Invalid Klemen: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1/2-11 {{mp|leto|1927}}
| vir = {{fc|dlib|HULTIRYT|s=3-8|1/2}}, {{fc|dlib|B8OT3MA7|s=3-7|3/4}}, {{fc|dlib|JO09IK4S|s=3-5|5}}, {{fc|dlib|LPJBH9KH|s=6-8|6}}, {{fc|dlib|KSEP83A2|s=3-8|7/8}},
{{fc|dlib|VLWLHQYX|s=4-9|9}}, {{fc|dlib|XYFSWCTN|s=4-10|10}}, {{fc|dlib|Q7NMPLKQ|s=4-9|11/12}}
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
Vrstica 420 ⟶ 419:
Jernej je šel z desnico čez lase. Dvignil se je, se opogledal ter zajecljal: »Tebi je naredila, tebi! — Prokleti Čenčar!«
{{prelom strani}}
==7.==
Prvi se je znašel Ančkin mož sam. Mirno, kakor bi se odpravljal k pobožnosti, je stopil izpred žene. Potem se je zagledal vanjo: dolgo, tiho, ali odločno vprašanje.
Žena je sprožila glavo v tilnik ter je kljubovalno uprla oči v strop. Mož pa je le zrl vanjo in zahteval. In Ančka je to čutila. Morala je izgrebsti: »Res je, kar mi očitajo! Če že hočeš, bom kar vpričo tujih ljudi govorila. Tamle je krivec!« Pokazala je očeta. »Oče so vedeli, da sem bila še vsa Klemenova, ko si me ti pobral. Prisilili ste me; ti, da boš vedel, nisi mož zame. Robat in premrtev si! Kaj se zdaj zaganjaš vame?« Medtem ko je govorila, je sopla razburjeno; ali ko je povedala, je spet stala visoko in ravnodušno.
Oče Jernej je težko stopil h Klemenu. Tako trudno je začel, kakor bi umiral: »Klemen, tako bi ti dobil.« Na pol je glavo okrenil proti hčeri. »Boljša je bolezen, ki vpričo vseh žre, kakor Jernejeva Ančka, ki —« Zakričal je zadnjo besedo in hotel planiti z dvignjenimi pestmi nad hčer. Toda omahnil je že pred Prelesnikom, klecnil tik predenj, mu objel kolena ter zaihtel kakor otrok.
V to ihtenje se je izvil zategel, osupel Ančkin vzdih: »Klemen?«
Klemenu se je zazdelo vse to prehitro in kakor nemogoče. Ko je pa zdaj pogledal Prelesnikovo ženo ostreje in jo videl polno, mlado, lepo in kljub ponižanju ponosno, jo je razumel. Mnogo lepšo in zapeljivejšo jo je naredil v teh zadnjih letih čenčar. Ančka je vjela iz njegovih oči del odpuščanja; toda ni ga marala. Ni ji bilo več do takega Klemena! Sesedla se je na klop, zroč skozi okno nekam daleč.
Oče se je polagoma umiril. Vstal je. Dejal ni nič in sam stisnjeno odšel.
Tudi Klemen je spoznal, da je odveč. Preko vrta se je izgubil tja visoko v rob gozda, kjer se je spustil kot kamen pod prvo smreko.
{{prelom strani}}
Ko je bil Prelesnik sam, je sunil obe pesti v zrak, da se je zamajal pod. Kakor bi hotel strop dvigniti in ga razsuti, je pogledal gori mimo pesti, stisnjenih v dvoje tolkačev. Kam naj udari, da se utolaži, da ubije ta občut, ki ga je danes prvič popadel? Žena, kateri je zidal, kateri je oral, kateri je kupoval koleselj in svetlo jermenje, kateri je sekal gozd; ta žena ne more in ne sme več vanj! Ko bi vsaj ne bil zvedel! Odmahnil je samo v zrak, da je zaihtelo, in vzdihnil kakor težko ranjen. Potem se je poslovil z bridkim pogledom od žene, ki je prvič trepetala pred njim. Ni šel na njivo; nekam tja ga je nosilo, kakor bi iskal svoje izgubljeno življenje.
Vsi štirje vsak zase zagrebeni po vrsti v Ančko.
A tam pod Klemenom, vsepovsod, kamor je gluh in slep drsal z očmi, povsod, povsod cvet in poln glas mladega, lepega življenja.
Naposled je Klemen le zavestno pobožal z žejnimi očmi tja daleč v onostran kotanje, kjer so na pobočju Vražjega vrtca svileno zelenele bukve kot mehko, blesteče vzglavje. Tja bi potopil svoj obraz in vdihaval, vdihaval pijan tisto močno zdravje, ki ga čuti od tam. Potem bi se vzdignilo iz pljuč in izkašljal bi vso svojo gnilobo in nemoč. In razvil bi se v orjaka ter treščil z eno samo pestjo ob vso gnusno Čenčarevino.
Na cesti se je zaprašilo. Daleč se je iz oblaka prahu izmotala kočija, Čenčar se je vračal.
Klemen je skočil s pripravljeno pestjo, kakor da hoče seči tja do ceste in pritisniti vse ob pobočje Vrha, da še vzdiha ne bi bilo. Pred očmi pa se mu je zameglilo in kakor bi padal, se je prijel za prvo deblo. Ko je polagoma omotica prešla, je stopicnil proti cesti.
Tudi on ni vedel, kaj bi in kam bi. Najbolje je, da pusti kosilo in se potepa do večera, kajti pri Jernejevih bo peklo. A vendar ne sme pustiti očeta samega v tem hudem. Včasih dobra in prava beseda najtežji greh odpusti. Ali kaj naj mu reče, ko je Ančka sama priznala? Za očeta je hčerin greh neodpustljiv, ker pada tudi nanj; tako mu je hči očitala vpričo vseh.
Krenil je proti cesti.
Kočija je hitela in Klemen je videl, da jo bo na cesti ujel. Preko vrta je držala steza in spodaj ob jarku jo je moral preskočiti. Na levo je tedaj zapazil razoglavega Prelesnika, hitečega ob jarku, kakor se je nekoč on skrival in begal na gališki fronti. Kakor bi tudi Prelesniku šlo za življenje!
Ob ovinku se je zaprašilo. Čenčarjev vranec je zaklopotal. Krasna žival! Poznala ga je vsa okolica. Kakor bi zaplaval, je krog ovinka zbežal z lahko kočijo po prašnem pasu preko polja, čenčar ga je negoval kot otroka; poleg žensk je ljubil najbolj svojega {{prelom strani}} vranca. Pri družini je besnel, kadar ni bilo kaj z vrancem v redu; pa je spet vse popustil, kadar je prinesel s seboj hvalo o konju. Takrat je vedno dejal, da je njegova žival več vredna kot vse ženske. In vsakokrat, kadarkoli je z njim vozil skozi dolino, je naslajal oči na lepi živali. Skozi trg je poprijel vajeti v obe roki in jih napel, da je žival dvignila kakor ponosna svojo plemenito glavo: prednje noge so se iztegnile in zazdelo se je, da se v diru ne dotikajo tal. Doma je nekoliko popustil vajeti; popolnoma nikoli. Bal se je za živalco bolj kakor za celo ostalo imetje.
Prelesnik se je zagledal v hitečo kočijo. Zapičil je oči v vranca in spoznal nato Čenčarja. Prihulil se je v jarku in čakal, da plane kočija mimo njega, da ga čenčar ne zapazi. Ali ukrotiti se ni mogel! Vsa tista besnost, ki je ni mogel podreti nad ženo, ga je vzpela, da je skočil kakor polblazen z divjim zamahom nad jarek. Vranec je splašen odskočil v stran; kolo je zadelo z vso silo ob kanton, da je kočija zaplesala in se v diru obrnila.
Prelesnik je stal kakor kip ob robu jarka. Režal se je in dobro mu je delo v celi njegovi notranjosti, ko je videl, kako je kočija pokrila čenčarja. »Haaa!« je hripavo izbruhnilo iz njega, kakor da je dvignil in zvalil s tem vzklikom vse raz sebe. Zdelo se je, da pojde nato mirno domov in poda ženi desnico v spravo.
Ostal pa je kakor vkopan, dokler ga ni razgibalo Klemenovo vpitje, ki je sredi ceste vihtel roke ter ustavljal in miril od daleč vranca. V zadnjem hipu je šele odskočil Klemen. Vranec je sklonil glavo skoraj do tal, kopitnil, udaril z zadnjimi nogami, da se je jermenje utrgalo ter zdirjal s silo vetra svoboden mimo Klemena proti vasi.
»Prelesnik, pomagaj!« Klemen ga je klical, ker ni mogel sam dvigniti kočije, izpod katere so gledale Čenčarjeve noge. Vso moč je zbral, uprl se je ves ob obrnjena kolesa, ali zaman. Prelesnik je šel počasi, neprestano se čudno režeč, proti kočiji. Kakor nezavestno je poprijel pri zavori, da se mu je nabrala modra kri v obraz: odkril je Čenčarja, kakor bi obrnil lesen pokrov.
Čenčar je ležal nepremično z rano, udarjeno z robom kočije na levo stran čela. Bolestno je napol odprl trepalnice ter se ves zatresel. Kakor bi sanjal, je vzdihnil: »Moj vranec?«
==8.==
Jemejevka je obstala, ko je videla z dvorišča, kako je vranec razdivjano zaklopotal mimo hiše. A ko je ugibala in zmajevala z glavo, so kmalu nato prinesli ljudje težko ranjenega Čenčarja. Vsa vas je vrela skupaj; natihoma je v vseh begalo polno vprašanj.
{{prelom strani}}
Jernejevka je pustila kuho. Vrinila se je med ženske, ki so stale tam blizu. Stisnile so glave ter z narejeno žalostjo ugotovile, da je Čenčarja Bog udaril.
»Še brez testamenta bo umrl.« Med seboj so si tiho prikimavale.
»Kómu pa naj da?«
Še tišje so zlobno namignile: »Gozdarki!«
Zaželele so, da bi Čenčar kmalu izdihnil, da bi se vsaj pokazalo, če imajo prav.
Ena se je spomnila: »Boste videle: Klemen bo dobil nekaj; on ga je prvi vzdignil.«
»Bo, bo!«
»On pa Prelesnik sta ga.«
Tornička je ugovarjala: »S Klemenom ne bo nič! — O, bo že žlahta pobrala; saj je je za tri tele hiše.«
»Veste, je z vso žlahto precej navzkriž. Se ne more z nikomer.«
Hlapec je nekje koncem vasi ujel vranca. Pripeljal ga je nemirnega, trdo držeč ga pri gobcu za uzdo. Videl je kup žensk. Bil je že itak nasajen, zato je zagnal mednje: »Jih brusite, kajne!? Le dajte jih! Babe ste samó za tak opravek.«
Zavil je za hišo v hlev.
Ženske so bevsknile za njim: »Kaj se boš! — Zdaj se petelini, ko ni Čenčarja. — Ko bo moral pobrati cunje —«
Tedaj je stopil iz hiše Klemen. Bil je zelenkasto siv; poln obraz senc ga je zelo shujšal.
Nekatere so pristopile ter skušale sladko šepetajoč poizvedeti: »Klemen, kako je vendar?«
Klemen je le vzdignil ramena in odšel k Jernejevim.
Jernejevka je pomignila ostalim, ko je odhitela za njim, toda Klemen je že prešel stopnice ter se zgoraj v izbi trudno vrgel na posteljo. Tako je bil zdelan, da se je ves tresel. V glavi in v prsih ga je stiskalo, v srcu čudno bolelo. Pomislil je, ali je v svojem življenju do zdaj kdaj toliko prestal. Niti ob materini smrti niti v Rusiji! Tedaj je trpel večinoma telesno; zdaj se mu vsak dogodek zajeda v srce, naravnost v njegovo nezaceljeno bolečino. Prišel je sem, da si odpočije in ozdravi. A vidi jasno, da se njegovo trpljenje šele začenja. Kako bo vse to končalo? Skoraj v omotici ga je zaskrbelo: »Če Čenčar umre — —«
Jernej se je preko ograde vrnil ravno takrat, ko je izpred Čenčarjeve hiše pognal hlapec skokoma, da privede čimprej notarja in zdravnika, Čenčarjeva gospodinja in veliki hlapec sta tako uredila, ker Škržata še ni bilo od nikoder. Čenčarju so izmili rano {{prelom strani}} ter jo prevezali. Preoblekli so ga ter še nezavestnega položili v zadnji sobi na posteljo.
Jernejevka je drezala v moža, da bi kaj dejal. »Kaj molčiš kot grob! Tja pojdi! Vsi so tam! Saj veš, mislijo, da se jih bo kaj prijelo.«
A Jernej še ni vedel o nesreči, ker se je vrnil domov po ovinku. Čepel je oprt z obema komolcema na kolena kot skesanec ter zrl v tla.
Jemejevko je ta molk pičil. »Daj no! — Ali pa pojdi izpod nog!« Postavila je poleg moža na klop lonec kadečega se krompirja, da se ohladi.
Ker je ni Jernej prav razumel, je zalučil: »Kaj se vendar takó ženeš!« Nato je vzdihnil. »Sem že bil tam; zvedel sem vse.«
Žena se je vsa radovedna postavila predenj: »Na, in — ?«
»Kaj — in!« — Tako je, kakor si pošepetavajo!«
»Ahá! Torej Klemen! Saj sem vedela!«
Takrat jo je Jernej pogledal: »Ti si vedela?« Vstal je. »Nisi mogla iztegniti jezika?« — Prokleto si prava mati in žena!« Hotel je iz kuhinje.
Jernejevka ga je osupla pridržala, ker je slutila, da se najbrž v mislih križata. »Govoriš kot z deklo. Še nikoli nisi tako! — Nazadnje, kaj mi mari Čenčar in Klemen in vsi skupaj! Čenčar bo menda kmalu dajal račun, a Klemen naj potlej kar tam nasproti poseda. Pri nas ga imamo že zadosti!«
»Ne,« se je obrnil Jernej, »ravno zdaj ne! Pri nas ostane! Čenčarja moramo vsi, da ne bo šel več njegov smrad čez Prelesnika, čezme in čez mojo hčer!« Stisnil je zobe, da so se lica udala.
Žena se je sklonila naprej, kakor bi iskala iz moža: »Kakó? Kaj je s hčerjo?«
»Tam onile naj ti pove!« Pokazal je v smeri Čenčarjeve hiše. »Izpred Prelesnika jo je vzel. Gozdarka mu je bila premalo, psu!«
Oprijela se je moža: »Kdo to pravi?«
»Ančka sama.«
Zdaj je šele razumela. »Ooo! Sramota! — Po vasi in čez hišo bo šlo. Za glavo se je prijela. »In ti? Je nisi mogel, satanke?« Premislila se je sunkoma: »Čakaj! Jaz jo bom raztrgala!«
Mož se je umiril. »Zdaj je odveč! Klemenova je bila, je dejala, Prelesnikova bo samo po imenu.«
In kakor bi nenadoma prišlo v ženo, se je hipno potolažila. »No, čenčar bo kmalu plačal; če se že ni iztegnil. Le naj ga iščejo; za táko življenje ni zdravnika. Le sodnik še!«
Pritekel je v vežo kot burja bos fant in klical Jerneja, naj gre k Čenčarjevim, ker ga kliče Škržat. In Klemena tudi kliče.
{{prelom strani}}
»Pojdi, pojdi brž!« ga je porinila žena iz kuhinje.
»Kaj mi hoče?« se je čudil mož, ki ni vedel.
»Najbrž za pričo pri testamentu, preden izdihne.«
»Kdo?«
»I, Čenčar! — Pa onega vzemi s seboj, ki ga je potegnil izpod koles. Góri je v izbi; ne vem, kaj dela.«
Žena se je v žejni radovednosti toliko umirila, da je pozabila na hčer. Jernej, ki je doumel, da je nekaj s Čenčarjem, je brez poizvedb odšel po stopnicah. Ko je odprl vrata v izbo, se je ustrašil. Pred posteljo je stala skleda, skoraj polna temne krvi. Na postelji pa je ležal iztegnjen Klemen. Ves je bil mrliški v obraz, le na ustnah je imel bolnordeče življenje.
Jernej je stopil k postelji. Stresel je Klemena, ki je silno trudno odprl oči. Polagoma mu je zlezla spet kri v obraz. Brez moči je jecljaje poprosil: »Vode!«
{{prelom strani}}
| |||