Srečanje in sodelovanje s Francetom Bevkom: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= Srečanje in sodelovanje s Francetom Bevkom | normaliziran naslov= | avtor= Črtomir Šinkovec | opombe= | izdano= ''{{mp|delo|Listi: priloga tednika... |
|||
Vrstica 11:
== Srečanje in sodelovanje s Francetom Bevkom ==
S Francetom Bevkom sva se menda prvikrat srečala tiste jeseni, ko so padle bazoviške žrtve. Tedaj je bil France Bevk že znan in priljubljen pisatelj, jaz pa deček iz idrijskih hribov, ki ga je vedoželjnost gnala v svet in je gojil v sebi veliko veselje do književnosti. Poslej sva se srečala še večkrat in naključje je naneslo, da sva se 10. septembra 1943 po kapitulaciji Italije, oba vrnila iz italijanskih zaporov. Bevk se je vrnil iz goriških zaporov, jaz iz Zabravščine, kjer sem čakal, da me peljejo pred zloglasno posebno sodišče v Rim, pa je z razpadom fašizma, propadlo tudi to sodišče.
Iz Gorice naju je odpeljal Julij Beltram v Stomaž nad Ajdovščino, kjer je bil glavni štab primorske partizanske vojske. Tudi v partizanih so se večkrat srečale najine poti. France Bevk je bil najprej tajnik, nato pa predsednik PNOO za Slovensko Primorje.
Žal, kmalu se je razbesnela prva nemška ofenziva, ki je divjala po vsem Primorskem, zato je bilo treba tudi za vodstvo primorske vojske najti varnejši kraj. Iz Trnovskega gozda sem odpeljal kakih 50 ljudi v samotno kmetijo Vojščico pri Vojskem. Tu je France Bevk poleg dolžnosti predsednika PNOO, urejeval tudi primorsko izdajo Pionirja, na ciklostil tiskano revijo za otroke. Tu mi je večkrat poslal, kot okrožnemu referentu za idrijsko okrožje, kurirja z raznimi željami po knjigah, ki jih je France Bevk potreboval pri svojem delu.
Srečevala sva se tudi po osvoboditvi v Trstu, ko je bil France Bevk predsednik PNOO za Slovensko Primorje in Trst, pozneje pa podpredsednik prezidija ljudske skupščine Slovenije v Ljubljani. V Trstu je bil tudi urednik literarne revije Razgledi in predsednik Gregorčičeve založbe, kateri sem bil jaz tajnik. Iz teh srečanj bom tudi navajal citate iz najinih pogovorov, ki sem jih sproti zapisoval, ker mi je pomenila vsaka njegova beseda napotilo in vodilo.
Zadnje srečanje s Francetom Bevkom je bilo konca junija 1970. Tedaj je France Bevk želel, da smo nekateri obiskali (z nami je bil tudi Miško Kranjec) Idrijo, Cerkno, Orehek (prvo Bevkovo učiteljsko delovno mesto), odtod pa smo se peljali v njegovo hišo v Šempeter pri Gorici.
France Bevk je bil tedaj nekoliko molčeč in tih, a nihče ni predvideval, da bo že septembra istega leta nepričakovano umrl.
»Pisati sem začel že zelo zgodaj, prvi poskusi segajo v moje dvanajsto leto. V dveh letih, ki sem jih pred odhodom na učiteljsko pripravnico preživel doma, sem pisal vsako prosto uro. Svoje poskuse sem brez uspeha pošiljal skoraj brez izjeme vsem slovenskim listom in revijam. Sreča se mi je takrat nasmehnila samo enkrat, ko mi je tržaški Družinski prijatelj natisnil prvo stvar ... K pisateljevanju me je gnal močan notranji nagib, ki mi je narekoval poskus za poskusom, dokler nisem uspel. Notranji nagib me je silil k pisateljevanju že zelo zgodaj, ko še nisem dobro vedel, kaj je literatura. Socialne krivice, ki sem se jih takrat komaj zavedal iz govorjenja starejših, so me bogatile z življenjskimi izkušnjami, mi budile odpor proti krivici, odpirale razumevanje za zatirane.«
France Bevk izhaja iz hribovitega predela severne Primorske, iz Zakojce nad Baško grapo, na vznožju Kojce in Porezna, kjer se je rodil 17. septembra 1890. Čeprav je ta zahodni del slovenske zemlje dal priljubljenega pesnika in velikega narodnega buditelja Simona Gregorčiča ter izredno zanimivega pripovednika Ivana Preglja, je Bevk prinesel to pokrajino v slovensko literaturo povsem na svojstven način, saj sodi v pisateljsko generacijo, ki je nastopila po velikem razcvetu slovenske književnosti za časa tako imenovane moderne, v kateri je s posebnim žarom zaživela podoba slovenske zemlje in življenje na kmetih. Razen tega so v delih Ivana Cankarja odmevala družbena in politična vprašanja slovenskega naroda.
»Prvi literarni poizkusi, kolikor se spominjam, so bili pod močnim Cankarjevim vplivom. Ko sem v začetku prve svetovne vojne stopil v literaturo, je moje pesmi in črtice poleg osebnih doživetij narekoval največ globok odpor proti vojni. Dve leti po vojni, ki sem ju preživel v Ljubljani, zame nista bili plodni. Pero pa mi je zopet oživelo, ko sem se vrnil na Primorsko. Kritika je takrat mojim delom očitala pomanjkanje idejnosti, ne po krivici, dasi ni dovolj upoštevala razmer, v katerih sem živel in delal. Živo me je zadevala in bolela socialna, in narodna usoda primorskega človeka, da bi se bil jasno dotaknil teh dveh problemov, bi ne bila v nevarnosti le moja osebna svoboda, ampak tudi založnica (Goriška Matica) in s tem slovenska knjiga. Šlo je za to, da ohranimo slovensko čtivo in ga širimo, zato sem se omejeval na opisovanje vsakdanjega življenja primorskega, posebno tolminskega človeka v njegovih bojih za »Kruh in ljubezen«.
| |||