Wikivir

V jamo pade, kdor jo drugemu koplje: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
Novejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Mhladnik (pogovor | prispevki)
1.555 urejanj
New page: Priskrbel Kozma Ahačič. == I. == V pervi polovici šestnajstiga stoletja je živel med neštevilno deržino turškiga cesarja, Sultana Selima, v Carigradu neki mlad rob ali sužen, izo...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{naslov
Priskrbel Kozma Ahačič.▼
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= V jamo pode, kdor jo drugemu koplje
| poglavje=
| avtor= Jovan Vesel Koseski
| opombe=
| obdelano=3
| spisano=
▲| vir= Priskrbel Kozma Ahačič.
}}
 
== V jamo pode, kdor jo drugemu koplje ==
 
== I. ==
 
V pervi polovici šestnajstiga stoletja je živel med neštevilno deržino turškiga cesarja, Sultana Selima, v Carigradu neki mlad rob ali sužen, izobražene pameti in velike osebne urnosti. Bil je tenke čverste postave , gladko okrogliga obraza , lepo rudečiga lica, černih bistrogledajočih očí, in takó prijetniga obnašanja, de se mu je vsako serce na pervi vid ` odperlo. Čistoglasno, ka,kor slavec, je peti, ino k, petju takó lično citre prebirati znal, de se mu je v zamaknenim,posluhu vse čuditimoglo. Vse ga je poznalo in ljubilo, vse le lepiga dvorskiga roba imenovalo: Njegova pridnost, njegova zvestoba, njegova ljubezen do Sultana, gospodarja, so bile sloveči lepoti enake, s ktero je vse znance obajal. Sultan ga je zavoljo tega neizmerno rad imel, in več ga'° je' cenil, kakor polovico svoje druge deržine. '`Šlišali smo nekega slave vredniga Černogorča terditi, de je bil slovenskiga naroda, kar brez prisege radi verjamemo, ker njegove lastnosti primerimo čverstim postavam, nenavadni pridnosti, krasni lepoti in bistrimu duhu naših juna.ških mladenčev ino jih po vsim enake sodimo~. V nekih starih bukvah *`)<ref>1</ref> smo našli, de je bil na Korcirskim otokii"otoku, blizo Albanije, od pobožnih staršev kupčískiga stami rojen, lepo v keršanski veri podučen, v desetim letu starosti od' korzarjev. ali morskih roparjev , na bregu imenovanega otoka vjet ino v Carigrad prodan. Opomniti moramo, de je z njim vred tudi njegova mlajši sestrica, Jelica imenovana, vgrabljena bila ter de on potem ničesar od nje ni zvediti mogel.
Zdaj , ko mi od njega govorimo , je bil ravno dvajset let star. Dobro je pomnil, de so ga v mladosti Ivana, ino očeta njegoviga Jurj aJurja klicali. V Saraju so mu pa le L a m p r i n rekli , min takó ga tudi mi prihodnič imenovali bomo.
medanskeTe dobe je Sultan Selim nekiga neotesaniga Azijata mohamedanske vere in turkomanskiga plemena za skrivniga dvorskiga ključarja imel , kterimu je vodstvo černih skoplencov izročeno bilo. Po imenu se mu je H a s a n , po imenitni službi njegovi pa K iz 1 a r a g a reklo. Bil je mož mogočen; bogat, prevzeten, častigladniga, zavistniga, do zadnje žile strupeniga sercá. Čednost, urnost, lepota in sreča našiga L a m p r i n a so ga grozno v hudobno dušo pekle. Prijazne besede, s kterimi je Sultan sploh Lamprina nagovarjal, so bile ojstre britve za serce njegovo. Bal se je, de bi ga sčasama ta priden in izobražen mladeneč v cesarski milosti ne prehitel. Zatoraj neprejenljivo misli, kakó bi mu škodo naklonil in cesarsko ljubezen odvernil: Tode kaj se zgodí? Hasan Kizlaraga se Sultanu Selimu nekidan neizrečeno zameri. S kakim djanjem ali opušanjem , nismo zvediti mogli. Sultan o temu ni govoril. Rečene stare bukve nam toliko razodenejo, de se je Sultan grozno razserdil, de je Hasana v hipu iz službe djati, njemu vse premoženje vzeti, ter iz Carigrada spoditi zapovedal. Hasanov obup in trud in stok so bili zastonj, zastonj vse prošnje njegovih prijatlov. Otetbe:za njega kar več upati ni bilo. Zdaj se Lamprin h jeznimu cesarjn podá,, prosi in prosi takó milo, serčno in takó dolgo , de njegovo serce popolnama vtolaži ino v korist nesrečniga Hasana gane. Sultan odpusti, pri.tipriti priložnosti pa reče našimu Lamprinu te pomenljive besede: "Zarad tvoje čiste duše, zarad tvoje lepe prošnje , zarad milostn moje do tebe prizanesem in pozabim. Ti pa ne pozabi mojiga svarj enj a in s e v a r i t e h u d o b n e k a č e , de te za plačilo v persi ne piči"▼
Te dobe je Sultan Selim nekiga neotesaniga Azijata moha
▲medanske vere in turkomanskiga plemena za skrivniga dvorskiga ključarja imel , kterimu je vodstvo černih skoplencov izročeno bilo. Po imenu se mu je H a s a n , po imenitni službi njegovi pa K iz 1 a r a g a reklo. Bil je mož mogočen; bogat, prevzeten, častigladniga, zavistniga, do zadnje žile strupeniga sercá. Čednost, urnost, lepota in sreča našiga L a m p r i n a so ga grozno v hudobno dušo pekle. Prijazne besede, s kterimi je Sultan sploh Lamprina nagovarjal, so bile ojstre britve za serce njegovo. Bal se je, de bi ga sčasama ta priden in izobražen mladeneč v cesarski milosti ne prehitel. Zatoraj neprejenljivo misli, kakó bi mu škodo naklonil in cesarsko ljubezen odvernil: Tode kaj se zgodí? Hasan Kizlaraga se Sultanu Selimu nekidan neizrečeno zameri. S kakim djanjem ali opušanjem , nismo zvediti mogli. Sultan o temu ni govoril. Rečene stare bukve nam toliko razodenejo, de se je Sultan grozno razserdil, de je Hasana v hipu iz službe djati, njemu vse premoženje vzeti, ter iz Carigrada spoditi zapovedal. Hasanov obup in trud in stok so bili zastonj, zastonj vse prošnje njegovih prijatlov. Otetbe:za njega kar več upati ni bilo. Zdaj se Lamprin h jeznimu cesarjn podá,, prosi in prosi takó milo, serčno in takó dolgo , de njegovo serce popolnama vtolaži ino v korist nesrečniga Hasana gane. Sultan odpusti, pri.ti priložnosti pa reče našimu Lamprinu te pomenljive besede: "Zarad tvoje čiste duše, zarad tvoje lepe prošnje , zarad milostn moje do tebe prizanesem in pozabim. Ti pa ne pozabi mojiga svarj enj a in s e v a r i t e h u d o b n e k a č e , de te za plačilo v persi ne piči"
B a j r a m, zapovedani turškiM tridanjski. praznik , se bliža: V Saraju je nenavadno gibanje. Kizlaraga, po zaslugah našiga Lamprina v cesarski milosti ohranjen ino v službi poterjen, stojí na vratih cesarskiga harema in zapoveduje na levo in pravo. Očitno je veliko opravila. Dvor in ulica so polne černih in belih evnuhov, sužnih in drugih postrežnikov. Brez prenehanja se . donaša neprecenlivo blago v skrmjah slonokostenih in zlatih posodah, ter spravlja se v nar lepši hišo celiga Carigrada, v nar imenitniši zidovje čudopolniga harema. Ni ga jezika, de bi izrekel neznano bogast.vo kašmirskega ogrinala, kinežke svile, sibirske kožuhovne, arabskiga kadila, dragiga kamenja, blišečih diamantov in snežnobelih biserov, ko zdaj se tukaj druži v okinčenje ene umerjoče osobe. Po hiši se suče Kehaja Khaduna; vikši pazlivka cesarskiga ženstva, ter zapoveduje, kam in kakb se vse vred postaviti ima. Mudí se; pred praznikam mora vse olišpano biti, kakor poslopje nar bogatejši kraljice, kakor stan 'nar krasiiiši cesarske neveste, kér nameneno .je v dar T amulii, izvoljeni prijatlici mogočniga Sultana, neizmerno bogatiga Selima. Petdeset odalísk, lepih mladih sužnih deklic; je v postrežbo nove gospodinje pripravljenih. 0 gromenju carigraškiga strelarstva pride , pervi bajramski dan in T a m u 1 i j a stopi v švoje novo domovje. Roža in limbar se skrijeta pred njeno lepoto; naše pero omaga popisati jo.
0 molitvi, gostovanju in prenašanju neskončnih -daril steče
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/V_jamo_pade,_kdor_jo_drugemu_koplje«