Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 64:
Ampak kolika slast je kopel, če si se paril in pražil šestnajst ur. V vse znojnice ti je prodrlo blato dima in saj. Kakšna slast — samo če bi ljudje tako močno ne štedili z vodo.
Ko smo osveženi, nam takoj sije solnce prijetneje in znosneje. Napotimo se pod Arco del Sempione po širokih cestah, svetli in podjetni. Zrak je prijetno mehak, ne preveč okužen z bencinom. Čim bolj prodiramo proti centrumu, tem bolj se nam nudi slika velemesta. Rdeči avtomobili drčé, vreščé, električne zvoné, množica narašča, domačini, Angleži, Američani, bogate izložbe, bari, kavarne, palače. To ni več Italija, to je Evropa. Presnažno in prečisto je to mesto — skoro nikjer ne vidiš razobešenega perila z oken —
Presenetljiv je pogled na Duomo. Če ga pogledaš od daleč, se ti zazdi kakor zračen kolos, spleten iz samih čipk. Njegov beli marmor je čist in brezmadežen. Tako mora biti popotniku v Sahari, kadar se mu pribaji pred dušo fata morgana ... Tako je, če ga gledaš od daleč, izločenega iz vsega. Ko pa prideš bliže, te zbode v oči neprijetna neskladnost, neskladnost z okolico, bahaško izzivajoča s svojimi preobširnimi dimenzijami. In ko stopiš v cerkev, v to ogromno polmračno grobnico z velikanskimi gotskimi okni in nebotičnimi stebri, se zrušiš vase. Črv si, o človek, a tu še črv nisi: drobec si in prah. Ne razumem katolikov, da je mogoče zbrano častiti Boga v takih monstroznih somračnih katakombah. V naših priprostih cerkvicah po solnčnih gričih biva solnčen Bog ...
| |||