Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.213:
Ko se glavar zave, je bila oveza že obnovljena in polovica vojakov njegovih se je bila zbrala okolu njega, druga polovica pa je stala onstran brega, čakaje njegovih povelj.
{{prelom strani}}
»Kam so šli bledoličniki?«
»Manitov mi je misli razsvetlil,« odgovori Antilopa. »Otok ni trdno stal na dnu vode. Beli so ga odločili, pa so ž njim splavali po reki.«
Črnotič kimne pritrjevaje. Tako je moralo biti, kakor je dejal tekun; drugači ni moglo biti.
»Nimajo ne vesel ne krmila. Otok je ž njimi na breg zadel. Po obeh straneh naj se išče njihov sled!«
Indijani, poslušni glavarju, odidejo. Ranjenec ostane sam pod varstvom nekojih stražarjev, ki so mrličev iskali, da jih indijanski zagrebo.
Med tem pride drugi sel od potolčenih Apačev, ubeglih od taborišča zlatoiskalcev, ki ga nujno prosijo, naj pride glavar k njim. Glavar ničesar ne odgovori. Molče pričakuje, da se povrnejo odposlani Indijanci.
Prišli so, pa šele, ko je solnce stalo že na vrhuncu. Vkljub opreznosti treh belih so našli kraj, kjer so se bili beli izkrcali na kopno. Ker pa niso našli nobenega sledu otoka, so menili, da so lovci na njem dalje odplavali.
Zdaj šele naredi sklep Črnotič. Davši se na konja privezati, jezdi od vseh vojakov obdan proti kraju, kjer so ga po selovem poročilu čakali Apači.
Solnce je razlivalo reke svoje svetlobe črez puščavo, ko Črnotič s svojim tropom prispeje do gumijakov, kjer je v družbi z ostalimi glavarji prejtadan sedel pri posvetnem ognju. Po prestali bitvi in po nočnem preganjanju so bili Indijanci zopet na tistem mestu zbrani.
Indijanci, ugledavši glavarja, čigar povrnitve so tako nepotrpljivo čakali, zaženó velik krik veselja. Radostne te vsklike sprejemal je glavar z {{prelom strani}} veliko samosvestjo in dostojnostjo kakor zasluženo počislanje, ter se dal na to vzdigniti s konja. Toda žalovanje se pa prične, ko ugledajo njegovo ranjeno ramo. Privedejo ga k ognju, kjer ga na tla posadé.
Med tem je tabor zlatoiskal cev ostal brez vodje.
Ko je bil včeraj boj pri kraju, ko je vse poleglo spat, pokliče don Estevan k sebi Diaza, da je šel z njim v šotor.
»Sennor Diaz, ste li mož, kteremu smem zaupati?«
Prašanec se prikloni potrjevaje:
»Mislim, da sem, don Arečiza.«
»Kaj mislite vi o Kučilu?«
»Zdi se mi, da je vaš zaupnik,« odvrne Diaz izogibljivo.
»Ni. Odgovorite brez skrbi, odprto!«
»On je strahopetnež pa lopov obenem!«
»Skladava se, kakor vidimo! Kaj mislite o njegovih razmerah gledé napada!«
»Kroglo je zaslužil, sennor, če imam svoje mnenje povedati v kratkem.«
»Dobil jo je; že zvunaj leži med mrliči.«
»Kučilo? Ne, sennor, njega ni med njimi.«
»Ne?« vpraša Arečiza ostrašen. »Saj sem ga videl, ko je pal! Pa res — — ah, zdaj se spominjam — — po tem ga ni bilo na mestu, kjer je bil pal.«
»Ste li videli njegovega konja?«
»Med preganjalci ni mogel biti.«
»Ni bil zraven,« dene Diaz. »Ali mi morete morda povedati, kako so Indijani prišli v zagradbo?«
»Skozi predrtino. Bes ga lopi, zdaj še le uvidam, kaj bi mi radi povedali. Proč je!«
{{prelom strani}}
»Vozovne verige so bile odpete,« pojasnuje Diaz, »to je mogel storiti le kdo izmed nas.«
»Dajva, poiščiva ga, če ga res ni!«
Obadva stopita iz šotora ter marljivo iščeta pogrešenca, ali zastonj.
»Ostane pri tem izginol je!« odloči Diaz.
»Jaz pa skoro vem, kam,« pridene Arečiza.
»Jaz tudi, don Estevan.«
»Od kodi pa vi to veste, Diaz?«
»Jaz si le mislim, in ta misel, ki jo gojim, tako bližnja, da jo more vsakdo prijeti.«
»Povejte mi to misel!«
»Včeraj je bil odhajal, da bi divjake pripeljal na naš sled, in da bi tako bilo tem manj deležnikov zlatišča. To je prav lahko uvideti. Danes je šel v Zlato dolino, ki mora pač blizu biti ter bo za to skrbel, da dobi večji del.«
»Vaše mnenje je tudi moje. Če je res tako, to se mu bo njegova nezvestoba slabo izplačala.«
»Poznate prostor, oni zlati, sennor?«
»Natanko ne. Sicer mi je okolico popisal, kraj sam najti bi bilo pa vendar malo težko. Moram za njim, kolikor mogoče hitro.«
»Pred dnem to ne pojde, ker morate iti po njegovem sledu, ki ga ponoči ne morete najti.«
»Spremljali me boste, sennor Diaz, in potem ona dva, Baraha, Oročej. Onima bodi naša nakana skrivna. Če odrinemo, preden nazori, smo drevi že v taborišču.«
»Pred nočjo se nam Indijanov pač ni bati,« pristavi Diaz odhajaje, da onima dvema pove, naj se pripravita.
{{prelom strani}}
Toliko da se na vzhodu zasveti nebo, odpravijo se ti štirje možje na pot. Poprej pa Arečiza še odredi, da se mrliči pokopljejo in da nikomur ni smeti izvun tabora se pokazati.
Tabor nekolikokrat okroživši, najdejo konjski sled, ki je gotovo moral biti Kučilovega konja. Držé se tega sledu, brž izginejo z obzorja.
Ostali taborci pomečejo indijanske mrliče preko zagradbe, svojim pa izkopljejo skupno groblje. Predpoldan mine, taborce žeja, tudi brašno je pohajalo, ker taborišča niso smeli zapustiti in tudi divjadi ne loviti.
Dan se nagiblje h koncu, zlatoiski pa so vsled nenavzočnosti zapovednikove v zmeraj neugodnejšem položaju.
Zdajci zagledajo — bil je večer — v daljavi oblak prahu, bližajočega se taboru. Straže zahrupijo in takoj se taborci podadó na to stran, nadejaje se, da se vrača don Estevan.
Zmotili so se, kajti sredi prahovnega oblaka je bilo opaziti indijansko perjino in osti sulic, okrašenih s človeškimi lasmi.
»K orožju! Indijanci gredó!« razlega se prestrašenih klic.
Ona zmešnjava, ki je bila včeraj nastala o prihodu rdečih sovražnikov, še nič ni bila proti tej, ki je zdaj zavladala med belimi. Kdo bo vodil poveljstvo? kdo poslušal? Vsaki pa je mislil, da bo najbolje, če zavzame stojišče, ki ga je včeraj imel.
Po vseh obrazih se je čital izraz strahu, ki ga nikdo ni mogel prikrivati.
»Saj jih je le šest!« klikne straža v ogradbo in mahoma se vzdiguje upali pogum.
{{prelom strani}}
�
--ae. 165
| |||