Novo življenje (Josip Kostanjevec): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 218:
==IV.==
Drugega dne na vse zgodaj je ropotal voziček po rebri navzgor proti Gribljam. Na tem vozičku je sedel France, sin starega skopuha iz okolice. Vozil je hitro, da se je penil vranec, vprežen v njegov voz. Na koncu vasi v gostilni je ustavil ter izpregel.
»Katera je hiša Damjanova?« je vprašal gostilničarja, ki je pravkar stopil na prag.
»Damjanova? Kaj pa hočeš tam?«
»To je moja stvar, krčmar. Kadar vprašam jaz, France Lokvar, imajo drugi samo odgovarjati.«
»Tako, tako. No, da ti je komaj zrastel puh pod nosom, vidim, in da odgovarjaš, kakor bi se ti še cedilo mleko od podbradka, slišim. Ker pa ne veš ti, po kaj in čemu si prišel, ti hočem povedati jaz. Glej, zacedile so se ti sline po Damjanovem posestvu, ker ti ga je stari tvoj tako lepo opisai. Stari bi se te rad iznebil in poslal sem k nam v našo vas. A nas je dovolj domačinov in ako bi bil jaz Jakob Damjanov, kakor sem živ, vidiš, ne bi nikdar oral njegovih njiv in kosil njegovih travnikov France Lokvar, čeprav je tako vljuden človek kot si ti.«
Gostilničar se je obrnil in izginil zopet v veži. Niti ozrl se ni več na Franceta, ki je stal pred hišo, kakor bi bilo treščilo vanj. Da bi se njemu upal kdo kaj takšnega povedati v brk, se mu še ni zgodilo. Stopil je za gostilničarjem v hišo ter vprašal, ako bi se dobilo kaj jesti. Gostilničar je samo poklical deklo ter rekel:
{{prelom strani}}
»Mica, postrezi temu gospodu!«
Besedo »gospodu« je poudaril tako zaničljivo, da je Franceta zaskelelo. A pogoltnil jo je in ni rekel ničesar. Gostilničar pa je izginil in se ni več prikazal ...
Ko se je okrepčal, je stopal France proti Damjanovi hiši. Pokazala mu jo je bila dekla od daleč. France je bil sicer vedno brezobziren, razvajen in trmast, a danes mu je bilo vendar nekam tesno pri srcu, nekoliko morda od razburjenosti, da bo videl svoje bodoče posestvo, kamor bo pripeljal gospodinjo, ki si jo je izbral tam v Dolu, nekoliko pa so ga poparile besede gostilničarjeve in zapustile neprijetno sled.
Ko je stopil pred hišo, je videl, da so vrata samo priprta. Odprl jih je na stežaj ter pogledal v vežo. Tam je bilo vse tiho. Stopal je dalje, odpiral in zapiral vrata, a nikjer ni bilo žive duše. Povsod pa je bilo vse razmetano in vladal je največji nered. A to ga ni motilo v sodbi. Ko je vse pregledal, je pokimal zadovoljno z glavo, kakor zadnjič njegov oče in obraz se mu je zasvetil. V duhu je že videl, kako se bodo v kratkem spremenile te sobe, ko jih bodo na novo preslikali, kakšne bodo, ko se bo svetila v njih nova, v mestu nakupljena oprava. In sijalo bo solnce skozi okna in njegovi žarki se bodo polnoštevilno usipali po stenah in opravi ter razgrevali in pregnali to neprijetno vlago, ki se je zdaj šopirila po teh prostorih. Vse bo pa skrbno urejevala skrbna roka bodoče gospodinje.
Skoro se je bil tako zasanjal, da ni slišal trde
»Kdo si in kaj iščeš v moji hiši?« je vprašal počasi in skoro plašno.
»Prav, da prihajaš,« je odgovoril oni. »Jaz sem France Lokvar in si ogledujem tvojo hišo, ki bo menda v kratkem moja. Videl sem že vse, sedaj bi pa rad pogledal še drugo posestvo. Pelji me okoli, ako hočeš.«
Jakoba niso te besede prav nič presenetile in
»Pojdi z menoj,« je dejal in stopil iz veže.
In vodil ga je od kosa do kosa ter mu razkazoval, kakor da bi ne bilo njegovega prav nič več. Videlo se je, kakor bi mu ne bilo prav nič hudo pri tem opravilu. Stopal {{prelom strani}} je leno, komaj se je zavedal, kaj se godi okoli njega in čemu je prišel naenkrat k njemu človek, ki ga ni videl nikoli prej in ki hoče sedaj vzeti vse, kar bi lahko bilo njegovo.
»Moj oče hoče te dni vložiti tožbo, ako ne plačaš vsega zneska in obresti,« je dejal France, ko sta stopala gori v vinograd.
Jakob ni odgovoril ničesar. A tedaj se je oglasil izza zidu krepak glas:
»Jakob, kaj sem ti pravil včeraj? Ali so ti že odsekali roki? Dvigni jih, začutil boš v njih še toplo kri in takšno, kot je bila nekdaj, ko je še solnce sijalo na tvoj vinograd in na tvojo hišo. Skloni se kvišku in dvigni glavo! Videl boš, da še rode drevesa, da je še napolnjeno trsje z grozdjem, da te še vabi mati zemlja raz tvojih njiv in travnikov ter ti obljublja pomoči in podpore. Jakob, oživi zopet k novemu življenju, in lepše bode kot pa je bilo nekdaj!«
Stari Jekovec je to govoril in je počasi odhajal nazaj doli v vas.
Tačas se je res nekaj zgenilo v Jakobu. Vzpluli so za hipec v njem spomini na nekdanje čase, prikazala se je pred njegovimi očmi ona lepa doba, ki jo je zlatilo in sladilo neprestano delo, doba, ko se mu niti sanjalo ni, da bodo kdaj upadle njegove roke in izgubilo pogum njegovo srce. Za hipec se je zjasnilo pred njegovimi očmi, da je videl čisto in prozorno.
Res je dvignil roke, a ko je zagledal zopet pred seboj Franceta, na katerega je bil v prvem hipu pozabil, so mu naenkrat zopet upadle. Oklenila se ga je hipoma zopet z železnimi kleščami ona malodušnost, izginila je sled Jekovčevih besed, da je vzdihnil obupno ter padel v tem obupu na zemljo.
A zasmilil se je tedaj materi zemlji, zasmilil zaradi prejšnjih dni, ko jo je še spoštoval in ljubil s prvo in veliko svojo ljubeznijo. Izvabila je zaradi tega po dolgem času zopet prve solze iz njegovih oči, solze, ki jih že toliko časa ni več poznalo Jakobovo oko. Lile so z nevzdržljivo silo in olajšale tesne prsi.
Ko se je dvignil, je bil kakor prerojen in dozorel je v njem trden sklep, da ne bodo zaman Jekovčeve besede.
{{prelom strani}}
==V.==
Že dolgo niso ljudje pomnili takšne jeseni kot je bila tistega leta. Jablane so se upogibale vsenaokoli Gribelj pod veliko težo zlatorumenega sadja, da so se dotikale veje skoro tal. Hruške, ki jim je začelo rumeneti listje, niso hotele zaostati za jablanami in so ponujale svoj podolgasti sad vsakemu, ki je hodil mimo. Češplje in breskve so bile polne in vinski trs se je bahal s svojimi živimi jagodami po gribljanskih vinogradih. A vreme je bilo toplo in suho, da so ljudje lahko in brez težave spravili te lepe pridelke ter jih ohranili sveže in sočne, kakor so rastli prej po brežinah in holmih. Vse je bilo živo zunaj, vse je delalo in hitelo. Brez skrbi so gledali ta čas ljudje v bodočnost ter pričakovali zime, ki je bila sicer v teh krajih huda in kruta kakor malokje.
Šola v Gribljah je bila tistikrat dozidana. Visoko in lepo poslopje se je belilo izza drevja že od daleč in gledalo ponosno po okolici. Neke nedelje zjutraj se je pa zbrala vsa gribljanska okolica pred njim. Od bližnje župnije je prišel gospod župnik, ki je imel ta dan blagosloviti novo šolsko poslopje. Sprejel ga je vljudno novi učitelj, ki je bil dospel v Griblje že pred nekoliko dnevi. Vsem Gribljanom se je smejalo srce v prsih, ko so ogledovali z zastavami, z venci in drugim zelenjem okrašeno poslopje. Vse je bilo živo po hodnikih in sobah, živo po učiteljevem stanovanju. Vsak je hotel biti bliže, da bi pač videl vse, kaj in kako se bo vršilo. Toda vsi niso mogli v sobo, kjer je bilo vse pripravljeno za slavnost, dasi je bila soba velika in celo največja v šoli. A v njih čast je treba priznati, da so se pri vsem tem vedli mirno in dostojno, zakaj spoznali so vsi slovesnost tega dneva in tega opravila.
Z lepim, ta imenitni dan za gribljansko občino proslavljajočim nagovorom gospoda župnika in gospoda učitelja se je končalo opravilo približno opoldne. Toda še popoldne se je poznalo po vasi, da se je danes vršilo nekaj posebnega, zakaj povsod so stale gruče pomenkujočih se vaščanov. Še le pod noč se je vse umirilo, a prihodnje jutro je pozdravilo vaščane pri njih navadnem pridnem delu, med tem ko so otroci radostno stopali prvikrat k pouku, ki se je imel vršiti v njih lepem, novem šolskem poslopju.
Gribljani so kmalu spoznali, da so dobili s svojim prvim učiteljem resnega in delavnega moža, ki je vreden {{prelom strani}} njih zaupanja in spoštovanja. Ni se zadovoljil samo s tem, da je izpolnjeval vestno svoje dolžnosti v šoli, njegov delokrog se je razširil tudi na zunaj, zlasti na umno gospodarstvo in kmetijstvo, zakaj vedel je, da samo z njim raste roko v roki ljudsko blagostanje. Ni poteklo še mnogo vode v potoku pod gribljanskim klancem, ko je poznal učitelj Ivan Tratar že vsakega kmeta v Gribljah in okolici. Poznal je natančno njegove razmere, bolj kot kmet sam; vse je videl, vse je vedel. Kmetje so se čudili, ko so to videli, zakaj njih navada ni bila, da bi bili preveč zaupali človeku v gosposki suknji, zlasti kar se tiče kmetije.
Tako se je kmalu seznanil tudi s starim Jekovcem. Presedela sta marsikatero uro pred njegovo hišo ali pa na klopi pred šolo tako-le proti večeru, ko se je nagibal dan in je lezlo solnce za hribe ter so se začele vlačiti temne sence po jarkih in dolih. Stari Jekovec je vedel in znal mnogo, zakaj bral je mnogo že v svojih mladih letih, a tudi sedaj ni počival, ko je starost zarisala ostre sledove na njegov obraz. Njegovo geslo je bilo: človek se mora učiti, dokler živi!
Tako so sestanki med tema dvema možema polagoma rodili vse one občekoristne naprave, ki so se pozneje pojavile v Gribljah in okolici, da so Gribljani po pravici zasloveli daleč naokoli kot ljudje, ki jim je pri srcu vsak napredek. Samo nekaj mož je treba, samo nekaj mislečih glav in delavnih rok, pa se spravi v pravi tir še tako težka zadeva; ljudje se vdajo in pristopajo k novemu podjetju drug za drugim in dan za dnem.
In Jekovec je tudi bil, ki je nekega dne opozoril Tratarja na Jakoba Damjana in njegove žalostne razmere. Opisal in narisal je Jakoba Damjana s tako ljubeznijo, da je Tratarja moral vneti prvi hip za svojega varovanca.
»Veliko dobro delo boste storili, gospod učitelj, ako se vam posreči, da ga rešite,« je pristavil Jekovec.
Tratar se je napravil takoj drugi dan popoldne do Jakoba. Ni hotel zamuditi niti trenotka, zakaj spoznal je bil že davno, kako je navadno v življenju vse zavisno od ugodnega hipa, ki ga človek vjame. Ko je stopil v hišo, je našel Jakoba pri delu. V veliki pritlični sobi je izbiral jabolka; vsako vrsto je stavil posebej na nalašč zato pripravljene police. Lepo sadje je bilo to, razveseliti se ga je moralo sleherno oko. Začudil se je Tratar, ko je videl, kako je Jakob vtopljen v to delo, kako hitro in z veščo {{prelom strani}} roko izbira posamezne vrste. Začudil se je sploh, da ga je videl delati, ko mu je Jekovec pravil, kako malomaren in delomrzen je postal. Uvidel je Tratar takoj, da je prišel danes sem gori ob pravem času, da je zares vjel pravi trenotek ...
Odkar je Jakob jokal čez toliko časa prve solze, se je zopet zasvetilo v njegovi duši, tako kakor se zopet pokaže jasno nebo, ko se je izsula ploha iz polnih in težkih oblakov. Ni sicer še bilo popolnoma v redu, po toliko brezposelnih in mrtvih dneh se ne da oživeti hipoma k polnemu življenju; a dovolj je bilo za prvič, da je vstal, da se je zavedel. Toda o tej izpremembi ni vedel nihče, niti stari Jekovec, ki je imel vedno in povsod skrbno oko za Jakoba. Kakor bi ga bilo sram, da je začel novo življenje, kakor bi se bal, da se bodo začeli sosedje norčevati iz njega, je svoja dela opravljal skrivaj. Najprej se je lotil, da je spravil v red notranjščino svoje hiše. Začel je s kuhinjo in kletjo, odtod je šel po sobah in nazadnje je osnažil vežo. Preden je minilo teden dni, je bilo tod po teh prostorih vse drugače kot prej. Ko je še potem odprl okna in jih pustil odprta nekaj dni, da so močni solnčni žarki prosto plesali po sobah in drugod, tedaj so lahko dihale prsi, tedaj je vselej stopil z veselim srcem notri.
Kakor pa se je delal red povsod in vidno, tako je z vsakim dnem lezel večji up v Jakobovo dušo, tako je zopet postajal močnejši sam. Ko je bilo urejeno vse po hiši, je bilo treba začeti zunaj. Komaj je čakalo sadje na drevju, da se obere, že je začelo samo cepati z dreves. Dasi so bila njegova drevesa zanemarjena, vendar so bila Jakobu še hvaležna zaradi prejšnjih let in so mu rodila rada in mnogo. A Jakob je letos porabil nočni čas, lepe mesečne noči, da je obral sadje. Ko so njegovi sosedje počivali, je nosil in spravljal polne vreče v veliko sobo in nihče ni zapazil njegovega dela. Tako je skrival in se ni upal na dan ...
Tratar se je tačas z zadovoljstvom ozrl po hiši. S svojim bistrim očesom je takoj pregledal vse in uganil, kaj se je tukaj godilo v zadnjem času. Predstavil se je Jakobu ter dejal:
»Oprosti mi, mladi mož, da se te drznem nadlegovati v tvoji hiši. Prišel sem po neki posebni poti, toda kakor vidim, mi bo ta pot popolnoma lahka, saj se je tukaj izvršila v kratkem času izprememba, kakoršne gotovo ni pričakoval tvoj varih Jekovec.«
{{prelom strani}}
Jakob je zardel ter ponudil Tratarju stol. Tratar pa je nadaljeval:
»Že iz tega, kar sem ti rekel, lahko razvidiš, da mi je Jekovec popolnoma obrazložil tvoje razmere. Samo to mi še povej, ako ti je prav, kako daleč je sedaj tvoja zadeva z Lokvarjem.«
»Tu se ne da nič več rešiti,« je odgovoril Jakob. »V štirinajstih dneh bo vse prodano. Da bi mi le še toliko ostalo, da bi šel na Nemško ali v Ameriko ter tam začel delati. Prodal bom sadje, prodal vino, tega mi ne morejo vzeti, potem se pa odpravim. Morda se vam čudno zdi, da sem tako pospravil po hiši za druge. Toda nočem tega imena, da sem komu nalašč pustil vse v neredu ali da sem mu celo kaj nalašč poškodoval. Sam ne vem, kaj mi je bilo te dolge mesece, kaj je bilo v mojih žilah, da se nisem mogel geniti, da so tako odrevenele moje roke in niso mogli misliti moji možgani. Bolan sem bil, hudo bolan, a čutil nisem nobene bolečine na svojem telesu. Samo srce me je včasih tako hudo bolelo, da so bili brez miru moji dnevi in brez spanja moje noči. Hvala Bogu, sedaj je odleglo in sedaj se čudim, da je moglo kedaj biti takšno moje življenje. Ne bojim se bodočnosti, dasi ne pričakujem od nje nič dobrega.«
Umolknil je ter se zamislil. Videti je bilo, da mu je hudo. Tratar ga je nekoliko časa opazoval molče in ugoden je bil vtisk, ki ga je Jakob napravil nanj.
»Tudi jaz pravim: hvala Bogu, Jakob, da si se zbudil. In ker si se zbudil, se ti ni treba bati ničesar. Štirinajst dni, to je še dolga doba, ki se da v njej popraviti in napraviti še marsikaj. Govoril bom zopet s starim Jekovcem in potem ti povem, kaj sva sklenila. Niti roke ne zahtevam od tebe, da boš ostal močan in mož, ker te vidim in poznam natančno, dasi te vidim prvič v svojem življenju. Dokler ne pridem zopet k tebi, delaj dalje, kakor bi imel večno živeti, in ne brigaj se za nič drugega. Prepričan bodi, da boš še samostojen gospodar na tem lepem posestvu in da bo še tukaj sijalo lepo solnce tebi in tvojim, ki pridejo za teboj! Torej, Bog s teboj, v kratkem se vidimo!«
Tistega dne je bilo po tolikem času prvič, da so videli ljudje Jakoba, kako je proti večeru stopal po vinogradu od trsa do trsa ter zopet ogledoval lepe nasade z veseljem in ljubeznijo. Potegnila je večerna sapa po listju, ki se je zdramilo in vse hkratu zašumelo, ter tako zopet veselo {{prelom strani}} pozdravilo nekdanjega gospodarja, ki se je vendar po dolgi dobi zopet povrnil z daljnjega pota, iz nepoznane temne tujine.
Drugo jutro je začel trgati, dobil je še nekaj pomagačev, in veselo je bilo življenje v vinogradu do poznega večera ...
==VI.==
Tratar in Jekovec sta tiste dni češče posedala skupaj. Pozno v noč je navadno še gorela luč v učiteljevi sobi, a ko so se vrata šolskega poslopja potem odprla, je bil vedno Jekovec tisti, ki jih je prestopil ter se odpravljal domov. Pisal je učitelj in računal, popisani in s številkami napolnjeni listi so ležali na mizi, a pregledoval in z zanimanjem jih je motril Jekovec ter prikimaval z glavo. Velike naočnike si je zadovoljno popravljal na nekoliko zakrivljenem nosu, zakaj brez njih ni več videl. Ako je pri tem videl, da bi bilo mogoče bolje, ako bi se napravilo drugače, je to vselej omenil učitelju in preudarila sta skupaj ter ukrenila, da se je popravilo. K tem svojim shodom sta počasi pritegnila še nekaj drugih veljavnih in izkušenih mož, ki sta si jih vedela pridobiti s svojim nastopom in z nepobitnimi dokazili, kako koristno za vso okolico bo to novo podjetje.
In tako je nekega dne zašumelo po vasi in drugod, da se je v Gribljah ustanovila toliko potrebna okrajna posojilnica. Nastanila se je začasno v šolskem poslopju ter takoj začela poslovati, zakaj pravila so bila potrjena že prej. Za predsednika je bil enoglasno izvoljen stari Jekovec, za tajnika pa učitelj Tratar. Zopet je bil v Gribljah slovesen dan in ni ga bilo skoro kmeta, ki se ne bi veselil te nove naprave, dasi morda še ni vsak spoznal, kako dalekosežnega pomena da je ...
Tedaj sta se pa tistega večera nenadoma zglasila gori pri Damjanovem Jakobu Jekovec in Tratar. Ko sta stopila v vežo in ju je zaslišal Jakob, jima je stopil z lučjo v roki nasproti.
»A, vidva sta!« se je razveselil, ko ju je zagledal. »Stopita, prosim, za menoj v sobo! Pravkar sem bral iz neke stare knjige, ki sem jo zadnjič našel v nekdanji očetovi omari. Tako čudovito lepa je ta povest, da kar nisem mogel odložiti knjige, dasi imam nocoj še precej dela.«
»Tako je prav, Jakob! Delo in potem razvedrilo — in za razvedrilom zopet delo, tako mora biti! — Toda za {{prelom strani}} danes boš že še nekoliko odložil svoje delo, zakaj prišla sva k tebi po nujnih opravilih,« je dejal Jekovec.
Tratar pa je pristavil:
»Kakor veš, sem ti zadnjič rekel, da delaj dalje in bodi brez skrbi, ker se bo vse dobro izteklo. Danes sem tukaj, oziroma sva oba z Jekovcem tukaj, da izpolniva, kar sva ti obljubila. Glej, uredila sva sedaj vse. Ustanovljena je posojilnica, iz nje boš dobil toliko, da lahko popolnoma poplačaš Lokvarja na glavnici in na obrestih. Ker pa je posestvo s tem prezadolženo in po pravilih ne smemo dati toliko, a ker te poznamo, da boš moško in vestno izpolnil svojo besedo, ki nama jo boš dal, sva ti tudi že dobila potrebnega poroka. Tvoj porok bo gostilničar Dobravec, ki je vsega spoštovanja vreden mož in dober posestnik. Ko sva ga naprosila namesto tebe, se je od srca nasmejal in je bil takoj zadovoljen, zakaj razžalil ga je bil nekdaj tvojega nasprotnika sin France. Toda to naj bo kakor hoče. Plačeval boš samo po štiri in pol odstotka obresti in od glavnice, kolikor boš zmogel. Ali si zadovoljen?«
Jakob ni vedel, ali je resnica ali se mu samo sanja. Nikdar se ni nadejal, da bi se dala njegova nesreča popraviti tako zlahka in zlepa. Bil je tako ginjen, da ni vedel, kaj naj bi odgovoril. Molče je podal roko obema in jima stisnil desnici.
»No, prav, zdaj sva zadovoljna s teboj,« je dejal Jekovec. »Zglasi se jutri popoldne okoli pete ure v šoli in vse bo v redu!«
Tudi sedaj ni vedel Jakob, kaj naj bi odgovoril.
Tako se je bilo tistega večera dovršilo popolnoma na tihem veliko in lepo dejanje, vredno samo velikih in lepih duš, dejanje, čegar sled se bo poznala še v poznih rodovih na lepem posestvu Damjanovem ...
Drugega dne je vstal Jakob zelo zgodaj z lahkim srcem. Zazdelo se mu je, da danes še vse lepše sijejo žarki jesenskega solnca, da sijejo nalašč zaradi njega in da ne bodo zašli nikoli. In kakor še nikdar prej, je ležala pred njegovimi očmi vsa njegova prošlost, jasno in čisto je videl vse svoje nekdanje življenje. A hipoma je osupnil: v tem nekdanjem življenju se je bilo nekdaj pojavilo nekaj, {{prelom strani}} kar mu je sedaj stopilo nenadoma in z vso silo pred oči. Spomnil se je tačas onega pomladnega dne, ko se je vračal proti večeru utrujen z njive proti domu. Slavci so peli v grmovju ob potoku večno lepo sladko-otožno pesem, ki mora omečiti najtrše srce, rahla sapa je božala in zibala obpotno cvetje in tihi mrak se je spuščal polagoma navzdol ter zavijal v svoje temnosive peroti dol in breg. Tedaj, ko je stopal tako zamišljen, ko je bilo vtopljeno v sladke sanje njegovo srce, ko je plul njegov duh v nevidnih višavah, tedaj je bil začul za seboj rahle, komaj slišne stopinje. In nežen glas ga je ogovoril:
»Jakob, počakaj malce! Ali nočeš, da bi šla skupaj?«
Ustavila se mu je noga in šla sta skupaj, on in Dobravčeva Marica. Kaj sta se menila med potjo, je pozabil. A dobro še pomni danes, da mu je bilo tako čudno, tako lepo v mislih, ko se je poslovil od nje in mu je rekla, stisnivši mu desnico: »Ali se še kdaj vidiva, Jakob?«
Dolgo časa je poteklo od tistikrat, videla sta se le poredkoma, in še to samo od daleč. V zadnjem času pa se ni Jakob nikdar več spomnil na njo do današnjega dne. Danes pa, ko je bilo tako lahko njegovo srce, danes je hipoma zagledal Marico, kako se vrti v kuhinji ob njegovem ognjišču, videl jo je, kako stopa in pospravlja po sobah in zaslišal je njen glas, ko ga je ogovorila: »Jakob, kaj bomo pa delali danes? Katero delo je najnujnejše? Odloči ti, ki si gospodar!«
Zasvetile so se oči Jakobu in hvaležen je bil
Jakob je hotel uprav oditi po svojih opravilih, ko je hipoma zagledal pred seboj Franceta Lokvarja. A še nekdo je bil z njim: njegova nevesta. Bila je to majhna, debela ženska z drobnimi in vedno mežikajočimi očmi. A ves njen nastop je kazal, da se zaveda svoje petičnosti.
»Saj mi dovoliš, Jakob, da pokažem svoji nevesti hišo in drugo,« je dejal France še precej vljudno, a prezirljivo. »Jutri bo tako in tako že moja. Seveda te s tem nočem žaliti!«
Nevesta je pogledala Jakoba od strani in ni
»Pojdita z menoj, razkažem vama vse!«
{{prelom strani}}
Mirno in dostojno ju je vodil po vseh kotih svoje hiše in razkazal jima je vse. Onadva sta stopala za njim ter delala opazke, ki bi bile sicer dele hudo vsakemu drugemu, a Jakob jih je preslišal ter si mislil svoje. Vse sta pregledala, kakor je nekdaj pregledal stari Lokvar in za njim njegov sin. In tudi danes sta bila zadovoljna oba. »Kakor nalašč je vse posnažil danes in s tem mnogo pripomogel moji stvari,« si je mislil France in je ponosno stopal zraven svoje neveste.
»Vidiš, to je lepa soba,« je dejal. »To bo spalnica, a v oni zraven boš lahko delala, kakor te bo veselilo.«
Jakob je vedno molče stopal poleg njiju. France pa mu je pri slovesu rekel hinavsko:
»Škoda, da ne moreš sam obdržati tega posestva. Toda vesel ga bodeš vendar, kadar ga boš videl, zakaj jaz ga bom imel v redu, kakor nihče drugi. Saj človek se veseli tudi tuje reči, ako je lepa.«
Izginila sta in šla doli proti krčmi. Ko je France napregel voz in hotel pognati, je nenadoma stopil na
»No, pa le poženi v imenu božjem, saj mislim, da se tukaj ne vidimo tako kmalu več ali pa nikdar, ako Bog hoče!«
Ni mogel dolgo pozabiti prvega nastopa Francetovega, zato mu je govoril tako. France si ni mogel razlagati teh besed, zato je molčal in pognal. Zdrdral je voz po klancu navzdol in izginil v dolu za ovinkom. In res je potem preteklo mnogo let, preden se je France zopet prikazal v Gribljah ...
Jakob je še tisti večer podpisal zadolžnico in podpisal jo je zraven tudi gostilničar Dobravec. Odšteli so mu tudi takoj denar, dasi še ni bil dolg vknjižen. Možje so si segli potem molče v roke, in tako je storila nova posojilnica tistega dne prvo svoje dobro in človekoljubno delo.
==VII.==
Na drugi dan ob deseti uri zjutraj je bila napovedana
| |||