Životarci: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1-9 {{mp|leto|1926}}
| vir = {{fc|dlib|6MYYJG7W|s=9-16|1}}, {{fc|dlib|TATS9J0Q|s=12-17|2}}, {{fc|dlib|DWVLQAWJ|s=11-15|3}}, {{fc|dlib|VIHLFWGH|s=14-16|4}}, {{fc|dlib|UKJQDXJL|s=12-19|5}}, {{fc|dlib|LARVI2JS|s=20-25|6/7}}, {{fc|dlib|MRRXOKLP|s=13-16|8}}, {{fc|dlib|VLWLHQYX|s=10-11|9}}
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 14
}}
 
Vrstica 1.048:
„Se boš ti štulil med nas, ki niti k bajtarjem ne spadaš!“ ga je nadrl pijan fantin.
{{prelom strani}}
„Ti Čampovec pa ne boš mene!“ ga je odbil Ask. „Ti, ki te komaj k fitnikom prištevajo!"
 
„Take kolibe, kot je tvoja, niti ne maram!"
 
„Bog, da bi jo imel!
 
„Je ne maram!"
 
„Prodaj mu jo, Janez!"
 
„Čemu mu bo?"
 
„Zakurim kres."
 
„Koliko jo štemaš, Janez?"
 
„Za dvajset goldinarjev je ne dam!"
 
„Fantje, se zavzame prvi, „zložimo mu deset goldinarjev, pa bo bajta naša!"
 
„Se ne menim!" otrese Ask.
 
„Ná dvanajst!"
 
„Kam si s pametjo?"
 
»Trinajst!"
 
„Tudi osemnajst jih ne vzamem!"
 
„Ná štirinajst, pa udari!"
 
„Naj bo sedemnajst kamor hoče!"
 
„Ná petnajst!"
 
„Pa dajte šestnajst!"
 
„Ne, petnajst!"
 
„Udari, Janez!"
 
„Pa naj bo! Denar sem!" In Ask tleskne fantinom v roke, nato pa udari po mizi in zakliče zmagoslavno: „Vina gori, da se miza polomi!"
 
Po mizi zazvene srebrni goldinarji, ki jih zlagajo fantje, Ask pa, omamljen ob tolikem bogastvu, zakliče:
 
„Tri cvajarje vina na mizo!"
 
Ponočnjaki so pili, razsajali in napijali Asku, ko je pa ta popolnoma omagal za mizo, so se dogovorili in odšli.
 
Uklenili so v jarem par močnih volov, okrog bajte zapeli verigo, jo pripeli na vago — in udarili po volih ... Zahreščalo je dvakrat, trikrat, zlomilo se in se sesedlo na kup vse siromaštvo ...
{{prelom strani}}
Ponočnjaki so šli prepevat na vas, Ask je pa prišel, se vrgel na razvaline svojega ljubljenega doma in milo zajokal ...
 
Odslej si je moral ves nesrečen iskati strehe pri dobrih ljudeh, dokler ga niso zopet zasačili grajski pazniki pri prepovedanem poslu in ga spravili v zapor, odkoder se ni več povrnil ... Bedni život mu je razjedlo hladno in vlažno zidovje ječe.
 
[[Kategorija:Ivan Matičič]]
[[Kategorija:Dela leta 1926]]