Gozdovnik: Razlika med redakcijama

dodanih 299 zlogov ,  pred 3 leti
»Prijatelj bledoličnikom!«
{{prelom strani}}
»Indijan, ki nam če biti prijatelj? Kakošno mu je ime?«
93 v.
 
»Moj beli brat, povej poprej svojega!«
?Indijan, ki nam ?e biti prijatelj? Kako?no mu
e ime? ?
 
Rdeči možje me nazivajo Velikegaorla, in tu je še jeden, ki ga imenujejo Treskavca.«
?Moj beli brat, povej poprej svojega! ?
 
»Gospoda travane! Uff! Komanč ju je iskal že dva solnca dolgo.«
Rde?i mo?je me nazivajo Velikegaorla, in tu je
?e jeden, ki ga imenujejo Treskavca."
"G-ospoda travane! Uff ! Koman? ju je iskal ?e
dva solnca dolgo. "
?Koman? tu, v Apa?evini?? pra?a Pepo neverjetno . " Moj rde?i brat povedi, kako se imenuje ! "
"Prijatelji in sovra?niki Koman?ev mu govore
Sokoljeoko".
 
»Komanč tu, v Apačevini?« praša Pepo neverjetno. »Moj rdeči brat povedi, kako se imenuje!«
?Sokoljeoko ! Santa Laureta, Rdoles, ako je
to res, potem je to pravi ?lovek, kakor ga potrebujeva. Moj rde?i brat razsedi, pa nam povej, kako
je pri?el na misel, da naju poi??e? .
 
»Prijatelji in sovražniki Komančev mu govore Sokoljeoko.«
Lovca postavita pu?ke v kraj, Koman? stopi s
konja. Bil je divni prizor : trije siloviti mo?je se
snidejo v temni no?i sredi sovra?ne krajine in bela
juna?ki podajata roke rjavcu. Dasi je bil rjavi
gorostasen, moral je vendar gori gledati, ?e je hotel
videti Kanad?ana v obli?je .
 
»Sokoljeoko! Santa Laureta, Rdoles, ako je to res, potem je to pravi človek, kakor ga potrebujeva. Moj rdeči brat razsedi, pa nam povej, kako je prišel na misel, da naju poišče.«
?Moj rde?i brat je vedel, da smo bili v Meglo
 
Lovca postavita puške v kraj, Komanč stopi s konja. Bil je divni prizor: trije siloviti možje se snidejo v temni noči sredi sovražne krajine in bela junaški podajata roke rjavcu. Dasi je bil rjavi gorostasen, moral je vendar gori gledati, če je hotel videti Kanadčana v obličje.
gorju??
 
»Moj rdeči brat je vedel, da smo bili v Meglogorju?«
"Knezovi gozdi, razbojnika travane in 12 psov
 
»Knezovi gozdi, razbojnika travane in 12 psov Apačev, kje so?«
Apa?ev, kje so ? "
"Mrtvi so," odgovori Rdoles prosto . ? Ho?e-li
moj brat imeti njihove oglavke ? "
 
»Mrtvi so,« odgovori Rdoles prosto. — Hoče-li moj brat imeti njihove oglavke?«
" Odkar je solnce navpi?no stalo nad njegov o
 
»Odkar je solnce navpično stalo nad njegovo glavo, re?ilrešil je Sokoljeoko deset oglavkov. On nosi samo kože, ktere je sam pridobil.«
 
»Jednast oglavkov!« čudi se Pepo. »Moj brat, pripoveduj!«
samo ko?e, ktere je sam pridobil."
{{prelom strani}}
 
Komanč jame razkladati svoje poročilo, ktero pa lovca, dasi od doživljenega iznenadenja, pazno poslušata. Ni govoril o svojih dejstvih, ali iz njegovih kratkih, enostavnih besedij sta slišala, kaj je tudi zanje storil ter sta bila polna občudovanja in hvaležnosti do njega. Bil je ponosni in srčni lik
? Jednast oglavkov !" ?udi se Pepo. "Moj brat,
onih bronastih postav, ki so nekoč gospodarili po
pripoveduj !"
 
--<e 94 ?>--
 
Koman? jame razkladati svoje p?ro?ilo, kter o
pa lovca, dasi od do?ivljenega iznenadenja, pazn o
poslu?ata. Ni govoril o svojih dejstvih, ali iz njegovih kratkih, enostavnih besedij sta sli?ala, kaj je
tudi zanje storil ter sta bila polna ob?udovanja in
hvale?nosti do njega. Bil je ponosni in sr?ni lik
onih bronastih postav, ki so neko? gospodarili po
travanah, ter se mogli samo v dotikanju z belimi
razločiti.
razlo?iti.
 
Ko je dovr?ildovršil, pripoveduje tudi Rdoles o dogodkih
poslednjih dni. Hitri izgin. Fabija je bil konec poyedbipovedbi. Zdaj umolkne, pa ?akačaka, da Sokoljeoko izre? eizreče
svoje mnenje . Ni bilo treba dolgo pri?akovati pričakovati.
 
"»Razbojnika gozdov in travah ne bota umorilumorila avelikega sledonajdnika, ampak dala ga bosta Apačem; ti ga bodo pa odvedli na Bivoljezero.«
velikega sledonajdnika?, ampak dala ga bosta Apa?em;
ti ga bodo pa odvedli na Bivoljezero. "
 
"»Potem moramo takoj mahniti proti Bivoljezeru" ,« trdi vročinski Dormiljon.
 
»Moja brata bosta čakala, da se prikaže jutro, ki bo posvetilo vse sledove.«
trdi vro?inski Dormiljon.
"Moja brata bosta ?akala, da se prika?e jutro,
ki bo posvetilo vse sledove."
 
»Naš prijatelj Sokoljeoko govori pravo, priglasuje Kanadčan. »Mene žene še močneje odtodi, nego-li tebe, Pepo; toda razumnost nama veleva, da iz sledov beriva, kaj nama je storiti.«
?Na? prijatelj Sokoljeoko govori pravo, prigla
 
»Ali njegova puška je ležala tostran zdolaj,« pripominja Dormiljon.
suje Kanad?an. "Mene ?ene ?e mo?neje odtodi,
nego-li tebe, Pepo ; toda razumnost nama veleva, da
iz sledov beriva, kaj nama je storiti."
 
»To dokazuje, da je moja misel prava. Namestu streliti, hotel je napadnike s kopitom sprejeti, in pri tem mu je vsled nekakega nezgodka puška izdržala
?Ali njegova pu?ka je le?ala tostran zdolaj, ?
iz rok. Glej, glej Pepo, kaj nosi Komanč!«
pripominja Dormiljon.
 
Sokoljeoko je bil pogledal čez rob pločadi ter prijel predmet, ki je bil na kraju obvisel. To je bil peresni čop enega razbojnikov.
" To dokazuje, da je moja misel prava. Namest u
{{prelom strani}}
streliti, hotel je napadnike s kopitom sprejeti, in pri
»Peresje Mešanikovo,« odloči on. »Komanč ju je videl, ko se je boril s konjskimi tatovi.«
tem mu je vsled nekakega nezgodka pu?ka izdr?ala
iz rok. Glej, glej Pepo, kaj nosi Koman? !"
 
Ves strmi obronk je kazal sledove prog, ki so jih zapuščali, ko so se doli trgali in valili. Kamenita
Sokoljeoko je bil pogledal ?ez rob plo?adi ter
tla niso dajala nobenega znaka in pojasnila. Ostro oko Indijančevo je preiskavalo vsaki palec okolice,
prijel predmet, ki je bil na kraju obvisel. To je bil
bližnje in daljne, ter je obstalo na gladini jezera.
peresni ?op enega razbojnikov .
Včerajšnji streli izmed grmičja gori na skali so bili
odtrgali nekaj vej, ki so bile dolu pale in zdaj na
vodi plavale. Držale so jih širokoperne rastline; ena pa se je zibala prosto, in na to je bilo Komančevo oko uprto. Iztegne roko po njej.
 
»Kaj vidita moja brata? je-li ta veja trdno leži ali plava?«
? odlo?i on. ?Koman? ju
je videl, ko se je boril s konjskimi tatovi.?
 
»Plava,« odločuje Kanadčan.
Ves strmi obronk je kazal sledove prog, ki so
jih zapu??ali, ko so se doli trgali in valili. Kamenita
tla niso dajala nobenega znaka in pojasnila . Ostro
oko Indijan?evo je preiskavalo vsaki palec okolice,
bliinje in daljne, ter je obstalo na gladini jezera.
V?eraj?nji streli izmed grmi?ja gori na skali so bili
odtrgali nekaj vej, ki so bile dolu. pale in zdaj na
vodi plavale . Driale so jih ?irokoperne rastline ; ena
 
»Da,« potrjuje zdaj Pepo, »giblje se, in sicer proti skali tja. Voda mora imeti podzemski odtok. Pa kaj bi nam hasnila ta opazka?«
pa se je zi.bala prosto, in na to je bilo Koman?evo
 
»Sokoljeoko vé, cla sta razbojnika savane mnogo pri pseh Apačev. Nobeno oko jih še ni videlo na konju, in vendar so hitro z mesta na kraju. Zatoraj méni Komanč, da imata čoln, ki ga skrivata v gorah, kjer ga nihče ne išče. Brata moja naj izvolita gledati sledove razbojnikov.«
 
Pregledaval je okolico. Napad je bil izveden z vrhov gorâ, in moglo se je domnevati, da sta z ujetnikom najprej tjakaj se vrnila. Toda gori ni vodil drugi pot ko oni po jarku, kteri je rabil Kučilu, Barahi in Oročeju.
oko uprto. Iztegne roko po njej.
"Kaj vidita moja brata? je-1i ta veja trdno leii
 
Ne da bi se dalje mudil s preiskovanjem zemljišča, hiti Komanč proti jarku. Lovca gresta za njim. Ni bil še daleč gori prikoračil, obstane ter kaže na predmet, ki je bil obvisel na hrastovem grmu.
ali plava?"
{{prelom strani}}
"Plava," odlo?uje Kanad?an .
»Kos Fabijevega pasu!« klikne Rdoles. »Na pravem sledu smo. Naprej!«
"Da," potrjuje zdaj Pepo, ?giblje se, in sieer
 
Sokoljeoko je hitel naprej. Niti najmanji predmet, naj bi bil majhen in neznaten kakor koli, ni ušel
proti skali tja. Voda mora imeti podzemski odtok.
njegovemu pogledu, od rane mladosti izurjenemu, dasitudi je napredoval tako hitro, da bi bila lovca v skrbeh, kako bi jima kaj važnega ušlo. Obrne se takoj na stezo, ki se je vila ob robu višavja. — Komanč je stopal na drugi strani gore doli, tam, koder sta tudi Baraha in Oročej hodila, konja Kučilovega iskajoča in na to krene v stran med skalovine. Tukaj leže na zemljo; z očmi obroži ostro kakor s šestilom vso okolico, posluša; na to skoči po koncu.
Pa kaj bi nam hasnila ta opazka? ?
 
»Voda jezerova šepeče pod Sokoljevimočesom; za njenim glasom pojde.«
?Sokoljeoko v6, cla sta razbojnika savane mnog o
pri pseh Apa?ev. Nobeno oko jih ?e ni videlo na
konju, in vendar so hitro z mesta na kraju. Zatoraj
m?ni Koma)* da imata ?oln, ki ga skrivata v gorah,
 
Pošlušuje od časa do časa, koraka nazaj, krene zdaj na levo zdaj na desno, in naposled obstane pred odprtino, ki je držala v skalovje, kakor nekaka vrata. Pripogne se doli.
kjer ga nih?e ne i??e. Brata moja naj izvolita gledati sledove razbojnikov? .
 
»Uff!« glasi se zadovoljni zvok, »duša Komančeva mu je resnico oznanjevala. Moja brata naj pogledata v vodo!«
Pregledaval je okolico . Napad je bil izveden z
vrhov gor?, in moglo se je domnevati, da sta z
z ujetnikom najprej tjakaj se vrnila. Toda gori ni
vodil drugi pot ko oni po jarku, kteri je rabil Ku-
 
Pristopita bližje; opazita, da imata pred seboj oni skrivni vodotok, po kterega predorini je pošiljalo jezero svojo vodo v Rio Gilo. Valovi vodotokovi niso bili globoki, a bistri tako, da se je razločno videlo na dno, na kterega mehki usedlini so se poznali ustopi štirih nog, kteri prsti so kazali v temo vodotokovo.
Ne da bi se dalje mudil s preiskovanjem zemlji??a, hiti Koman? proti jarku. Lovca gresta za njim.
Ni bil ?e dale? gori prikora?il, obstane ter kaie
na predmet, ki je bil obvisel na hrastovem grmu.
 
Komanč sezuje mokasine, odpne golenke (gamaše), ter stopi doli, da bi šel za sledovi. Vrne se že v nekterih minutah, kos jermenja od bivolje kože v roki držeč.
{{prelom strani}}
-4* 96
»Čoln razbojnikov je visel na tem kosu, kterega sta razrezala z noževo ostrino.«
 
Jermen je bil prečvrsto zabit v skalo in Mešanik je bil primoran prerezati ga. Od ostalega konca je bil košček, ki ga je Kanadčan zdaj v roki držal, primerjajoč prerezno ploskev. Prereznina je dokazovala zadostno, da je bil rez storjen šele v
"Kos Fabijevega pasu !" klikne Rdoles. ?Na
pretekli noči.
pravem sledu smo. Naprej ! ?
 
»Pa so sledovi samo štirih nog,« meni Pepo.
Sokoljeoko je hitel naprej. Niti najmanji predmet,
naj bi bil majhen in neznaten kakor koli. ni u?el
njegovemu pogledu, od rane mladosti izurjenemu ,
dasitudi je napredoval tako hitro, da bi bila lovca
v skrbeh, kako bi jima kaj va?nega u?lo. Obrne se
takoj na stezo, ki se je vila ob robu vi?avja. ?
 
»Velikega sledovnika sta nosila,« odgovarja Indijanec. »Moja brata naj štejeta kazavo nog.«
Koman? je stopal na drugi strani gore doli, tam,
koder sta tudi Baraha in Oro?ej hodila, konja Ku?ilovega iskajo?a in na to krene v stran med skalovine.
Tukaj le?e na zemljo z o?mi obro?i ostro kakor s
?estilom vso okolico, poslu?a ; na to sko?i po koncu .
 
Res se je pokazalo, da je vzel prvi, kateri je stopil v vodo, breme na-sé.
"Voda jezerova ?epe?e pod Sokoljevimo?esom ;
za njenim glasom pojde."
 
Ta lokava drži v Rio Gilo. Gotovo je, da razbojnika gresta na Bivoljezero. Ni nam treba naravnost hoditi po utisih sledov, ampak moremo kar odrezati vogal, tvoreči Rdečevilice,« predlaga Rdoles, ki je koprnel želje, da bi razbojnika dotekel. »Moramo ju imeti, še predno jima bo mogoče priti do Apačev.«
Po?lu?uje od ?asa do ?asa, koraka nazaj, kren e
zdaj na levo zdaj na desno, in naposled obstan e
pred odprtino, ki je dr?ala v skalovje, kakor nekaka
vrata. Pripogne se da.
 
»Moj brat, bodi miren,« teži Sokoljeoko. »Na Bivoljezeru čaka deset hrabrih Komančevih vojakov
"Uff !" glasi se zadovoljni zvok, "du?a Koman
Sokoljeoko. Skrili se bodo pred psi Apačev, razbojnikoma puščave pa ne bodo puščali naprej. Moja brata naj prideta, da pojde Sokoljeoko po svojega konja. Ujel jima bode dvoje živalij mrtvih Apačev, da jima ne bo treba vedno na zemljo polagati svojih podplatov, ki niso tako hitri od kopit mustangovih.«
 
Istega jutra in nekako ob istem času, v kterem se je Sokoljeoko prebudil iz svojega spanca, bližalo se je od severa sem deset oseb proti obrežju Rdečereke. Niso jezdili in na prvi pogled je bilo spoznati, da so Komanči. Hodili so drug za drugim, in vsak {{prelom strani}} je stopal v stopaje drugega, in to se je godilo s toliko skrbnostjo in natančnostjo, da je bilo treba prav vajenega očesa, ki bi prepoznalo, da sled ne prihaja samo od ene osebe.
?eva mu je resnico oznanjevala. Moja brata naj pogledata v vodo ! "
 
Razun naprejstopajočega nosili so vsi poleg svojega orožja velike kose drevesne skorje na hrbteh, znamenje, da so nakanjevali podvzeti vožnjo po reki,
Pristopita bli?je ; opazita, da imata pred seboj
ker te skorje niso mogle v drugo služiti, kakor da se jih z drevesnimi vlakni zveže v podobo čolnov in s smolo zamaže.
oni skrivni vodotok, po kterega predorini je po?iljalo jezero svojo vodo v Rio Gilo. Valovi vodotokovi niso bili globoki, a bistri tako, da se je raz
 
Bila je ona desetorica vojnikov, ktere je bil odposlal Modralisica, da se snidejo s Sokolovimočesom
lo?no videlo na dno, na kterega mehki usedlini so
na Bivolotoku.
se poznali ustopi ?tirih nog, kteri prsti so kazali v
temo vodotokovo .
 
Najpredniši vojak je motril in hodil svoj pot s toliko prepričanostjo in točnostjo, kakor bi se ne nahajal v divji pusti stepi, ampak na lepo posutej v
Koman? sezuje mokasine, odpne golenke (gama?e), ter stopi doli, da bi ?el za sledovi. Vrne se
omikani deželi in res prispó do Rdečereke prav na tem kraju, ki je bil nasproti Bivolotoku.
?e v nekterih minutah, kos jermenja od bivolje ko?e
v roki dr?e? .
 
Ponosito smehljanje je igralo po resnovitem obrazu vodjinem, ko je dejal, obrnivši se:
-.e 97 ?>-
 
»Uff! Kdo more pot tako natanko zadeti ko Bizongriva, Komanč?«
??oln razbojnikov je visel na tem kosu, kterega
sta razrezala z no?evo ostrino . "
 
V resnici se je dr?alo govornikove glave tako obilno in gosto lasovje, padajoče dolu po plečih, da je to ime povsem opravičevalo.
Jermen je bil pre?vrsto zabit v skalo in Me?anik je bil primoran prerezati ga. Od ostalega
konca je bil ko??ek, ki ga je Kanad?an zdaj v rok i
dr?al, primerjajo? prerezno ploskev. Prereznina je
dokazovala zadostno, da je bil rez storjen ?ele v
pretekli no?i.
 
Po kratkem posvetovanju odložé bremena in četa, pustivši čuvaja, se razide po otoku, po obeh obalih, da se prepriča, če ni blizu sovražnega bitja. Ko se možje snidejo, uverjeni, da nihče ni našel kaj vznemirjajočega, stopi Bizongriva k vodi ter dene roke okolu ust:
?Pa so sledovi samo ?tirih nog," meni Pepo.
?Velikega sledovnika sta nosila," odgovarja Indijanec. "Moja brata naj ?tejeta kazavo nog."
Res se je pokazalo, da je vzel prvi, kateri j e
stopil v vodo, breme na-s? .
 
»O-hiii, o-hiii!« čuje se klic Komančev, po reki gori, po reki dolu in noben odgovor ne pride.
Ta lokava dr?i v Rio Gilo . Gotovo je, da razbojnika gresta na Bivoljezero. Ni nam treba naravnost hoditi po utisih sledov, ampak moremo kar
{{prelom strani}}
»Sokoljeoko še ni tukaj, pa pride, ker roka njegova vselej stori, kar z besedo obljubi. Moji bratje naj poskrijejo skorje ter potaknejo ob vodi, da jih ne more videti noben sovražnik.«
 
Ni trpelo dolgo, in celó najbistrejše oko bi ne bilo moglo brez natankega preiskavanja opaziti prisotnost Komančevo.
odrezati vogal, tvore?i Rde?evilice," predlaga Rdoles ,
ki je koprnel ?elje, da bi razbojnika dotekel . "Moramo ju imeti, ?e predno jima bo mogo?e priti do
Apa?ev."
 
No, njih strpljivost je imela prestati trdo poskušnjo. Dan je prešel, noč pretekla, tudi jutro se
"Moj brat, bodi miren," te?i Sokoljeoko. "Na
je razkadilo, ne da bi se bilo kaj pokazalo, kar bi
bilo vredno njihove paznosti. Naposled, popoldne,
začuje se konjsko topotanje, in Bizongriva, prežeč iz svojega skrivališča v trsji, spozna dva bela, kako jahata s tovornim konjem proti reki. Nasproti Bivolotoku se ustavita. Prvi, ves v gamuso oblečen, od solnca zagoreli mož, prijezdivši prav blizu vode,
položi roke, kakor včeraj vodja indijanski, na usta, v podobi govorila, pa kliče:
 
»Ho-la, Komanče!«
Bivoljezeru ?aka deset hrabrih Koman?evih vojakov
Sokoljeoko. Skrili se bodo pred psi Apa?ev, razboj
nikoma pu??ave pa ne bodo pu??ali naprej . Moja
 
Takoj ustane Bizongriva z napeto puško pred njim.
brata naj prideta, da poj de Sokoljeoko po svojega
konja. Ujel jima bode dvoje ?ivalij mrtvih Apa?ev,
da jima ne bo treba vedno na zemljo polagati svoji h
podplatov, ki niso tako hitri od kopit mustangovih ."
 
»Odkodi ve bledoličnik, da je tukaj Komanč?«
Istega jutra in nekako ob istem ?asu, v ktere m
se je Sokoljeoko prebudil iz svojega spanca, bli?alo
se je od severa sem deset oseb proti obre?ju Rde?e
reke. Niso jezdili in na prvi pogled je bilo spoznati ,
da so Koman?i. Hodili so drug za drugim, in vsak
 
»Od Sokoljegaočesa,« odgovori beli, smejoč se oborožnosti.
II. del. 7
?st) 98
 
»Ali mi more to dokazati moj beli brat?«
je stopal v stopaje drugega, in to se je godilo s
toliko skrbnostjo in natan?nostjo, da je bilo treba
prav vajenega o?esa, ki bi prepoznalo, da sled ne
prihaja samo od ene osebe.
 
Wilson dene ježevčev gumb v podano in odprto roko Komančevo. Ta je premotrival to znamenje.
Razun naprejstopajo?ega nosili so vsi polegsvojega oro?ja velike kose drevesne skorje na hrbteh,
znamenje, da so nakanjevali podvzeti vo?njo po reki,
ker te skorje niso mogle v drugo slu?iti, kakor da
se jih z drevesnimi vlakni zve?e v podobo ?olnov
in s smolo zama?e.
 
»Moj beli brat je prijatelj Komančem. Kje je videl Sokoljeoko?«
Bila je ona desetorica vojnikov, ktere je bil
odposlal Modralisica, da se snidejo s Sokolovimo?esom
na Bivolotoku .
 
»Ob Meglogorju. Komančev vojnikom dade poročati Sokoljeoko, da pride z Velikimorlom, s Treskavcem, z velikim Sledonajdnikom. Poprej pa dojdejo sinovi Apačev, namenjeni proti Bivoljezeru in {{prelom strani}} moji rdeči bratje naj se prikrijejo pred njimi ter jih puščajo naprej.«
Najpredni?i vojak je motril in hodil svoj pot s
toliko prepri?anostjo in to?nostjo, kakor bi se ne nahajal v divji pusti stepi, ampak na lepo posutej v
omikani de?eli in res prisp? do Rde?ereke prav na
tem kraju, ki je bil nasproti Bivolotoku .
 
»Besede mojega brata bodo našle pokornost, kam pojdeta vidva bledoličnika?«
Ponosito smehljanje je igralo po resnovitem
obrazu vodjinem, ko je dejal, obrniv?i se :
"Uff! Kdo more pot tako natanko zadeti ko
 
V tem prilomasti tudi Wallerstone.
Bizongriva, Koman? ? "
 
»Master Wilson, kaj imate razpravljati s tem človekom?«
V resnici se je dr?alo govornikove glave tako
obilno in gosto Iasovje, padajo?e dolu po ple?ih, da
je to ime povsem opravi?evalo .
 
»Imam mu izporočiti naročilo od Sokoljegaočesa.«
Po kratkem posvetovanju odlo?? bremena in
 
»Ne briga me nič! Storite, da pridemo dalje!«
?eta, pustiv?i ?uvaja, se razide po otoku, po obeh
obalih, da se prepri?a, ?e ni blizu sovra?nega bitja.
Ko se mo?je snidejo, uverjeni, da nih?e ni na?el kajvznemirjajo?ega, stopi Bizongriva k vodi ter dene
roke okolu ust
 
Takoj obrne konja Wallerstone.
" O-hiii, o-hiii !" ?uje se klic Koman?ev, po reki
gori, po reki dolu in noben odgovor ne pride.
 
»Kam namerjate?« hoče vedeti Komanč.
?.es. 99 t>-
 
»Gremo na Bivoljezero.«
,,Sokoljeoko ?e ni tukaj, pa pride, ker roka
njegova vselej stori, kar z besedo obljubi. Moji
bratje naj poskrijejo skorje ter potaknejo ob vodi,
da jih ne more videti noben sovra?nik . "
 
»Kaj počenjate tamkaj?«
Ni trpelo dolgo, in cel? najbistrej?e oko bi ne
bilo moglo brez natankega preiskavanja opaziti pri
 
»Je-li moj rdeči brat kaj slišal o belem dirjalcu travane?«
sotnost Koman?evo.
 
»Videli so ga v loviščih Komančev.«
No, njih strpljivost je imela prestati trdo posku?njo. Dan je pre?el, no? pretekla, tudi jutro se
je razkadilo, ne da bi se bilo kaj pokazalo, kar bi
bilo vredno njihove paznosti . Naposled, popoldne ,
za?uje se konjsko topotanje, in Bizongriva, pre?e ?
iz svojega skrivali??a v trsji, spozna dva bela, kako
jahata s tovornim konjem proti reki. Nasproti Bivolotoku se ustavita. Prvi, ves v gamuso oble?en, od
solnca zagoreli mo?, prijezdiv?i prav blizu vode,
polo?i roke, kakor v?eraj vodja indijanski, na usta,
v podobi govorila, pa kli?e :
 
»Sir Wallerstone, hoi!«
" Ho-la, Koraan?e! "
 
»Nič me ne briga!« glasi se odgovor.
Takoj ustane Bizongriva z napeto pu?ko pred njim .
?Odkodi ve bledoli?nik, da je tukaj Koman???
"Od Sokoljegao?esa," odgovori beli, smejo? se
 
»Tudi beli dirjalec ne?«
oboro?nosti.
 
Takoj okrene konja posebnež, rekoč: »Kaj je z njim?«
"Ali mi more to dokazati moj beli brat?"
Wilson dene je?ev?ev gumb v podano in odprto
roko Koman?evo . Ta je premotrival to znamenje.
"Moj beli brat je prijatelj Koman?em. Kje je
videl Sokoljeoko? "
?Ob Meglogorju . Koman?ev vojnikom dade poro?ati Sokoljeoko, da pride z Velikimorlom, s Treskavcem, z velikim Sledonajdnikom. Poprej pa dojdejo sinovi Apa?ev, namenjeni proti Bivoljezeru in
 
»Videli so ga v loviščih rdečih teh vojnikov.«
7*
 
»Kdaj je bilo to?«
-3> 100 4>
 
Angležev voditelj raztolmači tudi Komanču to vprašanje.
moji rde?i bratje naj se prikrijejo pred njimi ter
jih pu??ajo naprej ."
 
»Dan, preden je Bizongriva zapustil koče Komančev; pred tremi solnci.«
"Besede mojega brata bodo na?le pokornost,
 
»In kam bi bil zdaj prešel?« vpraša Wallerstone, čuvši angleški odgovor.
kam poj deta vidva bledoli?nika?"
V tem prilomasti tudi Wallerstone.
"Master Wilson, kaj imate razpravljati s tem
 
?lovekom ?"
?Imam mu izporo?iti naro?ilo od Sokoljegao?esa.?
"Ne briga me ni?! Storite, da pridemo dalje! "
Takoj obrne konja Wallerstone .
"Kam namerjate?" ho?e vedeti Komane.
"Gremo na Bivoljezero . "
"Kaj po?enjate tamkaj ?"
?Je-li moj rde?i brat kaj sli?al o belem dirjalcu
 
travane??
"Videli so ga v lovi??ih Koman?ev ."
" Sir Wallerstone, hol! "
" Ni? me ne briga !" glasi se odgovor.
" Tudi beli dirjalec ne ? "
 
Takoj okrene konja posebne?, reko? : ?Kaj je
 
z njim? ?
"Videli so ga v lovi??ih rde?ih teh vojnikov."
"Kdaj je bilo to ?"
Angle?ev voditelj raztolma?i tudi Koman?u to
 
vpra?anje.
"Dan, preden je Bizongriva zapustil ko?e Koman?ev ; pred tremi solnci."
 
"In kam bi bil zdaj pre?el?" vpra?a Waller-
stone, ?uv?i angle?ki odgovor .
?Bizongriva meni, da poj de na Rde?oreko ali
pa k napajali??em Bivoljezera . ?
 
"Na Bivoljezero poj de, sir Wallerstone," pristavlja Wilson.
 
»Bizongriva meni, da pojde na Rdečoreko ali pa k napajališčem Bivoljezera.«
?To naprej imeti ga moram ! "
?Sokoljeoko je v desetih minutah usmrtil pet
 
»Na Bivoljezero pojde, sir Wallerstone,« pristavlja Wilson.
{{prelom strani}}
»To naprej imeti ga moram!«
 
Apa?ev»Sokoljeoko je v desetih minutah usmrtil pet Apačev,?« re?ereče ?eše Wilson ter hiti za Angle?emAngležem.
Koman?i se ustopijo zopet na posvet. Po kratkem
besedenju izgine zopet vsaki v svoje skrivali??e.
 
Komanči se ustopijo zopet na posvet. Po kratkem besedenju izgine zopet vsaki v svoje skrivališče.
Dan je minul, bil je ve?er. Temota je vladala
med drevesi, po obeh straneh obrobljajo?imi pore?je
tako, da se ni moglo ni?esar pripetiti, kar bi skritim
Koman?em ne bilo o?ito.
 
Dan je minul, bil je večer. Temota je vladala med drevesi, po obeh straneh obrobljajočimi porečje tako, da se ni moglo ničesar pripetiti, kar bi skritim Komančem ne bilo očito.
Zdaj se ?uje po reki gori, daljno umerjeno
kotleskanje .vsel in koralo na to spoznajo skriti
preialci vojni ?oln, napolnjen z apa?kimi voj??aki,
ki so ga vesla gnala naprej med njimi in med
otokom. Za tem je prihajal drugi, tretji in nazadnje
 
Zdaj se čuje po reki gori, daljno umerjeno kotleskanje vèsel in koralo na to spoznajo skriti
?etrti. Vsaki teh dolgih ?olnov je imel na kljunu
prežalci vojni čoln, napolnjen z apaškimi vojščaki, ki so ga vesla gnala naprej med njimi in med otokom. Za tem je prihajal drugi, tretji in nazadnje četrti. Vsaki teh dolgih čolnov je imel na kljunu plapolajoč ogenj, ki je svetil po vodi ter reko in drevje natapal s temnikasto lučjo.
plapolajo? ogenj, ki je svetil po vodi ter reko in
drevje natapal s temnikasto lu?jo.
 
Koman?iKomanči so se dr?alidržali po zapovedi popolno v miru, dasi bi bili mogli, ukljub svojemu pičlemu številu, velik kvar prizadeti Apačem.
miru, dasi bi bili mogli, ukljub svojemu pi?lemu
?tevilu, velik kvar prizadeti Apa?em.
 
No?-Noč se je pretegnila in jutro je napo?ilonapočilo. Solnce je prevršilo tretji del svojega teka, kar se slišijo
zopet udarci vèsel. Približal se je skornati čoln, v
je prevr?ilo tretji del svojega teka, kar se sli?ij o
kterem sta sedela dva bela moža, z vsem trudom in
zopet udarci v?sel . Pribli?al se je skornati ?oln, v
naporom veslajoča, da je čolnič plaval po vodi, kakor
kterem sta sedela dva bela mo?a, z vsem trudom in
naporom veslajo?a, da je ?olni? plaval po vodi, kakor
gnan od para. Jeden je nosil peresni okrasek, kakor
si ga privo??ijoprivoščijo Papagos-Indijanci, jeden pa je imel
okolu svojih temnih las ovitega le nekaj jermenja. Med njima je sedel, na pol ležeč, mladenič, utrujenega in izmučenega obličja. Komanči so videli, da so mu bile roke prevezane in morda tudi noge.
Med njima je sedel, na pol Ie?e?, mladeni?, utrujenega in izmu?enega obli?ja. Koman?i so videli, da
so mu bile roke prevezane in morda tudi noge.
 
Kdo so bili ti trije bledoobrazniki? Ali sta bila "kneza gozdov" z velikim Sledonajdnikom, o {{prelom strani}} kterem je govoril severni Američan? Težko da
Bizongriva ni vedel, kako bi se ravnal in preden je
bila ?kneza gozdov? z velikim Sledonajdnikom, o
prišel do sklepa, je bil čoln že od Bivoljezera dalje.
 
Zvezanec, vozeč se mimo otoka, vrgel je na njegov vrh hiter poseben pogled, tja, kjer je voda naplavila vsakoršnega steblovja in lesovja, in — čoln je bil že precej gori nad otokom — in zdaj se izproži kvišku, skoči iz čolna in valovi reke so zapljuskali nad njim.
102 .?>
 
Dvoje kričavih izbruhov srditosti se razlegne. Možaka potegneta vesli, zagrabita puški, pustita čoln po vodi plavati in z besnimi očmi predirata vse gibanje vode, pripravljena takoj ustreliti ubežnika, ko bi se pokazal na površini.
kterem je govoril severni Ameri?an? Te?ko da
Bizongriva ni vedel, kako bi se ravnal in preden j e
pri?el do sklepa, je bil ?oln ?e od Bivoljezera dalje .
 
A ni se prikazal. Čoln je plaval do otoka nazaj, kjer se izkrcata. Nobeden ni zinil, pa tudi najmanjše peresce na vodéni širini ni ušlo neopaženo njijunim prežečim očem.
Zvezanec, voze? se mimo otoka, vrgel je na
njegov vrh hiter poseben pogled, tja, kjer je voda
naplavila vsakor?nega steblovja in lesovja, in ?
?oln je bil ?e precej gori nad otokom ? in zdaj s e
izpro?i kvi?ku, sko?i iz ?olna in valovi reke so za
pljuskali nad njim.
 
»Zanikarnež se je utopil!« reče naposled mlajši. Bil je Mešanik.
Dvoje kri?avih izbruhov srditosti se razlegne .
Mo?aka potegneta vesli, zagrabita pu?ki, pustita ?ol n
po vodi plavati in z besnimi o?mi predirata vs e
gibanje vode, pripravljena takoj ustreliti ube?nika ,
ko bi se pokazal na povr?ini .
 
»Potem sva se ga iznebila,« odgovori Rdečoročnik. »Sploh je bilo nepotrebno in pohujšljivo, da si ga vlačil seboj.«
A ni se prikazal. ?oln je plaval do otoka nazaj ,
kjer se izkrcata. Nobeden ni zinil, pa tudi naj
manj?e peresce na vod?ni ?irini ni u?lo neopa?en o
njijunim pre?e?im o?em.
 
»Molči, stara kost! Črnotič bi nama bil dal veliko zanj in zdaj mu ne prineseva niti njegovega oglavka. No, mrtev je vsekako, ker tako dolgo se ne more držati pod vodo in na kopno ni prišel ne tu ne tam; o tem sem prepričan. Črnotič mora biti že davno naprej.«
?Zanikarne? se je utopil !? re?e naposled mlaj?i.
Bil je Me?anik .
 
Primeta za vesli ter nadaljujeta pretrgano vožnjo.
" Potem sva se ga iznebila," odgovori Rde?o
ro?nik. " Sploh je bilo nepotrebno in pohuj?ljivo, da
si ga vla?il seboj ."
 
Bizongriva je bil zgrabil za puško ter res namerjal, s strelom dati znamenje za njijuno uničenje, {{prelom strani}} ali Komanči so živeli v miru z bledoličniki ter tudi ni vedel, kaj bi Sokoljeoko rekel na tako brzo dejanje. Tako sta odišla razbojnika puščave gotovi smrti, ktera jima je žugala, ne da bi bila vedela.
" Mol?i, stara kost! ?rnoti? bi nama bil dal
veliko zanj in zdaj mu ne prineseva niti njegovega
oglavka. No, mrtev je vsekako, ker tako dolgo se
ne more dr?ati pod vodo in na kopno ni pri?el n e
tu ne tam o tem sem prepri?an . ?rnoti? mora bit i
?e davno naprej . "
 
Preteklo je dobre pol ure, odkar sta izginila in na to se oživi na drugi obali. Pokazali so se trije jezdeci: bila sta dva bela in jeden Indijanec.
Primeta za vesli ter nadaljujeta pretrgan o
vo?njo .
Bizongriva je bil zgrabil za pu?ko ter res na
 
»O-hiii!« zakliče zadnji le tako glasno, da se je slišalo semkaj na to stran in takoj se pomoli deset Komančev iz skrivališč.
merjal, s strelom dati znamenje za njijuno uni?enje,
 
»Sokoljeoko pride tja k svojim bratom, naj le ostanejo na bregu,« zapoveduje.
103 ?>
 
ali Koman?i so ?iveli v miru z bledoli?niki ter tudi
ni vedel, kaj bi Sokoljeoko rekel na tako brzo dejanje. Tako sta odi?la razbojnika pu??ave gotovi
smrti, ktera jima je ?ugala, ne da bi bila vedela.
 
Preteklo je dobre pol ure, odkar sta izginila in
na to se o?ivi na drugi obali. Pokazali so se trije
jezdeci : bila sta dva bela in jeden Indijanec.
 
" O-hiii !" zakli?e zadnji le tako glasno, da se
je sli?alo semkaj na to stran in takoj se pomoli
deset Koman?ev iz skrivali??.
 
?Sokoljeoko pride tja k svojim bratom, naj le
ostanejo na bregu,? zapoveduje.
 
Na to zabrodi v vodo s svojima spremljevalcema.
 
Na vrhu otoka, pod naplavino, pri?neprične se naenkrat nekaj gibati, nekaj oživljati. Zvezanec, ki je bil iz
čolna skočil, v vodo se vrgel, pod naplavje splaval ter se tam pritajeval, prerivaval se je zdaj ukljub
 
vezem na zemljo in z jermenom ovito roko iztegnivši zakliče:
nekaj gibati, nekaj o?ivljati. Zvezanec, ki je bil iz
?olna sko?il, v vodo se vrgel, pod naplavje splaval
ter se tam pritajeval, prerivaval se je zdaj ukljub
vezem na zemljo in z jermenom ovito roko iztegniv?i zakli?e :
 
" O?e, Pepo Dormiljon !"
 
Kanad?an se hitro ozre.
 
»Oče, Pepo Dormiljon!«
" 0 Fabij, moj otrok, moj sin! "
 
Kanadčan se hitro ozre.
Kanad?an obrne glavo plavajo?ega konja proti
otoku. Tudi Pepo in Koman? plavata za njim na
otok.
 
»O Fabij, moj otrok, moj sin!«
"Santa Laureta, on je, on je resni?no! Samo
tja na otok, Edoles tja, in ko bi vsaka kaplja mrgolela samih tun in somov ! .'
 
Kanadčan obrne glavo plavajočega konja proti otoku. Tudi Pepo in Komanč plavata za njim na otok.
V nekterih minutah so na otoku. Fabijeve vezi
se popolno razre?ejo in zdaj je po?ival v naro?ju onih,
ki so bili zarij v tako neznanskih skrbeh.
 
»Santa Laureta, on je, on je resnično! Samo tja na otok, Edoles tja, in ko bi vsaka kaplja mrgolela samih tun in somov!«
?ae. 104 v
 
V nekterih minutah so na otoku. Fabijeve vezi se popolno razrežejo in zdaj je počival v naročju onih,
Razre?itev.
ki so bili zanj v tako neznanskih skrbeh.
{{prelom strani}}
===Razrešitev.===
 
?estdeset ur od Haziende del Venado proti severu se raztega velik gozd, obstoje? iz ceder, hrastov ,
4.933

urejanj