Parček: Razlika med redakcijama

 

Fantastično zaokroženi kolobarji plavkastega dima so se leno zvijali po skromni izbiri tridesetletnega samca, gospoda Oroslava Pavlice, ki se je srdito premetaval po kanapeju. Bil je strahovito slabo razpoložen, da je venomer butal s pestjo ob zid in puhal goste oblake iz ust kot razjarjeni bog vetrov in hudih ur. In res gospod Oroslav, gospod Pavlica, — njemu v čast povedano, je bil cesarski uradnik — se je gnjevil in dimil upravičeno, zakaj pravkar je prinesel domov deseto košarico, prejeto od milostljive in prezale gospodične Mete Mezgove. In njegova volja je bila še slabša, njegovi »sto vragovi«, ki so mu rastli na jeziku, še bolj osoljeni, če je pomislil, da je teh vseh deset, čeprav malo poslajenih, in z raznimi vljudnimi frazami kot »velika čast, izredna odlika« itd. pozlačenih košaric prejel v istem mestu, slovečem po svojih opravljivih damah in škodoželjnih zarjavelih devicah.<br>

 

Hčerka bogatega trgovca, Tinuška, je bila zelo prikupna, majhna punčka, ali zdela se mu je — prenavadna, premalo interesantna. No, potem je bila tu Maruška, županova hčerka, zelo koketna, črnolasa stvarca, ali Oroslav je slutil, da lepa Maruška ne bo — bogata. Sodnikova Relči — zelo uvaževanja vredna, ali o njej so krožile temne govorice, šepetali so o nekem romantičnem dogodku, o črnem ciganu, ki je baje hodil trubadurit gospodični Relči. No, — in nazadnje se je zasvetila pred očmi našega Pavlice divotna mesarjeva edinka, Pavluška je bilo njeno srčkano ime, ki je štela doto — na mernike. Vsaj tako so govorili o njej, tako je fantaziral idealni pisar, Graničar, ki si je ni predstavljal drugače kot zakleto kraljičino z razpuščenimi lasmi, preštevaje rumenjake.<br>

Vračala sta se s sprehoda, in takrat se je dvignil vihar. Razsajal je med kostanji, zagnal se je zavratno gospodu Pavlici v glavo in mu odnesel cilinder. Nesrečnež je planil za njim, ali tedaj — o jerum, jerum — so se mu zmotali njegovi lepi kodri z glave, in zasvetila se je prelestna njegova pleša v žarkih zahajajočega sonca. Stal je kot prerok Jeremija na razvalinah Jeruzalema, ali hipoma je zaslišal poleg sebe nebeško zveneč smeh zlatolase Pavluške. Gledala ga je kot vražiček s svojimi porednimi očki in hihitaje in hahljaje mu je padla okoli vratu:<br>

 

Tisto zimo pa v mestu ni bilo lepšega para od zlatolase Pavluške in kodrolasega Pavlice.