Na Osojah: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Prvi prizor.: Manjkajoči presledek Oznaki: mobilno urejanje mobilno spletno urejanje |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 748:
Župnik (vstane, mirno na smeh). In delilcu (nerazvidno): „deli še enkrat!“
===Tretji prizor===
Župnik. Čudim se, kako da moraš meni govoriti o »mojem« in »tvojem« Jaz sem tega mnjenja, da midva kar v igri preizkusiva s tistim novim, preustrojenim svetom. Proč s staro neumnostjo, pričakovati, naj nam usoda naš delež igraje vtakne v roke, mirno gledati, kako mi prazne karte vzdigamo, sosed pa dobiva vse; proč z ničemurno umetnostjo dobrega igralca, skučajočega celo s pičlimi močmi kosati se z neokretnim tovarišem, ki zameta, kar ima; le proč z umom, proč z vsem, kar mika igrati! Kakor otroci, trgajva se za karte! In kakov smoter, kakov konec ti novi igri? Prašaj svojih novih prerokov; jaz ne vem, jaz vem glas le starim babjim marnjam.
Matija (ki je prazno poslujšal, malomarno). Ne smete me imeti za tako zabitega, da bi ne poznal te nove baže pridigovanja. Vi pikate naše življenje -
Župnik (seže mu v besedo). Bog ne daj, da bi z mrzko usodo, ki jo je vstvarila roka slepega človeka, primerjal darove vsevedočega Boga. Daj, igrajva!
Matija (resno). Ko bi bil koj s početka le v tem, naj bi že bilo! Morebiti bi mi bilo prav. Ali mene so nesramno prevarili, zamenjali mi igro! In če človek tako životari, vedno prazen in lebet – je hudič! Kaj bi na vse to človek časi kar skup ne vrgel vse te igre?
Župnik (vstane, mirno na smeh). In delilcu velel: »deli še enkrat!«
Matija (čez nekaj časa, smehljaje se). Ha! Kdor bi ne vedel, da je s tem življenjem tudi igre konec. Jaz nijsem ne eden tistih trapov, ki razčunijo dobiček še za oni svet!
Župnik. In zgubiček! Glej, glej! Da se nisi uračunil.
Matija. O, to pa ne! Dovolj časa sem premišljeval in popraševal, in imam jo, kako bi lahko srečen bil; ---in da nisem s cela, krivi ste vi! Le glejte me! Vi, vi! Vi nam že za mladega vtepate v glave tiste svoje farške sleparije, kaj je prav, kaj nij prav, kaj dolžnost, kaj greh, da lačnemu tudi dober grižljej več ne tekne, ker mu ga vaša kuhinja namoči v žolči. Kjer človeka kaj veseli, kar mu je narava podarila, tam vi precej kričite: »greh je!« In zraven strah pred kaznijo! Vi ste porok, da je ta gotova! Tu, od zgoraj, pravite? Otročarije! Tu.le notri mi že sedi; misel, ta je kazen, črv ob srci, pa tega vi vsajate, in kdor si ga iztrebi, ta uživa srečo, kako le kdo! Jaz sem na tem potu; naj le izpuim vašega strupenega plevela zadnji koren še, pa mi bo igra dobljena! (Vstane).
Župnik. Ti si jo pogodil! Poskusi izruvati korenino to – edino, kar ne zamre v tebi, del Boga v človeku. Skrči to poknjo, katero ti ona vdira v pregrešno dušo, imel bodeš ožjo – toda toliko globjo! Ti se hočes popeti nad njo, pa vrti se ti v glavi, ti laziš okroh nje, ali ona zapreka ti pota. Ti jo pehaš pred seboj, zmerom dalje nazaj – do smrtne ure: zdaj stojiš pred njo! Poglej mi ga, ki je odlašal do tistega trenutja, ozri se mu v osteklenelo oko, pred katerim mu zija prepad z vsemi spomini preteklosti, vsemi slutnjami bodočnosti, in če ima le en trenutek še, predno omaga, ozri se va-nj – in potlej posmehuj se otročarijam! – Poglej vse ste srečne, pa v vseh slučajih; tudi v takih, ko oglušena vestna skrivnem pika, kakor mrtvaška ura; (bližaje se tiho) tajno trga, kakor trn o ploti; grozeč preti iz najnedolžneje stvari, iz vetice tam na polji, otroku iz pogleda..
Matija (ki je nehote pazno slušal, se pri poslednji besedi od strahu zgane). Ha!
Župnik (ga osupen gleda). Kaj ti je? (Presledek.) Ali hočeva dalje igrati? Jaz sem vrgel zadnjo karto. Po nji! (Počasi odhaja.)
(48 stran manjka)
In boječe se oziraje stoji v ozadji; trepetaje.) Ha! Tu stoji, gleda, kakor tačas, ko je zraven očeta stala na groblji pogorišča, ko je z osmojeno pestjo meni protil. – Kaj bi rada?
===Četrti prizor===
'''Matija, otrok, pozneje Ana.'''
Otrok (plaho). Jež-Marija!
Matija (čim dalje bolj tiho). Da več ne morem nazaj, hočeš mi reči,; vem, molči, le pojdi mi!
(Deklica je trepetaje splazila se poleg stene zdaj hiti k Ani, ki z desne vstopi.)
Ana. Kaj bi pa rado, ljubče?
(Matija, ki je naslednje slišal, se hitro zoper zaničljivo postavi po konci.)
Otrok (plaho pogleduje na Matijo). Od rakovca prihajam, veš? Jaz sem najmanja, mati so bolni, Marica se je vžela v nogo, ne more hoditi. Pa bi rada malo mleka proila gospodinje, pa malo moke in masla.
Ana. Gospodinje ni doma.
(50. stran manjka)
===Peti prizor===
'''Ana,Matija.'''
Matija. Alo, dekle!
Ana (prišedši dol s praga). Kaj češ?
Matija. Pojdi sem!
Ana. Če hočeš jesti kaj ali piti, povej! Gospodinja je ukazala, naj se ti da po želji. Kratkočastiti se ne utegnem.
Matija. Kaj se ti tako mudi? Saj nje ni doma!
Ana. Tolikanj bolje treba ročnosti pri vsem. (Vreja orodje.)
Matija (bližaje se prijazne). Ti si nova dekla, jeli?
Ana (ga pogleda, pa se obrne proti ozadju). Da!
Matija. Čaki! (Sladko.) Pojdi no sem!
Ana (stoji z navskriž dejanimi rokami).
Matija. Semkaj, pravim!
Ana (pogleda ga od strani).
Matija (jezno). Kaj tako gledaš?
Ana (zasmehljivo). Nisem vedela, da imaš tukaj ti zapovedovati.
Matija. Imam, da! In če nimam, pa bom imel. Jaz sem Osojec in vzamem gospodinjo.
Ana. Ti?
Matija. Ne verjameš? Meniš, da nobeni ženski nisem več všeč? O, če le hočem. (Strastno.) Hudo mi ne bo za nobeno, in največe prevzetnice najraje poprimejo! (Bližaje se ji.) Kaj meniš ljubka?
Ana (zaničljivo). Pojdi, grdavž!
Matija (srdit). Ha, kaj praviš? Jaz grdavž! (Zatiraje jezo.) To mi poplačaš; ti, a to te opomnim še enkrat, le glej! Tega grdavža ti pomolim še pod nos, ti prevzetnica, kedar si ti nos malo povesi. O, saj se ti bo! Čas pride.
Ana (ne poslušaje ga). Tu prihaja voz s polja. (Gre proti ozadju.)
Matija (za njo). Jaz te hočem ponižati, tako-le nizko. Pripravim te v sramoto, da tebi poreko grdoba, tudi tisti črno-gledi fantalin, ki vedno lazi za tabo. Vsem pred očmi (skoči za njo) kar zdaj-le, naj te najdejo v mojih rokah –
Ana (ročno pograbi na steni visečo koso in naglo maha proti Matiji, ki odskoči in obstoji; a povzdigneno koso pred njim). Poskusi!
( V tem trenutji se prikaže otovorjen voz v ozadji, Ana se obrne in zaničljivo odide).
Matija (škrtaje). Čaki ti!
(S snopjem obložen voz se potegne mimo. Hlapci in dekle ga spremljajo, Valentin, Mreta. Razklada se, po doli spuščeni vrvi se snopje poteza gor, pa tudi odnaša. Ana jim pomaga; med tem je Mreta vstopila.)
===Šesti prizor===
'''Matija, Mreta.'''
Mreta. Vi drugi le jest! Jaz naj še pogledam, kaj se je tačas kaj godilo v hiši. Če ni človek sam povsodi zraven, celo zdaj, ko tuji ljudje – (Pogleda Ano in se vjame z Matijevimi očmi, ki z zagrizeno divjostjo zre za Ano.)
Matija (šepetaje). Tudi njen čas še pride.
Mreta (gleda). To je res, dela za dva. Kako ročno! Bahtežje snope izbira.
Matija. Kaj zijaš? Kaj še nikoli nisi videla kaj tacega? Mari je tebi kaj lože bilo v poludanski vročini tamkaj na polji?
Mreta. Meni? (Zajedljivo.) Postopanje okrog, to ni moja reč. Najmanj pa zdaj, ko je dela povsod kar na polne roke. Ko pride ona domu, naj se mi ne reče: »Hitro se pozna, da ni gospodinje bilo tukaj!«
Matija. Kaj se je bojiš?
Mreta. Kaj! Rada bi vedela zakaj? Za gospodinjo mi že ni tolikanj, meni je za hišo. Tako gospodarstvo veseli človeka, če tudi ni njegovo, gleda, da kaj ne prihaja pod nič, toliko le ne! Spodaj v kleti stoji še rajncega očeta vino, to bo že komaj teklo skozi veho, tako se je zgostilo. Preja, ki sem jo naprela jaz, že kam prostora nima v stari omari, pa le hudo bi mi bilo za vsako nit, ki bi jo ona dala proč. To se ve, tak-le tega ne umeje. (Obrne se na levo.)
Matija (zase). Je vendar le dobro, če taka-le komu kaj izblebeta! Klet vsaj ni zaprta.
Mreta (pregleduje). Mlečno orodje tudi že osnaženo. Kje ima le toliko rok? Pred hišo in na trati nobene slamice, nič ji človek ne more in ko bi še tako rad –
Matija (ki je zadnje besede čul, kaže na Ano). Ti-le? O!
Mreta (naglo). Kaj je ž njo?
Matija. Ta gospodari, hlače nosi pri hiši.
Mreta. Tako! No, to bi rada videla, da bi ta pritepenka—
Matija. No, pri drugih, kdor oddaja mleko in pordaja maslo, ta je gospodinja ali vsaj velika dekla.
Mreta (ga osupena pelje naprej). In ta je-
Matija. Sama poglej!
Mreta (divje). Mleko oddajala, maslo prodajala, no, to naj bi doživela, da ta mojo reč – Čaki ti! (Žugaje v mlekarno.)
Matija (smeje se). Tako! Da vendar kaj življenja pride v gospodarstvo. Jaz pak med tem poskusim, more li tisto staro vino še skozi veho. (Proč na desno.)
(Med tem se je snopje proč spravilo. Ana in Valentin stopita naprej.)
===Sedmi prizor===
'''Ana, Valentin.'''
Valentin. Jeli, si trudna, Ana?
Ana. Od česa neki? (Hoče oditi na desno.)
Valentin. Kam pa že zopet! Počaki malo!
Ana. V kuhinjo pogledat, kako je kaj z jedjo?
Valentin (mehko). Zakaj se me vedno ogiblješ?
Ana. Jaz hodim za svojimi opravki svojo pot in ne morem vedeti, se li vjema s tvojo ali ne.
Valentin. Tega tudi ne zahtevam. Ali ravno proti meni se delaš tako tujo.
Ana (krotko). Ne vem, da bi ti bila kaj žalega prizadela.
Valentin. Bog varuj! Tega nikoli! Ali dobro sem zapazil na polji pri snopanji; če ti povesme podajam še tako k roki, ti jemlješ le tiste, katere ti drugi nametavajo. Če ti za večera pše posebej napovem, da grem jutri z vami na žetev, tisti dan ti gotovo rečeš, do ostaneš v kuhinji doma.
Ana. Verjemi mi na besedo, da jaz v srcu ne mislim na nič.
Valentin (naglo). To je ravno!
Ana (priprosto). Kaj?
Valentin. Nič! (presledek.)
Ana. Ali si sicer hotel kaj?
Valentin. Glej, našel sem štiriperesno deteljico. Tu-le je.
Ana. Kaj če meni?
Valentin. Pravijo, kdor ima katero tako, spolni se mu ena želja. Jaz že vem, kaj bi si bil želel, pa tisto bi na zadnje tebi ne bilo po volji. (Milo.) Vzemi jo ti, in kar si želiš, to ti naj ljubi Bog uresniči!
Ana (bridko). To ne velja, če se daruje, hrani jo le sam!
Valentin (vrže jo proč in se obrne).
===Osmi prizor===
'''Prejšnja, Mreta.'''
Mreta (pride iz mlekarne).
Ana (Mreti). Pojdi k obedu!
Mreta ( z zagrizeno jezo). Čaki, medve imava še neko kuho popred.
Ana. Kaj?
Mreta ( svojo razburjenost le težko prikrivaje) Mleka in masla si oddala. –Tajiš?
Ana (začudena). Tajiti?
Mreta (s povzdignjenim glaosm). Prvič tu v hiši se prav nič ne oddaja, in drugič, če ni gospodinje tu,sem jaz velika dekla; jaz imam oddajati, sicer nihče! Tako je v vsaki pošteni hiši. To se ve, pri tebi doma utegne malo drugače biti. Ali morda pa to le samo zato, da bi meni nagajala –
Ana (tolažljivo). I kaj morem na polje ven tekati, te prašat zavoljo požirka mleka in kosca masla?
Mreta. Kosec pa kosec, to je kos in meni gre tu za pravico!
Valentin. Ali jenjaj vendar, ti čeljustalka!
Mreta. Kaj pa, ti jej prav daješ! To se umeje! Ko bi hotela komu odgrizniti nos, svetel bi jej ti! Toliko visi vsak. (Kratko.) Denarje sem!
Ana. Nijmam nič!
Mreta (začudeno). Nič denarja?
Ana. Lačen otrok me je prosil, pa sem mu dala na dar.
Mreta. Na dar? (Kratko.) Kdor ti verjame!
Valentin. Če ti pa pravi?
Mreta (jezna.) In če reče desetkrat. Naše reči pa dariti? To ji ne pride na um. Le denarja noče dati.
Ana (prsi se jej dvigajo, najprej pogleda njo, potem na tla).
Valentin (srdito). Ali mi ne molčiš!
Mreta (shujena). Še mari mi ni. Komi pa? Tebi? Ti si hlapec, jaz dekla, in čegava sem, vem, ti pa ne! In ali tej-le, ko tudi živi človek ne ve, odkod se je odtrgala? Vem, da lehko si je misliti, da potrebuje denarja za reči, ki nijso, da bi jih pripovedovala; kdo ve, kaj takale vse popušča za sabo.
Valentin (kar iz zavesti jo zgrabi za roko.) Drži svoj opravljivi jezik za zobmi!
Ana (skoraj ihte). Gospodinja, ko je odšla, je tebi (proti Valentinu) izročila hišo, zato lehko povem tebi mesto njej. Zahvaljujem se za vse, kar sem dobrega užila tukaj! Jaz grem!
Valentin (razvnet). Ti ne pojdeš.
Ana. Še danes.
Valentin. Ti ne pojdeš, ne smeš iti. (Proti Mreti z zatrtim glasom.) Veš, kaj si rekla?
Mreta. O vem! Saj nisem v spanji govorila.
Valentin (zapovedujoč). Prosi, naj ti ne zameri!
Mreta. Ho! Ho!
Valentin (goreče). Pri ti priči jo prosiš, jaz ti zapovedujem.
Mreta (smeje se). Tako!
Valentin (kar iz zavesti). Prosiš jo, ali kakor gotovo živim, greš iz hiše.
Ana (naglo vmes). Pusti, prosim te!
Mreta (zasmehljivo). Jaz iz hiše? Rada bi ga videla, ki bi mene proč pojal. Ti? Meniš ker si gospodinji sladak, da si uže gospodar? Jaz iz hiše? Bomo videli.
Valentin. To hočemo tudi! Ha, slišiš naš voz drdra, naš konj tako kopiti, gospodinja je tu. (Obrne se proti izhodu.)
===Deveti prizor===
'''Prejšnji, Gospodinja.'''
Gospdn (naglo vstopi skozi sredo).
Valentin (burno hiteč proti njej). Ravno prav, da visite, kolikor velja vaša beseda!
Mreta (ravno tako ihte). Ravno prav, da vidite, kako trpinčijo mene starko.
Gospdn. Kaj se godi tu? Ali je to moja hiša? Pet dni še le od doma in veseleč se starega reda v hiši –
Mreta. Stari red, da Bog pomagaj!
Gospdn. Molči ti! Valentin, kaj se je zgodilo? Moj bog, kakšen si! Svoj živ dan te nijsem videla tacega.
Valentin (razrarjen). Tudi jaz sem se več ne poznam. Kaj človeku natvezejo vse!
Gospdn. I kaj pa je? Ali izvem, ali ne? (Molk.)
Ana (stopi naprej.) Ta me je obrekala in se je potegnil za-me.
Gospdn. To tedaj-zavoljo tebe-
Valentin. Da! Zavoljo nje; ta jo je po krivici nadirala! Meni pred očmi, pač le z besedami, pa kakšnimi! Tatico jo j eimenovala in ovrženo, in ko sem jej rekel, naj jo prosi odpuščanja, psovala je in pitala me, da sem priklaten hlapec!
Gospdn. Ti!
Valentin (čim dalje bolj razvnet.) da sem hlapec, temu ne ugovarjam. Ali govoril sem mesti vas, kakor bi bili vi sami, ker vas poznam. Da pak je v meni zaničevala tudi vas in če je vam za čast, recite ji, naj gre!
Gospdn. (ki je z žarečimi očmi poslušala, odločno). Ti greš!
Mreta. Kaj? Vi mislite resno?
Gospdn. Meniš li, da se norčujem. Ti greš!
Mreta (nejeverno, kakor okamenela). Jaz iz hiše, je li to mogoče?
Gospdn. To je gotovo!
Mreta (trudoma se ohrabrivši, zelo ginena). Saj pak, o saj verjamem! Vse verjamem. Že prav. Če naj leti vse na kup, jaz ne morem braniti z dvema svojima rokama. Jaz stara ženska nimam nič več govoriti tukaj. Ne besedice več! Mreta proč z Osoj! Cela Zaloka poreče, da to nij mogoče. Naj ljubi Bog le varuje hišo (v solzah), hišo, v kateri sem jaz se postarala, da mi ne bode treba živeti ( s smešno posnemajočim vzgibom), kako leti dol. Da bi se nikoli ne kesali, zraven svojih novih poslov nikoli ne mislite na staro Mreto! No, -naj bo-jaz grem. (proč po sredi. Molk.)
Ana (stopi naglo naprej). Raje mene dajte proč! Prosim vas!
Gospodn. (očitaje). Zakaj? Saj ti tudi Goratanka ni velela proč.
Ana (se zgane in povesi roke).
Gospodn (mrzlo). Nekaj lehko storiš. Plašarica Micka hoče se dati na oklic; naročila se gospodu župniku, da prvikrat že jutri. Ti moraš od danes za naprej ostati na zvezdani-planini, reci jej, naj ti pove, kako in kaj tam gori, potem pa jo pošlješ sem dol.
Ana (milo). Hvala vam.
Gospd. Že dobro. Pojdi! (Ana odide.)
===Deseti prizor===
'''Gospodinja, Valentin.'''
Gospdn. (gleda za njo). Bolje bi bilo, da bi nikoli ne bila stopila čez moj prag. Bog mi prizanesi, če ji delam krivico, dolžiti je ničesar ne morem. Ali po oni uri mi je hiša vsa narobe. Mreta, ta je bila na Osojah, kakor staro drevo, po katerem se spoznava domačija, in ki ne gre, doteklniti se ga, če tudi več ne koristi.
Valentin (ki je dozdaj nepremakljivo stal, hudo razburjen). Bili bi jo raje obdržali, kakor da meni očitate.
Gospdn. (globoko užaljena). Valentin! Valentin! Kako govoriš ti z menoj? Če tudi si spremenjen, če tudi ljubezen tvoja in zvestoba proti meni—
Valentin (hiti proti njej). Recite mi po žrjavici hoditi za vas, in z veseljem vas bom ubogal.
Gospd. (milo). Jaz ti verjamem, saj vem! Ti le krivice ne moreš gledati nobene, in ona je razžalila mene, pa tudi ono. Dalje si ne delaj nič iz tega; to se pač zdaj in zdaj kje zgodi.
(64 stran manjka)
... in sem prav iz srca priporočevala se Bogu, pa mi je iz nova Matija prišel na misel; premišljevala sem, da je pač lehko otežiti si vest, a težko olajšati, ko mi konj kar sam ob sebi obstoji gori neki kovačnici, in mi kovač tam sporoči, da proda svojo pripravo. Jaz sem mu naredila ponudbo, in če Matija pokaže le nekoliko poštenega obnašanja, kupim mu kovačnico, da tamkaj zopet lehko začne in ne tava tako zgubljen po svetu. Kaj praviš ti na to? Zdi se mi, da sam prihaja sem.
===Enajsti prizor===
'''Prejšnja, Matija.'''
Gospdn. (stopi k mizi na levo, Valentin desno).
Matija (pijan). Grom in strela, to je lek, ki mrliča oživi. Far prav pravi: »človek je neumroč.« Kje je? Kje je ona, ki sem ji jaz grdavž? Še enkrat naj mahne za menoj, če si upa. (Zavrti se proti gospodinji.)
Gospdn. (braneč se ga z rokama, prestrašena). Matija!
| |||