Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 3.610:
==V Zlati dolini.==
Na straneh pogorja so goste sence kazale globoke pase. Na vznožju pogorja se je vzdigala osamljena skala, kakor naprej pomaknjena udrtina; bila je od bližnjih gora popolnoma odložena. Za površino njene rti padal je slap veličastno šumeč v brezdno. Tostran te osamljene skale, vzdigajoče se v obliki topega stoga, kazala je premakljivo črto malih vrb in pavoljnikov ali bližino tekoče vode ali pa obrobljenje naplavnega sveta.
{{prelom strani}}
Tema je stopila od pogorskih vrhov v globino ter mesto prepustila višnjevkasti svetlobi jutra. Kakor iz zmedenega načrta slike, so se vzdigali prvi vrhovi pogorja, drugi za drugim, iz temnikaste barve jutranje mračnosti.
Med prepade okroglo nakopičenih gorskih velikanov se je počasno vsiljevala neka nedoločena svetloba. Na površju osamljene skaline ste moleli dve smereki kakor dve vidni prikazni svoje mogočno vejevje, nagibaje se čez prepad.
Na vznožju teh dreves je ležalo konjsko ogrodje, in njegove preperele kosti so držale še okrasja, klora so poprej nosile. Odlomki nekakega sedla so obdajali prozorne strani ogrodnega konja.
Iz mračnosti se razvijajoči jutranji svit je ožarjal grozotne podobe. Na kolceh, postavljenih v nekih daljavah, plapolali so človeški lasje v lahnem vetriču; človeške lobanje so ležale v kupih ali pa raztresene po tleh, in zlomkov raztolčenih vsakovrstnih orožij najti je bilo povsodi na tleh. Te zmagovine so dajale znak, da tukaj imajo svoje poslednje počivališče, na rtu prirodne piramide, indijanski po svojih hrabrih dejstvih sloveči glavar.
Še v smrti gospoduje ta glavar ravnin, po kterih se je njegov bojni krik tako pogostoma razlegal in čez ktere ga je nosil njegov bojni konj, čigar kosti zdaj na njegovem grobju preperevajo od nočne rose in žarne vročine dneva. Ropne ptice letale so in skovikale semtertja nad samotnim grobom, kakor bi htele s svojimi grdimi glasovi tega predramiti, ki smrtno spi in čigar roka nikdar več ne bo vihtela ne kija, ne grabila noža, ne pripravljala krvavih gostí.
{{prelom strani}}
Meglenim goram nasprotni obzor se je svetlikal v medlem svitu; rožnobojni oblački so se vzdigali proti glavišču. Prvi iskri nastajajočega požara podobno je zadel kakor zlata puščica prvi solnčni žarek prek pogorja, in polagoma so zalivali potoki svetlobe globine dolov, kakor s leskečim plamenskim pregrinjalom.
Dan je napočil, vendar pa je bilo gričevje še zavito v nepredorni plašč megle.
Te megle so se počasi razdeljevale, na jutranji sapi se vzdigaje, kakor plapoleča okrasnina. Rosa megline ostajala je na listih grmovja, in tice so skakljale od vrhunca do vrhunca, kazaje globoke soteske, na kterih uhodu so stale mnogobrojne žrtve, ki jih je indijansko praznoverstvo prinašalo duhovom gora, odkrivaje očesu divje brezne, v ktere so strmili šumeči slapovi.
Nad grobom indijanskega glavarja pošiljala je slapovina kvišku vlažen prah, delaje za kostnjakom bojnega konja izginljive peneče skakalce.
V vznožju piramide, pod ktero je bil glavarjev grob, samovalo je jezerce s stoječo vodo, ki je bilo težko ugledati pod bujnim rastlinstvom. Med tem jezerom in med nasproti ležečo strmo skalino, pokrito z dolgovlaknastim zelenim rastlinskim plaščem, raztezal se je ozek in globok jarek, ki ga pa ni bilo moči opaziti, ker so ga obrobljale goste bledolistne vrbe in temni pavoljniki. Ta drevesa so bila preprežena s vsakovrstnim srobotom in motoviljem,
kakor bi tihotna priroda hotela človeškemu očesu braniti, da bi skozi tesno zastrto rastlinsko steno ne pogledal v to dragocenost. Toda zrnost peska, posebna svetloba okolu ležečih kamenov, sploh vsa {{prelom strani}} tvorba tal je bila prav pripravna izkušenega zlatoiskalca pozornost obuditi.
Ta jarek je bil Zlata dolina, kakor je Markos Areljanos imenoval ta kraj, na kterem je izgubil življenje.
Kučilo je bil že ponoči prišel blizu zlatišča; a boječ se, da bi v temoti ne zašel, se je ustavil, hoteč počakati jutranje zore. Kakovosti teh krajev sicer ni pozabil, toda njegovo srce, lakomnosti mrzlično tripajoče, kri mu je šumeče stopala proti ušesom in očem ter vidu jemalo njegovo sicer tako neprevaljivo ostroto.
Vkljub jutru je bilo še precej temno, ko je bil Kučilo prišel k piramidi nad Zlato dolino se vzdigajoči mokrotno izparjenje zakrivalo je jarek in strmi griček, na kterem je bil Indijanov grob, oboje z gostim zastorom.
Votlo šumenje slapovine, ktere se je še prav dobro spominjal, bilo mu je znamenje, da je do bonanse dospel, zakaj ni bil še pozabil, da se slap izliva v prepad prav blizu zlatišča.
Mislil se je še precej varnega, češ, da nihče ni opazil njegovega pobega iz tabora, meneč, da o takem vojnem stanju med Indijani in Mehikani pač tudi nobeden, za njim ne pojde. Vendar pa sklene, splezati na piramido ter pregledati, če je kje kako živo bitje.
Poprej pa se je moral še uveriti, če je zlatišče še v taistem stanju kakor pred dvema letoma, ko ga je moral pustiti, ne doteknivši se ga. Z rokami razstre zeleno pregrinjalo ter pogleda v jarek. Mnogoštevilno, kakor na morski obali, je bilo tukaj kamena vsakovrstne velikosti nakopičenega in več dni {{prelom strani}} bi bilo treba, da bi ga bil preštel. Vsaki drugi človek, le gambusin ne, bi se bil dal premotiti po zunanjosti teh v drago pripravljenih kamenov, prav podobnih izmetinam nahajajočim se v vznožju ognjenikov. Gambusin pa je moral pod neznatno ilovno odejo izpoznati čisto rudo, pravo zlato, kakor ga
prinašajo potoki z gora v ravnine.
Jutranji žarek šine skozi rastlinsko odprtino, narejeno po Kučilu, doli v jarek, da zaiskre nešteti bliski iz kamenov. Pred očmi samohlepnosti tresočega se bandita ležal je najbogatejši zaklad, ki ga je kdaj zagledalo človeško oko v divjini, in popolnoma se je bil uveril, da se nobena roka še ni iztegnila po tem bogastvu.
Kučilo izpusti zelenje, zastre odprtino s srobotom ter gre k piramidi.
Kadar se usihajoči in mrleči Arabljan počasi vlači po žarečih puščavah Sáhare, v svojem posušenem mehu pa ne najde hladeče kaplje svojim ustnicam kadar ga vrže strašni samum, ter mu poslednji ostanek živnega soku potegne iz telesa; če pa na to, že s smrtjo se boreč, ugleda zelene palme in na obzorju opazi kos zelenice — to veselje njegovo prikipi do blaznosti.
Podobno je bilo s Kučilom, zagledavšim zlate zaklade. Na piramido je bil priplezal kakor v vrtoglavici; udje so se mu tresli in pred njegovimi očmi je bilo kakor megla, braneča mu, da si stvari natančnejše ne ogleda. Sesti je moral.
Izvolil si je taki prostor, s kterega mu je bilo možno, Zlato dolino imeti vedno pred očmi.
»In to bogastvo naj drugim odstopim?« pravi sam pri sebi. »Ne! nikakor ne! Umreti je moral {{prelom strani}} Markos Areljanos, čemu bi drugi živeli? Njih spremstvo me je varno privelo na ta kraj, kamor bi sam ne bil prišel; zdaj sem tukaj, njih ne potrebujem nič več, Indijancem pa bom dal priložnost, da jih uničijo vse.«
Roke si dene na oči, v kterih je kipela kri, da so se
žilice napele, in da je občutil, kakor bi se pred njegovim licem premikala bagrena in ognjena kolesa. Preteklo je nekaj časa, preden je vid njegov dobil svojo prejšnjo sposobnost.
Zdaj se vzdigne ter se ozira z višave svojega sedanjega stojišča po okolici.
»Sam sem, popolno sam ter bom — —«
Preneha sredi stavka, kajti pogled njegov je pal na predmet, ki mu po daljem molku izvabi glasan zategnjen krik. Ta krik pa se ni glasil, kakor bi bil prisiljen iz človeškega grla, ter kakor pol živalski pol človeški in kteri krik so skalovite stene jekleno odmevale v tresočih odglasih.
Voda, za piramido v prepad dereča, ktera je bila videti, da poteguje most ginečega srebra črez prepad je včasih presvetljevala padaje in takrat se je lesketal skozi žaroviti par, bel zlat svit, prihajajoč od zlate rude, ki jo je opralo stoletno delovanje vode.
Ta zlata gruda, neprenehoma omivana s vlažnim padcem slapa svetila, kresala in žarila se je v vsej svojej čarobnosti. Bila je še enkrat tolika, ko največji kokosni orešnik, in videli je bilo, da zbog svoje precejšnje teže se bo zdaj zdaj izluščila iz kremenaste obdaje, ter izginila v prepadu.
Kučilu se je zdelo, da bo gručo dasegel, če le roke iztegne po nji. S poželjivimi pogledi jo {{prelom strani}} požirajoč in vzpenjajoč segal je po tem bogastvu, ki bi lahko bila kraljevska odkupnina — pa ga ni mogel doseči. Prsi so se mu napenjale in širile, toliko da mu jih ni razgnalo skoraj bi bil podlegel siloviti dušni razburjenosti, ko bi drugi še bolj grozni krik duška ne bil naredil stiskani sapi.
Kakor žugajo tigrove oči nenadoma požreti mirni plen, tako so se svetile Kučilove oči, lesketajoče proti neprecenljivi zlati gruči, nad katero je gori vrhu skale mlad zelen hrast svoje korenine zasajal v razpoke.
»Moja mora biti ta gruča! Od todi je nemogoče jo doseči. Pogledal bom, če morem do hrasta. Na hrast pritrdim svoj laso, potem pa se doli izpustim, da jo izlomim. Naprej! noben Kres še ni imel tolik kup zlata!«
Kučilo hiti doli s piramide.
Vznemirjen, kakor je bil, preslišal je glas brzega kopitanja konj ter pregledal stiri jezdece, ki so ravno ovinek naredili pri neki skali.
Don Estevan, Diaz, Baraha, Oročej niso z vida izgubili Kučilovega sledu. Zlasti je bil Diaz, strahoviti indijanomorec, ki je pri tem razvijal toliko tankoslednost, da so drugi trije čudili se mu po pravici.
Estevan pa Diaz sta jahala naprej, v neki dalji sta jima sledila Baraha pa Oročej.
»Kaj menite, sennor Diaz,« pozveduje don Estevan, »dali ga bomo dohajali, preden pride do zlatišča?«
»Tega ne morem povedati, ker mu je bonanse lega znana. Toliko pa vem, da ni več dosti pred nami. Poglejte semkajle! Kopito njegovega konja je {{prelom strani}} zdrobilo košček škrli in zdrobina se pozna še zdaj. Pred pol ure se je okrenil jutranji veter. Ko bi bila zdrobina poprej ležala na tem prepišnem mestu, odpihala bi jo bila sapa. Potemtakem je preteklo k večjemu trideset minot, odkar je šel tod mimo.«
»Vi ste vrli sleditelj, sennor Diaz, in odpravi ste izkazali tudi sicer velike zasluge. Kadar najdemo zlatišče, bom z vami drugače štel nego z ostalimi.«
Diaz zmaje z glavo.
Nisem se vam pridružil zaradi bonanse, temveč zaradi shodne priložnosti, da morem z rdečimi po domače govoriti. Vaše zlato me ne mika; ono je le zato, da človeka omehkuži in izpridi ter ga proda pregrehi v oblast pa v hudičeve roke. Jaz se odrečem svojemu deležu. Vzemite si ga zá-se, ali pa ga dajte drugim.«
Baš taisto zlato je bilo predmet pogovora tudi zanikarnežema Barahi pa Oročeju.
»Kaj pač menite,« sennor Baraha, »povprašuje Oročej, »čemu jezdi don Estevan de Arečiza za Kučilom, dasi je tolikanj potrebna naša navzočnost v taboru od divjakov obdanem?«
»Hm. O tem imam tudi jaz nekako mnenje. Preden smo se odpotili, sem bil pobaral starega Benita in vi dobro veste, don Oročej, da ta vodnik ima sploh dobro mnenje?«
»Kaj si pa domišlja?«
»On meni, da je Kučilo malopridnež, ki ni vreden, da se mu zaupajo tako vrli in pošteni možje, kakor smo mi.«
»Temu povse pritrdim.«
{{prelom strani}}
�
---<b 18 6
| |||