Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 73 zlogov ,  pred 3 leti
==V Zlati dolini.==
 
Pono?naPonočna tema, ?eže v jutranjo danenje prehajajo?aprehajajoča, ogrinjala je okolico ter jo le kazala v velikih daljno potegnjenih obrisih. Na nebu, ki ga je zapuščala zvezda za zvezdo, slikale so se osti pogorja kakor stolpi in čudnoliki obrobi, kterih vrhove je venčala rjavkasta megla.
daljno potegnjenih obrisih. Na nebu, ki ga je zapu??ala zvezda za zvezdo, slikale so se osti pogorja
kakor stolpi in ?udnoliki obrobi, kterih vrhove j e
ven?ala rjavkasta megla .
 
Na straneh pogorja so goste sence kazale globoke pase. Na vznožju pogorja se je vzdigala osamljena skala, kakor naprej pomaknjena udrtina; bila je od bližnjih gora popolnoma odložena. Za površino njene rti padal je slap veličastno šumeč v brezdno. Tostran te osamljene skale, vzdigajoče se v obliki topega stoga, kazala je premakljivo črto malih vrb in pavoljnikov ali bližino tekoče vode ali pa obrobljenje naplavnega sveta.
Na straneh pogorja so goste sence kazale globoke pase. Na vzno?ju pogorja se je vzdigala osam -
{{prelom strani}}
Ijena skala, kakor naprej pomaknjena udrtina ; bila
Tema je stopila od pogorskih vrhov v globino ter mesto prepustila višnjevkasti svetlobi jutra. Kakor iz zmedenega načrta slike, so se vzdigali prvi vrhovi pogorja, drugi za drugim, iz temnikaste barve jutranje mračnosti.
je od bli?njih gora popolnoma odlo?ena . Za povr?ino
njene rti padal je slap veli?astno ?ume? v brezclno.
Tostran te osamljene skale, vzdigajo?e se v obliki
topega stoga, kazala je premakljivo ?rto malih vrb
iu. pavoljnikov ali bli?ino teko?e vode ali pa obrobij euje naplavnega sveta.
 
Med prepade okroglo nakopičenih gorskih velikanov se je počasno vsiljevala neka nedoločena svetloba. Na površju osamljene skaline ste moleli dve smereki kakor dve vidni prikazni svoje mogočno vejevje, nagibaje se čez prepad.
-4e> 179 L>
 
Na vznožju teh dreves je ležalo konjsko ogrodje, in njegove preperele kosti so držale še okrasja, klora so poprej nosile. Odlomki nekakega sedla so obdajali prozorne strani ogrodnega konja.
Tema je stopila od pogorskih vrhov v globino
ter mesto prepustila vi?njevkasti svetlobi jutra.
 
Iz mračnosti se razvijajoči jutranji svit je ožarjal grozotne podobe. Na kolceh, postavljenih v nekih daljavah, plapolali so človeški lasje v lahnem vetriču; človeške lobanje so ležale v kupih ali pa raztresene po tleh, in zlomkov raztolčenih vsakovrstnih orožij najti je bilo povsodi na tleh. Te zmagovine so dajale znak, da tukaj imajo svoje poslednje počivališče, na rtu prirodne piramide, indijanski po svojih hrabrih dejstvih sloveči glavar.
Kakor iz zmedenega na?rta slike, so se vzdigali
prvi vrhovi pogorja, drugi za drugim, iz temnikast e
barve jutranje mra?nosti .
 
Še v smrti gospoduje ta glavar ravnin, po kterih se je njegov bojni krik tako pogostoma razlegal in čez ktere ga je nosil njegov bojni konj, čigar kosti zdaj na njegovem grobju preperevajo od nočne rose in žarne vročine dneva. Ropne ptice letale so in skovikale semtertja nad samotnim grobom, kakor bi htele s svojimi grdimi glasovi tega predramiti, ki smrtno spi in čigar roka nikdar več ne bo vihtela ne kija, ne grabila noža, ne pripravljala krvavih gostí.
Med prepade okroglo nakopi?enih gorskih veli
{{prelom strani}}
kanov se je po?asno vsiljevala neka nedolo?en a
Meglenim goram nasprotni obzor se je svetlikal v medlem svitu; rožnobojni oblački so se vzdigali proti glavišču. Prvi iskri nastajajočega požara podobno je zadel kakor zlata puščica prvi solnčni žarek prek pogorja, in polagoma so zalivali potoki svetlobe globine dolov, kakor s leskečim plamenskim pregrinjalom.
svetloba. Na povr?ju osamljene skaline ste moleli dve
smereki kakor dve vidni prikazni svoje mogo?n o
vejevje, nagibaje se ?ez prepad .
 
Dan je napočil, vendar pa je bilo gričevje še zavito v nepredorni plašč megle.
Na vzno?ju teh dreves je le?alo konjsko ogrodje ,
in njegove preperele kosti so dr?ale ?e okrasja ,
klora so poprej nosile. Odlomki nekakega sedla so
obdajali prozorne strani ogrodnega konja.
 
Te megle so se počasi razdeljevale, na jutranji sapi se vzdigaje, kakor plapoleča okrasnina. Rosa megline ostajala je na listih grmovja, in tice so skakljale od vrhunca do vrhunca, kazaje globoke soteske, na kterih uhodu so stale mnogobrojne žrtve, ki jih je indijansko praznoverstvo prinašalo duhovom gora, odkrivaje očesu divje brezne, v ktere so strmili šumeči slapovi.
Iz mra?nosti se razvijajo?i jutranji svit j e
o?arjal grozotne podobe. Na kolceh, postavljenih v
nekih daljavah, plapolali so ?love?ki lasje v lahnem
vetri?u ; ?love?ke lobanje so le?ale v kupih ali pa
raztresene po tleh, in zlomkov raztol?enih vsako
vrstnih oro?ij najti je bilo povsodi na tleh. Te
 
Nad grobom indijanskega glavarja pošiljala je slapovina kvišku vlažen prah, delaje za kostnjakom bojnega konja izginljive peneče skakalce.
zmago vire so dajale znak, da tukaj imajo svoje
 
V vznožju piramide, pod ktero je bil glavarjev grob, samovalo je jezerce s stoječo vodo, ki je bilo težko ugledati pod bujnim rastlinstvom. Med tem jezerom in med nasproti ležečo strmo skalino, pokrito z dolgovlaknastim zelenim rastlinskim plaščem, raztezal se je ozek in globok jarek, ki ga pa ni bilo moči opaziti, ker so ga obrobljale goste bledolistne vrbe in temni pavoljniki. Ta drevesa so bila preprežena s vsakovrstnim srobotom in motoviljem,
poslednje po?ivali??e, na rtu prirodne piramide, indijanski po svojih hrabrih dejstvih slove?i glavar.
kakor bi tihotna priroda hotela človeškemu očesu braniti, da bi skozi tesno zastrto rastlinsko steno ne pogledal v to dragocenost. Toda zrnost peska, posebna svetloba okolu ležečih kamenov, sploh vsa {{prelom strani}} tvorba tal je bila prav pripravna izkušenega zlatoiskalca pozornost obuditi.
 
Ta jarek je bil Zlata dolina, kakor je Markos Areljanos imenoval ta kraj, na kterem je izgubil življenje.
?e v smrti gospoduje ta glavar ravnin, po
kterih se je njegov bojni krik tako pogostoma raz
 
Kučilo je bil že ponoči prišel blizu zlatišča; a boječ se, da bi v temoti ne zašel, se je ustavil, hoteč počakati jutranje zore. Kakovosti teh krajev sicer ni pozabil, toda njegovo srce, lakomnosti mrzlično tripajoče, kri mu je šumeče stopala proti ušesom in očem ter vidu jemalo njegovo sicer tako neprevaljivo ostroto.
legal in ?ez ktere ga je nosil njegov bojni konj ,
?igar kosti zdaj na njegovem grobju preperevajo od
no?ne rose in ?arne vro?ine dneva. Ropne ptice le-
tale so in skovikale semtertja nad samotnim grobom,
kakor bi htele s svojimi grdimi glasovi tega predramiti, ki smrtno spi in ?igar roka nikdar ve? ne
bo vihtela ne kija, ne grabila no?a, ne pripravljal a
krvavih gosti.
 
Vkljub jutru je bilo še precej temno, ko je bil Kučilo prišel k piramidi nad Zlato dolino se vzdigajoči mokrotno izparjenje zakrivalo je jarek in strmi griček, na kterem je bil Indijanov grob, oboje z gostim zastorom.
12*
 
Votlo šumenje slapovine, ktere se je še prav dobro spominjal, bilo mu je znamenje, da je do bonanse dospel, zakaj ni bil še pozabil, da se slap izliva v prepad prav blizu zlatišča.
--<B.
 
Mislil se je še precej varnega, češ, da nihče ni opazil njegovega pobega iz tabora, meneč, da o takem vojnem stanju med Indijani in Mehikani pač tudi nobeden, za njim ne pojde. Vendar pa sklene, splezati na piramido ter pregledati, če je kje kako živo bitje.
180 L>-
 
Poprej pa se je moral še uveriti, če je zlatišče še v taistem stanju kakor pred dvema letoma, ko ga je moral pustiti, ne doteknivši se ga. Z rokami razstre zeleno pregrinjalo ter pogleda v jarek. Mnogoštevilno, kakor na morski obali, je bilo tukaj kamena vsakovrstne velikosti nakopičenega in več dni {{prelom strani}} bi bilo treba, da bi ga bil preštel. Vsaki drugi človek, le gambusin ne, bi se bil dal premotiti po zunanjosti teh v drago pripravljenih kamenov, prav podobnih izmetinam nahajajočim se v vznožju ognjenikov. Gambusin pa je moral pod neznatno ilovno odejo izpoznati čisto rudo, pravo zlato, kakor ga
Meglenim goram nasprotni obzor se je svetlikal
prinašajo potoki z gora v ravnine.
 
Jutranji žarek šine skozi rastlinsko odprtino, narejeno po Kučilu, doli v jarek, da zaiskre nešteti bliski iz kamenov. Pred očmi samohlepnosti tresočega se bandita ležal je najbogatejši zaklad, ki ga je kdaj zagledalo človeško oko v divjini, in popolnoma se je bil uveril, da se nobena roka še ni iztegnila po tem bogastvu.
v medlem svitu ; roinobojni obla?ki so se vzdigali
proti glavi??u. Prvi iskri nastajajo?ega po?ara podobno Je zadel kakor zlata pu??ica prvi soln?ni
?arek prek pogorja, in polagoma so zalivali potoki
svetlobe globine dolov, kakor s leske?im plamenski m
pregrinjalom.
 
Kučilo izpusti zelenje, zastre odprtino s srobotom ter gre k piramidi.
Dan je napo?il, vendar pa je bilo gri?evje ?e
zavito v nepredorni pla?? megle.
 
Kadar se usihajoči in mrleči Arabljan počasi vlači po žarečih puščavah Sáhare, v svojem posušenem mehu pa ne najde hladeče kaplje svojim ustnicam kadar ga vrže strašni samum, ter mu poslednji ostanek živnega soku potegne iz telesa; če pa na to, že s smrtjo se boreč, ugleda zelene palme in na obzorju opazi kos zelenice — to veselje njegovo prikipi do blaznosti.
Te megle so se po?asi razdeljevale, na jutranji
sapi se vzdigaje, kakor plapole?a okrasnima. Rosa
megline ostajala je na listih grmovja, in tice so
skakljale od vrhunca do vrhunca, kazaje globoke
soteske, na kterih uhodu so stale mnogobrojne ?rtve,
ki jih je indijansko praznoverstvo prina?alo du
 
Podobno je bilo s Kučilom, zagledavšim zlate zaklade. Na piramido je bil priplezal kakor v vrtoglavici; udje so se mu tresli in pred njegovimi očmi je bilo kakor megla, braneča mu, da si stvari natančnejše ne ogleda. Sesti je moral.
hovom gora, odkrivaje o?esu divje brezne, v ktere
so strmili ?ume?i slapovi.
 
Izvolil si je taki prostor, s kterega mu je bilo možno, Zlato dolino imeti vedno pred očmi.
Nad grobom indijanskega glavarja po?iljala je
slapovina kvi?ku vla?en prah, delaje za kostnjakom
 
»In to bogastvo naj drugim odstopim?« pravi sam pri sebi. »Ne! nikakor ne! Umreti je moral {{prelom strani}} Markos Areljanos, čemu bi drugi živeli? Njih spremstvo me je varno privelo na ta kraj, kamor bi sam ne bil prišel; zdaj sem tukaj, njih ne potrebujem nič več, Indijancem pa bom dal priložnost, da jih uničijo vse.«
bojnega konja izginljive pene?e skakalce.
 
Roke si dene na oči, v kterih je kipela kri, da so se
V vzno?ju piramide, pod ktero je bil glavarjev
žilice napele, in da je občutil, kakor bi se pred njegovim licem premikala bagrena in ognjena kolesa. Preteklo je nekaj časa, preden je vid njegov dobil svojo prejšnjo sposobnost.
grob, samovalo je jezerce s stoje?o vodo, ki je bilo
te?ko ugledati pod bujnim rastlinstvom. Med tem
jezerom in med nasproti le?e?o strmo skalino, pokrito z dolgovlaknastim zelenim rastlinskim pla??em ,
raztezal se je ozek in globok jarek, ki ga pa ni
bilo mo?i opaziti, ker so ga obrobljale goste bledolistne vrbe in temni pavoljniki . Ta drevesa so bila
prepre?ena s vsakovrstnim srobotom in motoviljem,
kakor bi tihotna priroda hotela ?love?kemu o?esu
braniti, da bi skozi tesno zastrto rastlinsko steno
ne pogledal v to dragocenost. Toda zrnost peska,
posebna svetloba okolu le?e?ih kamenov, sploh vsa
 
Zdaj se vzdigne ter se ozira z višave svojega sedanjega stojišča po okolici.
--<e 181 ,3>
 
»Sam sem, popolno sam ter bom — —«
tvorba tal je bila prav pripravna izku?enega zlato..
iskalca pozornost obuditi .
 
Preneha sredi stavka, kajti pogled njegov je pal na predmet, ki mu po daljem molku izvabi glasan zategnjen krik. Ta krik pa se ni glasil, kakor bi bil prisiljen iz človeškega grla, ter kakor pol živalski pol človeški in kteri krik so skalovite stene jekleno odmevale v tresočih odglasih.
Ta jarek je bil Zlata dolina, kakor je Markos
Areljanos imenoval ta kraj, na kterem je izgubil
?ivljenje.
 
Voda, za piramido v prepad dereča, ktera je bila videti, da poteguje most ginečega srebra črez prepad je včasih presvetljevala padaje in takrat se je lesketal skozi žaroviti par, bel zlat svit, prihajajoč od zlate rude, ki jo je opralo stoletno delovanje vode.
Ku?ilo je bil ?e po-no?i pri?el blizu zlati??a ; a
boje? se, da bi v temoti ne za?el, se je ustavil,
hote? po?akati jutranje zore. Kakovosti teh krajev
sicer ni pozabil, toda njegovo srce, lakomnost i
mrzli?no tripajo?e, kri mu je ?ume?e stopala proti
u?esom in o?em ter vidu jemalo njegovo sicer tako
neprevaljivo ostroto.
 
Ta zlata gruda, neprenehoma omivana s vlažnim padcem slapa svetila, kresala in žarila se je v vsej svojej čarobnosti. Bila je še enkrat tolika, ko največji kokosni orešnik, in videli je bilo, da zbog svoje precejšnje teže se bo zdaj zdaj izluščila iz kremenaste obdaje, ter izginila v prepadu.
Vkljub jutru je bilo ?e precej temno, ko je bil
 
Kučilu se je zdelo, da bo gručo dasegel, če le roke iztegne po nji. S poželjivimi pogledi jo {{prelom strani}} požirajoč in vzpenjajoč segal je po tem bogastvu, ki bi lahko bila kraljevska odkupnina — pa ga ni mogel doseči. Prsi so se mu napenjale in širile, toliko da mu jih ni razgnalo skoraj bi bil podlegel siloviti dušni razburjenosti, ko bi drugi še bolj grozni krik duška ne bil naredil stiskani sapi.
Mu?ilo pri?el k piramidi nad Zlato dolino se vzcligajo?i mokrotno izparjenje zakrivalo je jarek in
strmi gri?ek, na kterem je bil Indijanov grob, oboje
 
Kakor žugajo tigrove oči nenadoma požreti mirni plen, tako so se svetile Kučilove oči, lesketajoče proti neprecenljivi zlati gruči, nad katero je gori vrhu skale mlad zelen hrast svoje korenine zasajal v razpoke.
z gostim zastorom .
 
»Moja mora biti ta gruča! Od todi je nemogoče jo doseči. Pogledal bom, če morem do hrasta. Na hrast pritrdim svoj laso, potem pa se doli izpustim, da jo izlomim. Naprej! noben Kres še ni imel tolik kup zlata!«
Votlo ?umenje slapovine, ktere se je ?e prav
dobro spominjal, bilo mu je znamenje, da je do
bonanse dospel, zakaj ni bil ?e pozabil, da se slap izliva
v prepad prav blizu- zlati??a.
 
Kučilo hiti doli s piramide.
Mislil se je ?e precej varnega, ?e?, da nih?e
ni opazil njegovega pobega iz tabora, mene?, da o
takem vojnem stanju med Indijani in Mehikani pa ?
tudi nobeden, za njim ne pojde. Vendar pa sklene,
splezati na piramido ter pregledati, ?e je kje kako
?ivo bitje.
 
Vznemirjen, kakor je bil, preslišal je glas brzega kopitanja konj ter pregledal stiri jezdece, ki so ravno ovinek naredili pri neki skali.
Poprej pa se je moral ?e uveriti, ?e je zlati??e
?e v taistem stanju kakor pred dvema letoma, k o
ga je moral pustiti, ne dotekniv?i se ga Z rokami
razstre zeleno pregrinjalo ter pogleda v jarek. Mnogo?tevilno, kakor na morski obali, je bilo tukaj kamena vsakovrstne velikosti nakopi?enega in ve? dni
 
Don Estevan, Diaz, Baraha, Oročej niso z vida izgubili Kučilovega sledu. Zlasti je bil Diaz, strahoviti indijanomorec, ki je pri tem razvijal toliko tankoslednost, da so drugi trije čudili se mu po pravici.
--<?. 182 .?>
 
Estevan pa Diaz sta jahala naprej, v neki dalji sta jima sledila Baraha pa Oročej.
bi'bilo treba, da bi ga bil pre?tel. Vsaki drugi ?lovek,
le gambusin ne, bi se bil dal premotiti po zunanjosti teh v drago pripravljenih kamenov, prav
podobnih izmetinam nahajajo?im se v vzno?ju ognjenikov. Gambusin pa je moral pod neznatno ilovno
odejo izpoznati ?isto rudo, pravo zlato, kakor ga
prina?ajo potoki z gora v ravnine.
 
»Kaj menite, sennor Diaz,« pozveduje don Estevan, »dali ga bomo dohajali, preden pride do zlatišča?«
Jutranji ?arek ?ine skozi rastlinsko odprtino,
narejeno po Ku?ilu, doli v jarek, da zaiskre ne?teti
bliski iz kamenov. Pred o?mi samohlepnosti treso?ega se bandita le?al je najbogatej?i zaklad, ki ga
je kdaj zagledalo ?love?ko oko v divjini, in popolnoma se je bil uveril, da se nobena roka ?e ni
iztegnila po tem bogastvu.
 
»Tega ne morem povedati, ker mu je bonanse lega znana. Toliko pa vem, da ni več dosti pred nami. Poglejte semkajle! Kopito njegovega konja je {{prelom strani}} zdrobilo košček škrli in zdrobina se pozna še zdaj. Pred pol ure se je okrenil jutranji veter. Ko bi bila zdrobina poprej ležala na tem prepišnem mestu, odpihala bi jo bila sapa. Potemtakem je preteklo k večjemu trideset minot, odkar je šel tod mimo.«
Ku?ilo izpusti zelenje, zastre odprtino s sro
 
»Vi ste vrli sleditelj, sennor Diaz, in odpravi ste izkazali tudi sicer velike zasluge. Kadar najdemo zlatišče, bom z vami drugače štel nego z ostalimi.«
botom ter gre k piramidi .
 
Diaz zmaje z glavo.
Kadar se usihajo?i in mrle?i Arabljan po?asi
vla?i po ?are?ih pu??avah S?hare, v svojem posu?ene m
mehu pa ne najde hlade?e kaplje svojim ustnicam
kadar ga vr?e stra?ni samum, ter mu poslednji
ostanek ?ivnega soku potegne iz telesa ; ?e pa na to,
?e s smrtjo se bore?, ugleda zelene palme in na
obzorju opazi kos zelenice ? to veselje njegovo
prikipi do blaznosti.
 
Nisem se vam pridružil zaradi bonanse, temveč zaradi shodne priložnosti, da morem z rdečimi po domače govoriti. Vaše zlato me ne mika; ono je le zato, da človeka omehkuži in izpridi ter ga proda pregrehi v oblast pa v hudičeve roke. Jaz se odrečem svojemu deležu. Vzemite si ga zá-se, ali pa ga dajte drugim.«
Podobno je bilo s Ku?ilom, zagledav?im zlate
 
Baš taisto zlato je bilo predmet pogovora tudi zanikarnežema Barahi pa Oročeju.
zaklade. Na piramido je bil priplezal kakor v vrto
 
»Kaj pač menite,« sennor Baraha, »povprašuje Oročej, »čemu jezdi don Estevan de Arečiza za Kučilom, dasi je tolikanj potrebna naša navzočnost v taboru od divjakov obdanem?«
glavici ; udje so se mu tresli in pred njegovim i
 
»Hm. O tem imam tudi jaz nekako mnenje. Preden smo se odpotili, sem bil pobaral starega Benita in vi dobro veste, don Oročej, da ta vodnik ima sploh dobro mnenje?«
o?mi je bilo kakor megla, brane?a mu, da si stvari
 
»Kaj si pa domišlja?«
natan?nej?e ne ogleda. Sesti je moral .
 
»On meni, da je Kučilo malopridnež, ki ni vreden, da se mu zaupajo tako vrli in pošteni možje, kakor smo mi.«
Izvolil si je taki prostor, s kterega mu je bilo
mo?no, Zlato dolino imeti vedno pred o?mi .
"In to bogastvo naj drugim odstopim ?" prav i
sam pri sebi. "Ne! nikakor ne! Umreti je moral
 
--<? 183 L>-
 
Markos Areljanos, ?emu bi drugi ?iveli ? Njih spremstvo me je varno privelo na ta kraj, kamor M sam
ne bil pri?el ; zdaj sem tukaj, njih ne potrebujem
ni? ve?, Indijancem pa bom dal prilo?nost, da jih
uni?ijo vse."
 
Roke si dene na o?i, v kterih je kipela kri, da
so se ?ilice napele, in da je ob?util, kakor bi se
pred njegovim licem premikala bagrena in ognjena
kolesa. Preteklo je nekaj ?asa, preden je vid njegov
 
dobil svojo prej?njo sposobnost.
Zdaj se vzdigne ter se ozira z vi?ave svojeg a
 
sedanjega stoji??a po okolici .
 
"Sam sem, popolno sam ter bom
 
Preneha sredi stavka, kajti pogled njegov je
pal na predmet, ki mu po daljem molku izvabi
glasan zategnjen krik . Ta krik pa se ni glasil,
kakor bi bil prisiljen iz ?love?kega grla, ter kakor
pol ?ivalski pol ?love?ki in kteri krik so skalovite
stene jekleno odmevale v treso?ih odglasih.
 
Voda, za piramido v prepad dere?a, ktera je
bila videti, da poteguje most gine?ega srebra ?rez
prepad je v?asih presvetljevala padaje in takrat se
je lesketal skozi ?aroviti par, bel zlat svit, prihajajo? od zlate rude, ki jo je opralo stoletno delovanje vode.
 
Ta zlata gruda, neprenehoma oraivana s vla?nim
padcem slapa svetila, kresala in ?arila se je v vsej
 
svojej ?arobnosti. Bila je ?e enkrat tolika, ko najve?ji kokosni ore?nik, in . videli je bilo, da zbog
svoje precej?nje te?e se bo zdaj zdaj izlu??ila iz
kremenaste obdaje, ter izginila v prepadu .
 
Ku?ilu se je zdelo, da bo gru?o dasegel, ?e
le roke iztegne po nji. S po?eljivimi pogledi jo
 
-0. 184 ic>
 
poiirajo? in vzpenjajo? segal je po tem. bogastvu, ki
bi lahko bila kraljevska odkupnina ? pa ga ni
 
mogel dose?i. Prsi so se mu napenjale in ?irile,
toliko da mu jih ni razgnalo skoraj bi bil podlegel siloviti du?ni razburjenosti, ko bi drugi ?e
bolj grozni krik du?ka ne bil naredil stiskani sapi.
 
Kakor ?ugajo tigrove o?i nenadoma po?reti
mirni plen, tako so se svetile Ku?ilove o?i, lesketajo?e proti neprecenljivi zlati gru?i, nad katero j e
gori vrhu skale mlad zelen hrast svoje korenine
 
zasajal v razpoke,
 
"Moja mora biti ta gru?a! Od todi je nemogo? e
jo dose?i. Pogledal bom, ?e morem do hrasta. Na
hrast pritrdim svoj laso, potem pa se doli izpustim,
da jo izlomim. Naprej ! noben Kres ?e ni imel tolik
kup zlata ! "
 
Ku?ilo hiti doli s piramide.
 
Vznemirjen, kakor je bil, presli?al je glas brzega
kopitanja konj ter pregledal stiri jezdece, ki so
ravno ovinek naredili pri neki skali.
 
Don Estevan, Diaz, Baraha, Oro?ej niso z vida
izgubili Ku?ilovega sledu, Zlasti je bil Diaz, strahoviti indijanomorec, ki je pri tem razvijal toliko
tankoslednost, da so drugi trije ?udili se mu po
pravici.
 
Estevan Diaz sta jahala naprej, v neki
dalji sta jima sledila Baraha pa Oro?ej.
" Kaj menite, sennor Diaz," pozveduje don
Estevan, " dali ga bomo dohajali, preden pride do
 
zlati??a ?"
 
?Tega ne morem povedati, ker mu je bonanse
lega znana . Toliko pa vem, da ni ve? dosti pred
nami. Poglejte semkajle! Kopito njegovega konja je
 
-<9. 185
 
zdrobilo ko??ek ?krli in zdrobina se poz-na ?e zdaj.
Pred pol ure se je okrenil jutranji veter. Ko bi
bila zdrobina poprej le?ala na tem prepi?nem mestu,
odpihala bi jo bila sapa . Potemtakem je preteklo k
ve?jemu trideset minot, odkar je ?el tod mimo. "
 
"Vi ste vrli sleditelj, sennor Diaz, in odpravi
ste izkazali tudi sicer velike zasluge . Kadar naj
 
demo zlati??e, bom z vami druga?e ?tel nego z
ostalimi. "
 
Diaz zmaje z glavo .
Nisem se vam pridru?il zaradi bonan>e, temve? ,
zaradi shodne prilo?nosti, da morem z rde?imi po
doma?e govoriti . Va?e zlato me ne mika ono je le
zato, da ?loveka omehku?i in izpridi ter ga proda
pregrehi v oblast pa v hudi?eve roke. Jaz se odre?em svoj emu dele?u. Vzemite si ga z?-se, ali pa
ga dajte drugim. "
 
Ba? taisto zlato je bilo predmet pogovora tudi
zanikarne?ema Barahi pa Oro?eju .
 
,.Kaj pa? menite," sennor Baraha, " povpra?uje
Oro?ej, " ?emu jezdi don Estevan de Are?iza za
Ku?ilom, dasi je tolikanj potrebna na?a navzo?nost
v taboru od divjakov obdanem ?
 
?Hm. O tem imam tudi jaz nekako mnenje.
Proden smo se odpotili, sem bil pobaral starega
Benita in vi dobro veste, don Oro?ej, da ta vodnik
ima sploh dobro mnenje? ?
 
" Kaj si pa domi?lja? "
 
?On meni, da je Ku?ilo malopridne?, ki ni
vreden, da se mu zaupajo tako vrli in po?teni
mo?je, kakor smo mi.?
 
" Teilu povse pritrdim."
 
»Temu povse pritrdim.«
{{prelom strani}}
---<b 18 6
4.933

urejanj