Na Osojah: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1.001:
Matija. Le glej, ti, da ti skrivaj kaj ne naredim na tvoj račun! (Vstane.) Ta ni pravi, je premeten! (Zagleda Mreto.) Ha, ta stara. Zdi se mi, ta jej tudi privošči svoj delež! (Mreta z molkom in molitveno knjigo, potrta in žalostna z leve.)
===Peti prizor.===
'''Matija, Mreta.'''
Matija (zaničljivo). No, ti stara, ali si pobrigala se že za kam drugam?
Mreta. Oj, sem! tje-le, tje za cerkev. Tudi ti veš, kaj sem bila jaz v ti hiši; zdaj - ne upam si več vèn med ljudi, sramujem se povedati, da sem spojena, jaz stara, zvesta dekla, ki ima kaj pravice do te hiše. -
Matija (naglo). Da, pravico, kakor tudi jaz.
Mreta (stopi nazaj). Hočem reči, zaslužila bi bíla pravico za dolgotrajno službo in zvestobo. O, saj pride še tisti čas -
Matija (podpihujé). Ko bi mislila na to!
Mreta. Ko se še pokesa!
Matija (naglo). Pa bo prepozno.
Mreta. Ko pride ob vse.
Matija. Ona sama in ta hiša. (Žareče jo pogleduje.)
Mreta (prestrašena). Ta hiša! Ne, to bo ljubi Bog zabranil, in stara Mreta, če tudi več notri ne prebiva. Drugam ne grem služit nikamor; cerkvenica tu-le, ta je teta moja, k njej pojdem, da z obližja gledam tjekaj. In kedar se ona zopet zavé - hiša naj mi ne bo trpela. (Vsede se na podložek.) Tu na to selišče sem prirasena, zdim si se, kakor pès; če tudi ga suje gospodar, vendar laja, če se kdo okoli hiše plazi.
Matija (obrne se proč - udarja ob tla). Zopet nij prava, ta je za hudiča preneumna!
| |||