Pija pl. Kušin: Razlika med redakcijama

| avtor= Josip Premk

| opombe=

| dovoljenje= javna last

}}

 

 

==I==

 

Na njenem obrazu ni bilo one blaziranosti, v njeni kretnji nikake koketnosti; res, živela je kakor ponižna cvetka sredi viharnega, burnega sveta ...<br />

V sedemnajstem letu je bila, a njene ustnice še niso čutile one poljuba sladke groze, njeno srce je bilo mirno in čisto kot sinji zrakovi ...<br />

Stari Adolf pl. Kušin je ob svoji smrti zapustil obila nezadolžena posestva svojima sinovoma Rajmundu in Ludviku; drugih otrok ni imel, ker žena mu je umrla že tretje leto po poroki. Rajmund, ki je bil ob nagli smrti svojega očeta že polnoleten, je bratovsko razdelil vsa posestva s svojim leto in pol mlajšim bratom Ludvikom. A ta je bil lahkoživec. Privadil se je razkošnega življenja že kot dijak in mu ni bilo obstanka na deželi. Čez leto in pol je prodal vsa svoja posestva in odšel v širni svet. Pet let ni bilo ničesar čuti o njem. V tretjem četu svojega življenja se je oženil z lepo igralko Elzo Nigrinovo in z njo sta po veselicah, zabavah in v igrah potrošila vse, kar sta imela. Brez vsakega imetja se je vrnil zopet po petih letih s svojo ženo k bratu Rajmundu, kateri mu je iz dobrodušnosti podaril graščino in nekaj posestev na Dolenjskem. Tu je živel od tedaj Ludovik mirno in zadovoljno s svojo soprogo, katera mu je čez leto njenega povratka rodila prvo dete, deklico, katero sta krstila za Elzo. Več otrok nista imela, zato jima je bila glavna skrb za dobro odgojitev edine hčerke.<br />

Tudi Rajmund, ki se je oženil tretje leto po bratovi vrnitvi s hčerko nekega bogatega stotnika, je bil vesel bratove sreče, katere pa sam ni užival. Ljubil je siver dobro soprogo, a to le kratko časa. Ob letu mu je rodila hčerko zdravo in krepko, a sama je ob porodu umrla. Tiho in ne brigajoč se svet, je živel od tedaj samotno v sivem, starem gradu svojih roditeljev. Pijo, kakor je bilo ime hčerki, je v detinskih letih odgajal v rodnem gradu, a pozneje jo poslal v mestne šole, jo preskrbel pri neki stari znanki z vsem potrebnim, a sam jo je obiskal le redko. Začel je bolehati in malokdaaj je prestopil prag svojega gradu. Tako mu je minevalo leto za letom počasno, tožno, mučno ... Pija pa se je razvijala kot zdrava cvetka pod skrbno vzgojo dobre gospodinje. Vsako leto ob velikih počitnicah se je vračala k svojemu bolehavemu očetu, mu stregla in ga razveseljevala kolikor je mogla, a on je ostal vedno isti — zamišljen, otožen. Preživela je ob njegovi strani nekaj tednov, a prišla potem k stricu in veseli, tri leta starejši Elzi. Pri njih je zopet ostajala do začetka šole. A prave zadovoljnosti, katero nživajo otroci ob strani veselih roditeljev, Pija ni imela, zato je odsevala iz njenih oči vedno neka tiha melanholija ...

 

==II==

Pija, od sedaj naprej — ti bodi tvoj dobri oče — stric Ludovik. Ubogaj ga in slušaj kakor si mene in —" zadnjega stavka ni izgovoril. Hud kašelj ga je posilil, skozi usta mu je bruhnilo mnogo krvi, omahnil je nazaj in utihnil za vedno, vedno ...<br />

 

V gradu Ludovika so minuli žalostni dnevi ...<br />

Ko se je vrnil Ludovik po smrti svojega brata ves otožen, pričakovala ga je doma še večja žalost. Soproga Elza izginila je brez sledu z Kulievskim, a HEnrik mu je razjasnil to njemu, kljub slutnji, vendar le napol razumljivo stvar. Zaman je bilo vse iskanje. Minul je teden, minula dva, o Elzi ni bilo slišati ničesar. Henrik je hodil po gradu bled in nem zrl v tla, jedel skoro nič, prečul mnogo noči, spremenil se je v dveh tednih tako, da ga skoro ni bilo prepoznati. Nekega dne povedal je Piji in Henriku, da odide za nekaj časa na potovanje ...<br />

Ludovik.<br />

Niti kapljice krvi ni bilo v njunih obrazih, kakor mramorna kipa padla sta skupaj — po sobi se je slišal obupen jok.<br />

 

[[Kategorija:Podlistki]]