Spomini (Valentin Korun): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 40:
Medtem pa ko smo se mi prepirali, koga bi postavili za vojvodo, so se kozli polastili tudi našega dela planote in se pridno igrali Indijance ter bili žogo. Zato nas je strah, da bi ne šla za vedno v izgubo naša posest, končno le streznil toliko, da sta se začeli stranki kmetov in gospodov podajati. In po dolgem ukrepanju zedinili sta se slednjič za kompromisnega kandidata v osebi moje malenkosti.
Sicer sem imel jaz, kakor uvidevam sedaj, ko stvar trezneje
Vkljub temu pa sem bil jaz tisti srečnik, na katerega so se obrnile oči pristašev obeh strank. In to zaradi tega, ker sem stal nad strankama. Jaz se namreč nisem križal niti izključno kmečko, niti izključno gosposko, ampak vedno tako kakor dotični profesor, ki je bil navzoč pri molitvi. Torej kadar je molil katehet, ki se je križal po kmečko, križal sem se tako tudi jaz; kadar pa kak drug profesor, ki se je samo narahlo pobezal s kazalcem po čelu in prsih, pobezal sem se tudi jaz samo s kazalcem. Sploh sem bil že tedaj zdravega mnenja, kakor sem v višji meri še dandanes, da se vozi najlaglje in pripelje najdalje, ako se v vsem posnema predstojnike in se ima vrh tega še nekaj hofratstva pod srajco.
Vrstica 50:
Da se to ni zgodilo, povzročila je bojazen, da ne bi naše igrišče za vedno zapadlo nasprotnikom. Nekaj je izdalo pa moje vpitje, med katerim se je izgubil tu pa tam tudi kak sunek pod rebra puntarjev. Tem okolnostim torej pripisujem, da mi je ostalo še vendar precejšnje krdelo, s katerim sem se začel pomikati po rebri navzgor in ki bi sigurno tudi zadostovalo, da bi z njim kozle porazil. Toda hudir je bil to, da se je pri vsakem koraku zmanjševalo, ker je za enim oglom smuknil ta bojevnik iz vrste, za drugim oni. Tako se je na primer Janez Podbregar spomnil šele sedaj, da ga čaka doma kava na mizi; Karel Loputnik pa se je domislil, da je pozabil obesiti torbo na klin, vsled tega da bi gospodinja ves večer godrnjala, ko bi jo našla na stolu. In pod sličnimi pretvezami je popihalo tudi mnogo drugih, vrste so se pa vedno bolj redile.
Ko smo pa dospevši pod planoto ugledali, kako so se kozli na našem igrišču nemoteni igrali polastila se je zlasti zadnjih oddelkov neukrotljiva besnost in bojaželjnost. Kar strpeti niso mogli, da bi se lepo v redu,mož tik moža, približali nasprotniku. Temveč v svoji slepi strasti so pognali burno naprej ne meneč se, da so v tej svoji vihri stopili sprednjikom na pete. Nerahlih drgljajev njihovih podkovanih čevljev pa sprednjiki kajpada niso mogli vtakniti mirno v žep. Kakor na komando, so se obrnili in začeli srdito zmerjati zadnjike. In ker ti niso molčali, vnela se je najprej viharna debata; nato so si pa skočili v lase ter se suvali in ruvali v veselje in zasmeh skupnih sovragov, ki so pometavši žoge in tarče na stran, krohotaje gledali ta bratomorni prizor za bogove.
K sreči se je v pravem trenutku, ko še niso bili vsi lasje poruvani in hrbti vsi obunkani, prikazal stražnik. Na krik: Polip! razklenile so se vrste namah, na kar so se bratomorniki v najlepši slogi in divjem diru s svojim vojvodo na
Vprašanje pa, čigava da je planota, ostalo je nerešeno tedaj, in če nisem napačno poučen, je nerešeno še tudi danes. Dr. K
| |||