Invalid Klemen: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 5:
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1/2-11 {{mp|leto|1927}}
| vir = {{fc|dlib|HULTIRYT|s=3-8|1/2}}, {{fc|dlib|B8OT3MA7|s=3-7|3/4}}, {{fc|dlib|JO09IK4S|s=3-5|5}}, {{fc|dlib|LPJBH9KH|s=6-8|6}}, {{fc|dlib|KSEP83A2|s=3-8|7/8}}, {{fc|dlib|ZIY9FABW|s=3-5|9}}, {{fc|dlib|9GDTZGN3|s=3-5|10}},
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
Vrstica 602:
Klemen je s tresočo se roko zatisnil mrliču trepalnice.
{{prelom strani}}
==10.==
Gospodar Čenčarevine, Klemenov Klemen, je lezel nad Stranjami, da obišče gozdarja, in je razmišljal:
... minila je spet ena pomlad v Stranjah, ki vsako leto le za silo cvete.
V kratkem in skopem cvetju — brez rdečih breskev, brez dišečega španskega bezga in brez velikih sveč kostanjevih — se tu vzdramijo srca le za trenutek. Samo planinsko ostro zelenje in sama temnorjava prst, kamor gre oko. Višje ob robovih vasi pa na treh straneh temačni gozd. Srca tu zgoraj venejo, ker je delo trdo in zdravo kot zemlja in ne pusti, da bi topli dihi, ki se poredkoma izgube iznad morja nad to kotanjo, sedli v življenje in ga omamili in raznežili v sanje;
redko se oglasi pesem, samo nekaj rož cvete, fant živi nočem ...
Po najnovejši oporoki, ki so jo našli v zaprti Čenčarjevi miznici, je postal Klemen čez noč gospodar.
Sprva je osupnil in se zagledal v poslopja, zemljo in gozd: vse življenje na Čenčarevini je pod njegovim pogledom kakor za hip obstalo, kakor bi prisluhnilo neki tajnosti, ki jo je vzel rajnki s seboj. Ali takoj se je spet znašlo in steklo brez trde Čenčarjeve pesti dalje v tistem redu, kakor se je vrstilo že prej polnih deset let. Vsak je vedel natančno za svoje delo, ob vsaki minuti je nihalo delo dalje kakor z veščo roko navit stroj.
Spomladi se je Klemen razgledal. Oddal je — kakor je bil rajnki v oporoki zapisal — nekaj gozda in polja sorodnikom, vranca in mali koleselj Škržatu, nekaj gotovine in dosmrtni kot gospodinji. In še nekaj malenkosti.
Vse drugo je ostalo njemu.
Takrat je stisnil Klemen pesti. »Moram živeti! Premagati moram bolezen!« Zahrepenel je, da je v srcu zastokalo. »Dom! Družina!«
{{prelom strani}}
Hodil je vso pomlad. Polagoma je obhodil ves gozd, premeril je z očmi vse polje, s kolesljem je obiskal vsa svoja oddaljena zemljišča. Sčasoma so se vdali hlapci in dekle in se privadili njegovemu bolnemu pogledu. Družina je videla, da stoji ob Klemenovi strani Jernej, prvi gospodar v okolici, zato jo je prevzela slednjič vdanost in spoštovanje. Konjski hlapec je skrivaj vrnil konjsko opremo; pastir je jokaje priznal Jerneju in Škržatu, da je ukral pod streho veliko seneno plahto; deklam so dokazali, da so odnesle lonec masti in gnjat in da so stikale po gornjih omarah. Ali vsi so po možnosti vrnili, in Klemen jih je obdržal.
Pomladno gorsko solnce je Klemena nekako oživilo. V obraz se mu je vsesalo, v pljuča se mu je vlilo, da mu je bilo dostikrat, kakor bi imel v sebi polno hladečega olja.
Tako se je neko jutro sam nad seboj začudil. Kakor bi bil čudežen, je vzdignil roke, nagnil glavo v gozdno solnce in pil, pil zdravje, da je čutil v njem utrip novega življenja.
Kmalu potem sta z Jernejem obiskala Prelesnika, ki je stopal vse tiste dni kot stroj iz hiše na polje, s polja v gozd, iz gozda v hišo in ni več ogovarjal svoje žene. Postaral se je tisto pomlad za deset let, da je gledala iz njega še večja divjost. Skoro je tedaj Prelesnik odgovarjal obema: Da ne bo nikoli pozabil, kaj mu je naredila žena, da bo prodal vse razen hiše — katero bo pustil ženi zaradi Jerneja — in da bo odšel nazaj v Ameriko. Tam se bo spet zakopal v temo in udarjal in tolkel. In z vsakim udarcem bo za teden starejši. Z mislimi pa ve, da bo silil nazaj v Zavrte, kjer je bil bogatejši od največjega farmerja v Ameriki, kjer je imel svoj dom za najlepši liverštibl. Le toliko bo počakal, da žena vstane iz otroške postelje, da bo pogledal malemu v obraz in v oči. Bo videl, preden gre, čigav je.
Tak je bil Prelesnikov sklep, trd kot marmor. In ni več odgovarjal. Ob hiši so pa rdeče in toplo dišali naglji, kakor bi goreli plameni iz lončkov v oči in srca ...
Tam, kjer je Klemen postal, da spet vlovi mirno dihanje, se je gozd nekoliko zjasnil. Iz gozdnega kolovoza se je spuščala na desno mimo skal in goste trave pot, ki je padala v seneni laz, Studenčnik. Tam spodaj, kamor je solnce potapljalo vso svojo svetlobo in toploto, je izviral studenec z zdravilno vodo in padal mimo strme skale v tankih curkih, da je šumenje neprestano dramilo speče orjaške smreke. Nad skalo, nekoliko vstran za smrekami se je svetlikala poseka, sredi katere je stala gozdarjeva koča. Kolovoz je zavijal tja v velikem ovinku, gozdna pot je ta ovinek rezala kot vrvica na napetem loku.
{{prelom strani}}
Ko se je Klemen zazrl tja doli v laz, je videl kosce in grabljice. Na tisti tretjini laza, kjer se je še temačila senca, so kosci rezali in metali gosto, visoko in sočnato travo; po drugem lazu tja do studenca so dekleta obračala.
Klemen ni dobro vedel, kdo je vse tam spodaj, zakaj za to košnjo je že od nekdaj skrbel gozdar sam; le kosilo in južino so donašali iz Stranj.
Odločil se je in krenil po gozdni poti, da pogleda po lazu in po ljudeh. Ko je prišel na rob laza, kjer ga še ni nihče videl, je spoznal nekaj ljudi. Gozdarja je našel v senci blizu voza; ob njem je bila naslonjena puška. Med kosci je zapazil tudi Cvenka, nekaj fantov in deklet je bilo iz Stranj, drugi iz sosednjih vasi. Bilo jih je toliko, da je bil cel laz poln in živ. Dekleta so pela z visokimi glasovi, vmes je šumel plaz in zvenele so kose. Vse je šlo kakor val okrog laza, se vračalo v sredino, kakor bi iskalo izhoda, in se nato porazgubljalo po celem gozdu in tja pod solnce:
<center><poem>Troštale me bodo drobne ptičke,
troštale me bodo drobne ptičke,
troštale me bodo drobne ptičke,
ko boš ti na rajžo šel — —</poem></center>
{{prelom strani}}
| |||