Kje je meja: Razlika med redakcijama

<big>Marijana</big> (iz veže privleče svojega moža): Tijakaj glej (kaže proti Kraževi hiši) tijà je tvoj pot, ne pa k pravdarskemu dohtarju. Saj pravim no, ti si res križ pri hiši! Pa pravite možje, da ženske smo butaste in svojeglave!

<big>Križ:</big> I saj sem ti razložil —

<big>Marijana:</big> Kakšen trmoglavec da si! Nobenega srca za svojega edinega otroka. Saj pravim, kar strgala bi te!

<big>Križ</big> (bojazljivo): E, ti pa tudi preveč ženeš to reč!

<big>Marijana:</big> O rabelj, ti! Veš kako je starišem dan današnji težko svoje hčere dobro pripraviti kam, in ti pa tukaj soseda-le, prav poštenega in dobrega človeka — pehaš ga od sebe, z nogami teptaš srečo Polonino — zavoljo te uboge pedice zemlje!

<big>Križ</big> (boječ se) Marijana!

<big>Marijana:</big> Kar pusti me pri miru! Ti najboljšega zeta odganjaš, pa tudi jaz kar poberem svoje reči, pa pojdem! S taboj ne živim več, če — (hoče oditi.)

<big>Križ</big> (silno): Marijana, poslušaj me!

<big>Marijana:</big> No, kaj še?

<big>Križ:</big> Naj ti resnico povem: saj meni je za zlodeja malo na tem, ali bukov ali gabrov! Le to, da bi mi kdo nasprotoval, to me draži in pa jezi!

<big>Marijana:</big> No vidiš, zdaj te imam! Le trmo imaš tako! Zato, kar kratko te vprašam: Ali greš, pa mu potrdiš, kar hoče, ali ne?

<big>Križ:</big> I, jaz bi uže; toda to vendar ne gre, da bi jaz, ki sem starejši —

<big>Marijana:</big> Ravno zato, ker si starejši, imaš pokazati, da si tudi pametnejši. Kraž, ko bo videl tvojo prijaznost, bo se sramoval in sprevidel, kar uže jaz dobro vem, da ti si dobra duša, ampak le star godrnjač!

<big>Križ:</big> O ti stara ti moja!

<big>Marijana:</big> Je-li Matijec, da Kražu porečeš, da on ima prav.

<big>Križ:</big> Porečem.

<big>Marijana:</big> In da meja je gabrov kol.

<big>Križ:</big> Prav za buk — pa naj bo gabrov, gabrov, kakor ti hočeš.

<big>Marijana:</big> Glej, ravno gre sèm! Možiček, bodidober! (Odteče na vrt.)

<big><center><big>'''Peti prizor.'''</big></center></big>

<big>Križ</big> (vpričo bližajočega se Kraža, z nogo drezaje v tla, na stran): Začeti moram res jaz, ki sem starejši.

<big>Kraž</big> (približavši se, na stran): Jaz moram ogovoriti ga, ki sem mlajši.

<big>Križ</big> (hrkaje): Danes je lep dan.

<big>Kraž:</big> Prav lep dan dane.

<big>Križ:</big> Jaz menim, da bo vreme.

<big>Kraž:</big> Vreme bo, vreme.

<big>Križ:</big> Gotovo, če se kaj ne izprevže.

<big>Kraž:</big> Saj jaz tudi tako mislim.

<big>Križ:</big> Ne, ne, naz sem tvojih misli! E to je res čudno, da časi je najlepše vreme, pa ena sama oblačica naredi blisk —

<big>Kraž:</big> In tresk in grom — vem da!

<big>Križ:</big> Čaki, prej sva govorila o meji tukaj-le.

<big>Kraž:</big> Res, izprožila sva nekaj beséd.

<big>Križ:</big> Pa nama je nekaj navskriž prišlo.

<big>Kraž:</big> Da, jaz sem v svojej trmoglavosti tiščal —

<big>Križ:</big> In jaz sem trobil svojo —

<big>Kraž:</big> Pa nijsem dosti jasno povedal!

<big>Križ:</big> Saj jaz tudi ne!

<big>Kraž:</big> Zato pa zdaj rad spoznavam —

<big>Križ:</big> In jaz potrjujem —

<big>Kraž:</big> Da meja —

<big>Križ:</big> Mej mojim in tvojim —

<big>Oba:</big> Je —

<big>Križ:</big> Gabrov kol (oba enem izgovorita in pokažeta.)

<big>Kraž:</big> Bukov kol

<big>Oba:</big> Kaj? Kako?

<big>Križ:</big> Jaz sem dejal gabrov.

<big>Kraž:</big> In jaz sem dejal bukov. (Nov molk.)

<big>Križ</big> (na stran): Ta bo lepa!

<big>Kraž</big> (ravno tako): Kaj bo pa zdaj?

<big>Križ:</big> A ti si prej trdil —

<big>Kraž:</big> In vi ste tiščali —

<big>Križ:</big> Na kratko: ti si imel prav!

<big>Kraž:</big> Narobe: vi ste imeli prav!