Životarci: Razlika med redakcijama

Brez spremembe v velikosti ,  pred 3 leti
m
brez povzetka urejanja
(ureditev)
m
 
„Dežja ne bo,“ je govoril sam s seboj, ko je vlačil gorivce na kup, „pa vendar zakurim, bo krajša noč. No, poštajna! Glej jo, kako nagaja! Si se priklenila na čok!“ se je jezil nad trhlo vejo, ko jo je vlekel izpod gnilih trsk.
 
Ko si je zapalil ogenj in si natlačil pipo, se je zleknil na smrečje in mah in se pričel pomenkovati: „Škoda takega ognja, ko nimam krompirja. Če bi vedel, da me ukane, bi si vzel krompirja; pa kdo se zanese, da bo tako hitro noč. Pozabil sem pogledati na solnce. Saj Matjaževka je dobra, krompirja mi da, če le hočem; zadnjič mi je dala še špeha in kruha. Za tiste solde mi ni, templancev bo treba in srajca gre h kraju.“
 
„Ooov!“ se začuje iz prepada.
„Te trebuh boli?“ se šali Gregor. Vol dvigne glavo.
 
„Slišiš, Lisec? Na Prangarju straši. Tam pri božji martri vstaja iz groba mrtvec, teka okrog znamenja in kliče na pomoč. Da, Lisec, ti še tega ne veš, Rjavec morda že. Zdaj je najbrže ura enajst, o polnoči se zbude strahovi Za ribo. Tam plezajo Turčini v debla, jaz jih še nisem videl in tudi ne verjamem, tudi onim ne, ki pravijo, da teka pri Krivi veji vsako noč martrnik okrog parobka tiste smreke, ki ga je nekoč ubila. Pač mi pa lahko verjameta, da straši za Čartežem. Tisto noč sem natanko slišal praskanje po tisti smreki in čudno zdihovanje in stokanje, kakor bi kdo plezal na smreko. A kdo bi bil? Živ človek ne bo plezal ponoči na smreko, žival tudi ne. Ko je bil dan, sem šel pogledat in sem videl dlake na deblu in zdelo se mi je, da je osmojeno.“
 
„Hov, hov!“
„Glejga Jozla! Kmalu bi me ostrašil. Kdo bi si bil mislil, da sem zadel obte! Glej ga no, kar odleglo mi je, ker resnično sem se bil ustrašil.“
 
Jozl je bil star, gluh pastir, ki je vse svoje življenje posvetil živini na paši. Najrajši je pasel po gozdu, živeč le ob pečenem krompirju {{prelom strani}} in mlakužnici. V soboto zvečer je prignal domov vole in junce, nabral si v vrečo krompirja in v nedeljo zjutraj je odšel zopet za teden dni. Spomladi je nabiral rdečih jagod v kožarje iz leskovega lubja v veliko veselje otrokom. Ker je bil močno gluh, se ni spustil z nikomer v pogovor, če ga ni nagovarjal, brigal se ni za ves svet. Ljubil je le svojo živinico, pazil nanjo, z njo se pogovarjal, iskal ji mlakuže po gozdu, poznal je vse luže po senčnih potih, ob suši je gnal pit rajši do Kukave, nego k domači lokvi, da bi mu kdo ne očital, da ne ve za vse gozdne luže in mlakuže. Krav navadno ni pasel, ker mu je prizadevalo preveč skrbi mleko. Ostajale so doma v hlevu, kjer jih je krmil gospodar. Ob lepem vremenu je Jozl popeval in vriskal, ob grdem je bil čmeren.
 
„Tak pridi no bliže!“ mu je namignil Gregor. Jozl ga je nezaupno motril in šele, ko ga je sponzal, je stresel z glavo in mu zažugal s pestjo:
„He, vedanec te je tlačil!“
 
„Te coprnice nosijo ali te zlodi trka?“
 
„Le hud bodi, Jozl, le!“ se smeje Gregor.
„Beži za srnjakom v Kozjo dolino!“
 
Jozl belo pogleda in otrese z glavo. V vejevju zaprhutajo ptice, dremotno začivkajo in se spet umire. Nočni glasovi utihnejo, dremotni zamirajo v daljo; nad prostranstvo gozda lega dremavica, ki se zaziblje v sen šele ob bližajočem se jutranjem zoru.
 
Jozl pokima z glavo in se počasi vrača k svojemu ležišču,
„Ej, zakaj bi kvasal. Če bi me vzela, te vprašam?“
 
„Kam pa boš z mano, sirotež, ko še sam moliš cempete iz bajte!“
 
„Ej, se že kako stisneva. Pa ostrešjo dvignem.“
Ask je hitel dalje, zatopljen v misli, pa ni zapazil moškega, ki je vstal iz bližnjega grmovja in mu oprezno sledil ... Ko se je Ask približal cilju, se je sklonil in poškilil skozi goščo, pa je v hipu vzradoščen poskočil in planil naprej. V zadrgi je tičala pečenka ... Uboga, plaha srnica se je zvijala iz klešč na vse pretege, grizla si nogo, žico, zaganjala se v veje, nato pa izmučena obstala. Ask se je prihuljeno približal — a ko ga je ujeta žival zapazila, se je plašno zagnala z vsemi tremi naprej, toda z mesta ni mogla, četrta je bila prikovana ... Ask jo je prijazno {{prelom strani}} objel in jo pobožal po hrbtu, ali srnica je huškala od strahu, grizla, otepavala.
 
„No, no, neumnica, le mirna bodi!“ ji je govoril Ask in jo pritiskal k tlom. „Kdo ti kaj hoče? Vesela bodi, da sem te rešil pred grajskimi požeruharji. Pa tebe ne bodo vohali škrici, ne, ne, se rajši zadavim s teboj! Kaj boš otepavala, uboga avšica, ko ti nič ne pomaga! Kakor nalašč si namenjena meni, nikomur drugemu; ko bi ti vedela, kako težko sem te pričakoval! Oh, samo da si prišla, ti zlata sirotica moja! Kako sem te vesel, zlato je v tebi, nebesa si mi na stežaj odprla! Pa je dejal Korčin, da se ne bo ujelo, ha, kaj ve Korčin! Misli, da je tepec neumen, pa sem le jaz! Bedak, kako štramasto kvašam! Bi jo, Korčin, a? Pa je ne boš, jo že sam udušim celo. Kos hrbtička, no, naj bo, več pa ne. E, kako se pa repenči, božica! Tak potrpi trenotek, brž te rešim zadrge, toda prej te potipam malo pod vratom.“
 
Noge ji je z vso silo izpodvil, prav po mojstrsko, kakor je bil vajen, nato ji je pokleknil na trebuh z obema nogama, da je sirota zastokala. Ko je odprl svoj dolgi nožič, ji je privil glavico daleč nazaj, narezal ji napeti vrat z ostrino, nato pa sunil z nožem globoko, globoko, dokler mu ni brizgnila kri za rokav ... Srnica je zadrgetala, zastokala, pogledala svojega mučitelja s prosečimi milimi očmi, a ker morilca ni to niti najmanje ganilo, ga je obupno ošinila z očitajočim pogledom, ki se ji je že jel zavijati v smrtnih bolečinah ... Aska je popadla strast po krvi, zavohal je meso, po katerem je začutil silno lakoto. Oči so se mu širile, ko je gledal na vročo kri, ki mu je curljala izpod roke, začutil je neutešno potrebo, da bi hlastnil nemudoma in si utešil poželenje. Ob pogledu na pojemajočo žival ga je obšlo neizmerno veselje, da bo kmalu deležen okusne pečenke v tako obilni meri, kakršna ni dodeljena ne kralju ne cesarju. V tem svojem veselem premišljevanju je pričel polagati glavo iztezajoče se živali na tla; kar zašumi grmičevje za njegovim hrbtom — in še preden se zasuka, mu pade na ramo težka roka ... Ask pogleda in se zgrozi od strahu in presenečenja, ko se zapičijo vanj ostre oči grajskega lovca ...
„Kakšna tatvina? Sem vam mar kaj ukradel?“
 
„Nameravali ste, in to je ravno isto kakor da bi žival odnesli domov in snedli.“
 
Ask požre sline in otrese z glavo, rekoč: „Nak, ravno isto pa ni, če se jaz ponujam s frmantinovimi žganci, vi pa s pečenko! Meni ne boste pravili tega. Mislite, da ste vi —“.
„Ljudem, ki se preživljajo s poštenim delom, ni treba stradati,“ mu očita grajski.
 
„Mar jaz ne delam od jutra do večera? Zaslužim pa komaj za
neslane žgance, ki jih ognetam petek in svetek, dan na dan, leto za letom, drugega nič.“
 
„Ej, videl ja, le ceptanje sem čul. Če bi imel konec kaporja pri bajti, bi prižgal luč.“
 
„Hm. Čakaj, čakaj, Janez, jaz ti nekaj povem. Zdajle se prav dobro spominjam. Copotali so, praviš? Vidiš, tudi jaz sem jih čula. Spati nisem mogla pa sem molila roženkranec. Ravno ta žalostni del sem pričela, ko se pripodijo mimo naše bajte. Bog in svet križ, sem si mislila in pogledala pri oknu. Pod Kuteževo hruško so se ustavili — in veš, kdo so bili? Betičniki!“
 
„Kaj ne poveš!“ se začudi Ask in obstane.
„Zdaj se pa spravi in glej, da te več ne dobim pri vodi!“ mu zapreti birič in se pritajeno smehlja Askovi neumnosti.
 
„Ne, ne, gospod, nikoli več me ne dobite!“ se opravičuje ta. „Saj vejo, človeku se vse urajma na svetu. Pa srečno!“ —
 
Nekoliko mesecev je bil miren, pa je pričel spet misliti na divjačino. Topot se je pa domenil z Jerčakom.
17.101

urejanje