|
»Le; jaz nimam časa!«
{{prelom strani}}
»Kaj hoče veliki glavar od lovcev s Snežnikov?«
�
-41' 137 L>-
»Trije bledoličniki naj si zapojó mrtvaško pesem, kajti preden jo izvršé, bodo v rokah mojih vojakov.«
"Kaj ho?e veliki glavar od lovcev s Sneinikov ? "
"Trije bledoli?niki naj si zapoj? mrtva?ko pesem,
kajti preden jo izvr?6, bodo v rokah mojih vojakov. "
Tristo takih !" meni Rdoles. " Nekaj naklepajo".
»Tristo takih!« meni Rdoles. »Nekaj naklepajo.«
?Kralji gozdov ne poj? druga?e nego le s
pu?kami,? odvrne Dormiljon glasno. "Apa?i poznajo
to popevanje ! "
»Kralji gozdov ne pojó drugače nego le s puškami,« odvrne Dormiljon glasno. »Apači poznajo to popevanje!«
" Ne bo se ve? glasilo . Beli vojaki naj semkajpridejo, da jih ne prisilimo. Apa?evo srce je usmiljeno. Dobili bodo odpu??anje ."
»Ne bo se več glasilo. Beli vojaki naj semkaj pridejo, da jih ne prisilimo. Apačevo srce je usmiljeno. Dobili bodo odpuščanje.«
"Knezi travane ne ob?ijo z mo?mi, kterih hrbet
so videli v boju. Eden izmed njih velja ve? neg o
tiso? Apa?ev. Ako pa ho?ejo rde?i mo?je milosti
prositi, naj oni sem pridejo ! "
»Knezi travane ne občijo z močmi, kterih hrbet so videli v boju. Eden izmed njih velja več nego tisoč Apačev. Ako pa hočejo rdeči možje milosti prositi, naj oni sem pridejo!«
?Apa?ev no? bo vzel Treskavcu nos, da b o
zopet sli?al,karse mu govori.Rokarde?ih vojakov
je mo?na zdrobila ga bo !?
»Apačev nož bo vzel Treskavcu nos, da bo zopet slišal, kar se mu govori. Roka rdečih vojakov je močna; zdrobila ga bo!«
?Glavar Apa?ev bo sedel v vigvamu svoje skv ?
in starim babam pravil, da knezi travah ga zasmehujejo. Tresk je hitrej?i nego misel ter uni?i vse,
kamor zadene. Nih?e ga ne more zagrabiti !?
»Glavar Apačev bo sedel v vigvamu svoje skvô in starim babam pravil, da knezi travah ga zasmehujejo. Tresk je hitrejši nego misel ter uniči vse, kamor zadene. Nihče ga ne more zagrabiti!«
" Apa? ga bo zagrabil. Govoril sem ! "
"Ah! kaj je to?" d? Rdoles, gori po reki pokazav?i. " Otok ho?ejo za?gati ! "
»Apač ga bo zagrabil. Govoril sem!«
Megla je bila zdaj tako debela, prijetljiva, roko
tipna, da z otoka ni bilo ve? mo?i videti ognjev na
obre?ju. Sredina reke je bila v globoki senci, v kteri
se je vzdigala lu?ica, vek?ajo?a se od hipa do hipa
ter plavnemu otoku se bli?ajo?a.
»Ah! kaj je to?« dé Rdoles, gori po reki pokazavši. »Otok hočejo zažgati!«
"Napravili so za?igalko, vedo?i, da vsekako jo
mora tok prignati na otok ter ga u?gati. Lopovi !
Ni slaba misel, da bi nas skozi ogenj pognali v
vodo, potem pa na breg," re?e Pepo .
Megla je bila zdaj tako debela, prijetljiva, rokotipna, da z otoka ni bilo več moči videti ognjev na obrežju. Sredina reke je bila v globoki senci, v kteri se je vzdigala lučica, vekšajoča se od hipa do hipa ter plavnemu otoku se bližajoča.
�
---e 138 t:>
»Napravili so zažigalko, vedoči, da vsekako jo mora tok prignati na otok ter ga užgati. Lopovi! Ni slaba misel, da bi nas skozi ogenj pognali v vodo, potem pa na breg,« reče Pepo.
"Delali so svoj naklep in svoj po?tev, ni?esa r
{{prelom strani}}
ne vedo?i o na?em krmilu. "
»Delali so svoj naklep in svoj poštev, ničesar ne vedoči o našem krmilu.«
"»Kako to ?"« vpra?avpraša Fabij.
?Zaiigalka»Zažigalka, pri?ev?apriševša blizu otoka, ga bo razsvetljevala,. To jim bo dovoljevalo, nas s svojimi loki in puškami tako v očeh držati, da se bomo skrivati morali in ničesar storiti, da bi se branili. Krmilo je dolgo; ono nas bo rešilo.«
loki in pu?kami tako v o?eh dr?ati, da se bomo
skrivati morali in ni?esar storiti, da bi se branili.
Krmilo je dolgo ; ono nas bo re?ilo. ?
"»Ali more?moreš sam opravljati vse? Rdoles ! "«
?»Da,?« odgovarja Rdoles iz roba na zdoUnemzdoljnem otokovem koncu veje potegovaje, da bi si v naglici na gorenjem koncu naredil majhino zgradbo.
otokovem koncu veje potegovaje, da bi si v naglici
na gorenjem koncu naredil majhino zgradbo .
"»Pa daj sem tvojo pu?kopuško. Pojdite, sennor Fabij, priložnost bova imela parkrat dobro pogoditi, vi le enkrat ustrelite. Drugo bom sam oskrbljeval, vi le nabijajte puške!«
prilo?nost bova imela parkrat dobro pogoditi, vi l e
enkrat ustrelite. Drugo bom sam oskrbljeval, vi le
nabijajte pu?ke !"
Splazita se za rob ter se postavita za strel.
Zažigalka prihaja sicer počasno ali stanovitno in zmeraj bližje. Sestavljena je iz smolovnega lesa, čigar glasno prasketanje je zdaj natanko razločiti. Ker je precejšnjega obsega, je delala plamen, obojna brega ukljub megli jako razsvetljujoča, in da je dobro izpoznati sence na bregovih stoječih Indijanov.
Za?igalka prihaja sicer po?asno ali stanovitno in
zmeraj bli?je. Sestavljena je iz smolovnega lesa,
?igar glasno prasketanje je zdaj natanko razlo?iti .
Ker je precej?njega obsega, je delala plamen., obojna
brega ukljub megli jako razsvetljujo?a, in da je
dobro izpoznati sence na bregovih stoje?ih Indijanov.
Uspeha so si tako gotovi ter si mislijo lovce v toliki zmešnjavi, trepetu, neodločnosti, da nevarnosti za-sé niti ne slutijo, meneči, da je odveč skrivati se, in ne videti igrokaza, v kterem se je imelo vršiti uničevanje male prirodne trdnjavice.
Uspeha so si tako gotovi ter si mislijo lovce v
Rdoles leži za vejevjem, skozi ktero je krmilo narobe uteknol, zadetja zažigalke z napetimi mišicami pričakovaje. Videl je natanko nje sestavo. Dva drevesna vrhova, drugi k drugemu privezana, nosila sta plast zelene trave, na kteri je bilo {{prelom strani}} nasute mnogo suhe smolene lesovine in zažgave. Zadevši se ob otok, morala je goreča ta grmada izgubiti ravnotežje, in pasti na otok, na kterem je bilo toliko suhljadi, da je moral v malo trenotkih s plamenom zagoreti.
toliki zme?njavi, trepetu, neodlo?nosti, da nevarnosti
za-sd niti ne slutijo, mene?i, da je odve? skrivat i
se, in ne videti igrokaza, v kterem se je imelo vr?iti
uni?evanje male prirodne trdnjavice.
»Zdaj je dosti svetlo tam preko. Nanje!« poveljuje Pepo.
Rdoles le?i za vejevjem, skozi ktero je krmilo
narobe uteknol, zadetja za?igalke z napetimi mi?i
Dva strela počita.
cami pri?akovaje. Videl je natanko nje sestavo.
Dva drevesna vrhova, drugi k drugemu privezan a
nosila sta plast zelene trave, na kteri je bilo
»Zadeta! Dva sta se zvalila!«
�
i39 c>
Ko leže Fabij vznak, da puško nabije, ustreli Pepo s tretjo.
nasute mnogo suhe smolene lesovine in za?gave. Za
dev?i se ob otok, morala je gore?a ta grmada izgubiti ravnote?je, in pasti na otok, na kterern. je
bilo toliko suhljadi, da je moral v malo trenotkih s
plamenom zagoreti.
»Trije!« oglasi se, svoje žrtve štejoč.
"Zdaj je dosti svetlo tam preko. Nanje !" poveljuje Pepo.
Indijani, ta nepričakovani napad videvši umaknejo se, kolikor mogoče nazaj. Toda luč zažigalke, združena s svetlobo njih lastnih indijanskih ognjev, razsvetljevala je tolikanj natanko najmanjše predmete, da je bil vsaki Indijan bolj ko opoldne razpoznati. Temne postave Indijanov so bile vidljive celó izza grmovji, za ktera so se bili poskrili.
Dva strela po?ita.
Fabij ni mogel dosti hitro nabijati pušek.
,Zadeta! Dva sta se zvalila !"
»Štiri! Hitrejše, sennor Fabij! Da imam le pet minut časa, bosta izginole kar dve dvanajstorice rdečakožnikov — — Pet!«
Ko le?e Fabij vznak, da pu?ko nabije, ustreli
Pepo s tretjo.
Zdajci se otok jako potrese. Zažigalka je bila na krmilo zadela. Omahuje, pa se vendar obdrži v ravnotežju, ker je bil Rdoles malo odjenjal, potem pa jo z veslom počasi odrival, da mirno splava mimo otoka dolu po roki.
"Trije !" oglasi se, svoje ?rtve ?tejo?.
Nevihta pušic in krogel se je usula na plavni otok, ko ga je zažigalka razsvetljevala, ki pa ni prizadela niti najmanjšega kvara.
Indijani, ta nepri?akovani napad videv?i umaknejo se, kolikor mogo?e nazaj . Toda lu? zaiigalke,
zdru?ena s svetlobo njih lastnih indijanskih ognjev,
razsvetljevala je tolikanj natanko najmanj?e predmete, da je bil vsaki Indijan bolj ko opoldne razpoznati. Temne postave Indijanov so bile vidljive
cel? izza grmovji, za ktera so se bili poskrili.
»Šest!« šteje Pepo.
Fabij ni mogel dosti hitro nabijati pu?ek.
{{prelom strani}}
??tiri ! Hitrej?e, sennor Fabij ! Da imam le pet
Ko je zažigalka mimo prihajala, moral je malo prenehati, je pa potem meril s toliko večjo gorečnostjo. Fabij vidi, da svetloba pojema; moral je kratko svetlobo porabiti. Obrne se, vstane, ter pomakne ravno nabito puško skozi ogradbo.
minut ?asa, bosta izginole kar dve dvanajstorice
rde?ako?nikov - - Pet !?
»Sedem!« dé Pepo vzraščen.
Zdajci se otok jako potrese. Za?igalka je bila
na krmilo zadela. Omahuje, pa se vendar obdr?i v
ravnote?ju, ker je bil Rdoles malo odjenjal, potem
pa jo z veslom po?asi odrival, da mirno splava mimo
otoka dolu po roki.
»Osem!« klikne sledovnik.
Nevihta pu?ic in krogel se je usula na plavni
otok, ko ga je za?igalka razsvetljevala, ki pa ni
prizadela niti najmanj?ega kvara.
»Santa Laureta, zdaj je proč! Ta Lepa luč ni mogla vzdržati še nekaj minut? Vraga, ti Apači bodo še črez petsto let mislili na kneze travah, ki so trije toliko število domačinov poslali v večne gozdove. Gremo za palivko?«
"Sest!" ?teje Pepo.
»Ne. Moramo počakati. Pridemo v njen svit, ko bi ji mahoma sledili.«
�
140 L>
»Ali pa bi mogla ob breg zadeti,« meni Fabij, »zažgati ga in naš pot izdati.«
»Tega se ni bati. Rdeči bi ogenj takoj ugasnili, da bi sami ne bili v nevarnosti.«
Ko je za?igalka mimo prihajala, moral je malo
prenehati, je pa potem meril s toliko ve?jo gore?nostjo. Fabij vidi, da svetloba pojema ; moral je
kratko svetlobo porabiti . Obrne se, vstane, ter pomakne ravno nabito pu?ko skozi ogradbo .
Takrat divjaki niso zatuljevali kakor navadno. Njih razjarjenost je pač dospela do stopnje, kjer umolkne, a je toliko pogubnejša. Njih pazljivost se pomnoži, ko se je bilo zopet temnilo kakor poprej.
"Sedem!" d? Pepo vzra??en
.
"Osem !" klikne sledovnik .
"Santa Laureta, zdaj je pro?! Ta Lepa lu? ni
Dobre četrt ure je bilo preteklo, ko se Rdoles pripravlja, da poj de zopet v vodo.
»Zdaj bo čas. Veslati ne smemo, z majhno hitrostjo vode bomo pa le počasi napredovali. Če pa dalje čakamo, zgodi se lahko, da bomo o jutranji zori še v obsegu divjakov.«
mogla vzdr?ati ?e nekaj minut? Vraga, ti Apa?i
bodo ?e ?rez petsto let mislili na kneze travah, ki
so trije toliko ?tevilo doma?inov poslali v ve?ne
gozdove. Gremo za palivko ?"
"Ne. Moramo po?akati . Pridemo v njen svit, ko
bi ji mahoma sledili . "
"Ali pa bi mogla ob breg zadeti," meni Fabij,
"za?gati ga in na? pot izdati".
"Tega se ni bati. Rde?i bi ogenj takoj ugasnili ,
da bi sami ne bili v nevarnosti."
Takrat divjaki niso zatuljevali kakor navadno .
Njih razjarjenost je pa? dospela do stopnje, kjer
umolkne, a je toliko pogubnej?a. Njih pazljivost se
pomno?i, ko se je bilo zopet temnilo kakor poprej .
Dobre ?etrt ure je bilo preteklo, ko se Rdoles
pripravlja, da poj de zopet v vodo.
?Zdaj bo ?as. Veslati ne smemo, z majhno hitrostjo vode bomo pa le po?asi napredovali. ?e pa
dalje ?akamo, zgodi se lahko, da bomo o jutranji
gori ?e v obsegu divjakov .?
Gre pod vodo. Na kro?cih, okolu otoka se ka
?o?ih, je bilo poznati, da dela. Plavni otok se je
tresel kakor ?oln sredi votlega morja . ?utiti je bilo ,
da velikan posku?a neki zadnji siloviti napor. Fabiju je bilo nekaj hipov tesno pri srcu, misle?emu,
Gre pod vodo. Na krožcih, okolu otoka se kažočih, je bilo poznati, da dela. Plavni otok se je tresel kakor čoln sredi votlega morja. Čutiti je bilo, da velikan poskuša neki zadnji siloviti napor. Fabiju je bilo nekaj hipov tesno pri srcu, mislečemu, {{prelom strani}}
�
-(3. 141 v.
| 