Životarci: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1- {{mp|leto|1926}}
| vir = {{fc|dlib|6MYYJG7W|s=9-16|1}}, {{fc|dlib|TATS9J0Q|s=12-17|2}}, {{fc|dlib|DWVLQAWJ|s=11-15|3}}, {{fc|dlib|VIHLFWGH|s=14-16|4}},
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
Vrstica 435:
Ask je zahajal rad na pode in plesišča, stisnil se v kot in drgnil na svoje orgelce, da je bil ves slinast. Z nogo si je neprestano udarjal takt in ponosno zrl na plesavce, ki so se sukali po njegovi polki, ki jo je naganjal do skrajnosti, dokler ni vsem sapa pošla. Ko je prenehal, {{prelom strani}} je pripovedoval zasoplim plesavcem, kako je po svetu lepo, koliko je bogastva, koliko tega in onega. Mladina ga je z zanimanjem poslušala, kajti Ask je mnogo videl in skusil po trgih in mestih: gonili so ga po vseh sodnijah in zaporih že od mladih nog. Pa Ask ni bil hudoben človek.
{{prelom strani}}
Nikomur pod milim Bogom ni storil nikdar žalega, dobrot pa tudi ni ponujal, ker je komaj sebe preživljal. Zapustil se ni nikoli; stradal je, da si je kupil nove čižme, hlače ali vsaj srajco. In tedaj se je postavil. Najbolj ponosen je bil na rdečepisano srajco; kupil si jo je za Božič in šel je golorok trikrat skozi vas v najhujšem snežnem metežu, ker drugače ni prišla do veljave. Ko so se mu smejali, je samozavestno zažugal proti nebu, rekoč: „Le naj brca sušeč, saj sem preskrbljen z živežem!" Doma na polici je imel kilo koruzne. Ask ni znal čitati ne pisati, poznal ni niti mesecev, le zimskemu času je rekel, sušeč. Pa sušca ni hotelo biti konec. Kadarkoli je nesel štacunarju zvitek obročev, je pokazal sušcu figo, češ, da je z živežem preskrbljen. Ali moka mu je znova in znova pošla, slabotna lesenjača mu je pokala pod težo snega, zima pa le še ni bila v kraju.
„Uračunil si se, Janez," se je pošalil kdo, „sušec otepava letos z vsemi štirimi."
„Naj le brca, ne bo me ukanil, prej bom jaz njega!"
Ask ni obupal. Komaj se je odmikal sneg, je že hitel v gozd in si nasekal novih palic za obroče.
In nove zvitke obročev je nesel trgovcu. Na robu Mrzlega dola so se usuli nadenj otroci s kepami, pa Ask je položil zvitke na stezo, in jo ucvrl za razposajenci. Ko je enega ujel, ga je vlekel k materi ter ji potožil:
„Mica, daj svojim otrokom strahu, navadi jih dostojnega vedenja, da bodo čampovci vedeli, kako se treba vesti napram dostojnim ljudem!"
Zapela je šiba in Ask je odšel, toda zvitka ni bilo več. Poredneži so mu jih zatrkljali v dolino.
„Frdamanski čampovci!" je bentil Ask, ko je gazil v dolino. „Razčesnem vam cempete, ko mi pridete v pest!"
Ko se je bližala Velika noč, je mislil Ask na nove čižme. Za praznike si jih je kupil in šel ponosno skozi vas. Ljudje so mu voščili praznike, nagovarjali ga to in ono, njegovih novih čižmov se pa nihče ni spomnil.
„Tako šteman danes, Janez? Vesele praznike!"
„Ej, čemu bi bil šteman! Tudi vam vesele praznike! Ne vem, če bo vreme ali ne."
„Menda vendar bo, saj ga ni oblačka na nebu."
„Saj res ne. Hm, nerodno je, če človeka kar takole zmoči, posebno obutev trpi."
{{prelom strani}}
„Pojdeš k maši, Janez?“
„Ne vem, bi šel ali ne.“
„Danes vendar pojdeš, ko je velika nedelja."
„Če ne bi imel drugih skrbi."
„Kakšnih?“
„Eh, nikoli se jih ne zmanjka, vedno je treba tega ali onega. Pa pot je slaba, obutev se uniči."
„Ne bodi, ne bodi, Janez! Na obutev se izgovarjaš, saj nimaš tako slabe."
„Tisto ne."
„Imaš gotovo potempljane?"
„Hm, slabo bi bilo, če bi ne imel boljših."
„Si si pripravil kaj piruhov?"
„Sem preskrbljen za praznike. Imam špeha, kruha in nekaj jajec."
„Tako, tako, le na Záloke pojdi, danes se spodobi."
„Hm, težko hodim."
„Kako to?"
„Ej, nove čižme sem si kupil, pa me tišče!"
„Nove čižme? Saj res! Glej ga, glej, Janeza! Čižme na škrc, pa šlingano srajco, kdo bi si bil mislil. Glej, glej, Polona, kako se Janez postavi!"
„O, Janez! Vesele praznike!"
„Tudi tebi jih želim, Polona!"
„Pa nove čižme imaš, kako so lepi!"
„So že, za praznike se spodobi. Ti imaš pa novo ruto, Polona; taka s franžami se mi dopade."
„Vidiš ga, Janeza, kako to hitro opazi. Greš k fari, Janez?"
„Kdo se bo menil samo o fari! Bo jutri kaj plesa, Polona?"
„Mogoče. Če prideš, bo že.“
„Zakaj ne. Za praznike se spodobi. Orgelce sem popravil."
„Že nisem plesala, kar smo frmantin slačili."
„Kako da ne, Polona? Mar nisi na tepežni dan in na Šentjanžev dan?"
„Na tepežni dan ni bilo zame, na Šentjanžev dan je pa razsajal Jerčak. Spotikal se je nad vsemi hlapci in deklami."
„Ga ni znal nihče nakrišpati?"
„Zazdi se kot da je bog ve kaj, pa še hlapec ni."
„Za Tentamono se lovi, ne?"
„Mara za tega čokina."
„Polonca, hm, kako pa ti, hm, bi marala zame?"
„Ne kvasaj ne, Janez!"
{{prelom strani}}
„Ej, zakaj bi kvasal. Če bi me vzela, te vprašam?"
„Kam pa boš z mano, sirotež, ko še sam moliš cempete iz bajte!"
„Ej, se že kako stisneva. Pa ostrešjo dvignem."
„Pojdi, pojdi, Polona! Že v drugo zvoni."
„Tak srečno, Janez."
„Oglasi se kaj po pirhe, Polonca."
„Pa bi jih prinesel, Janez."
„Bi jih, pa se človek ne spomni." Popoldne kaj pripravim, če prideš. Se že dobi kakšen zmazek."
„Ni treba, Janez, me ne bo."
Ask se je žalosten okrenil in zamrmral sam zase: „Frdamensko babše, še to me ne mara!" —
Ask si je večkrat v letu zaželel mesa — in ravno zato so ga preganjali po zaporih. Včasi mu je zadišalo pečenje v krčmi, včasi iz kake veže, ki je Aska omamilo, da se ni mogel premagati. V takih trenutkih je šel in segel po zanko, ki je imel skrito pod podom ter jo čislal kakor zaklad. Ask je lovil po gozdu divjačino, grajski lovci so pa lovili njega ... Ali slast po mesu je bila močnejša od lovske palice. Ko je ugledal srno ali srnjaka, tedaj je požrl slino, zgrabila ga je strast po pečenki tako močno, da ni pomislil prav nič na kazen, ki ga čaka, če ga zalotijo. Presedel je v zaporu mesece in leta, ali dejanja se ni najmanje kesal, le obžaloval je, kadar so mu ugrabili pečenko izpred nosa ... Poznal je vse skrite steze divjačine ter ji bil prej na sledu nego lovci. Po mačje se je prihulil na skrito jaso, nastavil zanko in se odstranil. Kadar ga je pečenka posebno mikala, tedaj je kar v gozdu čakal na plen, stradal tudi po več dni, ker praznih rok se ni maral vrniti. Ob času nestrpnega čakanja ni maral na žgance niti misliti. Kajti vsak pošten človek si ob gotovem času privošči meso, si je mislil, zato naj si ga tudi on. Drugi ljudje si postrežejo z govedino ob nedeljah in zapovedanih praznikih, on naj si postreže s pečenko kadarkoli sreča nanese, naj bo to v petek ali svetek — bilo mu je vseeno. Ask je dobro vedel, da grajskim preostaja dobrot in da nikakor ne pogrešajo divjačine, ki ostane v Askovi zadregi. V vasi ni ukradel niti najmanjše stvari; ne jajca, ne kure se ni dotaknil, niti v mislih ne. Kolikokrat je prišel v zadimljeno kuhinjo, kjer je viselo prašičevine, ki ga je bila po glavi, ali Asku je bilo kakor da se suše obroči in se ni nikdar spozabil. Ask je jemal le tam, kjer je bilo preveč. Ako bi grofje divjačino sami snedli, bi jim Ask prav rad to veselje privoščil, ker so pa streljali živali le za kratek čas, jih metali psom in ponujali tuji gospodi, tega pa Ask ni mogel dovoliti.
{{prelom strani}}
Št. IV.
Vsakdanje zgodbe.
Sir. 111.
Ivan Albreht:
Usakdanje zgodbe.
(Dalje.)
| |||