Životarci: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| avtor = Ivan Matičič
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1-9 {{mp|leto|1926}}
| vir = {{fc|dlib|6MYYJG7W|s=9-16|1}}, {{fc|dlib|TATS9J0Q|s=12-17|2}}, {{fc|dlib|DWVLQAWJ|s=11-15|3}}, {{fc|dlib|VIHLFWGH|s=14-16|4}}, {{fc|dlib|UKJQDXJL|s=12-19|5}}, {{fc|dlib|LARVI2JS|s=20-25|6/7}}, {{fc|dlib|MRRXOKLP|s=13-16|8}},
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
Vrstica 943:
Ask se je vrnil in se zleknil na svoje ležišče. —
{{prelom strani}}
Včasih se mu ni delj časa posrečilo uloviti divjačine. In tedaj se je valjal po ležišču in cedil sline za mesom.
„Ardek,“ je vzdihoval sam pri sebi, „kako to, da se mi že tako dolgo ne urajma!“
Kadar mu ni padla v glavo nobena pametna, se je podal pod noč v dolino k Otavščici, kajti ribje meso je tudi nad vse ljubil, najbolj pa cenil ščuke, a jih niti poznal ni. Nekoč se mu je nekaj nataknilo na trnek, Ask je potegnil in radostno zavpil:
„Amenduš, ščuka je!“
Nemudoma jo je snel s trnka, zavezal v culo in vrgel trnek zopet v vodo. Pa ni lovil več dolgo, kajti nemudoma mu pade na ramo težka roka grajskega paznika — in Ask se skoro sesede od strahu.
„Tak že zopet si tu?“ mu zapreti birič z osornim glasom. „Ti si nepoboljšljiv tat!“
„Naj ne zamerijo, gospod!" ga prosi Ask. „Saj se tako nič ne ujame.“
„Seveda, ko pa tatovi vse sproti poberete!" se razhudi birič.
„Ne, ne! Le meni verjemite, voda je zagovorjena!"
„Spet bomo šli ričet otepavat. Kje imaš ribe?“
„Saj nisem nič ujel, tu imam konec ščuke.“ Ask odveže culo, v kateri se zvija debela — belouška.
„O, prasec, kačo ima!“ se začudi birič in odstopi. „Vrzi proč! Ne poznaš kače?"
Ask nakremži obraz in spusti belouško v vodo.
„Zdaj se pa spravi in glej, da te več ne dobim pri vodi!" mu zapreti birič in se pritajeno smehlja Askovi neumnosti.
„Ne, ne, gospod, nikoli več me ne dobite!" se opravičuje ta. „Saj vejo, človeku se vse urajma na svetu. Pa srečno!" —
Nekoliko mesecev je bil miren, pa je pričel spet misliti na divjačino. Topot se je pa domenil z Jerčakom.
„Loviva rajši v španoviji, Andrejc," mu je prigovarjal. „Ti se tudi ne braniš mesa, ali celega srnjaka ne udušiš sam, se ti usmradi, kakor meni."
„Pa bolje je, da se usmradi srnjak, nego bi se jaz v kehi," mu je odgovoril Jerčak. „V tvoji španoviji je nevarno, prej boršnar ulovi tebe nego ti srno. Si včasi prifrknjen in boršnarjev se preveč bojiš." Jerčak je bil previdnejši, ker je tudi že mnogo zaporov skusil. Toda {{prelom strani}} Ask ga je vendar pripravil, da sta skupaj nastavljala zanke, ali Jerčak je iz previdnosti pustil vedno Aska naprej.
Nekoč sta ulovila rejenega srnjaka. „Zadeni ga na ramo,“ je ukazal Jerčak Asku, ko sta ga očistila. „Do vrhu Ulak ga neseš ti, naprej ga pa spraviva ponoči. Jaz moram naklestiti še butaro drv.“
Ask je slušal brez ugovora. Ni pa še prišel do sredi pota, ko ga nenadoma popadeta dva grajska gozdarja, ga vržeta na tla ter pričneta obdelavati s kopiti pušk, ki se jim Ask ni mogel ubraniti z drugim kot s kričanjem. Jerčak je nemudoma povezal butaro, si jo obesil na ramo in hitel na pomoč.
„Kaj je?“ je vprašal navidezno presenečen, ko je prišel blizu.
„Andrejc, pomagaj, ubiti me hočejo!" jekne izmučeni Ask.
„Kdo te bo ubil?“ zakriči Jerčak in trešči butaro ob tla. „Kdo? Ta dva?“ ponovi srdito in si izpuli sekiro izza pasu. Grajska presenečena odstopita, Jerčak pa spusti sekiro na tla ter se zažene v prvega, mu izpuli puško iz rok ter ga oplazi z njenim kopitom po plečih, da se mu ves život uklene. „Prekleti oderuharji! Vi boste pobijali poštenega človeka!" Jerčak je bil nasilen in močan kot lev, zato so se ga bali vsi grajski pazniki in gozdarji. „Vi, pritepenci, boste pretepavali poštene domačine, vi, škrici!“ Jerčak ju je pričel tako strahovito preklinjati, da ju je stresala groza.
Zdajci se je razhudil tudi Ask in se postavil na noge. „Amenduš, šintarji ste!“ je zakričal. „Slabši kot šintarji, krvavi iblajtarji, rokavarji! Poštenega človeka napadejo v gozdu — to ste tolovaji!"
„Škricarski pobalinje!" kriči Jerčak.
„Ušajtni poležini!" vpije Ask.
„Spaseni rilci!" rentači Jerčak.
„Le požrite tega krepanega srnjaka, zadavite se z njim!" — Fej mu bodi!“ Ask brcne na tleh ležečega srnjaka in pljune nanj od togote.
Zdajci se prvi gozdar opogumi in reče Jerčaku: „Nikar se ne umešavajte v uradni posel, ki vas ne briga!"
„Kako?“ se začudi Jerčak. „Da ne bi smel braniti poštenega človeka?"
„Ha, poštenega!"
„Zame je pošten," ponovi Jerčak. „Meni še ni ničesar ukradel!"
„Če ni mogel!" dostavi zbadljivo drugi gozdar.
»Divjačino nam ropa izpod rok, pa naj bi ga pustili pri miru!" se zavzame prvi gozdar.
„Meni ni mar divjačina," otrese Jerčak. „Videl sem, da ste moža napadli, zato sem ga branil."
{{prelom strani}}
„Vi ste naju napadli in nama predli z nasiljem," mu očita prvi gozdar. „Zato pridete tudi na zatožno klop kot sokrivec!"
„Bog ti frdamej jetra in drob, kdo ti kaj hoče!" zarentači Jerčak.
„Že dobro, smo že zgovorjeni!"
„Smo, smo, povzame Jerčak. „Ali če me mislita zastran tegale srnjaka spraviti v luknjo, mu pa rajši raztrgam vamp in vaju zbašem vanj oba! Če me še ne poznata, vama povem, da sem pošten kmečki hlapec, ki vaše crkovine niti ne žrem, vidva pa sta prežlahtna firštova potepuha!"
Gozdarja se spogledata in hočeta užaljena oditi, toda Jerčak jima zastavi pot, rekoč: „Čakajta no, ušajtna gospoda, da vaju še nekaj vprašam, ker sem se ravno domislil. Povejte mi, čigav pa je prav za prav ta srnjak?"
„Ha, čigav!" mu odvrne prvi zasmehljivo.
„Firštov, kajneda?" nadaljuje Jerčak. „Pa še to mi povejta, ki se tako širokoustita, čigavo je vse to ogromno lesovje?"
„Človek, ne bodi smešen!"
„Mislita, da firštovo? Ne! Mar ne vemo, da je vaš prejasni firšt in grof velik slepar, ki se je pritepel k nam iz same cesarske žlahte? Mar ne vemo, da je bil ves ta gozd pred leti po pravici razdeljen med naše kmete? In mar ne ve že vsak naš pastir, da je naš prežlahtni grof tedaj pravico podkupil in kmete ukanil, si pridržal vse lesovje in prepustil siromakom le trnje in gmajno! Naši ljudje natanko vedo vse to, ali ko spregovore svojo besedo, tedaj bo zasmrdela vsa vaša naduta graščina po crkovini! To sem vama pojasnil, da bosta vedela, čemu preganjata naše ljudi. Zdaj pojdita h gospodu grofu in mu recita, naj si gre pesjak jetra ribat! — Pojdiva, Janez!"
Po teh besedah so se razšli. Medpotoma je Jerčak tolažil Aska: „Spet boš moral do zelene mize. Drži se, kolikor se da, zastran najine španovije pa molči! Če pa že stegneš svoj jezik, ga stegni tako kot sem ga jaz proti temu dvema. Z gospodo treba govoriti spodobno, če hočeš kaj doseči, pravica se deli po moči jezika."
Resnično, po Aska sta prišla zopet dva orožnika. Ko ju je uzrl, se je naglo vlegel pod butare obročev, vrata pa pozabil zapahniti. Orožnika sta si ogledovala po bajti ter se usedla na obroče, ugibaje o Askovem skrivališču. Toda Aska je pričelo breme tiščati, in ko ni mogel več zdržati, je zastokal. Orožnika sta mu pomagala izmotati se izpod butar ter ga prijazno nagovorila:
„Zopet moramo v mesto, prijatelj!"
{{prelom strani}}
Ask se je otresal in izgovarjal na vse načine, nazadnje pa se razhudil: „Amenduš, še ne bo miru s to zlodjevo divjačino! Naj mar vse življenje presedim na čast grajskim volkovom!“
„Pravica zahteva! Zakon je zakon!"
In Ask je moral zopet v zapor in se pokoriti novi dve leti. Vrnil se je strt in beden, pa komaj si je opomogel, je padel v novo nesrečo.
Neko nedeljo se je v krčmi nekoliko opil ter se zapletel s fantini v prerekanje.
„Se boš ti štulil med nas, ki niti k bajtarjem ne spadaš!“ ga je nadrl pijan fantin.
{{prelom strani}}
| |||