Njegova ljubica: Razlika med redakcijama

Govoril bom o njem, ki ga vsi poznate, ki ste ga že srečali sto in stokrat, ki živi v vaši sredi in je velik po svojih lastnostih. On je bitje, prepotrebno v našem javnem življenju, je del nase družbe. Ako priredi mestna elita kako dobrodelno veselico, koncert ali kar si bodi, povsod je zraven, sploh ne morete si misliti ničesar brez njega. „kaj, pokličite Janeza Kavčiča, pa bo v redu", so rekli meščani, kadar je bilo kako neprijetno delo dovršiti, ali pa „E, to bo opravil Janez Kavčič, kakor nalašč zanj," so ponavljali ob drugi priliki, kadar je bilo treba pobirati denar za to ali ono veselico narodu v prid. Bil*je sploh Človek velike delavnosti, redkih sposobnosti, a nekaj ga je kazilo, kar je bilo usode polno zanj in njegovo mlado srečo. Kaj je bilo, vam povem takoj, seznanim vas samo poprej z junakinjo. čast mi je predstaviti vam njegovo ljubico, Adelo, čudovito in čarobno gospodično. Jaz imam namreč navado govoriti in pisati o samih čudežnih devojkah, kakor pravi pesem: „Bela kot rožica, rdeča kot kri " . V istini, ljudje božji, čujte in razumeli boste, zakaj nočem v svojih spisih poznati več ženske osebe, ki ni najmanj povsem dostojna lepotica, da ne omenjam duševnih kreposti. Pišem vam j a z . lepega dne o solidni in pošteni dami našega mesta, dal sem j i čisto izmišljeno ime, hvalil sem jo na žive in mrtve, samo sem dejal, da je možitve željna. Ali se vam ne oglasi drugi dan polovica devojčic, polovica oseb ženskega spola najlepših let in kričale so nad menoj: „Abel Dnu, čifutski nos, ti se predrzneš reči kaj takega o meni! Primite ga! „Abel Dhu", naj gre ceste pometat, da ne bode kazil naše časti in motil našega veselja!" Zakaj izmisli si kakršnokoli ime, vse zastonj. Gotovo se najde tualitam v našem belem mestu kaka dama, k i nosi to ime in k i se takoj razljuti na smrt ter se roti, da je pisatelj nalašč prišel k njej ter jo opazoval v sanjah, ko so objemale njene roke gole stene ter so drgetale njene ustnice. Ne pripravite me torej do tega, da bi vam jaz opisoval najnovejšo j u - rakinjo, ki sem jo povabif na pozorišče, da se seče in kreče v zabavo mojih vernih in dragih čitateljev. Preskočim vse opise in preidem k glavnemu delu svoje resnične dogodbe. Janez Kavčič je bil lepega poletnega dne jako dobre volje. Njegova ljubica, Adela, o kateri vam zaupam samo to, da je vsako jutro pila mleko in prigrizovala črn kruh iz vzroka, da bi izgledala rožnejše njena lica, mu je pisala, kot navedem, kot lahko citate v naslednjih vrsticah