Utrinki (Anton Sovre): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{naslov-mp
| naslov= Utrinki ...
| normaliziran naslov= Utrinki...
| avtor= Miranov
Vrstica 7:
| vir= {{fc|dlib|ZV4JO9RC|s=1-2| dLib 181}}
| dovoljenje= javna last
|obdelano = 2
}}
Videl sem svojo ljubico v žalni obleki. Zakaj jo nosi, ne vem. Morda se ji toži po dneh, ko je še nama sijalo solnce ljubezni. Smeh bo igral Miri na ustih, ko bo brala mojo domnevo in pomilovala bo mojo domišljavost. A jaz mislim vkljub temu, da ji vstane še zdajpazdaj v duši spomin na preteklost in niti njen zaničljivi posmeh me ne odvrne od tega mnenja. Saj mi je neštetokrat zatrjevala ljubezen in ženskam se mora verjeti, ha, ha ...
Ura je bila polnoči. Stala sva z Miro na pokopališču. Lahek vetrič je zavel preko grobov, kakor da bi se zgrinjali duhovi umrlih krog naju. Globoko k tlom je vklanjala vrba žalujka ozkolistnate veje in njih šelest nama je šuštel na uho in čutila sva nemo resnobo smrti ... Tedaj se je privila ljubica tesno k meni in je rekla: »Pokleknila bi na Sveto zemljo, ki krije mrtve in prisegla bi ti iznova vedno ljubav. A vem, da mi veruješ.« Tako je govorila moja ljubica in mrtvi so jo slišali ... Odšla sva s pokopališča. Železna vrata so glasno zaječala in zdelo se mi je, da slišim porogljiv smeh za sabo ... Danes poznam pomen onega smeha. Mira je prelomila besedo, a mrtvi se niso maščevali ...
Peljal sem se bil k ljubici na Dolenjsko. Hej, kako radostno me je sprejela, kako ji je sevala ljubezen iz lepih oči! Mudil sem se v njeni sobi do večera ... O mraku sva šla na Krkin breg. Sedla sva v čoln, ki je pod pritiskom vesla bliskoma zdrčal po vodni gladini. Storila se je čudovito lepa noč, ena onih noči, ko bi človek objel svet in mu govoril o svoji sreči ... Potegnil sem veslo v čoln in sem se ozrl Miri v obraz. Bila je bleda v mesečnem svitu. Tedaj me je prižela z mehkimi rokami na prsi in je dejala: »Bila bi raje tu doli na dnu mrtva, kot da bi jenjala ljubiti tebe.« Vodni duhovi so se dvignili iz svojega mokrega stanu in so bili priča njenim besedam. Preko mene pa je hušknilo nekaj, kakor senca, čoln se je zazibal ... Vedeli so vodni duhovi, da je govorila moja ljubica laž, a niso se maščevali ...
Snežilo je ... Noč je legla na zemljo, polagoma in težko, kakor da bi s svinčenimi perutmi pokrila naravo. Šla sva z ljubico po snežni cesti in sva molčala. Nekaj silnega nama je ležalo na duši. V daljavi so se zasvetile mestne luči, nerazločno in nejasno ... Četrt ure še in bila sva doma. Postal sem, da bi se poslovil od Mire. Tedaj je zaihtela ljubica in med krčevitim plačem sem čul iz njenih ust pretrgane besede: »Žrtvujem se zate, dragi, a bodi si!« Poljubila me je in je odhitela, predno sem jo mogel vprašati po pomenu njenih besed. Težka vrata so se hrupno zaprla za njo. Obstal sem na cesti in sem mislil ... Sneg pa je padal v gostih kosmičih ...
Vrstica 20:
Skoro bo dve leti, odkar sem dal slovo svoji ljubezni. Od tistega časa nisem več srečal bitja, ki bi njegova podoba imela prostor v mojem srcu. Morda še nosim globoko v duši podobo prve ljubice? Morda ...? Saj mi je bila sveta ljubezen do nje, a ona jo je oskrunila ... Spominjam se pisma, ki sem ga bil pisal prijateljici o svoji ljubici. Dejal sem v onem pismu, da bom ljubil Miro vkljub njeni nezvestobi. Tudi to me je minilo. In bolje je tako. Rad bi danes bral pisma, ki sem jih bil v teku let poslal ljubici. Lepo število jih je. Mira mi je obljubila, da mi jih vrne. »Pisma Vam izročim,« tako mi je pisala, »morda kmalu, morda čez deset let.« Dozdaj jih še nisem dobil. Njena pisma sem zažgal, še ko sva se ljubila. Ostala so mi le nekatera iz poslednjih tednov. Kadar sedim ob tihih večerih v samotni sobi in plovejo meglene podobe mimo mene lahno in neslišno, kakor da bi se bale, da me zdramijo iz sanj, tedaj se me poloti želja, da sežem v miznico in vzamem iz nje neme svedoke nekdanjih dni ... In ko čitam obledele vrstice, ki mi govore o vedni ljubavi, mi leže na dušo nekaj trpkega in stoži se mi, kakor če se spomnim prijatelja, ki mi je umrl pred leti. Zagrebli so ga in ob njegovem grobu se me je loteval obup in duša mi je drhtela v silni bolesti ... A prešlo je in ostal mi je spomin na umrlega, temen in nejasen, da si komaj prikličem njegovo podobo pred dušo ... Pokopal sem svojo ljubezen in ob njenem grobu sem sam zahrepenel po smrti, da bi pozabil ... Tudi to sem prebolel in le za hip postanem otožno resen ob misli na dneve, ko sem živel v razkošni sreči ...
Nekaj pa sem izgubil, odkar ne ljubim več Mire – svoje idealne nazore. Nad tri leta sem imenoval Miro svojo last, a ona sama mi je priča, da moja ljubezen v vsem tem dolgem času niti za hip ni zapustila idealnih tal ... Morda sem bil tepec ... A vendar mi je hudo po jasnih poljanah, koder me je vodila prej življenska pot, toži se mi po solnčnem svitu, ki je seval nekdaj na moje življenje ...
Seznanil sem se s krasno gospo, ženo davčnega uradnika. Kipela je od mladosti in življenja. Njen soprog pa je bil slaboten starec, brez moči in energije. Otrok nista imela. Vabila sta me često na dom. Šel sem in dohitela me je moda ... Gospa je krasno igrala klavir. Mož naju je večkrat pustil sama in je odšel v kavarno. »Vem, da boste sami izvrstno zabavali mojo ženo,« mi je rekel včasih; »jaz grem brat časnike.« Nisem se branil ostati. Zahajal sem k Adi vedno pogosteje, najraje ob času, ko sem vedel, da je njen mož v uradu. Slonel sem ob klavirju in sem poslušal čarobne melodije, ki jih je izvabljala Ada iz strun ...
Sedela sva lepega popoldne na zofi. Ada se je igrala s temnordečo vrtnico. Trgala je iz nje list za listom in jih je spuščala na tla. Tedaj ji je padla vrtnica iz rok. Sklonil sem se, da bi jo pobral. Ada je storila isto. Vgledal sem tik pred sabo njen krasni snežnobeli vrat. Debeli kiti dehtečih svilenomehkih las sta ji zdrknili preko ramen. V hipni strasti sem pritisnil ustnice na alabastrini vrat ... Planila je k višku ... Pogledala me je in njeno temno oko je iskrilo strasti in hrepenenja ... Prižela me je nase in me je hotela vdušiti s poljubi ... Potegnila me je k sebi na zofo ... Spomnil sem se Mire, hotel sem se izviti iz Adinih objemov. A podoba moje ljubice je izginila in nisem se več branil žgočih poljubov ... Porušil se je v moji duši tempelj, ki sem ga bil postavil svojim idealom ...
Zahajal sem k Adi, kot prej ... A oglasila se je vest ... Smilil se mi je mož, ki mi je zaupal, ki sem ga pa prevaril za življensko srečo ... Jel sem se studiti samemu sebi. Nisem šel več k Adi ...
Vrstica 32:
Mire pa ne morem pozabiti. Še vedno jo srečam in kadar jo vidim, mi vztrepeta duša v prsih. Morda je res, kar sem bil pisal prijateljici o nji ...
Jeseni se bo poročila. Vzveselil sem se skoro, ko sem čul to vest. Tedaj bo konec vsemu in nič več mi ne bodo vhajale misli k nji. Nič več ne bom sanjal, da sem se spravil ž njo ...
Bil sem na veselici. Srečal sem mlado gospo, nekdanjo znanko. Prišla sva v pogovor o Miri. »Ne občujem več ž njo, kot nekdaj,« je dejala. »Mira je postala proti meni nenavadno hladna.« Torej se tudi to, nekdaj tako intimno prijateljstvo, ni obdržalo, sem mislil. Ej, človek, kako slab si, kako nestalen v svojih sklepih! Gospa mi je razkrila marsikaj, kar mi je bilo do tedaj neznano. Gotovo je, da Mira ni vprašala svojega srca, ko je jenjala ljubiti mene, ampak da jo je obrekovalec odvrnil od njene ljubavi. Seveda kaže to, kako malo je bila vredna njena ljubezen ...
Srečal sem danes prijetelja, tovariša iz gimnazijskih let. Ko me je bil prvič videl v družbi z Miro, mi je, odhajaje iz sobe, šepnil na uho: »Varuj se te ženske!« Povedal sem te besede Miri. Jokala je. Ej, prijatelj, prav si imel tedaj in ko boš bral po dolgih letih svoje besede, spomni se, komu in o kom si jih izrekel in vedi, da si bil dober prerok. Tudi Mira se bo spomnila, da sva hodila tisi večer, ko sem ji bil povedal prijateljevo svarilo, po samotni stezi ob železnici, blizu smrekovega gozda, ki je pritajeno šumel, kakor da bi pritrjeval tovariševim besedam, pritajeno, da ne bi ga čula moja ljubica ...
Vrstica 52:
[[Kategorija:Miranov]]
[[Kategorija:Dela leta 1907]]
[[Kategorija:Dela-U]]
| |||