Invalid Klemen: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 4:
| avtor = Tone Gaspari
| opombe=
| izdano = ''{{mp|delo|Gruda}}'' 3/1/2-
| vir = {{fc|dlib|HULTIRYT|s=3-8|1/2}}, {{fc|dlib|B8OT3MA7|s=3-7|3/4}}, {{fc|dlib|JO09IK4S|s=3-5|5}}, {{fc|dlib|LPJBH9KH|s=6-8|6}}, {{fc|dlib|KSEP83A2|s=3-8|7/8}}, {{fc|dlib|ZIY9FABW|s=3-5|9}}, {{fc|dlib|9GDTZGN3|s=3-5|10}}, {{fc|dlib|DE1ZSESP|s=3-7|11}},
| dovoljenje = dLib
| obdelano = 1
Vrstica 645 ⟶ 644:
troštale me bodo drobne ptičke,
ko boš ti na rajžo šel — —</poem></center>
{{prelom strani}}
==11.==
Klemen je med pesmijo stopil v laz. Gozdar je vstal ter mu šel naproti. S Klemenom sta se poznala še izza časa, ko je bil gozdar pred vojno orožnik. Kosci in grabljice so ga tudi videli; ali pesem se je glasila dalje in kose so zvenele, kakor bi prišel mednje delavec, ne gospodar.
Pozdravil je gozdarja: »Góri k tebi bova krenila. Zaradi hoste, ki je dogovorjena Jerneju.«
Tik zraven Cvenka sta postala. Klemen se je ogledal. Razkorakoma, kakor bi noge vgrezal v zemljo in jih spet vlekel iz nje, je Cvenk trdo rezal, da se je zdelo, da se upogiblje kosišče. Kosa je pela, vlažna trava je padala v red in močno dišala po gozdnih rožah.
Cvenk je prestal in obrnil koso. Pljunil je vstran, potegnil iz oselnika, ki je bil natlačen od trave, mokro oslo ter začel z njo brneti po sklepu. Pa se je ozrl h Klemenu In mu dejal kakor prijatelju: »Harmonika lepše poje, kajne!«
Klemen je rad odgovoril: »Lepše! — Pa je tebi lažje na koso!«
»O, kajpada! Takole od petih do zdaj. Prekleto je dolga pesem.« Z glavo je namignil čez laz. »Onele tam lahko popevajo, ko se igrajo.« Potem se je spomnil: »I, saj veš, kako je. Včasih si jo ti tudi.«
»Kdaj jo boste vrgli?« je zasukal Klemen besede.
Odgovoril je za Cvenka gozdar: »Do opoldne jo morajo. Popoldne bodo nakladali v Dragarjevih hlačah.« In ko sta se s Klemenom pomaknila, je gozdar, vihteč puško na ramo, ukazal: »Cvenk, opoldne stopiš v Stranje: en voz semle, en voz tja!«
Klemen je dodal: »Počakaj me! Pojdeva skupaj!«
Šla sta z gozdarjem dalje mimo grabljic. Za njima je prepevalo in daleč v gozdu je jokalo in nad smrekami je žalovalo:
{{prelom strani}}
<center><poem>... troštale me bodo žlahtne rožce,
troštale me bodo žlahtne rožce,
troštale me bodo žlahtne rožce —
ko boš ti na vojsko šel — —</poem></center>
Nad studencem sta se ustavila. Pomislil je Klemen za hip, da ga je tu sprejela pesem in ga spremila. Spomnil se je davnine; a pozabil jo je tudi ob tej pesmi. Videl je, da le gozd in polje še umeta o nekdanjosti; v vasi pa se mimo bajt vleče samo pokrito šušljanje in plazijo se okrog ogovorki.
Po lazu se je še ozrl ter se glasno začudil: »Velik je ta laz!«
»Velik in lep in nese!« je gozdar dodal, mencaje s palcem in kazalcem.
»Lep je zdaj, ker je delo in veselje v njem.« Spomnil se je Klemen svojega prvega pota z Jernejem h gozdarju, ko nista šla skozi laz in pod solncem, temveč v senci hladnih smrek. Kakor v sanjah je bolj sam sebi vcepljal: »Tukajle! Sredi gozda! Mir in zdravje! Pomaknila sta se navkreber na gozdni kolovoz. »Tu bi pozabil na žalostno Rusijo, pozabil bi vse hudo in izbrisal bi vse vsem ...«
Gozdar je tenko poslušal. »Kakor pridigar!« ga je v mislih osmešil. Ni mogel razumeti te žalosti: Kaj mu je vendar? Mlad je, bogat je zdaj, nobenih skrbi! Kaj javka? Zažvižga naj, puško čez ramo in hajd, tja okrog, povsod, kjer je zdaj njegovo! Rok mu ni treba mazati; samó z očmi naj dela in ukazuje!
Gozdar je to čudo v sebi iskal: Saj se je Klemen vendar vrnil iz Rusije, od taimi, odkoder se je še vsak pritepel domov kot črnogledec in razdvajač in netilec. Ta je pa v besedah kakor pridigar in miren kot svetnik! Hm, čudno!
Zato je tako nekako tudi pripomnil: »Ja, kaj boš krivo razmišljal! — Gospodar si! Sam svoj!«
»Nisem! Dokler me spremlja tale zajedavka —«. Segel je preko prsi.
Ustavila sta se za hip. Gozdar mu je pogledal v obraz in v oči: »Boljši si od zadnjič. Lica so ti že okrogla in kašlja ni več!«
Klemen je dvignil ramena: »Mogoče res!« A v sebi se je takrat prvič tako vzveselil, kot bi se v njem užgala sama ob sebi davna luč.
Začul je udarce klepa iz laza. Stekel bi tja, izpulil koso klepaču ter se postavil vstran Cvenka: »Hajd, Cvenk, kdo bo prej pet redi!« S koso bi zaplesal, da bi se zagrizla v drsajočih lokih v trepetajoče bilje; neprestano bi zamahoval. Slekel bi suknjič, klobuk vrgel tja k preski, razgalil bi prsi, zavihal rokave ... solnce bi zapeklo ... travo bi v kupih izpodnašalo ... In nazadnje bi se okrenil ter se ozrl za {{prelom strani}} Cvenkom, ki bi zijal in se čudil. Dekleta bi presenečena onemela. Tja bi se nato mednje ozrl: »Spet sem Klemenov Klemen, dekleta! Ti, Pepca, ti boš moja! Z menoj pojdeš še nocoj; ob polni luni bo v izbi najin večer. Rože umirajo, midva bova živela!« Vse roke bi se iztegnile po njem: »Glej, ti nisi Klemen invalid! Saj nisi bil v Rusiji; naš si! Izbiraj med nami! Fant si, ki ga ni v fari ...« In vzel bi harmoniko — —
— tedaj se je Klemen zbudil iz svojega poveličanja. Harmonika ga je zavedla spet v trpka ujetniška leta. Tisti žalostni, bolni napev, ki ga je z boleznijo s seboj prinesel, tisti napev ga je spet pretresel v trpljenju: ... mat rodnája, Volga, ruskajá reká ... Ta reka mu je zdravje izpila, tisto zdravje, ki ga zdaj čuti tu nekje v tem gozdu, ob tem lazu. A srce — to ve — je prinesel edino on toplejše, čistejše in polno neke bridke lepote do vsega ...
Spustila sta se preko nizkega obronka in že sta obstala sredi male jase pred kočo. Svoj čas so tam nočevali graničarji; ko se je pa meja zavlekla daleč naprej, je Čenčar to za majhen denar odkupil in nekoliko prezidal in obmetal. Gozdar — vpokojeni orožnik — je pritesal hlev in drvarnico. Tako je nastala tu sredi gozda majhna domačija.
Zdaj je Klemen tisto Čenčarevino, ki se mu je v začetku zagnusila, blagoslavljal; zakaj zdela se mu je kakor božji dar.
Molče sta stopila skozi kuhinjo v izbo.
Žejna sta bila oba. Po stari svoji navadi je gozdar snel z omare zelenko brinjevca in ponudil kozarček Klemen. Ker ga je ta odklonil, ga je zvrnil gozdar sam, češ, samo kozarček tudi Klemenu ne bi škodil. Potem je odšel v kuhinjo in se je kmalu vrnil. »Žena je šla včeraj v mesto k študentu, ki je nekaj bolehen, dekla pa na gmajno. Bom jaz za gospodinjo.«
Postavil je pred Klemena krožnik z belim kruhom in košarico rdečih jagod. »No, naj bo, kakor hoče, zdaj sem spet z njo; z ženo, mislim. Zadovoljno je počakal nekoliko, ko je sedel. »Kar je Čenčar umrl, mislim. Saj me razumeš! Drugače ni bil slab človek.«
Klemenu je bilo težko odgovoriti, ker se je delal, kakor da nič ne ve. Potipal je samó — ko je vzel jagode — v gozdarjev obraz: »Tele je najbrž žena nabrala?«
»Te je dekla. Prej jih je zmerom Čenčar nosil.« Zamahnil je gozdar z roko, kakor bi odpodil vso bližnjo prošlost. Kmalu se mu je obraz razjasnil, ko se je zagledal skozi okno tja čez zeleno gmajno v gozd.
Mimo okna je hušknilo, in kakor bi treščilo, je skočil v izbo deček ter se vrgel s komolci in s kodrasto glavico v gozdarjevo naročje. {{prelom strani}} Ko ga je gozdar smeje pogladil, je deček zvedavo divignil oči v Klemena. Modri in nedolžni pogled je Klemen vzel vase in ga je pil, pil in živel hipno srečen z njim. Zato je segel z roko čez mizo in v dečkove lase: »Cel koštrunček!«
»In poreden še bolj.« Gozdar je ljubeznivo zrl v sinka.
»Te bom pa s seboj vzel, le čakaj!« je kakor zagrozil Klemen.
Deček je dvignil glavico, pogledal vprašujoče očeta in nato kakor jezno odgovoril: »Me ne boš ne!« Sprožil je kazalček čez rob mize ter z njim pokončno zanihal, zroč postrani v Klemena.
Klemenu se je deček izredno priljubil. Ni se ga mogel nagledati. Gozdarju je pohvalil: »Takega, viš, bi rad imel; četudi še hujšega guncveta!«
»V gozdu je zrasel; kaj hočeš.«
Zunaj je zameketala koza. Mali se je sprožil skozi vrata, da je udaril z njimi, in že je bil spet zunaj na gmajni. Kričal je nekaj z visokim glasom, da je bolelo v ušesih.
Gozdar je malo počakal. Namignil je nato skozi okno: »Da ga nimam, bi pustil vse. On me je obdržal tej koči in tudi ženi. Kaj bi prikrival!« Sunil je z rameni, se naslonil naprej na mizo ter poudaril Klemenu: »Mogoče boš tudi ti kdaj poskusil, da je res tako.«
»Jaz?« je Klemen podvomil in skušal uganiti. »Tak nikoli!«
»Narobe! Ti rabiš ženske roke kot kruha. Ja, ja! Nič me ne glej!« Prepričevalno je dodal: »Če taka roka ne zagrabi imamo, je tolažba in razvedrilo.« Gozdar je pokimaval. »Le verjemi mi!«
»No, ne rečem. Dom bi ji mogoče lahko dal.« Premislil je. »Kako pa vse drugo? Radost?«
»Ti, Klemen, živiš bolj betežen, kot si v resnici. Sem že dejal.«
»Ko bi imel tvoje zdravje —.« Jagode so zadišale v Klemenovih rokah. »Povedal sem ti, kako govore zdravniki.«
»Poglej, mioj zdravnik je gozd. In zdaj po Čenčarjevi smrti tudi tale koča: moj dom.« Iztegnil je roko skoraj do Klemena. »Pri tebi bo tudi tako, boš videl!«
»Ko bi bilo res —«, je Klemenu ušlo kakor odmev.
Gozdar je vstal. »Počasi pojdeva ogledovat Jernejeve smreke. Prav počasi. Zato morava kar iti. Po ovinkih prideva spet v laz do Cvenka. Ali ne?«
»Le!« se je vzdignil tudi Klemen.
»Nekaj časa boš polagoma pohajal po tem gozdnem solncu in kar nenadoma se boš izlizal.« Gozdar je Klemena potrepljal po rami, gredoč iz koče. Nato je zaklical za vogalom proti gmajni: »Liza, pridem kasno h kosilu!«
{{prelom strani}}
Zacepetalo je spet. Mali je prisopihal ter skočil na očeta, ki ga je v loku dvignil visoko nad glavo. Tako ga je za trenutek obdržal z iztegnjenimi, napetimi laktmi.
Klemen je čakal že pod smrekami v senci, oče in sinko sta stala višje vsa v solncu in smehu in dobri volji. Že dolgo, dolgo ni bilo očetu tako blago v notranjosti.
Ko je postavil sinka na tla, ga je cvrknil mimo ušes: »Priden, veš!« Pokazal je proti Klemenu. »Da te ne bo zares vzel.«
Sinko je zaskočil majhno groblje ter od tam zakričal na vse grlo za odhajajočima: »Ne boš me vzel! Ne boš me ne!«
Še enkrat se je Klemen okrenil: »Te bom pa kupil!«
»jaa! Figco! — Figco, figco!«
Odmevalo je po celem gozdu za onima dvema, ki sta se oba otroško smehljala.
Ta smeh je bil nov klic za Klemena: misel in volja in sklep za dom in družino.
Hipoma je ves ozdravel. Zdelo se mu je, da se vrača kot nekdanji stranjski fant skozi lepo Čenčarevino domov ...
{{prelom strani}}
| |||