Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 6.233:
Ko se mu vrne zavednost, videl se je zvezanega, na rokah in nogah, ležečega na tleh in da ga neranjena Apača še bolj povezujeta. Obvezanega obstreljenca pustita za stražo pri zvezancu, a sama se vržeta na konje, da bi semkaj prinesla one tri padlece. Ker je prvi ležal blizu. Meglogorja, trajalo je dolgo, preden sta se vrnila. Preteklo je bilo več ur, ko prideta in sklepal je iz tega, da sta pogledala tudi po onih za gorami padlimi.
{{prelom strani}}
Naredil se je bil že mrak. Nabrala sta vejevja in nanesla suhega bičja, da bi žgala taborišni in
mučitveni ogenj. (Nektere ujetnike so privezavali k
kolu ter jih bodli in rezali na vse mogoče načine, da so nesrečneži groznih bolečin tulili, kar so divjaki
zvali "smrtno pesem", a sami so okolu rajali in se krohotali. Hitri uboj je bil še milost. Na smrt izmrcvarjenega so pekli in — pojedli. — Nekterim so
grmado žgali na trebuhu, kar je dajalo kričevito
zabavo, izlasti ženskam in otrokom. — Nekterim so
polomili vse ude, dejali jih žive v vodo, da je postalo meso bolj prhlo, potem jih klali, pekli in potem se gostili.) Sokoljeoko je gledal te priprave s hladno pokojnostjo. Ni se bal smrti prav nič, vendar je prežal z vso bistrovidnostjo na priložnost, kako bi se rešil.
Kupa sta bila zvrhana ter imela biti ožgana, a tu opazita Apača, da jima nedostaja užigala. Antilopa, vodja male te čete, veli drugemu neranjenemu divjaku, naj gre iskat votlega drevesa ter prinese trhline. Sam je rezal klina, potrebna pri indijanskem ožiganju, obrnjen s hrbtom na pol od Sokolovegaočesa.
Edino zdaj je bilo mogoče rešiti se. Komanč je na uho vlekel stopaje oddaljajočega se, in ko jih ni bilo več čuti, popusti še nekoliko minut. Na to pa se vrže kvišku ukljub sponam, prime Antilopo s zvezanimi rokami od zad, potegne na tla, pritisne mu s težo svojega telesa glavo in rame na zemljo, izvije mu nož, zgrabi ga s zobmi, davi Apača z levico, prereže si z desnico jermenje na nogah in porine klino sovražniku v prsa.
{{prelom strani}}
Ta dogajaj se je vršil v treh sekundah, tako strelovito, da niti Antilopa niti ranjenec ni utegnil
dati glasu od sebe.
Zdaj
grmovje, priplazi se neslišnih korakov proti smeri, v kteri se je oddaljil ostali Apač. Čez nekoliko časa se pritisne k vrbovem deblu, čakajoč, da se vrne.
Dolgo ni trpelo, kar začuje hitre korake. Dal mu je mimo iti, zgrabil ga odzad ter ga porušil.
»Kteri pes more mučiti Sokoljeoko? — Učil bo Apače jezditi tjakaj v deželo duhov!«
Potez in trije urezi, pa je držal oglavek umorjenega v rokah.
Na to se vrne k omamljencu, zveže mu roke in noge ter prične premagalcem trgati oglavke, tudi Antilopinega vzame.
V tem se je nezavedni osvestil. Sokoljeoko stopi h konju, ki so mu ga bili k drevesu privezala, pa izvleče iz umetno vezane sedlove torbe krivec ali
trnek, narejen od ribjih kosti, pritrjen na konopcu od rastlinskih vlaken. S tem stopi k zvezancu:
»Apači niso razumniši od žab v blatu ribnakovem. Iščejo užigala, a ne vprašajo, če ima ognja Komanč. Sokoljemuočesu so dali deset kož, a za jednajsto ne mara, ker naj živi ranjeni šakal da bade svojim sinovom in bratom raztuljeval dela in dejanja Komančeva. Ali znak mu bo naredil, znak, da oglavek je njegov.«
Ranjenca prime za lase, pa mu z nožem napravi dvojni obrez okolu glave. Na to vzame vse svoje, {{prelom strani}} pridene strelivo in hrano Apačev ter vrže vse njih orožje tja v reko. Zatem prereže konopce ujetniku, pa mu potisne trnek v roko.
Sokoljeoko je bil, v sredi dežele svojih sovražnikov,
in jednajst oglavkov je dobil v teku pol solnca. Howgh!«
<center>* * *</center>
Sokoljeoko zajaha konja, ter krene v pravcu na Meglogorje, kamor poprej priti so ga zadrževali dagodki današnjega dneva. Bilo je sicer povsem temno,
toda poznal je lego pogorja, ter se nadjal, da bo že našel sredstev, kako da pride do "knezov gozdov".
V kratkem ima temno gorsko tvorbo na levici. Briše jo naprej v začetem smeru. Tu mu prileti na uho daljnojekri glas:
»Fabij—ij—ij—ij!«
»Fabij, moj otrok, moj sin!«
»Fabij!« razlega se po daljšem presledku tretjič skozi tiho noč; potem ostane vse tiho.
Ta klic ni prihajal od Indijanca, kakor je kazal jezik, kteremu je pripadalo ime. Pa ne, da bi prihajal iz prsi Velikegaorla, kakor kaže moč glasu?
Brez strahu, toda budnih čutov jaha Komanč dalje. Slišal je že šumenje vodopada; zdajci mu nasproti zadoni:
»Stoj! Kdo si tukaj?«
»Prijatelj bledoličnikom!«
{{prelom strani}}
�
93 v.
| |||