Invalid Klemen: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov = Invalid Klemen | normaliziran naslov = | avtor = Tone Gaspari | opombe= | izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1/2-11 {{mp|leto|1927}} | vir = {{fc|dlib... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1/2-11 {{mp|leto|1927}}
| vir = {{fc|dlib|HULTIRYT|s=3-8|1/2}}, {{fc|dlib|B8OT3MA7|s=3-7|3/4}},
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
Vrstica 126:
V tej zadregi ni nihče nadaljeval. Počasi so vsi doumeli, da imajo pred seboj drugega človeka, tujega, ki jih spominja samo po imenu na nekdanjega Klemena.
{{prelom strani}}
==3.==
Ob jutranjem zvonenju se je Klemen prebudil. V Jernejevo zgornjo izbo se je ravno vlučil svetal in čist žarek, da se je harmonika na mizi zaiskrila kot v srebru. A Klemen je bil truden in težak. Na klopi pod majhnim, zameglelim zrcalom je stala posoda z vodo, v kotu nerodna omara z velikimi vratnicami, nad pisano in rezljano skrinjo so visele v kupu ženske obleke. Izpod stropa je pojemala pred sliko sv. Trojice rdeča oljnata lučka. Dišalo je po sadju, ker so na tleh pod oknom ležali zadnji kosmački.
Ura je grgrajoče odžagala sedem.
Klemen se je vzdignil na komolec skoraj do okna. Ko je zagledal cesto, zvonik in Vražji vrtec, je spoznal, da leži v nekdanji Ančkini izbi. Tu pod oknom je svoje čase pel pesem, ki je v Stranjah še komaj živa; tam zunaj pa, koderkoli je hodil deset let, že umira, zakaj nihče je resno ne razume, ker pravi, da nanj ne bo dekle pozabila, saj je zapisan sredi srca ... Čas pa ne pozna mesečnih pojočih noči; s trdim izrazom in s svinčenim glasom bije ob življenje, ki ne sanja nikoli, še v mladosti ne. Nikomur ne prizanaša! Saj je videl v tujem najzornejšo mladost v taki grenkobi, da je za njo jokal.
Ko se je umil z mrzlo vodo in potegnil z ostro brisačo preko obraza, je pustil rdeč madež na njej. Zakrvavel je spet iz nosa. Vzel je robec, ga namočil ter z nazaj dvignjeno glavo vdihaval ob nosu mokroto. Pljunil je nato v robec svetlordeč penast izkašljek. Zaprašeno zrcalo ga je pokazalo temnosivega, žalostnega, bolnega, utrujenega. Harmonika pa se je pisala in srebrila na mizi in v njej so tajno brneli tisti glasovi, ki jih je imel Klemen nekdaj najrajši.
Potemi je šel in se ni ustavil v veži, ker ni bilo nikogar. Za vrtovi in preko ograd se je sani izgubil tja mimo kotanje in ob razritem in zlomljenem obzidju stopil za cerkvico h grobu. Mislil je, da bo vanj planil ves žolč za onim, ki je kopal ta grob in ki je položil njegovo mater vanj. Ali iz groba, iz zvonika, z oltarja, z njiv, z visokega, {{prelom strani}} čistega neba, od povsod je pritajeno velo to jutro samo mehkobo. Žalost ga je stisnila trenutno v prsih, da mu je bilo neizrečeno hudo, in že je občutil toliko ljubezni, kot bi se vselilo vanj pozabljenje na vsa huda, dolga leta. In kakor bi mu v obraz zasijala sama milost, se mu je zdelo, da so se vse gube na njem raztemnile, da je čvrst, močan in poln volje, kakor je bil še tedaj, ko je stal kot pušeljc tu ob tem obzidju.
Udaril je zvon, ki je vabil. Zdramil ga je. Ozrl se je ter uganil vse misli onih, ki so ga videli tam s poti in ki so uganili zaradi groba, kdo je. Takrat je spet razgledal sebe: reven, bolan, usmiljenja vreden! In tiho je v sebi Klemen razodel, kakor da čuje to njegovo razodetje tudi mati v grobu, da je zdaj on popolnoma materin: sama ljubezen ga je in samo odpuščanje. Taka je bila ona. Zdaj je Klemen njen sin! Ne prej: bil je kot robata veja in kot drenova struna, napolnjena od prešernega smeha. Šele bolezen ga je napravila tvojega ... O, mati, bolezen bi lahko prihranila sinu! Glej, saj ravno ta bolezen ga je tako razbolela, da nima moči, da bi se maščeval. Z njo je dobil tudi neznano, veliko ljubezen do vsega, tudi do onih, ki so krivi, da ni več v njem življenja. Tam ob križu je obljubil za zdravje to ljubezen. In če ozdravi? Če prejme tisto nekdanjo moč? Tisto neugnano veselje do življenja?
Vrnil se je kar skozi vas. Ljudje so ga začudeno pomilovali, Klemenovega Klemena. Malokdo ga je pozdravil, ker so mislili, da sovraži vse, vso vas, ki nima razen Jernejeve hiše zanj strehe.
Doma so se odpravljali k maši; kavo z žganci je zajuterkoval sam. —
Prišel je oče Jernej. Kot drevo se je postavil pred Klemena.
»Gre, gre?«
»Še preveč! Ne bo nič ostalo.«
»Saj si zadnji. — Kaj sem imel že na jeziku? Ja, jaz pojdem po maši gori v hosto do gozdarja; udariva jo skupaj, če hočeš. Ti bo dobro delo.«
»Daleč?«
»Počasi slabo uro. Boš videl, kaj je Čenčar in kod sega vse on.« Oče se je nasmejal s sajastimi zobmi.
»Bi, samo če ga ne srečamo.«
»Ti bom že povedal o njem; ni tako črn, kot ga grdijo. Poznam ga zdaj boljšega, kot je bil svoj čas. Mogočen je tako, da si drži gozdarja. Pa sta z njim nekaj navzkriž.« Potem je s pomislekom iztisnil: »Kaj, ko bi se ti pobrigal?«
Klemenu so se vzdignile oči. Svetoval mu je zdravnik pri odhodu mnogo gozdnega zraka in lahko delo. Gozdar! Proč od sveta, sam {{prelom strani}} zase; to si je že v mestu želel! Oprijel se je očetove misli in kakor bi se odločil zares, odgovoril: »Gozdar! Pri Čenčarju ne! Drugod takoj!«
Oče je stopil bliže in mu desnico položil na ramo: »E, tudi pri njem bi bilo dobro. Popravil bi, kar je zakrivil! Če ne, pa kar pekel nanj!«
Zvonovi so poklicali k maši.
==4.==
Jernejevi so pri kosilu silili v Klemena, naj gre z njimi popoldne k Slancu, da bo videl kdo je v Stranjah vse. Vedel je, da ga ne bodo pustili tja brez harmonike; zakaj svetlozelena aprilska nedelja je kar vabila k vrisku. Temne brazde so dišale, solnce jih je pilo in oddajalo pijano svež vzduh v ozračje, da je omamljalo bolne glave.
Po kosilu so sedli na klop za hišo.
Ob belem zidu se je gibal sparjeni zrak, tam na desni so rumenele cele lehe trobentic. Nebo je bilo mirno in daleč, kakor bi bilo odprto v jasno neskončnost. Visoko, visoko so cvrčale prve lastovke, loveč se okrog solnca.
Klemen se je pritisnil ob gorki zid, a Jernejevka je odmaknila klop proti vratom, češ, da prinaša pomladansko segreti zid nahod. Oče je sedel na parobek, da je videl tja čez spodnje polje. Rezika se je spustila na pručico; vrbovo šibico polno mačic je nekje dobila ter jo venomer vrtela.
Pomolčali so nekaj časa, ker je bil prelep dan, pretopel, prezgodnji po dolgi, zasneženi zimi, da bi kar v prazno govorili. Rezika je nerodno zasukala vejico, da jo je obrsnila ravno pod nosom, in se zasmejala. Mati ji je to oponesla, češ, da naj ne nori v tako božji nedelji. In Rezika se je še bolj smejala.
Sredi smeha je pričel Klemen, ki se je domislil: Pred petimi leti — kakor da se to zdaj godi — so se vselili v Odeso. To je tam ob Črnem morju. Mesto kakor velikanski panj, neprestano šumeč, rožljajoč, kadeč se. Okrog tega panja na pomlad vse belo od akacij in vse rumeno od tistega zlatega grozdja; po medu diši daleč daleč in tako močno, da kar v prsih tišči. Zunaj ob mestu pa toplo južno morje ... Takrat — kakor se spominja — so stopili na obrežje, si zasenčili oči in jih v senci tako razprli, da so videli daljna snežena polja in ledene planine ... vmes so dišale, dišale akacije — — —
Očetu je ugasnil vivč, Reziki je padla vejica iz rok, mati je ob vratih zadremala. Klemen je pripovedoval: Tam so jih zajeli, ko so se hoteli vkrcati na ladjo, da odbeže domov. Potem v barake, polne {{prelom strani}} smradu in bolezni, in nato neizmerna Sibirija, mrzla kot veriga in tuja kot smrt — — — O, da bi je nikoli ne videl!
Ob Volgi, ruski reki, so potovali cele mesece. Kakor umazano, premikajoče se jezero se jim je zdela, ker se ni razločil nikjer nasprotni breg. In ko so zavili od Volge tja na vzhod pod uralske pragozdove, tedaj so še zadnjikrat zadišale akacije tam od Črnega morja — — —
Rezika ni razumela o akacijah, ker jih ni poznala, ali videla je vse to, kje je in kakšno je. Vse lepše, kot je v resnici! Klemena je res pomilovala, uboščka; pa vendar bi ona rajši tam ostala, tam so doma zlati uhani in penasti, dragoceni biseri in šumeča svila ...
Zmotil jih je mešetar Škržat, ki je prilezel kakor maček okrog vogla. »He, Jernejevka, tebi se že opoldne miži! — Bog daj, Jernej!« Razkoračil se je in segel v roko. Kričal je in smrdel po žganju.
»Kako se le ti spoveš, Škržat, ko tako rjoviš?« se je mati premaknila vsa zasedela.
»Ha! Se nimam kaj!«
»Saj res, mešetar nobeden.« Poklicala je Reziko in odšli sta k litanijam.
Za njima je vpil: »E, če je greh frakelj, je že cela vas v črnih bukvah.«
Oče je medtem spet nažgal, potegnil ter pljunil, da je lažje povedal: »Pravijo, da je tisto hudičev žegen.«
»Ja, kadar ga ni, haha! Škržat se je okrenil in pogledal Klemena. »Ti, Jernej«, je resneje nadaljeval, »sta obračunala s Čenčarjem? Če ne, bom jaz malo vmes dregnil.«
»Je sam cer v tistem lazu, saj veš. Saj je Klemen videl. Za hrast sva se dogovarjala.«
»Boš pa cer sekal; za pragove je še boljši.« Pogledal je spet Klemena. »Kaj nisi ti Klemenov?«
»Zdaj nič več!« Klemen je brskal po tleh z Rezikino šibico, ki jo je bil pobral. Znesli so mu nekateri že takoj po materini smrti, da je Škržat takrat skupčeval med materjo in Čenčarjem.
»Kaj pa boš zdaj?«
»Zvedel, kako je bilo in kako je v Stranjah.«
Škržat se je v zadregi odkašljal in prestopil. Potem se je grobo nasmejal: »To bi ti lahko pisali, če imaš še koga.« Vseeno je malo popravil: »Te še hudo drži? Kot breza si tanek in bel.«
Klemen ni odgovoril. Oče je zanj: »Je šele včeraj prišel; se bo že vrasel.« Potem je kar obrnil. »Gozdar pravi, da pojde s prvim. Kaj neki ga je sunilo?«
»Ti sediš na očeh. Sile mu ni, čeprav je njegova žena vmes.«
{{prelom strani}}
»Že spet ta baba?«
»Ha, Čenčar je dedec! Poglej ga, saj kar slači z očmi! In gori kot zrel snop.«
Klemena je urezalo. Te oči in ta ogenj je tudi njegovo mater. — In ta hudič je mešetaril. Vse bi prenesel; tudi zle oči nekaterih sosedov. Ali Čenčarja in Škržata nikoli!
»Kaj hodi še tja góri?« je vprašal radovedno Jernej.
»In še nekam drugam.« Škržat je škodoželjno pomežiknil. »Na tri plati, da je večja izbira.«
»Aha! Znabiti na Grapo?«
»Ne, ne! Sem na to stran!«
»E, ne bo! V Zavrteh nima kam, v Župnici bi ga že namazali, če bi se upal.« Napeto je Jernej pričakoval.
Škržat se je ozrl na Klemena s poudarkom: »Denar, moč, pa postava za to! Cel svet je lahko njegov!« Preden je odšel, je še povabil: »Oglasi se kaj pri Slancu, grem tja!«
Ko ni bilo Škržata več, je oče Jernej nekako doumel zadnje besede o Zavrtéh. Kakor bi mu srce zastalo, se je spomnil s strahom hčere Ančke. Njen mož je prileten, neroden, četudi trden kmet; Ančka je še kot gartroža, polna in zapeljiva. Ozrl se je v Klemena, ki je tudi nabiral misli za Škržatom, kakor bi ga vprašal, ali je njegova slutnja prava. Zgubal je ves obraz. »Ti, Klemen, k Slancu pojdeva! Poizvedeti moram nekaj.«
»Zaradi hoste?«
»Ti bom že dejal. Saj boš slišal!«
Vstala sta.
»Vzemi, vzemi harmoniko! Bomo lažje pili.«
Ko sta odhajala, je bil Jernej že ves pri Škržatu. In tudi, če ni bila resnica, kar je sumil, je tisti hip zasovražil soseda Čenčarja.
{{prelom strani}}
| |||