Comme il faut …: razlika med redakcijama

dodanih 166 zlogov ,  pred 4 leti
brez povzetka urejanja
 
vojakom svoje stotnije polkovni
ukaz.
<br />
— Kaj pa hoče ?
<br />
— Ne vem; gospod desetnik me
je poslal k vam.
<br />
— Pridem tako ! Abtreten !
Polkovnik nadaljuje ukaz:
<br />
— Polk naj stoji jutri zjutraj ob
polušestih s čelom pri izhodu iz vasi
G. in pričakuje tam dalnjih povelj.
<br />
— Narednik Mošinski! Tu imate
ukaz, nadaljujte, a potem spodite
ljudi k stotniji in pazite, da bo jutri
vse v reda.
<br />
Dvoje desnic se dotakne robu
cepiče.<br />
<br />
 
 
— Želite?
<br />
— Ah , prosim vas, gospod nadporočnik,
pomagajte mi ! Zakaj moram
da mu nisem ušla, bi me bil s sabljo
pobil, ker ga nisem hotela uslišati.
<br />
Nadporočniku Miletiču se ni
zdela ženska, ki je jokala pred njim,
je hotelo z vso silo predreti
kurje oko na desnem malem prstu.
<br />
— Govorite jasneje, prosim! K do
vas je napadel in kje? V vašem stanovanju? povprašuje nadporočnik Miletič.
<br />
? povprašuje nadporočnik Miletič.
— Ah , da, v moje stanovanje je
prišel. Ravno sem sedela pri oknu in
sem ga od sebe. Toda on me je
zgrabil za lase inu zakričal nad menoj,
naj bom tiho ter se mu . . . ah, tako
me j eje sram o tem govoriti, gospod
nadporočnik. Prosim vas, pojdite
vendar z menoj in spravite ga iz
moje sobe. Kaj bodo ljudje rekli, ki
so v hiši. In moj mož bo rekel, da
sem častniška . . .
<br />
— Kaj ? Častnik je pri vas ? Kateri?
vpraša Miletič ves razburjen.
<br />
— Da, neki častnik, jaz ga ne
poznam. Nikdar ga še nisem videla.
Pojdite vendar hitro, gospod nadporočnik;
za božjo voljo vas prosim<br />
 
 
Trara ! Trara!
<br />
— Vraga, nekje gori! Sedaj ne
morem z vami; moram na pogorišče.
vami. Počakajte tukaj!
Nadporočnik Miletič stopi na dvorišče.
<br />
— Lorich! Kospod poročnik
Lorch! Stopi za trenotek sem, prosim
te.
<br />
— Prosim, gospod nadporočnik ?
<br />
— V inšpekcijski sobi imam neko
žensko, ki trdi na vse kriplje, da je
Jaz ne morem v trenotku ničesar
ukreniti, ker moram na pogorišče.
P e l j iPelji se, prosim, ž njo in uredi to
zadevo. A potem se vrni k meni, da
mi javiš.
<br />
Lorich stopi z Miletičem v in špekcijsko
sobo. A komaj zagleda
žensko, že zamrmra med zobmi:
<br />
— Hudič, že zopet ta prokleta
baba!
<br />
— Kaj ? Poročnik Ralf j eje bil p r ipri
njej? se zavzame Miletič. Kako pa
vendar pride ta do te ciganke?
<br />
— Gospod nadporočnik, si še
premalo časa pri našem polku, da bi
erariČne škatlje pa, kakor veš, gospod
nadporočnik, itak nikomur ne ugajajo.
Tako se j eje vrgel Ralf najprej v igro.
Toda, temperamenten, kakor je, ni
mogel dolgo čepeti pri kartah in vdal
se j eje pijači. Sedaj pije in pije, da je
že skoro blazen. Sreča, da ima od
doma dovolj denarja. V svoji pijanosti
Nekoč je že bil Ralf zaradi nje v
preiskavi Častnega soda, a stvar se
j eje še dovolj mirno rešila. Današnja
reč pa mu z nazaviti vrat, ako se zve.
<br />
— Kaj je bilo torej doma?
Kako si ga našel ? vpraša Miletič.
<br />
— Popolnoma gol je ležal na
postelji i n držal sabljo v rokah ter
prosila, naj ga ne naznanim. Jutri
pride k tebi prosit.
<br />
— Midva molčiva o tem, kaj
ne tovariš Lorich ? pravi Miletič.
<br />
— Midva molčiva, pravi Lorich.
<br />
— Pojdiva k Balfu!<br />
 
 
Ko sta prišla častnika k Ralfu,
Čez pol ure sta se odslovila od
njega in Ralf je rekel:
<br />
— Oprostita mi, tovariša, neprilike,
ki sem jih vama napravil. Moje
življevje je izgubljeno, in danes se
obsodim sam. <br />
 
 
Toda ni se obsodil.
Brezimni uporabnik