Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 91 zlogov ,  pred 3 leti
Ko se glavar zave, je bila oveza že obnovljena in polovica vojakov njegovih se je bila zbrala okolu njega, druga polovica pa je stala onstran brega, čakaje njegovih povelj.
{{prelom strani}}
»Kam so šli bledoličniki?«
-<9. 161 ?>
 
»Manitov mi je misli razsvetlil,« odgovori Antilopa. »Otok ni trdno stal na dnu vode. Beli so ga odločili, pa so ž njim splavali po reki.«
"Kam so ?li bledoli?niki?"
Manitov mi je misli razsvetlil," odgovori `Antilopa . "Otok ni trdno stal na dnu vode. Beli so ga
 
Črnotič kimne pritrjevaje. Tako je moralo biti, kakor je dejal tekun; drugači ni moglo biti.
odlo?ili, pa so ? njim splavali po reki."
 
»Nimajo ne vesel ne krmila. Otok je ž njimi na breg zadel. Po obeh straneh naj se išče njihov sled!«
?rnoti? kimne pritrjevaje. Tako je moralo biti,
kakor je dejal tekun ; druga?i ni moglo biti.
 
Indijani, poslušni glavarju, odidejo. Ranjenec ostane sam pod varstvom nekojih stražarjev, ki so mrličev iskali, da jih indijanski zagrebo.
"Nimajo ne vesel ne krmila. Otok je ? njimi na
breg zadel. Po obeh straneh naj se i??e njihov sleda ! "
kdijani, poslu?ni glavarju, odidejo. Ranjenec
ostane sam pod varstvom nekojih stra?arjev, ki so
 
Med tem pride drugi sel od potolčenih Apačev, ubeglih od taborišča zlatoiskalcev, ki ga nujno prosijo, naj pride glavar k njim. Glavar ničesar ne odgovori. Molče pričakuje, da se povrnejo odposlani Indijanci.
mrli?ev iskali, da jih indijanski zagrebo.
 
Prišli so, pa šele, ko je solnce stalo že na vrhuncu. Vkljub opreznosti treh belih so našli kraj, kjer so se bili beli izkrcali na kopno. Ker pa niso našli nobenega sledu otoka, so menili, da so lovci na njem dalje odplavali.
Med tem pride drugi sel od potol?enih Apa?ev,
ubeglih od tabori??a zlatoiskalcev, ki ga nujno prosijo, naj pride glavar k njim. Glavar ni?esar ne odgovori. Mol?e pri?akuje, da se povrnejo odposlani
Indijanci.
 
Zdaj šele naredi sklep Črnotič. Davši se na konja privezati, jezdi od vseh vojakov obdan proti kraju, kjer so ga po selovem poročilu čakali Apači.
Pri?li so, pa ?ele, ko je solnce stalo ?e na
vrhuncu. Vkljub opreznosti treh belih so na?li kraj,
kjer so se bili beli izkrcali na kopno. Ker pa niso
na?li nobenega sledu otoka, so menili, da so lovci
na njem dalje odplavali .
 
Solnce je razlivalo reke svoje svetlobe črez puščavo, ko Črnotič s svojim tropom prispeje do gumijakov, kjer je v družbi z ostalimi glavarji prejtadan sedel pri posvetnem ognju. Po prestali bitvi in po nočnem preganjanju so bili Indijanci zopet na tistem mestu zbrani.
Zdaj ?ele naredi sklep ?rnoti?. Dav?i se na
konja privezati, jezdi od vseh vojakov obdan proti
kraju, kjer so ga po selovem poro?ilu ?akali Apa?i.
 
Indijanci, ugledavši glavarja, čigar povrnitve so tako nepotrpljivo čakali, zaženó velik krik veselja. Radostne te vsklike sprejemal je glavar z {{prelom strani}} veliko samosvestjo in dostojnostjo kakor zasluženo počislanje, ter se dal na to vzdigniti s konja. Toda žalovanje se pa prične, ko ugledajo njegovo ranjeno ramo. Privedejo ga k ognju, kjer ga na tla posadé.
Solnce je razlivalo reke svoje svetlobe ?re z
pu??avo, ko ?rnoti? s svojim tropom prispeje do gu.
mijakov, kjer je v dru?bi z ostalimi glavarji prejtadan sedel pri posvetnem ognju. Po prestali bitvi
in po no?nem preganjanju so bili Indijanci zopet
na tistem mestu zbrani.
 
Med tem je tabor zlatoiskal cev ostal brez vodje.
Indijanci, ugledav?i glavarja, ?igar povrnitv e
so tako nepotrpljivo ?akali, za?en? velik krik veselja. Radostne te vsklike sprejemal je glavar z
 
Ko je bil včeraj boj pri kraju, ko je vse poleglo spat, pokliče don Estevan k sebi Diaza, da je šel z njim v šotor.
11
 
»Sennor Diaz, ste li mož, kteremu smem zaupati?«
-4> 162 L>~
 
Prašanec se prikloni potrjevaje:
veliko samosvestjo in dostojnostjo kakor zaslu?eno
 
»Mislim, da sem, don Arečiza.«
po?islanje, ter se dal na to vzdigniti s konja. Toda
?alovanje se pa pri?ne, ko ugledajo njegovo ranjen o
ramo. Privedejo ga k ognju, kjer ga na tla posad?.
 
»Kaj mislite vi o Kučilu?«
Med tem je tabor zlatoiskal cev ostal brez vodje .
 
»Zdi se mi, da je vaš zaupnik,« odvrne Diaz izogibljivo.
Ko je bil v?eraj boj pri kraju, ko je vse polegl o
spat, pokli?e don Estevan k sebi Diaza, da je ?el
z njim v ?otor.
 
»Ni. Odgovorite brez skrbi, odprto!«
?Sennor Diaz, ste li mo?, kteremu smem zaupati ? ?
 
»On je strahopetnež pa lopov obenem!«
Pra?anec se prikloni potrjevaje :
 
»Skladava se, kakor vidimo! Kaj mislite o njegovih razmerah gledé napada!«
" Mislim, da sem, (Ion Are?iza ."
 
»Kroglo je zaslužil, sennor, če imam svoje mnenje povedati v kratkem.«
?Kaj mislite vi o Ku?ilu ? ?
 
»Dobil jo je; že zvunaj leži med mrliči.«
"Zdi se mi, da je va? zaupnik," odvrne Dia z
izogibljivo .
 
»Kučilo? Ne, sennor, njega ni med njimi.«
"Ni. Odgovorite brez skrbi, odprto l "
 
»Ne?« vpraša Arečiza ostrašen. »Saj sem ga videl, ko je pal! Pa res — — ah, zdaj se spominjam — — po tem ga ni bilo na mestu, kjer je bil pal.«
"On je strahopetne? pa lopov obenem! "
 
»Ste li videli njegovega konja?«
"Skladava se, kakor vidimo ! Kaj mislite o njegovih razmerah gled? napada l "
 
?Kroglo»Nisem je zaslu?ilga, sennor, ?e imam svoj e
mnenje povedati v kratkem.?
 
»Med preganjalci ni mogel biti.«
?Dobil jo je ; ?e zvunaj le?i med mrli?i.?
 
»Ni bil zraven,« dene Diaz. »Ali mi morete morda povedati, kako so Indijani prišli v zagradbo?«
?Ku?ilo ? Ne, sennor, njega ni med njimi. ?
 
»Skozi predrtino. Bes ga lopi, zdaj še le uvidam, kaj bi mi radi povedali. Proč je!«
"Ne?" vpra?a Are?iza ostra?en. Saj sem ga
{{prelom strani}}
»Vozovne verige so bile odpete,« pojasnuje Diaz, »to je mogel storiti le kdo izmed nas.«
 
»Dajva, poiščiva ga, če ga res ni!«
videl, ko je pal! Pa res - - ah, zdaj se spo
 
Obadva stopita iz šotora ter marljivo iščeta pogrešenca, ali zastonj.
minjam - - po tem ga ni bilo na mestu, kjer j e
 
»Ostane pri tem izginol je!« odloči Diaz.
bil pal."
 
»Jaz pa skoro vem, kam,« pridene Arečiza.
?Ste li videli njegovega konja ? ?
 
»Jaz tudi, don Estevan.«
"Nisem ga, sennor."
 
»Od kodi pa vi to veste, Diaz?«
?Med preganjalci ni mogel biti.?
 
»Jaz si le mislim, in ta misel, ki jo gojim, tako bližnja, da jo more vsakdo prijeti.«
"Ni bil zraven," dene Diaz. "Ali mi morete
 
»Povejte mi to misel!«
morda povedati, kako so Indij ani pri?li v zagradbo ? "
 
»Včeraj je bil odhajal, da bi divjake pripeljal na naš sled, in da bi tako bilo tem manj deležnikov zlatišča. To je prav lahko uvideti. Danes je šel v Zlato dolino, ki mora pač blizu biti ter bo za to skrbel, da dobi večji del.«
"Skozi predrtino. Bes ga lopi, zdaj ?e le uvidam,
 
»Vaše mnenje je tudi moje. Če je res tako, to se mu bo njegova nezvestoba slabo izplačala.«
kaj bi mi radi povedali. Pro? je !"
 
»Poznate prostor, oni zlati, sennor?«
-(2> 163 ?>
 
»Natanko ne. Sicer mi je okolico popisal, kraj sam najti bi bilo pa vendar malo težko. Moram za njim, kolikor mogoče hitro.«
"Vozovne verige so bile odpete," pojasnuje Diaz,
 
»Pred dnem to ne pojde, ker morate iti po njegovem sledu, ki ga ponoči ne morete najti.«
"to je mogel storiti le kdo izmed nas."
 
»Spremljali me boste, sennor Diaz, in potem ona dva, Baraha, Oročej. Onima bodi naša nakana skrivna. Če odrinemo, preden nazori, smo drevi že v taborišču.«
" Dajva, poi??iva ga, ?e ga res ni !"
 
»Pred nočjo se nam Indijanov pač ni bati,« pristavi Diaz odhajaje, da onima dvema pove, naj se pripravita.
Obadva stopita iz ?otora ter marljivo i??eta
{{prelom strani}}
Toliko da se na vzhodu zasveti nebo, odpravijo se ti štirje možje na pot. Poprej pa Arečiza še odredi, da se mrliči pokopljejo in da nikomur ni smeti izvun tabora se pokazati.
 
Tabor nekolikokrat okroživši, najdejo konjski sled, ki je gotovo moral biti Kučilovega konja. Držé se tega sledu, brž izginejo z obzorja.
pogre?enca, ali zastonj .
 
Ostali taborci pomečejo indijanske mrliče preko zagradbe, svojim pa izkopljejo skupno groblje. Predpoldan mine, taborce žeja, tudi brašno je pohajalo, ker taborišča niso smeli zapustiti in tudi divjadi ne loviti.
?Ostane pri tem izginol je!? odlo?i Diaz.
 
Dan se nagiblje h koncu, zlatoiski pa so vsled nenavzočnosti zapovednikove v zmeraj neugodnejšem položaju.
"Jaz pa skoro vem, kam," pri dene Are?iza.
 
Zdajci zagledajo — bil je večer — v daljavi oblak prahu, bližajočega se taboru. Straže zahrupijo in takoj se taborci podadó na to stran, nadejaje se, da se vrača don Estevan.
"Jaz tudi, don Estevan."
 
Zmotili so se, kajti sredi prahovnega oblaka je bilo opaziti indijansko perjino in osti sulic, okrašenih s človeškimi lasmi.
" Od kodi pa vi to veste, Diaz ? "
"Jaz si le mislim, in ta misel, ki jo gojim,
tako bli?nja, da jo more vsakdo prijeti . "
" Povejte mi to misel! "
 
»K orožju! Indijanci gredó!« razlega se prestrašenih klic.
 
Ona zmešnjava, ki je bila včeraj nastala o prihodu rdečih sovražnikov, še nič ni bila proti tej, ki je zdaj zavladala med belimi. Kdo bo vodil poveljstvo? kdo poslušal? Vsaki pa je mislil, da bo najbolje, če zavzame stojišče, ki ga je včeraj imel.
?V?eraj je bil odhajal, da bi divjake pripeljal na
na? sled, in da bi tako bilo tem manj dele?nikov
zlati??a. To je prav lahko uvideti. Danes je ?el v
Zlato dolino, ki mora pa? blizu biti ter bo za to
skrbel, da dobi ve?ji del.?
 
Po vseh obrazih se je čital izraz strahu, ki ga nikdo ni mogel prikrivati.
?Va?e mnenje je tudi moje . ?e je res tako, to
se mu bo njegova nezvestoba slabo izpla?ala . ?
"Poznate prostor, oni zlati, sennor ?
 
"Natanko ne. Sicer mi je okolico popisal, kraj
sam najti bi bilo pa vendar malo te?ko . Moram za
 
njim, kolikor mogo?e hitro. "
 
"Pred dnem to ne poj de, ker morate iti po njegovem sledu, ki ga pono?i ne morete najti."
 
"Spremljali me boste, sennor Diaz, in potem
ona dva, Baraha, Oro?ej. Onima bodi na?a nakana
skrivna. ?e odrinemo, preden nazori, smo drevi ?e
v tabori??u. "
 
" Pred no?jo se nam Indijanov pa? ni bati,"
pristavi Diaz odhajaje, da onima dvema pove, naj
se pripravita.
 
11*
 
-e? 164 es-
 
Toliko da se na vzhodu zasveti nebo, odpravij o
se ti ?tirje mo?je na pot. Poprej pa Are?iza ?e
odredi, da se mrli?i pokopljejo in da nikomur ni
smeti izvun tabora se pokazati .
 
Tabor nekolikokrat okro?iv?i, najdejo konjski
sled, ki je gotovo moral biti Ku?ilovega konja .
Dr?? se tega sledu, br? izginejo z obzorja .
 
Ostali taborci pome?ejo indijanske mrli?e prek o
zagradbe, svojim pa izkopljejo skupno groblje. Predpoldan mine, taborce ?eja, tudi bra?no je pohajalo,
ker tabori??a niso smeli zapustiti in tudi divjadi
ne loviti.
 
Dan se nagiblje h koncu, zlatoiski pa so vsled
 
nenavzo?nosti zapovednikove v zmeraj neugodnej?em
 
polo?aju.
 
Zdajci zagledajo ? bil je ve?er v daljavi
oblak prahu, bli?ajo?ega se taboru. Stra?e zahrupijo
in takoj se taborci podad? na to stran, nadejaje se,
da se vra?a don Estevan .
 
Zmotili so se, kajti sredi prahovnega oblaka j e
bilo opaziti indijansko perjino in osti sulic, okra?enih s ?love?kimi lasmi .
 
"K oroiju! Indijanci gred? !" razlega se prestra?enih klic.
 
Ona zme?njava, ki je bila v?eraj nastala o
prihodu rde?ih sovra?nikov, ?e ni? ni bila proti tej ,
ki je zdaj zavladala med belimi. Kdo bo vodil poveljstvo ? kdo poslu?al? Vsaki pa je mislil, da bo
najbolje, ?e zavzame stoji??e, ki ga je v?eraj imel .
 
Po vseh obrazih se je ?ital izraz strahu, ki ga
nikdo ni mogel prikrivati.
 
?Saj jih je le ?est !? klikne stra?a v ogradbo
in mahoma se vzdiguje upali pogum.
 
»Saj jih je le šest!« klikne straža v ogradbo in mahoma se vzdiguje upali pogum.
{{prelom strani}}
--ae. 165
4.933

urejanj