Na Osojah: Razlika med redakcijama

 

 

 

Mreta (prisopiha pri levih stranskih vratih). Res, zdaj sem na vrhi. Nikoli bi ne bila verjela, da jaz stara kolevka pridem še tu gor. A kar goni me, kakor bi škrpce imela v sebi. Po tisti {{nejasno|(nerazvidno)|uri}}, ko sem izvedela, da morem biti spojena iz naše hiše, podi me neki nepokoj in neka skrb in od kar se primeri vsak dan kaj novega, vsak dan kaj hujega, od tistihmal kar mirovati več ne morem. Po noči čujem čudno sikanje, kakor bi kje ogenj uhajal in dirjam po vseh kotih, dokler se ne prepričam, da nij nič; komaj se vležem, čujem klicati na pomoč, in po dnevi, pri najboljem opravki, pride mi hipom na misel, da je živini se zgodilo kaj in tekam tje na najbolj oddaljeno pašo. In danes — ko je spodila to, to — Bog nas varuj! bilo mi je, ko da mora v jezi narediti kaj hudega, in ker tam doli ne zalotim ničesar, priženo me stare noge prav na planino semkaj gor. (Oziraje se.) Tu tudi nij nič. Živina se pase zunaj okoli, ne počenja nič tacega, Koča tudi stoji na mesti — stara gugelj neumna — zdaj pa krevsaj zopet nazaj dol! (Hoče iti — obstoji.) Čaki! V krmarnico nijsem še pogledala. (Gre v krmarnico. Presledek.)

 

 

 

'''Ana.'''

 

Naprej in dalje pojdem, dokler le morem! Ko bi vsaj le vedela pot, po katerem ne bi prinesla zopet med ljudi, kar se drži mojih nog; tega ne morem več, tega ne smem več — pot, ki (iščoč se ozira okrog, obstoji in strmeč gleda skozi izhod proti breznu.) Ha! Zdaj vem, kaj me je gnalo sèm gor, kakor v sanjah. To je moj pot! (Kazaje vèn.) Druzega ne vem nobenega več! Bog mi bo prizanesljivejši, kakor ljudje, in če tamkaj pri križi kaka pobožna duša zmoli očenaš za ono, ki se je tje doli prevrnila, vzel ga bo pač tudi za mojo ubogo dušo! En korak — in (strmeč v tla, zamolklo.) Nesrečni oče, čegar mračna senca je edino, kar je zvesto hodilo za ubogim otrokom na sveti, saj se v nebesih vendar zopet ne najdeva, tedaj pa (obrne se proti izhodu; razgled v večerni zarji, Ana odskoči.) Ha! Nebesa goré! Ogenj, kakor ondaj, in pred menoj stoji on z onemoglim očesom, on, ki bi govoril, ki pa ne more, in ko bi mogel, bi rekel: „Jaz sem nedolžen, moje dete! Ne krati nama večnega združenja v nebesih!“ (Poklekne.) Odpusti mi, Bog, prizanesi! Pošlji, kar koli mi hočeš, vse prenesem! — (Gre do ognjišča, pripravlja drva, da zakuri. Mrači se, razgled se po časi popolnem potemni.)

 

===Peti prizor.===