Gozdovnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 6.293:
»Prijatelj bledoličnikom!«
{{prelom strani}}
»Indijan, ki nam če biti prijatelj? Kakošno mu je ime?«
»Moj beli brat, povej poprej svojega!«
Rdeči možje me nazivajo Velikegaorla, in tu je še jeden, ki ga imenujejo Treskavca.«
»Gospoda travane! Uff! Komanč ju je iskal že dva solnca dolgo.«
»Komanč tu, v Apačevini?« praša Pepo neverjetno. »Moj rdeči brat povedi, kako se imenuje!«
»Prijatelji in sovražniki Komančev mu govore Sokoljeoko.«
»Sokoljeoko! Santa Laureta, Rdoles, ako je to res, potem je to pravi človek, kakor ga potrebujeva. Moj rdeči brat razsedi, pa nam povej, kako je prišel na misel, da naju poišče.«
Lovca postavita puške v kraj, Komanč stopi s konja. Bil je divni prizor: trije siloviti možje se snidejo v temni noči sredi sovražne krajine in bela junaški podajata roke rjavcu. Dasi je bil rjavi gorostasen, moral je vendar gori gledati, če je hotel videti Kanadčana v obličje.
»Moj rdeči brat je vedel, da smo bili v Meglogorju?«
»Knezovi gozdi, razbojnika travane in 12 psov Apačev, kje so?«
»Mrtvi so,« odgovori Rdoles prosto. — Hoče-li moj brat imeti njihove oglavke?«
»Odkar je solnce navpično stalo nad njegovo glavo,
»Jednast oglavkov!« čudi se Pepo. »Moj brat, pripoveduj!«
{{prelom strani}}
Komanč jame razkladati svoje poročilo, ktero pa lovca, dasi od doživljenega iznenadenja, pazno poslušata. Ni govoril o svojih dejstvih, ali iz njegovih kratkih, enostavnih besedij sta slišala, kaj je tudi zanje storil ter sta bila polna občudovanja in hvaležnosti do njega. Bil je ponosni in srčni lik
onih bronastih postav, ki so nekoč gospodarili po
travanah, ter se mogli samo v dotikanju z belimi
razločiti.
Ko je
poslednjih dni. Hitri izgin. Fabija je bil konec
svoje mnenje
»Moja brata bosta čakala, da se prikaže jutro, ki bo posvetilo vse sledove.«
»Naš prijatelj Sokoljeoko govori pravo, priglasuje Kanadčan. »Mene žene še močneje odtodi, nego-li tebe, Pepo; toda razumnost nama veleva, da iz sledov beriva, kaj nama je storiti.«
»Ali njegova puška je ležala tostran zdolaj,« pripominja Dormiljon.
»To dokazuje, da je moja misel prava. Namestu streliti, hotel je napadnike s kopitom sprejeti, in pri tem mu je vsled nekakega nezgodka puška izdržala
iz rok. Glej, glej Pepo, kaj nosi Komanč!«
Sokoljeoko je bil pogledal čez rob pločadi ter prijel predmet, ki je bil na kraju obvisel. To je bil peresni čop enega razbojnikov.
{{prelom strani}}
»Peresje Mešanikovo,« odloči on. »Komanč ju je videl, ko se je boril s konjskimi tatovi.«
Ves strmi obronk je kazal sledove prog, ki so jih zapuščali, ko so se doli trgali in valili. Kamenita
tla niso dajala nobenega znaka in pojasnila. Ostro oko Indijančevo je preiskavalo vsaki palec okolice,
bližnje in daljne, ter je obstalo na gladini jezera.
Včerajšnji streli izmed grmičja gori na skali so bili
odtrgali nekaj vej, ki so bile dolu pale in zdaj na
vodi plavale. Držale so jih širokoperne rastline; ena pa se je zibala prosto, in na to je bilo Komančevo oko uprto. Iztegne roko po njej.
»Kaj vidita moja brata? je-li ta veja trdno leži ali plava?«
»Plava,« odločuje Kanadčan.
»Da,« potrjuje zdaj Pepo, »giblje se, in sicer proti skali tja. Voda mora imeti podzemski odtok. Pa kaj bi nam hasnila ta opazka?«
»Sokoljeoko vé, cla sta razbojnika savane mnogo pri pseh Apačev. Nobeno oko jih še ni videlo na konju, in vendar so hitro z mesta na kraju. Zatoraj méni Komanč, da imata čoln, ki ga skrivata v gorah, kjer ga nihče ne išče. Brata moja naj izvolita gledati sledove razbojnikov.«
Pregledaval je okolico. Napad je bil izveden z vrhov gorâ, in moglo se je domnevati, da sta z ujetnikom najprej tjakaj se vrnila. Toda gori ni vodil drugi pot ko oni po jarku, kteri je rabil Kučilu, Barahi in Oročeju.
Ne da bi se dalje mudil s preiskovanjem zemljišča, hiti Komanč proti jarku. Lovca gresta za njim. Ni bil še daleč gori prikoračil, obstane ter kaže na predmet, ki je bil obvisel na hrastovem grmu.
{{prelom strani}}
»Kos Fabijevega pasu!« klikne Rdoles. »Na pravem sledu smo. Naprej!«
Sokoljeoko je hitel naprej. Niti najmanji predmet, naj bi bil majhen in neznaten kakor koli, ni ušel
njegovemu pogledu, od rane mladosti izurjenemu, dasitudi je napredoval tako hitro, da bi bila lovca v skrbeh, kako bi jima kaj važnega ušlo. Obrne se takoj na stezo, ki se je vila ob robu višavja. — Komanč je stopal na drugi strani gore doli, tam, koder sta tudi Baraha in Oročej hodila, konja Kučilovega iskajoča in na to krene v stran med skalovine. Tukaj leže na zemljo; z očmi obroži ostro kakor s šestilom vso okolico, posluša; na to skoči po koncu.
»Voda jezerova šepeče pod Sokoljevimočesom; za njenim glasom pojde.«
Pošlušuje od časa do časa, koraka nazaj, krene zdaj na levo zdaj na desno, in naposled obstane pred odprtino, ki je držala v skalovje, kakor nekaka vrata. Pripogne se doli.
»Uff!« glasi se zadovoljni zvok, »duša Komančeva mu je resnico oznanjevala. Moja brata naj pogledata v vodo!«
Pristopita bližje; opazita, da imata pred seboj oni skrivni vodotok, po kterega predorini je pošiljalo jezero svojo vodo v Rio Gilo. Valovi vodotokovi niso bili globoki, a bistri tako, da se je razločno videlo na dno, na kterega mehki usedlini so se poznali ustopi štirih nog, kteri prsti so kazali v temo vodotokovo.
Komanč sezuje mokasine, odpne golenke (gamaše), ter stopi doli, da bi šel za sledovi. Vrne se že v nekterih minutah, kos jermenja od bivolje kože v roki držeč.
{{prelom strani}}
»Čoln razbojnikov je visel na tem kosu, kterega sta razrezala z noževo ostrino.«
Jermen je bil prečvrsto zabit v skalo in Mešanik je bil primoran prerezati ga. Od ostalega konca je bil košček, ki ga je Kanadčan zdaj v roki držal, primerjajoč prerezno ploskev. Prereznina je dokazovala zadostno, da je bil rez storjen šele v
pretekli noči.
»Pa so sledovi samo štirih nog,« meni Pepo.
»Velikega sledovnika sta nosila,« odgovarja Indijanec. »Moja brata naj štejeta kazavo nog.«
Res se je pokazalo, da je vzel prvi, kateri je stopil v vodo, breme na-sé.
Ta lokava drži v Rio Gilo. Gotovo je, da razbojnika gresta na Bivoljezero. Ni nam treba naravnost hoditi po utisih sledov, ampak moremo kar odrezati vogal, tvoreči Rdečevilice,« predlaga Rdoles, ki je koprnel želje, da bi razbojnika dotekel. »Moramo ju imeti, še predno jima bo mogoče priti do Apačev.«
»Moj brat, bodi miren,« teži Sokoljeoko. »Na Bivoljezeru čaka deset hrabrih Komančevih vojakov
Sokoljeoko. Skrili se bodo pred psi Apačev, razbojnikoma puščave pa ne bodo puščali naprej. Moja brata naj prideta, da pojde Sokoljeoko po svojega konja. Ujel jima bode dvoje živalij mrtvih Apačev, da jima ne bo treba vedno na zemljo polagati svojih podplatov, ki niso tako hitri od kopit mustangovih.«
Istega jutra in nekako ob istem času, v kterem se je Sokoljeoko prebudil iz svojega spanca, bližalo se je od severa sem deset oseb proti obrežju Rdečereke. Niso jezdili in na prvi pogled je bilo spoznati, da so Komanči. Hodili so drug za drugim, in vsak {{prelom strani}} je stopal v stopaje drugega, in to se je godilo s toliko skrbnostjo in natančnostjo, da je bilo treba prav vajenega očesa, ki bi prepoznalo, da sled ne prihaja samo od ene osebe.
Razun naprejstopajočega nosili so vsi poleg svojega orožja velike kose drevesne skorje na hrbteh, znamenje, da so nakanjevali podvzeti vožnjo po reki,
ker te skorje niso mogle v drugo služiti, kakor da se jih z drevesnimi vlakni zveže v podobo čolnov in s smolo zamaže.
Bila je ona desetorica vojnikov, ktere je bil odposlal Modralisica, da se snidejo s Sokolovimočesom
na Bivolotoku.
Najpredniši vojak je motril in hodil svoj pot s toliko prepričanostjo in točnostjo, kakor bi se ne nahajal v divji pusti stepi, ampak na lepo posutej v
omikani deželi in res prispó do Rdečereke prav na tem kraju, ki je bil nasproti Bivolotoku.
Ponosito smehljanje je igralo po resnovitem obrazu vodjinem, ko je dejal, obrnivši se:
»Uff! Kdo more pot tako natanko zadeti ko Bizongriva, Komanč?«
V resnici se je dr?alo govornikove glave tako obilno in gosto lasovje, padajoče dolu po plečih, da je to ime povsem opravičevalo.
Po kratkem posvetovanju odložé bremena in četa, pustivši čuvaja, se razide po otoku, po obeh obalih, da se prepriča, če ni blizu sovražnega bitja. Ko se možje snidejo, uverjeni, da nihče ni našel kaj vznemirjajočega, stopi Bizongriva k vodi ter dene roke okolu ust:
»O-hiii, o-hiii!« čuje se klic Komančev, po reki gori, po reki dolu in noben odgovor ne pride.
{{prelom strani}}
»Sokoljeoko še ni tukaj, pa pride, ker roka njegova vselej stori, kar z besedo obljubi. Moji bratje naj poskrijejo skorje ter potaknejo ob vodi, da jih ne more videti noben sovražnik.«
Ni trpelo dolgo, in celó najbistrejše oko bi ne bilo moglo brez natankega preiskavanja opaziti prisotnost Komančevo.
No, njih strpljivost je imela prestati trdo poskušnjo. Dan je prešel, noč pretekla, tudi jutro se
je razkadilo, ne da bi se bilo kaj pokazalo, kar bi
bilo vredno njihove paznosti. Naposled, popoldne,
začuje se konjsko topotanje, in Bizongriva, prežeč iz svojega skrivališča v trsji, spozna dva bela, kako jahata s tovornim konjem proti reki. Nasproti Bivolotoku se ustavita. Prvi, ves v gamuso oblečen, od solnca zagoreli mož, prijezdivši prav blizu vode,
položi roke, kakor včeraj vodja indijanski, na usta, v podobi govorila, pa kliče:
»Ho-la, Komanče!«
Takoj ustane Bizongriva z napeto puško pred njim.
»Odkodi ve bledoličnik, da je tukaj Komanč?«
»Od Sokoljegaočesa,« odgovori beli, smejoč se oborožnosti.
»Ali mi more to dokazati moj beli brat?«
Wilson dene ježevčev gumb v podano in odprto roko Komančevo. Ta je premotrival to znamenje.
»Moj beli brat je prijatelj Komančem. Kje je videl Sokoljeoko?«
»Ob Meglogorju. Komančev vojnikom dade poročati Sokoljeoko, da pride z Velikimorlom, s Treskavcem, z velikim Sledonajdnikom. Poprej pa dojdejo sinovi Apačev, namenjeni proti Bivoljezeru in {{prelom strani}} moji rdeči bratje naj se prikrijejo pred njimi ter jih puščajo naprej.«
»Besede mojega brata bodo našle pokornost, kam pojdeta vidva bledoličnika?«
V tem prilomasti tudi Wallerstone.
»Master Wilson, kaj imate razpravljati s tem človekom?«
»Imam mu izporočiti naročilo od Sokoljegaočesa.«
»Ne briga me nič! Storite, da pridemo dalje!«
Takoj obrne konja Wallerstone.
»Kam namerjate?« hoče vedeti Komanč.
»Gremo na Bivoljezero.«
»Kaj počenjate tamkaj?«
»Je-li moj rdeči brat kaj slišal o belem dirjalcu travane?«
»Videli so ga v loviščih Komančev.«
»Sir Wallerstone, hoi!«
»Nič me ne briga!« glasi se odgovor.
»Tudi beli dirjalec ne?«
Takoj okrene konja posebnež, rekoč: »Kaj je z njim?«
»Videli so ga v loviščih rdečih teh vojnikov.«
»Kdaj je bilo to?«
Angležev voditelj raztolmači tudi Komanču to vprašanje.
»Dan, preden je Bizongriva zapustil koče Komančev; pred tremi solnci.«
»In kam bi bil zdaj prešel?« vpraša Wallerstone, čuvši angleški odgovor.
»Bizongriva meni, da pojde na Rdečoreko ali pa k napajališčem Bivoljezera.«
»Na Bivoljezero pojde, sir Wallerstone,« pristavlja Wilson.
{{prelom strani}}
»To naprej imeti ga moram!«
Komanči se ustopijo zopet na posvet. Po kratkem besedenju izgine zopet vsaki v svoje skrivališče.
Dan je minul, bil je večer. Temota je vladala med drevesi, po obeh straneh obrobljajočimi porečje tako, da se ni moglo ničesar pripetiti, kar bi skritim Komančem ne bilo očito.
Zdaj se čuje po reki gori, daljno umerjeno kotleskanje vèsel in koralo na to spoznajo skriti
prežalci vojni čoln, napolnjen z apaškimi vojščaki, ki so ga vesla gnala naprej med njimi in med otokom. Za tem je prihajal drugi, tretji in nazadnje četrti. Vsaki teh dolgih čolnov je imel na kljunu plapolajoč ogenj, ki je svetil po vodi ter reko in drevje natapal s temnikasto lučjo.
zopet udarci vèsel. Približal se je skornati čoln, v
kterem sta sedela dva bela moža, z vsem trudom in
naporom veslajoča, da je čolnič plaval po vodi, kakor
gnan od para. Jeden je nosil peresni okrasek, kakor
si ga
okolu svojih temnih las ovitega le nekaj jermenja. Med njima je sedel, na pol ležeč, mladenič, utrujenega in izmučenega obličja. Komanči so videli, da so mu bile roke prevezane in morda tudi noge.
Kdo so bili ti trije bledoobrazniki? Ali sta bila "kneza gozdov" z velikim Sledonajdnikom, o {{prelom strani}} kterem je govoril severni Američan? Težko da
Bizongriva ni vedel, kako bi se ravnal in preden je
prišel do sklepa, je bil čoln že od Bivoljezera dalje.
Zvezanec, vozeč se mimo otoka, vrgel je na njegov vrh hiter poseben pogled, tja, kjer je voda naplavila vsakoršnega steblovja in lesovja, in — čoln je bil že precej gori nad otokom — in zdaj se izproži kvišku, skoči iz čolna in valovi reke so zapljuskali nad njim.
Dvoje kričavih izbruhov srditosti se razlegne. Možaka potegneta vesli, zagrabita puški, pustita čoln po vodi plavati in z besnimi očmi predirata vse gibanje vode, pripravljena takoj ustreliti ubežnika, ko bi se pokazal na površini.
A ni se prikazal. Čoln je plaval do otoka nazaj, kjer se izkrcata. Nobeden ni zinil, pa tudi najmanjše peresce na vodéni širini ni ušlo neopaženo njijunim prežečim očem.
»Zanikarnež se je utopil!« reče naposled mlajši. Bil je Mešanik.
»Potem sva se ga iznebila,« odgovori Rdečoročnik. »Sploh je bilo nepotrebno in pohujšljivo, da si ga vlačil seboj.«
»Molči, stara kost! Črnotič bi nama bil dal veliko zanj in zdaj mu ne prineseva niti njegovega oglavka. No, mrtev je vsekako, ker tako dolgo se ne more držati pod vodo in na kopno ni prišel ne tu ne tam; o tem sem prepričan. Črnotič mora biti že davno naprej.«
Primeta za vesli ter nadaljujeta pretrgano vožnjo.
Bizongriva je bil zgrabil za puško ter res namerjal, s strelom dati znamenje za njijuno uničenje, {{prelom strani}} ali Komanči so živeli v miru z bledoličniki ter tudi ni vedel, kaj bi Sokoljeoko rekel na tako brzo dejanje. Tako sta odišla razbojnika puščave gotovi smrti, ktera jima je žugala, ne da bi bila vedela.
Preteklo je dobre pol ure, odkar sta izginila in na to se oživi na drugi obali. Pokazali so se trije jezdeci: bila sta dva bela in jeden Indijanec.
»O-hiii!« zakliče zadnji le tako glasno, da se je slišalo semkaj na to stran in takoj se pomoli deset Komančev iz skrivališč.
»Sokoljeoko pride tja k svojim bratom, naj le ostanejo na bregu,« zapoveduje.
Na to zabrodi v vodo s svojima spremljevalcema.
Na vrhu otoka, pod naplavino,
čolna skočil, v vodo se vrgel, pod naplavje splaval ter se tam pritajeval, prerivaval se je zdaj ukljub
vezem na zemljo in z jermenom ovito roko iztegnivši zakliče:
»Oče, Pepo Dormiljon!«
Kanadčan se hitro ozre.
»O Fabij, moj otrok, moj sin!«
Kanadčan obrne glavo plavajočega konja proti otoku. Tudi Pepo in Komanč plavata za njim na otok.
»Santa Laureta, on je, on je resnično! Samo tja na otok, Edoles tja, in ko bi vsaka kaplja mrgolela samih tun in somov!«
V nekterih minutah so na otoku. Fabijeve vezi se popolno razrežejo in zdaj je počival v naročju onih,
ki so bili zanj v tako neznanskih skrbeh.
{{prelom strani}}
===Razrešitev.===
?estdeset ur od Haziende del Venado proti severu se raztega velik gozd, obstoje? iz ceder, hrastov ,
| |||