Povest: Razlika med redakcijama

dveh ribiških jadernic, ki so se zibale

na desno in levo in se je zdelo,

in svetilo se je ob sijaju prvih zvezd,

ki so vstajale na nebu. Lahen veter

luke se je slišal zdaj pa zdaj pisk parnika,

ki je odhajal - bogvekam. Ne

nihče no misli, nego samo uživa krasoto,

ki ga obdaja. Domov se mi ni

sladke. Kaj bi doma? Meni je

vedno kado kadar moram domov.

gre človek v tujo hišo domov, ni

lep in ne prijazen. Domač med tujimi,

to je toliko kot tujec, ki ga

sicer pa se ne zmeni zanj nobena

duša in nobeno srce ne polje zanj v

hrepenenju. In jaz sera rekel, da je

Zato: ne domov! Sprehajal sem se

in naproti mi je prihajalo vedno več

ozrl za menoj. Šel mi ie četrtič naproti

in ko je prišel do mene, ogovoril

„Oprostite — vi ste sami in jaz

In tako sva sedla. Predstavil se

mi je. Njegovo ime je bilo Franc

„Dolgočasno je človeku izprehaj

sem že molčanja in rad bi se razgovorih"

-Morete, če vas je volja, jaz govorim malo, ali mnogo poslušam, tako

Jaz se ravnam po Polonijevem

nasvetu, ki ga je dal Laertu pri odhodu:

pozna malokdo v dno srca, ali jaz

jih poznam mnogo. Dve besede, tri

vedel, da bo govoril o svojih ljubavnih

Fant je govoril.

„Moje ime je Franc Teran, moj

posel je železniško uradovanje. Oče

moj je bil kmet na majhnem posestvu.

predvsem jako zadovoljno. Prepira ni

bilo v naši hiši in s sosedi smo živeli

v miru, to je namreč velike

oče tu pa tam moral zadolžiti za kak

krajcar, ali povrnil je vse in njegovo

kakršno pač premorem ob ne

bo bolje in potem bo tudi podpora

večja. Verjemite mi, da sem neizmerno

še posebno rad dam.u

Fant se je mogoče malo preveč

„No, za vseučilišče vendar nisem

imel sredstev, zato sem šel k železnici

sem šel v službo. Ali želite

mogoče slišati, kako je prelomila

Aha!

„Izvolite samo dalje!"

in tudi učit sem se hodil sem. In

tukaj sem se tudi zaljubil. Vam je

„Človek vidi lepo lice, modre oči,

plave lase, lepo razvito telo in tako

porabil sem priliko. Par dni pred

koncem šole sem jo enkrat vprašal,

se je k meni in poljubil sem jo.

„Zakaj ste me poljubili," je rekla in

in to je bil začetek. Lepo seje

začelo in brez nastopov. Potem sva

pridno."

„Ali bi smel vedeti za njene

^Izvolite! Imenovala se je Anica

Heine. Lepo ime. To ime sem stokrat

pismih. — Vrnil sem se v zadnji

razred. In stvar je šla dalje. Zgodilo

ljubezen, natrobili moji prijatelji, da

sem bolan. Tedaj je bilo skoro konec

jezil, ali obljubil sem, da poj dem takoj

v službo in da jo po enem letu

smo bili vsi trije — jaz pa še

posebno, ker sem tisto dekle resnično

ljubil in jo ljubim še danes. Dostikrat

si ponavljam verze:

und fiele die Welt zusammen,

aus ihren Trummern stiegen doch

hervor meine Liebe Flammen."

Gospod, govorjeni so mi prav iz

preokrenilo tudi najino razmerje.

Neumni jeziki, posebno pa moji bedasti

sošolci, so začeli govoriti o

ker so za tedaj razdrli moje sreče

posvečeni hram. Pošten sem in delaven

moje besede niso prazna slama. Kar

sem obljubil, to bi bil tudi sveto izvršil.

naju opravljati in tako je prišla stvar

mame, ki je bila časih strašna ženska,

časih pa zopet zelo dobra. Bala

se je moja ljubica, da mama izve

pred časom, in zato me je pustila.

je zmignila z rameni; če sem jo poljubil,

se je branila. Tako se je torej

videti. Bila je svoja, bila je rod

Tevkrov in nič več. Nič več? Bog si vedi,

Pisal sem včeraj, in danes sem dobil

odgovor njenega brata, naj počakam

misli, da bo vse dobro, ker je zadnje

čase, odkar sem pomaknjen v službi

Nadejam so najboljšega. In Če bo dobro,

povabim vas na svatbo, ker

Resnično, da sem občutil neko

prijateljstvo do tega človeka, ne morem

Dobil sem nekako mesec dni potem

povabilo od Frana Terana, naj

obhaja ta večer zaroko in bi me rad

predstavil svoji zaročenki. Šel sem ž

jaz sem sovražnik vsake formalitete

ob svečanostnih prilikah. In zaroka

zaročenki in zaročencu.

Tudi jaz sem vstal, potrkal sem na

mesto slavospeva pogrebni govor

svoji ljubezni, kajti Teranova zaročenka