Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.447:
»Kteri izmed teh mož je strahoviti indijanomorec, ki mu beli pravijo Petra Diaz in ki je včeraj premogel Leoparda?«
{{prelom strani}}
»Antilopa ga je videl, ko je Leopardu življenje kratil; zdaj ga ni tukaj.«
Črnotič ni mogel pritajiti majhinega klika radosti.
»Veliki vojaki bledoličnikov so odišli, malosrčne miši pa pustili brez varstva. Miši bodo pomrle. Ta pritlikavec hoče prezvijačiti glavarja Apačev, ali Črnotičevo oko mu je prisililo notri do podkožja. Bledoličniki so izgubljeni, potem pa bodo rdeči vojaki čas imeli, da bodo preganjali Orluna, Treskavca in južnega Pantra.«
Zdaj ustopi Gomez. Zastonj je izkušal, da bi si dal častito in dostojno držanje glavarsko. Besede, s kterimi ga je sprejel Črnotič, so pomanjšale njegovo postavo le še bolj.
»Beli mož veli, da je glavar in vendar ne ve, da gosta ni samega puščati, hoče li to razžalitev plačati morda z oglavkom?«
»Moral sem poprej povedati mojim vojakom, kaki gosti so prisotni,« opravičuje se Gomez.
»Je-li beli vojaki nimajo oči, da bi sami videli? Je-li pri bledoličnikih šega, da glavar mora vprašati, kaj sme storiti in govoriti? Beli mož ne more ničesar storiti brez dovolitve svojih vojakov on ni glavar!«
»Jaz sem — udari se na prsi — jedini glavar tega tabora!« zatrjuje mali Gomez.
Črnotič mu vrže uničljiv pogled ter zagrmi:
»Uho glavarja Apačev je slišalo veliko laž! Zaprl bo svoja usta, kajti jezik njegov ne govori z lažnjivo kroto. Moj rdeči brat govori!«
Antilopa je doslej sedel s zaprtimi očmi; zdajci pa odpre obrvi in usta rekoč:
{{prelom strani}}
»Videl sem glavarja bledoličnikov pri boju. Njegova dvocevka je rdeče može metala na tla kakor vihar orehov sad. Njegovi lasje so bili črni z belimi nitmi, njegova pleča široka, oko njegovo ostro kakor orlovo. Zapustil je tabor, ko je dan vzhajal na iztoku. Beli mož povedi, če lažem kakor on!«
Gomez ne odgovori. Bil je tako popolnem ostrašen, da si ni upal reči ni bev ni mev.
»Videl sem še druga glavarja,« nadaljuje Antilopa, »ki je bil Leopard. Postava njegova je bila čila in čvrsta kakor orehovina, pest njegova kakor medvedova šapa. Bledoličniki mu velé Petro Diaz. Odjezdil je s prvim glavarjem. Ali sem prav govoril?«
»Moj rdeči brat je prav povedal,« odvrne zdaj Gomez. »Glavarja sta odšla in zdaj sem jaz edini glavar.«
»Beli mož ne imenuj Antilope svojega brata. Apač ni brat lažniku! Beli mož ni glavar!«
»In jaz pravim, da sem,« osokoli se trcati Gomez.
»Če je res, imenuj svoje ime!«
»Gomez sem, podnevi in ponoči!«
»Gomez? Je-li to ime čakala ali zajca? Je-li se tako veli muhi ali črvu, ki ga tica pozoblje? Apaški sinovi ga še nikdar niso čuli! Gomeza, tega ne pozna nobeno staro babše; postava njegova jo otročja, njegova srčnost je žabja, njegov jezik kačji, ki laži pluje. Kam sta odjezdila ona dva glavarja?«
»Odšla sta bisona lovit, da imamo kaj živeti!«
»Antilopa bo počakal, da se vrneta ter jima povedal besede, ktere naj slišita. Moj veliki rdeči brat pa se vrača v tabor Apačev, povedat jim, da je Antilopa tukaj ostal,« de Antilopa.
{{prelom strani}}
Kratek, bliskovit pogled zadene govornika iz Črnotičevih oči, Antilopi naznanjalo, da ga je Črnotič razumel. Antilopa je hotel ko porok ali tal ostati, da Mehikance ugotovi, med tem pa naj Črnotič snuje napad. Antilopino bistro oko je pač dobro opazilo, da v taboru nimajo niti najmanjše zaloge lesa, da bi ogenj zanetili kakor včeraj in zatorej s spretno dvojezičnostjo opozori Črnotiča na to in še na neko drugo okolnost:
»Antilopa želi, naj se bledoličnikov glavarja vrneta še pred nočjo, sicer ne more ž njima govoriti, ker ne morejo zapaliti ognja. Črnotič, glavar Apačev, naj svojim vojakom zapove, da vračajoča se bledoličnika na miru pusti, kajti Antilopa hoče z belimi skleniti mir na veliko poletij in zim!«
Črnotič ustane. Njegova stisnjena pest in drugi oster pogled podučita Antilopo, da glavar bo don Estevanu zasede pripravil in tako mu vrnitev onemogočil.
»Moj rdeči brat je dobro govoril,« meni Črnotič dostojno. »Zgodi se, kakor je dejal!«
Črnotič stopa iz šotora, Gomeza niti ne pogleda, ustopivši skozi odprtino h konjema. Vkljub svojim bolečinam skoči na konja, prime tudi Antilopino žival za uzdo ter odjezdi.
Gomez motri ostalega Indijana z neizvestnimi pogledi. Antilopa je bil, oči zaprivši, glavo nagnil nazaj, v znamenje, da je, kakor bi ga ne bilo.
»Ima rdeči mož še kaj povedati?« popraša Gomez.
Divjak z roko migne češ:
»Stran od mene!«
{{prelom strani}}
Gomez gre iz šotora k svojim tovarišem. Bil je tako povse zmoren in osmešen, kakor še nikdar v svojem življenju.
Benito mu pride nasproti.
»No, sennor Gomez, zakaj je šel eden, drugi pa tukaj ostal?«
»Rekel je, da bo Apačem povedal, naj Arečizo puste mirno se vračati!«
»Lepo, sennor Gomez! In to ste verjeli?«
»I, zakaj pa ne?«
»Ker je rdečemu sploh verjeti in mu zaupati le tedaj, kadar se ž njim popuši petdeset stotov tobaka in dvajset vozov sumaškega perja. To je prvič; in drugič, ker — —«
»Ker mi zdi, da imamo danes prav posebni povod previdnim biti.«
»Kteri povod mislite, sennor Benito?«
»Don Arečiza je odsoten, in torej nalikujemo čredi brez črednika, ktero morejo volkovi zlahkoma premoči. Poleg tega nam manjka drv, da bi tabor razsvetili v slučaju napada.«
»Je-li ste tega Antilopo smatrali glavarja, sennor Gomez?«
»I, seveda. Vsekako je tudi!«
»Baš takov, kakor vi. On je le indijanski tekun. To je mahoma izvedeti iz njegovega imena. Je-li ste na okrasju njegovem kaj opazili, kar bi dalo sklepati na tako čast?«
»Ničesar! don Benito.«
»Toraj dobro! Po kaj gre baš glavar od todi, čemu nam pušča tukaj le navadnega vojaka?«
Drugi pogledujejo Benita nepočakljivo, ker nihče na to prašanje odgovora ne ve.
{{prelom strani}}
»Sicer nisem poznavatelj Indijanov, ali — —«
»Le dalje sennor Bonito! Ne napenjajte nas na tezalo! Vi ste najboljši poznavatelj Indijanov in tigrov v Mehiki; to ste dokazali, in torej boste tudi znali čemu je glavar odšel, oni-le lopov pa ne!«
»Ko bi imeli Apači res izvedeti, da se don Arečizi in pa sennor Diazu ne sme ničesar zgoditi, bi jih bil lahko izvestil tekun. Da hoče pa sam glavar to vest jim prinesti, to mi daje povod misliti, da — — naklepajo nekaj zlega!«
»Kaj pa na primer, sennor Bonito?«
»Oni vedo, da smo brez vodje, eno; — in da se je glavar povrnil k svojim, to mi služi v znamenje, da jim ima razodeti kaki načrt. Morebiti namerijo don Arečizo od nas odtrgati in napasti nas, kakor hitro se bo stemnilo, to je pa drugo.«
»Vi slabo domnevate, don Bonito,« zavrne ga Gomez, kteremu je bilo veliko do tega, da svoje ravnanje olepša. »Prišla sta z mirnimi nakanami, kar je povse verjeti, kajti včeraj so strašno izgubili. Te mirne misli imajo zdaj, sicer bi Antilopa ne bil tukaj ostal.«
»Hm, to zveni verjetno, toda — —«
»Toda — —? Govorite dalje, sennor Bonito!«
»Jaz sicer ne poznam Indijanov, ali v svoji mladosti sem bil nekoč ujetnik pri njih in toraj menim, da nič dobrega ne nameravajo.«
»Kaj pa porok, ki tam v šotoru sedi?«
»Je-li grdun oborožen?«
»Ne. Rdeča sta pustila svoje orožje pri konjih.«
»Tako? Hm! Da bi skoro prišel don Estevan! Ali kako lahko mu nezgoda more pripetiti, da se niti ne vrne. Predlagam: volimo si vodjo za vse {{prelom strani}} slučaje, da bodemo saj znali, koga poslušajmo, če bi bili napadeni.«
»Jaz pa predlagam,« dé Gomez, »da se ničesar ne podstopimo. Don Arečiza bi utegnil biti nezadovoljen, in mi se moramo pred vsem jako varovati, da Indijanov v sumnjo ne spravimo.«
Ta predlog dobi vseobčno pohvalo. Benito ponovi enkrat svoj predlog, ker ga pa ne sprejmo, se Benito jezen umakne rekoč:
»Dobro, kakor hočete, sennores! Jaz pa vam povem, da se bom postavil zraven šotora, in da bom rdečega lopova takoj prebodel, ako bom le najmanje slutil, da bomo zagrabljeni.«
»Bonito odide, da ta sklep takoj izvede. Postavi se na griček ter leže na tla prav blizu šotora.
Od todi je mogel razgledati vso okolico v velikem vidokrogu, ali kakor je bilo ostro in budno njegovo oko, vendar ni mogel nič sumljivega opaziti.
Dan mine. Solnce zatoni na zapadu. Pokaže se ona svetloba, ki v pustih, od vročine prepečenih peščenih in kamenitih stepah predhaja hitro delajočo se noč.
Benito se vzravna po koncu. Videl je, ker je Indijanca od strani motril, da so se Antilopine zaprte oči odprle, ter vrgle kratek a širen pogled vun na ravnino. Obrvi sta se takoj zopet zaprli, ali po temnem obrazu se je poznavala kakor neka zadovoljnost. Pastir pregleduje stepo. Moral se je motiti, zakaj zunaj bilo ničesar opaziti kot čredo divjih konjev, ki so od dveh ali treh Indijanov gonjeni z razpuščeno grivo in repovi semtertja kopitali.
Konjstvo se je pogostoma izgubljalo za neko višino, prikazalo se zopet za minuto, včasih je bližje {{prelom strani}} prikopitalo in zopet se oddaljilo, ter bilo tako gonjeno, dokler ni kratki mrak nastopil, ki se je v
kratkem spremenil v popolno temoto.
Čreda je bila zdaj poznati le kot temna pika, ki je počasno prihajala vedno bolj razločna. Konji so iskali ubežnega izhoda pred svojimi gonjivci, ter jo udero v ravni smeri proti taboru. Divjaki se podé tudi semkaj za njimi.
Ta prizor, v teh krajih nekaj prav navadnega, se je tudi blizu taborišča obnesel s svojo pritegljivostjo. Teh malo divjakov, ki so živali gonili z visokovihtečimi lasi, so mislili taborci, da se jih ni bati. Nasprotno pa je okolnost, da so tako noboječe si upali blizu tabora, zadostno dokazovala njih miroljubno nakano. Vrhu tega so imeli taborci tudi tala v zagradbi, ki je zlatoiske tako uvenil, da so stopali na kola in vozove, da bi tako bobe videli memo drvečo se čredo.
Benito se je bil tudi vzdignil, s hrbtom obrnjen proti šotoru, in torej ni opazil, kako je Antilopa izpod svojega plašča, kteri je bil iz bivolskega usnja narejen, potegnil bojno sekiro, sicer pa je ostal popolnoma miren.
Čreda prihaja bližje in bližje. Res so bili divji konji, kajti ni bilo ugledati niti jezdeca, niti sedla ali stremena, niti uzda, niti najtanjšega motoza. Jata v popolnem diru privrši, Indijanci pa za njim upijoči, vriščeči in kričeči. Niti petdeset korakov ni bila četa od zagradbe, ko je bilo videti, da pojde divji lov v ravnem pravcu memo, ali .... kar bliskoma jo krene najprvi konj proti predrtini, ki so jo bili taborci pustili za prehod, strašno bojno tulenje se vzdigne, na vsakem konju sedi kakor iz {{prelom strani}} hrbta zrasel jezdec, in drug za drugim vihrajo grozni napadniki v tabor skozi prehod, kteri je bil iz neprevidnosti odprt.
Zgoraj pri šotoru se čuje krik. Antilopa je bil ustal, izpustil svoj plašč ter vzdignil širočko, in ravno ta trenotek, ko se je bil Benito po nož segaje obrnil, da bi lokavega Antilopo prebol, prekolje mu tekun glavo do ramen. Na to skoči Indijanec na gričevino ter se postavi v vrste bojujočih tovarišev.
Apačani so se bili proti Mehikancem poslužili zvijače, ki se more posrečiti le tako drznim jezdecem, kakor so oni. Nogo utaknejo za laso okolu konjevega trupla privezani, svoje telo pa skrijejo za živaljo, in tako morejo prehajati celo večje daljave, ker so tega vajeni. Najprej mračnost, potem popolna temota sta izvedbo te vojne zvijače olajšale in tako so bili prevarjeni zlatoiski in celó izkušeni Benito.
Mehikanci so bili za trenotek povse brez pameti. Poskakali so z voz, pa že več niso mogli k svojim v piramide sestavljenim puškam. Divjaki so imeli lahko delo; ljudem v taboru je bila smrtna ura.
Le nekaj minut je divjal kij in nož in sulica in širočka, pa je bilo mrličev na kupe. Borilo se je le še nekaj Mehikancev s srčnostjo obupanja; tudi oni so morali podleči. Le malim se je posrečilo, da so se pod vozovi vun priplazili ter bežali. Tudi ti so bili izgubljeni, kajti brni jezdeci so jih hitro dotekli, in če jo je v temni noči kteri odnesel, gotovo mu je drugi dan svetil k smrti.
Eno uro po tem krvavem boju razsvetljeval je požar v grmado znošenih vozov daleč na okrog z mrliči in umirajočimi pokrito ravnoto. Indijanci so {{prelom strani}} si razdelili plen ter oglavke teh, ktere je zlatožejnost pripeljala v puščavo in smrt.
Sredi prizorišča tega strašnega pogina stal je Črnotič in poleg njega Antilopa.
»Veliki duh je dal rdečim sinovom svoje zmagodobitje; toda glavar Apačev mora videti oglavke treh lovcev s izginolega otoka,« pravi Črnotič. »On sam ne more za njimi, toda moj sin bo prinesel njihove lase.«
»Jutri bo vzel Antilopa trideset mož ter šel za njih sledjo,« odgovori tekun. »Lovci od severa naj začnó le svojo smrtno popevko.«
==V Zlati dolini.==
Pono?na tema, ?e v jutranjo danenje prehajajo?a, ogrinjala je okolico ter jo le kazala v velikih
| |||