Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.323:
»Saj jih je le šest!« klikne straža v ogradbo in mahoma se vzdiguje upali pogum.
{{prelom strani}}
Indijani pridejo, pa ne dirjaje in vojevito kričaje, nego prav počasno in mirno. Eden je vihtel sulico, na kteri je bila bela krpa v znak njih miroljubnih namenov.
Za kaka dva streljaja ostanejo drugi Indijanci pred taborom, nositelj mirovnega znamenja pa bližej prihaja, v enomer taisto vihteč.
Med zlatoiski je bil eden, ki je bil iz Tubaka. Poprej je bil kot trgovec mnogo občil z apaškimi rodovi, znal je njih jezik zadostno in toraj jih je mogel razumeti in ž njimi govoriti v španskoindijanskem narečju, ki je tam na meji v rabi.
Benito pristopi k temu zlatoiskavnemu trgovcu.
»Sennor Gomez, vidite onega Indijanca tam?«
»I, seveda, vidim ga!«
»Je-li veste, kaj hoče?«
»Vsekako dogovarjati se.«
»Dobro torej. Vi ste med nami edini, ki morete ž njim govoriti. Idite mu naproti!«
»Da bi to storil, tega pa ne, don Benito.«
»Zakaj ne, sennor Gomez?«
»Hm, ta indijanuh ne izgleda, kakor bi bilo môči črešnje zobati ž njim.«
»Potemtakem se vi bojite?«
»Don Benito, prosim lepo, ne šalite me, sicer vam med rebra malo porinem to-le bodalo!«
Stari vrli pastir zaničljivo pogleda Gomezovo postavo, segajočo mu do ramen.
»Sennor Gomez, to bi vam ne bilo lahko storiti, kajti preden bi se priprayili k suvaju, bi vas že jaz zmečkal med dvema prstoma, in zlomil kakor suho vejico pavoljnika. Vi se bojite; to vam je z lica brati!«
{{prelom strani}}
»Da, me je strah? To mi niti na misel ne pade! Toda le poglejte ga, kakošen je ta živinar! Natanko ga poglejte! Je-li ne izgleda prav kakor peklenšček ali pa človekožrtnik!«
»Da, podoben je že. Kakor vidite, je glavar. Takemu je dolžnost, da se kolikor moči strašnega nabriše in namaže. Le bolj tja poglejte, pa boste videli, da je ranjen.«
»Saj res! Vse pleče mu je povezano z jermeni, krogla mu je v njega treščila in čuditi se je, da more trpeti toliko bolečino.«
»To more vsaki Indijan. Iz tega pa tudi izpoznate, da nam nevaren ne more biti. Le tjakaj pojte k njemu!«
Med tem so se bili zbrali okolu teh dveh vsi gambusini. Tudi oni so bili mnenja, da Gomez je edini, ki je vešč jeziku in ki mora iz taborišča, da se dogovarja z divjakom. Bojazljivi mož privoli v to le po dolgem obotavljanju. Poiščejo kos belega, ki je bilo nekdaj beli žepni robec ter nataknejo ono krpo ko dogovorsko zastavo. S tem znamenjem oborožen stopa Gomez proti Indijancu.
Indijanec ni bil drugi ko Črnotič sam.
Vsi divjaki so veliki občudovalci zunanje lepote. Apaški glavar, zagledavši majhnega, suhljatega Mehikanca, lice zaničljivo nategne, pa le za trenotek. Bil je isto tako spreten in zvit diplomat kakor hrabri vojak, umevajoč v svojo korist svrhe sevladati.
Oba sama na sebi tako različna moža se pozdravita, in na to poprime besedo Črnotič.
»Moj beli brat mi povedi, da li je glavar? Oča Apačev ne govori s priprostim vojakom bledoličnikov.«
{{prelom strani}}
Gomez je bil v nemajhni zadregi in prešlo je nekoliko trenotkov, preden se ohrabri za odgovor.
»Jaz sem glavar belih mož. Moj rdeči brat naj svobodno z mano govori.«
Črno oko Apačevo se posveti.
»Včasih biva velika duša v kukavnem telesu. Moj brat mora biti silovit glavar. Pokaj pa je s svojimi vojaki prišel v lovišče Apačev?«
Gomez je to mislil, da prave namere njihove odprave vendar ne sme izdati. Iskal je po svojih možganih izgovora, pa ga iz strahu in zadregnjenosti ne najde. Indijanec se je vidno samopašil, videč, kako beli za besedo bega.
»Je-li v taboru bledoličnikov več tako modrih in hrabrih glavarjev, kakor je moj brat?«
»Vsi vojaki morajo poslušati mojega brata?«
»Vsi, od prvega do zadnjega.«
»Ne bodo več dolgo izvrševali njegovih zapovedi, kajti sinovi Apačev so mnogoštevilni kakor listje v gozdu in neustavljivi kakor ogenj travane. Moj beli brat s svojimi jutri ne bo več živel.«
Črnotičeve oči zažare skrivnostnega ognja, opazivši, kako uspešno delujejo njegove besede na strahopetnega Gomeza. Prebledal je, in nagon samoobrane mu je dal najpogubnejšo misel, ki se je v njegovem položaju le misliti mogla.
»Čemu pa prihaja moj rdeči brat s znamenji miru? Beli možje niso žejni krvi njegovih vojakov!«
»Glavar Apačev prihaja, da govori z bledoličniki besede miru. Toda on ve, da ga ne bodo poslušali, in zatorej pravi, da pojdejo v deželo smrti.«
»Kake besede slišimo?«
{{prelom strani}}
Apačan se visoko in ponosno vzravna.
»Je-li beli brat zares glavar? Potemtakem mora vendar znati, da beseda vojaka z orlovimi peresi se more glasiti le pri taborskem ognju.«
Gomez stopi, videč ljutega Indijanca, nehoté korak nazaj.
»Moj rdeči brat hoče stopiti v naš tabor?«
»Ko bi prišel beli glavar s poročilom k Apačem, sprejeli bi ga pri posvetnem ognju, kajti v njih duši ne biva ne strah ne trepet. Črnotič bo govoril le tedaj, če bodo ž njim ravnali kakor z glavarjem, kteri sme pri ognju sedeti.«
Mehikancu se vikša zadrega. Je-li smel vodjo Indijancev privesti notri v tabor? Je-li smel odpraviti ga, kjer je bilo tolikanj želeti mirnega pobotanja?
»Torej koliko vojakov bode spremljalo k nam mojega rdečega brata?«
»Samo eden.«
»Naj gre.«
Ne obrnivši se, izgolti divjak pretresljiv goltni krik, na kteri prijaše eden izmed zaostalih Indijanov. Bil je Antilopa, brzotek.
Gomez stopa izpredaj, Apača gresta za njim, zadovoljno se pogledavši.
Indijanci so bili črez dan dobili sled don Estevanov in njegovih spremljevalcev. Črnotič je torej vedel, da tabor ima štiri branitelje manj in zato je sklenil kot dogovornik v tabor prodreti ter ga izgledati. Okolnost, da se je Gomez izdal za vodjo, udala mu je misel, da pravi pravcati vodja bo med onimi možmi, ki so tabor zapustili. Ker je bil pa Antilopa včeraj med bojem don Estevana {{prelom strani}} videl, poklical je Črnotič njega, da se zagotovi, če Estevana res ni v taboru.
Indijanca zajašeta pred zagradbo ter ustopita v notranjost utrdbe skozi predor, ki so jim ga bili naredili, odvezavši voze. Njijuni glavi se ne maknete niti za las široko, in njijune oči so ostale na pol zaprte, kakor bi jima bila okolica najnevažnejša stvar na svetu, in vendar sta v enem trenotku videla, kar sta videti htela.
Črnotič jo krene, kakor bi se to razumelo samo po sebi, proti Arečizinem šotoru. Gomez ga skuša zadržavati.
»Moj rdeči brat ostani tukaj v krogu mojih vojakov!«
Črnotič ustavi svoj ponosni korak ter z ognjevitim pogledom zabliska v malega moža.
»Glavar Apačev, bode on, ki je ranjen do življenja, smodil se v deželi solnca? Je-li ne znajo beli možje, kako se sprejemajo gostovi in poglavarji?«
Krepki indijanski gorostas je stal kakor bronasta soha vojnega boga, gledalca s čudenjem navdajoča. Črnotič ni čakal Mehikančevega odgovora, nego je v šotor stopil z Antilopo, kjer obadva sedeta.
Gomez je bil nekaj trenotkov zaostal, da bi se z drugimi pogovoril, gledé svojega ravnanja. Indijanca sta imela med tem čas, neslišana izpregovoriti nekaj besedij.
»Je-li glavar bledoličnikov tukaj?« vpraša Črnotič.
»Ne!« odgovori Antilopa.
Skozi odprti uhod sta mogla pregledati ves tabor.
{{prelom strani}}
�
--<e 170 .(P.
| |||