodniki in nadsprevodnik z vlakovodjo na čelu.
Vrstica 191:
Nato si obleče dolgo suknjo ter gre spet na raztirje. Tam si je ogledal vse varnostne priprave. Vse je našel v najlepšem redu, kar ga je tako zadovoljilo, da si je nalahko zažvižgal neko arijo iz »Prodane neveste«.
{{prelom strani}}
Še kakih deset minut je tako hodil s tira na tir, od signala do signala, od menjalnika do menjalnika, potem pa se je postavil pred postajno poslopje, pričakovaje brzovlaka, ki je v eni minuti potem brez postanka smuknil mimo njega.
Vrstica 254:
»Janez, vi ostanete vedno stari Janez! Kako morete vendar kot petdesetleten možakar še misliti na take mladostne neumnosti?«
»Gospod, saj so bile to le sanje. Pa po pravici vam povem, če bi bile te sanje resničen dogodek, bi ne imel prav nič zoper njega. Rad bi imel {{prelom strani}} obe kuharici, kakor v sanjah. Gospod, kaj ne, da mi ne zamerite?!«
»Brez skrbi bodite,« ga potolaži Griva ter gre k telefonu, da povpraša bližnjo postajo, kako je z osebnim vlakom. »Samo eno minuto ima zamude. Pripravite tiste tri zabojčke brzovoznega blaga!«
Vrstica 265:
»Lep je naš kraj, in krasna so naša dekleta,« mu zadrhti mladostno srce. Vlak pa je že počasno, skoraj korakoma vozil v postajo.
{{prelom strani}}
==II.==
Vrstica 321:
Sprva je tekla govorica nekam raskavo. Ali ko so izginila tista boječa čustva, ki jih ima človek nehote napram nepoznancem, se je razvilo neprisiljeno in nad vse zabavno govorjenje.
{{prelom strani}}
Načelnik Matija Sušnik, Slamnik, Griva in Ržen so se pogovarjali o tem in onem. Zgovoren pa je zabaval lepo Zalko z vso vnemo mladega in naobraženega človeka.
Vrstica 392:
Že je hotel Zgovoren Rženu zasoliti kako prav izdatno besedo, a mu vzame vso sapo prijazen pogled gospodične Zalke.
»Si že opravil, Ržen,« reče veselo ter jame zopet kramljati z gospodično {{prelom strani}} po svoji gladki navadi. Samo previdnejši je bil v izberi besed iz svojega bogatega jezikovnega zaklada.
Ržen ni več silil ne v Zalko, ne v Zgovorna, ki je videl, da sta se spoprijaznila, temveč se je spet pridružil pogovoru med Grivo, Slamnikom in Sušnikom. »
Vrstica 456:
Dvignili so se torej raz svoje sedeže, plačali ter se jeli oblačiti svršne suknje.
Pomagaje Zalki pri oblačenju ji je šepnil Zgovoren nekaj na uho, kar ji je privabilo močno rdečico na njena žametna lica.
{{prelom strani}}
»Aha,« si je mislil Ržen, ki je vedno pazno motril zdaj Zalko, zdaj Zgovorna. »Sedaj-le ji je pa gotovo odkril svoje zaljubljeno srce.«
Vrstica 544:
»Kaj takega,« ga vprašajo vsi naenkrat.
»Kaj bi bilo, če bi kam trčil vlak, s katerim se pelje Sušnikova Zalka,« jim pove Ržen svojo misel.
{{prelom strani}}
»Če ne molčiš, ti zaženem čevlje v tvojo nesrečno bučo,« de jezno Zgovoren ter jame iskati svoje čevlje pod posteljo.
Vrstica 592:
Med tem vihravim življenjem pa je cerkovnik prav pridno pozvanjal ter vabil ljudi v cerkev, da tudi ona kaj strži na ta dan. Kajti prav dobro je vedel, da nikdo ne stopi pred tega velikega svetnika praznih rok. In zares se je polnila pušica od minute do minute, v zakristiji pa se je višal in višal kup dehteči h krač, ki so jih prinašale pobožne kranjske duše. Župnik se je prav zadovoljno oziral na ta vsak hip rastoči kup, in se prav prijazno nasmehnil cerkovniku, kateri mu je že tretjič nastavil denarni nabiralnik, da ga je spraznil ter spravil božji denar. Po cerkvi je klečal verni ljud ter prosil boga in svetega Antona, da bi branil živino pred različnimi boleznimi. S kora pa so donele pobožne pesmi, ki so poveličevale čast in slavo cerkvenega patrona. Župna kaplana in trije tuji župniki so opravljali vsak pri svojem altarju nekrvavo daritev.
V tej cerkveni družbi je bila tudi Železnikova hči Mila, ki je spolnila tedaj komaj šestnajsto leto svoje starosti ter se jela ozirati tuintam še tudi po moških obrazih, dasi je bila še kratkokrilka. Seveda je bila v cerkvi zelo pobožna in ni trenila nikamor drugam, kakor v stranski altar svete Elizabete. Tu se je ravno {{prelom strani}} obrnil precej obilen župnik proti ljudstvu, razprl roke ter spregovoril: »Ite missa est«. In ljudje niso čakali, da bi odmolil še običajne pomašne molitve, ampak se je vsulo, kakor velik plaz proti vratom. Tudi Milo so potegnili seboj.
Tedaj jo primahata Griva in Slamnik v železniški uniformi mimo cerkve. Komaj je Mila stopila raz cerkveni prag, jo že zagleda Slamnik.
Vrstica 679:
»Da, prav zares. Tebe in Zgovorna je povabila Železnikova gospodična na nocojšni domači zabavni večer,« razlaga Griva presenečenemu Rženu.
{{prelom strani}}
»Saj me še ne pozna,« meni Ržen. »Toda povejta mi, ali je lepa in mlada ta gospodična?«
Vrstica 762:
Hrano jim je dajala mati Jera, ki je slovela kot najboljša kuharica v celem trgu. Kajti gotovo ni minilo nobeno ženitovanje brez nje. In takrat so se morali njeni gospodje, kakor jih je vedno in povsod nazivala, hraniti v hotelu pri «Zlati kroni«. Dostikrat pa se je zgodilo, da so šli njeni gospodje tudi na ženitovanje, in tedaj se je pa posebno potrudila, da je pokazala vso svojo kuharsko umetnost.
Tovariša Hanz Arpenstein in pa Avgust Seelenheim sta se hranila v restavraciji velike nemške železne tovarne, ki je bila dober četrt ure oddaljena od trga. In na ta dva je {{prelom strani}} bila mati Jera tako huda, da je vselej takoj zamižala, ko ju je imela srečati.
Ker sta bila oba nestrpljiva Nemca, nista hotela obedovati s svojimi slovenskimi tovariši pri materi Jeri.
Vrstica 793:
»Pardon, gospod kontrolor, ga rabim pri vlaku, ki ravno kar pride semkaj,« odgovori Zgovoren, se pokloni ter gre na raztirje in Ržen ž njim.
{{prelom strani}}
Kontrolor Maček je sicer vedel s kom ima opraviti, ko se je zapletel v pogovor z Zgovornom, a na tako odločnost še ni bil naletel pri njem. Zato je sedaj je kar divjati po pisarni ter razmetavati telefonske in brzojavne zapisnike, da se kar kadilo. Jezilo ga je, da ni mogel v ničemur ujeti Zgovorna ter znositi svojo krivično jezo nad njim.
Vrstica 868:
Za sodnikovo debelostjo je sprejela Mila trška učitelja in učiteljici. Učitelja sta se pisala za Ocepka in Ogrizka, pri krstu sta dobila oba svetega Florijana za patrona. Učiteljici pa sta bili gospodični Gabrijela in Angela.
Dasi se ni prav dobro godilo tej pedagogiški četvorici v gmotnem {{prelom strani}} oziru, vendar so vsi štirje prihajali v zelo razposajenem razgovoru. Zlasti zabaven je bil in glasan gospod Ogrizek, ki je vsakemu dekletu pomežikoval. In ravno to ga je spravilo marsikaterikrat v velike in zelo kočljive zagate, kar ga je tudi zadrževalo, da se nista z Angelo mogla spoprijazniti z mislijo, da bi stopila pred oltar. Florijan Ocepek je bil mirnejšega značaja, vsled česar je imel večjo srečo pri ženskah. Krčmarja hčerka z doto treh tisočev stare avstrijske veljave mu je prijazno prikimala, ko jo je poprosil za njeno srce in tisočake. Čez tri mesece se bo že lahko veselil zmešane zakonske sreče. Ali danes je menda pozabil nevesto, ker se je trdno oklenil roke svoje stanovske tovarišice Gabrijele, kateri je kar drhtelo že nad trideset let staro srce od tesne Ocepkove ljubezni.
»Ho, ho, kar dva zaljubljena para naenkrat,« pozdravi debela svetnikova visokost učiteljsko četvorico zmerno v visokosti in debelosti, katero je privedla med hihitanjem in krohotanjem gdč. Mila.
Vrstica 895:
Tisti, ki so razumeli latinski jezik, so se prav prisrčno smejali, ker so vedeli, kakšen donum divinum ima Zgovoren v mislih. Oni pa, ki niso vedeli pomena latinskih besed, so se smehljali, ker je že taka navada v moderni družbi.
{{prelom strani}}
In sedli so vsi trije, ko so se poklonili zbrani družbi, k slavnostni mizi, blizu katere je stal krasen klavir.
Vrstica 946:
In vstala sta ter šla k mizi. Nocoj nista več mnogo govorila. Ali tembolj pa so se njune oči pogovarjale ter si dopovedovale več, kakor bi mogla govorica učiniti.
Hitro je potekala ura za uro v veseli družbi in mali kazalec na moderni {{prelom strani}} stenski uri se je že pomikal proti dvem po polnoči ...
Svetnik Pravica je glasno zazdehal, s čemer je namignil svoji ženi in svojima hčerama, da hoče oditi. Uporno in nejevoljno sta ga pogledali hčeri, kateri sta se pogovarjali z Zgovornom. Ker je bil Pravica že vstal, je nato spet sedel radi ljubega miru pri domačem ognjišču.
Vrstica 1.023:
Griva je vstal s svojega stola ter hotel k Slamniku. A ta mu gre nasproti.
{{prelom strani}}
Preveč si prijazen,« mu reče. »Preveč se potrudiš in preveč ljubezni mi izkazuješ! Saj grem. Servus!«
Vrstica 1.087:
»Vladko, tudi jaz sem srečna,« in objela sta se spet mlada in srečna človeka ...
{{prelom strani}}
Kolesje je dalje drvilo škripajoč in podrkajoč. Ljudje po drugih kupejih so se tudi ljubili, ali poljubovanja in tako milega in srečnega čuvstvovanja ni bilo nikjer drugod, kakor pri Zalki in Zgovornu; ki sta šele sedaj spoznala, kako potrebno je bilo to njuno zbližanje. Če bi se še dalj časa odlašalo, pa bi se mogoče odneslo v večnost, in oba bi bila morebiti nesrečna.
Vrstica 1.146:
»Jako me veseli,« se zlaže Zraven: kajti v resnici je začutil v svojem občutljivem srcu tako, kako bi se s šivanko vbode na kakem prav nežnem mestu telesa.
»Mene veselje pa kar razganja,« meni natihem ironično hudomušni {{prelom strani}} Zgovoren, ki je takoj spoznal položaj.
Pogledal je vprašujoče v Zalkine oči, a ni nič napačnega opazil v njih. Prepričal se je takoj, da ima opraviti na eni strani z dobrim in poštenim dekletom, na drugi pa s strašansko zaljubljenim tekmecem.
Vrstica 1.223:
»To je tvoje osebno mnenje,« de pikro gospod Zraven. »In na osebnosti se več ne ozira dandanes. V našem modernem in naprednem času se gleda in misli stvarno. Ti in tvoji možgani pa zelo počasi napredujejo. Sicer pa lahko prisedeš, če se ti zdi moja vsestranska stvarnost všeč.«
{{prelom strani}}
Pa prisedem, da si ogledam tvojo vsestransko stvarnost, modernost i. naprednost ter tako obenem občudujem polževo naprednost svojih počasi delujočih možganov,« reče z dolgočasnim in enakomirnim naglasom gospod Vid Rožanec ter sede poleg tovariša.
Vrstica 1.285:
Ržen je otožno stal na raztirju in zelo jezen je bil. Srce se mu je jokalo, ker se mu je umikala svetla zvezda njegove duše za nedoločen čas v tuje kraje. Jezo pa je kuhal nad okoli stoječimi ljudmi, ki so mn spridili prvo ugodno priliko, da bi ukradel Mili prvi poljub.
{{prelom strani}}
Vlak jo je bil že odkuril s postaje, a Ržen se je še vedno žalostil in jezil na raztirju.
Vrstica 1.363:
Kanclist, ki je najbrže že več takih slučajev doživel v svojem dolgem samskem življenju, takoj seže v žep ter do sprevodniku desetico. Isto storita tudi ostala dva.
{{prelom strani}}
Sedaj se razvozlja jezik sprevodniku, da se pelje črnuška v Podravje, blondinka pa v Pristranje.
Vrstica 1.428:
»Če je tako, pa se kmalu udomačim, de Mila. »Samo bojim se, da ml bo dolgčas po domu, mami, papanu in ...«; tu preneha ter se zardi spominjajo se lepega uradniškega aspiranta Ržena.
»Nič se ne bojte, gospica,« jo tolaži zgovorni in gibčni štiridesetletni samec. »Družbe dovolj, in zabav, tudi ne manjka. Vaš gospod sosed ima zlasti sedaj toliko časa za zabavanje lepih in mladih deklet, da ne ve, kam z njim. Dalje sta v Podrav ju dva učitelja in ena učiteljica, s katerimi se boste gotovo prav dobro razumeli. Učitelja sta izborna pevca, {{prelom strani}} učiteljica pa je odgojiteljica prve vrste. Vsi trije lahko kar na metre merijo svoj prosti čas. Tudi marsikateri dovtip iz resničnih in neresničnih dogodkov lovskega življenja se bo slišal vmes, za kar bo skrbel naš vrli gozdar Lovro Strel. No, in moja malenkost bo pa vas lahko dolgočasila z različnimi podatki iz zemljeknjižnega življenja. Kajti tudi jaz jo večkrat primaham v Podravje. Samo pol ure pešhoda imam do tam.«
»Da, gospodična, tako je!« se oglasi veleposestnik, ki je to vse prav dobro vedel; ali prepričan je bil, da bi on ne mogel vse tako po vrsti in tako lepo razložiti, kakor je to izpeljal kanclist.
Vrstica 1.497:
Drugi dan je sicer solnce pozno vstalo, ali toplo in prijazno je plezalo na tedaj še prav nizkem nebeškem oboku. Južni vetrovi so počeli lizati zasnežene gorske vrbe in so gorko zapihali po Podravju. Sneg se je tajal, Drava naraščala.
{{prelom strani}}
Bil je pač dan svetega Matije, ki zimski led razbije, ali ga pa naredi.
Vrstica 1.569:
Ali ona je to storila iz ljubezni do učiteljskega stanu samega. Vzvišen se ji je zdel njen poklic, in čutila je, da je popolnoma srečna v njem. Z vso žensko požrtvovalnostjo in ljubeznijo se je posvetila otroški vzgoji. Kakor skrbni vrtnar pridno zaliva svojim cvetlicam, da se tembolj širi dehteči vonj po njegovem vrtu, tako je Rozalija vcepljala svojina učencem in učenkam narodno zavednost in poštenost v njihova mlada srca; otroci so dan za dnem bolj napredovali.
{{prelom strani}}
S svojo mogočno besedo in s svojo neizmerno ljubeznivostjo jih je tako navezala nase, da se je človeku moralo oko zasolziti veselja ob pogledu na te malčke in palčke, s kakim spoštovanjem in zaupanjem so zrli na svojo vzgojiteljico — učiteljico Rozalijo Srebotnjakovo.
Vrstica 1.625:
Mila pa, ki je dobivala redim vsak drug dan drobno pisemce od svojega srčkanega ljubčka, se je šalila, smejala ter poredno in hudomušno Ijubimkovala z očmi zdaj z Zamejcem, zdaj z Gabrom, ki se seveda tudi ni branil prijaznega pogleda lepega dekleta.
{{prelom strani}}
»V oba bi se zaljubila,« je poredno čebljala navihana Mila. »Vi ste mi všeč, ker ste tak korenjak,« je rekla ljubimkovaje z očmi veleposestniku. Vas pa imam zato tako rada, ker ste že dokaj prileten, ali vendar še vedno ljubezniv fant,« se nasmehne Gabru.
Vrstica 1.655:
»Tvoje priznanje sem še vedno čislal, danes ga pa kar občudujem.«
»In meni se klanjaj do tal,« meni šaljivo c. kr. kanclist.
Vrstica 1.713 ⟶ 1.711:
»Dozdaj si ti našteval, sedaj bom pa jaz,« reče spet Gaber. »Pomisli, da gre na izlet gospa Vernikova in njena nečakinja, tvoja bodoča boljša polovica! Ali ti ne bo hudo, če jo n. pr. jaz peljem pod pazduho proti Žagi ter jo pregovorim, da se ti izneveri?!«
{{prelom strani}}
»To imaš tudi prav,« zajeclja skoraj gospod agrarec, ker se je zbal za krasno partijo.
Vrstica 1.776 ⟶ 1.774:
Ker so biti beli snegovi že odkurili tudi raz srednje visokih gora, je bila tista cvetna nedelja zares krasen dan.
Veliko solnce je kar izlivalo svojo toploto na ohlajeno zemljo ter budilo pisano vigred iz dolgega zimskega {{prelom strani}} spanja. In zares se je prebudila že marsikatera cvetka ter se predramila iz sladkih sanj o lepi gospodični nevesti pomladi. Trobentice in marjetice na vznožjih še dremajočih gora so se že zaljubljeno pozdravljale ter se ljubimkovaje priklanjale krasnemu dnevu po podravskih poljanah.
Ko je vstajala cvetna nedelja, je bil tudi kanclist že na nogah. Z nekako boječo nestrpnostjo je pričakoval izleta.
Vrstica 1.849 ⟶ 1.847:
Toda vzlic vsem tem neprilikam in neprijetnostim je družba brez kakega važnejšega dogodka in brez vsake večje nesreče pričakala vlaka iz katerega je dokaj ljudi izstopilo na podravski postaji. Toda vsi sami znani stari obrazi! Pač, tam med zadnjimi so se prikazali dva moška in en ženski obraz, ki niso bili vsakdanji!
{{prelom strani}}
Brž je stekla Mila proti tem trem. Kar brzela je proti oni strani. Zalka je bila, njen oče in c. kr. poštni uradnik Zraven. Prisrčno sta se sešle prijateljici Milka in Zalka.
Vrstica 1.908 ⟶ 1.906:
Začudenje na ženski strani n vesel smeh na moški sta se razleknila po prostorni in bogato opremljeni sobi.
Zamejec se je grizel v ustnice. Saj je vedel, da je zanj izgubljena sedaj {{prelom strani}} Rozalija, in zvedel je danes od Mile, da je že oddano njeno srce mlademu aspirantu v Zavinku. Otožen mu je bil pogled, ki je iskal utehe v očeh gospe Vernikove, kjer je pa ni našel. Veselo se je namreč začudila Strelovi novici. »Sedaj je edina zapreka odstranjena,« si je mislila Milina teta, in svetlo zadovoljstvo se je razlilo po njenem obrazu.
V takem razpoloženju je bila družba, ko sta vstopila Rozalija in Gaber.
Vrstica 1.992 ⟶ 1.990:
»O, sveta pomagalka, kaj sem slišala, gospodje!« povzdigne Jera prav visoko svoj glas in sklene roki kakor k molitvi.
»Kaj se je pripetilo?« vpraša radovedno Griva, ki je imel med drugimi tudi to malo napako, da je hotel vse zvedeti
{{prelom strani}}
»Ali se je kontrolorjeva žena ustrelila?« se norčuje Ržen iz Jere.
Vrstica 2.055 ⟶ 2.053:
»Prijatelji!« povzame besedo dr. Slavoj Repnik, ki je imel zelo malo mesa na sebi, ali veliko zavednosti v svojem srcu. »Prijatelji! Vesele novice prihajajo iz strani naših volilcev. Kakor se čuje, hočejo naši ljubi klerikalci pomagati Nemcem do zopetnega gospodovanja v našem slovenskem trgu s tem, da se ne udeleže glasovanja. Ali mi se tega no bojimo, ker smo v zavesti, da gotovo pridemo letos do lepe večine v občinskem svetu in do slovenskega župana! Zagotovljeni smo, vara rečem. Kajti ves trg je za naše može s prav malimi izjemami.«
{{prelom strani}}
Čudne razmere so v klerikalnem brlogu. Vsa čast gospodu dekanu, ki se ne mara vodstvu svoje stranke pokoriti kar na slepo. On vedno povdarja, da je treba v slovenskem trgu slovenskega župana, pa naj bo klerikalen ali pa napreden.
Vrstica 2.086 ⟶ 2.084:
Klerikalcem so pomagali tudi oni, ki so vlekli nemške harmonike, in prepirov in kregov ni manjkalo niti v trgu niti v njegovi okolici.
Pri »lepi Mimici« so se jeli počasi razhajati. Obrtniki in kmetje so {{prelom strani}} se živahno pogovarjaje vračali na svoje domove s trdnim sklepom, da se osmega maja zagotovo potegnejo s svojimi glasovi za slovenskega župana.
Ostali so še samo zaupni možje, ki pa so šli v manjšo sobo, kjer so se pomenili o kandidatih v novi občinski svet. Ker so hoteli pokazati svetu, da jim je le za slovenski značaj zavinškega trga, je bilo med vrsto naprednjakov tudi dekanovo ime, čemur se tudi dekan sam ni protivil.
Vrstica 2.160 ⟶ 2.158:
»Menil sem, da srečavam izobraženega človeka, pa sem naletel na sirovino,« meni užaljeno zdravnik.
»Ljudje vaše vrste niso drugega vredni, kakor polena in biča
{{prelom strani}}
»O tem se lahko pomeniva kje drugje, tu ni prostor za take pomenke; pa tudi čas je neprimeren,« de pomirjeni doktor.
Vrstica 2.235 ⟶ 2.233:
»Samo pred volitvami se še ni treba, ker te naprednjaki neobhodo potrebujemo. In tvoj šef bi se kar v kuto oblekel ter zlezel v kako samostansko celico,« mu je branil umreti zdravnik, kateremu edinemu je zaupal doktor Repnik svoj smrtnonevarni sklep.
{{prelom strani}}
Sicer pa so mirno potekali dnevi Velikega tedna v Zavinku.
Vrstica 2.294 ⟶ 2.292:
Vsi ti shodi pa so že vnaprej pokazali moč vseh treh strank.
Kadar so Nemci zborovali, je prišlo pet tržanov, sedem še pri Ellenhoferju zadolženih kmetov, dva {{prelom strani}} nemčurska obrtnika, in uradništvo nemško-židovske tovarne.
Če je pa kaplan napovedal v svoji kaplaniji shod, je bila zborovalna soba nabito polna, ker ni šlo več ljudi vanjo, kakor dvajset, med katerimi je vselej zavzemal kontrolor častno mesto sklicatelja. Govoril je prav malo, ker je bil še premlad klerikalec in zato premalo poučen, kake se udriha čez svoje bivše somišljenike.
Vrstica 2.349 ⟶ 2.347:
Moški svet ni hodil k spovedi radi tega dogodka in ni opravljal radi tega svetih opravil in raznih pobožnosti. Pomežikovali so si gospodje drug drugemu med seboj, smejali se hudomušno ter marsikatero rekli na rovaš nesrečnega kontrolorja. Proti svojim boljšim polovicam pa so se strašno jezili nad nepremišljenim in pohujšljivim postopanjem brezbožnega zdravnika. Ali v srcu si nikakor niso bili na čistem, bili se mogli ubraniti zapeljivim grudim in mamljivim pogledom lepe kontrolorjeve žene.
{{prelom strani}}
Kakor je bilo splošno razpoloženje glede žensk po trgu, lahko smelo trdimo, da ni bilo nikogar med irskimi gospodi, ki bi se branil opojnih poljubov in strastnih pogledov kontrolorjeve žene Ane.
Vrstica 2.410 ⟶ 2.408:
»Ker ne izrečete vi, gospod Ocepek, prvi svojega mnenja,« spregovori kaplan, »mislim, da se ne motim, če trdim, da je med nama nastal nepremostljiv prepad.«
»Gospod kaplan!« vzkliknete skoraj obupno obenem obe gospodični {{prelom strani}} misleč, da je mrknilo gorko solnce kaplanove milosti vsemu učiteljstvu v Zavinku.
»Mi je prav žal,« ju zavrne hladnokrvno kaplan.
Vrstica 2.481 ⟶ 2.479:
»Prav je tako,« je menil slamnati vdovec.
{{prelom strani}}
»Sedaj jih pa že umiri kak dolg nos,« se zasmeje škodoželjno vsečastivredni gospod učitelj Ogrizek.
»To bo zares spet imenitno,« zahihita Angela.
»Vsaj ne bodo vihali svojih nosov tako visoko,« zapiska gospodična Gabrijela, ki je bila zelo huda na uradnike, ker se ni noben izmed njih zatekel v zaščitje njene velike ljubezni.
»To Ellenhoferjevo ravnanje je sicer umevno, ali moško ni nikakor!« spregovori notar.
»Veste, gospod notar,« mu seže bojeviti Kristusov vojščak, v besedo »tudi mi moramo biti dosledni in ne smemo ničesar spregledati ter prizanesti svojemu nasprotniku. Naša stranka mora tudi ta svoja podrobna načela poudarjati vsakem svojemu članu. Jaz se že po tem ravnam. Visoko tudi čislam načelo, ki pravi, da namen posvečuje sredstva. Izven cerkve sem skrajen klerikalec. Pa tudi v cerkvi, ki je pravzaprav mesto le za božjo besedo, se mora povedati ljudem katere kandidate naj volijo ob občinskih, državno in deželnozborskih volitvah.
Dopovedati se jim mora, da je vera v nevarnosti, če se izvoli nasprotnega kandidata. In naše verno ljudstvo tako rado veruje našim besedam raz prižnice tudi v političnem smislu.«
»Da, zares ima najmočnejše in najizdatnejše orožje za našo stranko duhovščina v rokah,« de vzneseno kontrolor čudeč se svoji bistroumnosti.
»Zato pa nam pristojajo najvišje časti in najboljša mesta!« vzklikne kaplan ponosno.
Cela družba mu je molče prikimala, in zamolklo so zažvenketali kozarci v bajno lepo noč.
Vsi so vstali, se poslovili od kaplana Jakoba Janeža ter se razšli.
Kontrolor in notar sta ju mahnila proti kontrolorjevemu stanovanju. Živahno sta se pogovarjala, kaj bi bilo ukreniti zoper zdravnika in Ano.
Učiteljstvo pa je krenilo proti šoli.
»Ela, povej, ali je res, kar se jeziči o Železnikovi Mili?« vpraša Angela Gabrijelo. »Saj je vendar vsaj nekaj časa ljubimkovala z Rženom.«
»To zadnje je gotovo res,« ji odgovori Gabrijela. »Pa tudi ono prvo ne bo bosa. Večkrat vidim mladega gospoda, ki ga še nikdar prej ni bilo v Zavinek, iti k Železnikovim.«
»Jaz sem tudi čul nekaj o tem,« se vmeša Ogrizek v ženski pogovor. »Pravijo, da je zelo bogat, in vedno novih koleseljev tudi menda ne hodi naročit vsak dan.«
»Veleposestnik je tam nekje na Štajerskem,« pripoveduje Gabrijela dalje. »Železnik mu je baje zelo naklonjen, ker ga mu je priporočila Milina teta.«
»Kaj pa bo aspirant počel?« vpraša in se čudi Angela.
»Se mu že še skrči zaljubljenost,« meni Gabrijela. »Kdor visoko leta, navadno prav nizko pade.«
»Prav imaš prijateljica,« ji resno pritrdi Florijan Ogrizek. »Zgovornu se baje prav nič boljše ne godi.«
»Njemu pa se je kar sama skujala,« de veselo Gabrijela, ki bi bila kaj rada spravila kakega železniškega uradnika v že večkrat pretrgano omrežje svoje postarne ljubezni.
Gotovo bi si bila trojica privoščila nocoj za povečerek tudi Grivo in Slamnika, ali spanje je vendar skoraj tako neobhodno potrebno, kakor je neizogibno klepetanje in opravljanje.
In razšla se je učiteljska trojica z zadovoljnimi počutki in veselimi upi in nadami v srcih ...
<center>* * *</center>
Binkoštno nedeljo je bilo po ob¬činskih volitvah v Zavinku. Asistent Griva je imel službo tisti dan. Svoje uradne posle je bil že opravil takoj ob nastopu današnjega uradovanja. Zato pa je šel veselega in zadovoljnega srca iz pisarne ter žvižgajo hodil po raztirju, čakaje tega in onega vlaka. Srečen je bil danes Griva, da ga je postajni delavec Janez kar občudoval.
»Hm, danes je pa gospod gotovo vedno pri svoji nevesti,« reče sam pri sebi Janez, pometaje čakalnico.
Pripomniti moramo namreč, da je Janez prišteval med svoje uslužbene dolžnosti tudi znanje zasebnih razmer svojih predstojnikov.
In Janez se ni prav nič zmotil. Griv a je z vso živahnostjo svojega src a mislil na svojo nevesto. Pozdravivši svojo ljubo domovino, je posvetil svoje misli izvoljenki svojega srca. Z a trdno se je odločil danes, da se že čez manj kakor dvanajst mesecev zaveže za vedno s svojo lepo, mlado in petično nevesto. Z neskaljeno srečo in zadovoljnostjo bo hitel onemu važnemu dogodku. Saj mu nihče ne hodi v zelje, in nevesta ga ima tudi neznansko rada. Če se včasih malo pokuja, nič ne de. To je pač ženska navada. Leto ima 365 ali pa 366 dni, in nevesto napadajo take muhe do petstokrat, ker se to marsikateri dan zgodi po večkrat. Grivi ni nič hudo zaradi tega. Je pa sprava potem prisrčnejša. Trepetaje si sežeta v roke, srci kar slišno bijeta in ustnice se kar vsesajo druga v drugo.
Take je ugibal in mislil srečni ženin Griva. Natanko tisti dan so se pred dopoldanskim osebnim vlakom prijateljsko poslavljali od njega Zgovoren, Slamnik in Ržen. Peljali so se v mesto poveselit se ter obhajat obletnico svete birme. Niso dolgo hodili po mestu, pa je zazvonil veliki zvon v zvoniku stalne cerkve opoldan. Treba je bilo iti kosit.
V hotel »Pri vinski trti« so jo pomaknili. Prišedši v gostilniško sobo, so se nemalo začudili vsi trije, najbolj pa Zgovoren. Pri okrogli mizi z belim prtom pregrnjeni je dolgočasil tolsti poštni uradnik Zraven Sušnikovo Zalko; nemo sta jo pozdravila Slamnik in Ržen, Zgovoren pa se je vedel, kakor bi je ne opazil.
Ali v resnici sta se srečala s pogledi Zgovoren in Zalka. In gotovo sta oba pretrpela neizmerno veliko gorja v svoji notranjščini.
Zalki je pobledel obraz, in oči je imela globoko vdrte in otrple. Zgovornu se ni toliko poznalo njegovo duševno trpljenje na obrazu, pač pa je je izrazil sedaj v tem pogledu na Zalko. Očitanje in vprašanje, zakaj se mu je izneverila, se je bralo v njegovih očeh.
Slamnik je seveda vse to opazil, a omenil ni ničesar. Sedli so za mizo ter molče použili naročene jedi.
»Na zdravje mladi ljubezni,« je prekinil neznosni molk Ržen ter trčil s prijateljema, da se je žvenket očitaje privalil do Zalkinih ušes.
»Na zdravje!« je pritrdil živahno Slamnik Rženovi zdravici.
»Na zdravje,« je komaj slišno zavzdihnil Zgovoren.
{{prelom strani}}
Zalka je sedela kakor na žrjavici. Rada bi bila odšla takoj ob njihovem prihodu, ali kljubovati je hotela Zgovornu. Pokazati je hotela, da ji ni mnogo za Zgovorna. In ostala je. Zraven pa je pohotno pasel svojo dušo ob Zgovornovi nesreči. Spomnil se je onega svidenja tisti dan pred Matijevim. Njegovo takrat sklenjeno maščevanje gre danes v klasje. Dolgo se je trudil, da je omajal v Zalkini duši zvestobo in zaupanje napram Zgovornu.
Vrstica 2.561 ⟶ 2.629:
»Pa ga bi bili vendar vprašali,« de žalostno Ržen.
{{prelom strani}}
Človek ne ve, na kakšnega človeka naleti,« razlaga in se opravičuje Janez, in oči se mu spet zasvetijo hudomušno. »Če se ne motim, je hotel vam povedati, da se je zaročil danes z Milo. Tako se namreč meni zdi.«
Vrstica 2.623 ⟶ 2.691:
»Da, tako je!« mu pritrdi Zraven.
{{prelom strani}}
»Napačno se vam je povedalo,« de Železnikova mama, ker je mislila, da mora ona tudi reči kako besedo.
Vrstica 2.680 ⟶ 2.748:
»Strašansko me veseli, gospod sosed, in čestitam vam! Škoda je le, da ni Gabra tu!«
»Saj res! V svoji reči bi bil skoraj pozabil na Gabra! Enkrat mi je pisal v Zavinek. Tu me bodri k odločnosti in vstrajnosti. Dober prijatelj, izvrstna duša! Kako pa je z njegovo {{prelom strani}} zadevo glede učiteljice? Niti besedice mi ni v zadnjem pismu črhnil o svoji ljubezni.«
»Hm, dragi sosed! Čudne reči se gode na svetu! Gaber se je zares zaljubil v učiteljico, katero misli vzeti v zakon takoj drugi mesec.«
Vrstica 2.765 ⟶ 2.833:
»Če hočeš, s svojim pravim, a nezakonitim možem,« de Ana pikro.
{{prelom strani}}
»Če bi jaz živel v takih razmerah, bi se sploh ne prikazal več med ljudi.«
Vrstica 2.852 ⟶ 2.920:
»In maščevanje,« zahlasta načelnik. »Čujte, gospod Zgovoren! Pod mojo roko je vas slučaj prinesel; In to edino je bila moja želja, od kar sva se ločila.«
»Vem kaj
In odložil je Zgovoren rdečo kapo ter odšel iz pisarne.
Vrstica 2.864 ⟶ 2.932:
<center>* * *</center>
Ne da bi se poslovil Zgovoren od svojih tovarišev in svojih prijateljev, se je odpeljal iz Zavinka naravnost v Pristranje. Tu je povedal Zalki in njenemu očetu svoj izstop iz železniške službe. Sušnik mu je to hudo zameril. Tudi mu je odpovedal svoje nadaljnje prijateljstvo in s tem seveda tudi roko svoje hčerke Zalke. Ta je sicer jokala in prosila očeta, kar pa je bilo brezuspešno. Ob slovesu mu
Z upom in strahom se je vrgel v svet, odkoder se je kot bančni uradnik in dober mož Sušnikove Zalke vračal po dolgih šestih letih v Zavinek, kakor smo videli takoj v začetku naše povesti; kajti Vladko in ona gospa, ki sta izstopila v Zavinku, sta srečna zakonca Zgovoren in Sušnikova Zalka.
| |||