Zločinec (Franc Puhar): Razlika med redakcijama

»Ata, zakaj toliko popivate, – mama je jokala,« mu je očital sin med ihtenjem. Dolg je bil molk, ki je sledil temu očitanju. Hudè si je izpraševal vest. – Preslepiti je hotel samega sebe: Popivam? Seveda popivam, – saj drugi tudi! Zakaj pa oni niso raztrgani? lnIn če pijem, saj tudi delam, – mnogi pa nič ne delajo in vendar še več pijejo kakor on. Zakaj ni pravice na svetu! – Oglasili pa so se skoro tudi nasprotni glasovi: Vendar je mno{{prelom strani}}go delavcev lepo oblečenih – in veliko jih ima celo manjšo plačo. Tudi otrok imajo nekateri, – vsi so čedno opravljeni. Resnica je tudi, da od tistih še nikogar ni videl sobotni večer v gostilnah. Prejmejo plačo in gredo naravnost domov. On, – zakaj on ne tako? – Če bi se vsaj mogel odvaditi! – Sicer tiste dve, tri krone, ki jih potroši v soboto, tudi ni še vse... Razvedri se vsaj nekoliko. – Vendar – to soboto dve kroni, ono soboto tri – pet – v enem mesecu deset kron... Lahko bi zanje kupil Tončku novo obleko, da ga ne bo sram pred sošolci. – Da, odvaditi se hoče, – prav gotovo se odvadi!

Stopila sta v sobo. Krčmar ju je pozdravljal kot dolgo pogrešana prijatelja in izražal svoje obžalovanje, da ju toliko časa ni bilo nič na spregled – posebno Hudeta. Ta dva pa sta ostala malobescdnamalobesedna in sta naročila skupno pol litra boljšega. Prebrisani krčmar je odšel v kot in pritresel na mizo cel liter najboljšega. Začudila sta se Muc in Hudè; hotela sta že ugovarjati, ko ju krčmar potolaži s pripombo: da utrpi on pol litra – ker je sobota. V bližnjem kotu se je skrivaj muzal znani Sršen – koval je v srcu načrt, kako Hudeta potegne nazaj v prejšnji vrtinec. Ko sta se Hudè in Muc odpravljala in že hotela plačati naročeno pijačo, postavil je krčmar šiloma nov liter pred nju – in ostala sta. Čez čas je prisedel še Sršen in predno je bila osma ura, sta že pila s HudètomHudetom novo bratovščino. Vino jim je lezlo v glavo, skoro so bili vsi na primerni višini razgretosti in razvilo se je neizogibno zabavljanje čez obstoječi red. Hudè je prevzel glavno besedo, Sršen mu je redno pritrjeval. Muc pa ju je kar odprtih ust poslušal in Ie semintja tudi katero zinil.

»Sem sedite, nas bo več,« je povabil Sršen novega gosta in mu primaknil stol. Tujec je prisedel, bil je kaj živahen družabnik, kmalu se je razvil živahno zaupljiv pogovor. Prerešetali so po umerjenem situ svetovno in domačo politiko, prepirali se ali bo vojska z Lahom ali ne bo, in seveda prerekali se tudi kakšen konec bi dosegla. Tujec je pazno motril svoje tovariše; skoraj je poznal značaj vsakega posebej. Hudè je po svoji navadi največ govoril in se seveda ob priliki zopet pobahal z denarjem. To je menda tujeatujca še najbolj zanimalo, kajti čez ustne mu je šinil škodoželjen nasmeh in oči so se mu čudno zubliskalezabliskale. Bližal se je svojemu cilju. Ob ugodni priliki je izvlekel iz žepa igralne karte in predlagal, da jih za kratek čas parkrat vržejo. Nobeden naših znacev ni bil morda posebno vnet igralec kart toda bili so že precej vinjeni in zato so{{prelom strani}} stavljeni predlog soglasno sprejeli. Od kraja so igrali za vinarje, skoro pa se je pričela razvnemati strast in šlo se je za vedno višje svote. Hudè je nekaj časa izgubljaval, nekaj časa zopet dobival – to ga je vedno bolj razvnemalo. Dolgo se je sreča vrtela semtertja, naposled pa je Hudè redno izgubljal, tujec pa dobival. Tudi Sršen in Muc sta imela malo sreče.

Naenkrat se je Hudetu zazdelo, da tujec ne igra pošteno. Podvojil je svojo paznost, kolikor mu je dopuščala razburjenost in vinski duhovi. Obraz mu je zaripel in celo piti je pozabil. Izgubil je že cel tedenski zaslužek in od tistih petnajst kron mu je le še nekaj drobiža ostalo, ko se mu v nekem hipu posreči ujeti tujeatujca ravno v trenotku, ko je ta zamenjal karto. Hudè je planil kvišku in viknil kakor obseden: »Goljuf, slepar!« Karte so mu padle iz rok in v divji jezi se je stegnil čez mizo, hoteč vjeti tujeatujca za vrat; toda v tistem hipu je tujec žc odskočil in udaril po svetilki. Nastala je tema. Hudè je divje hropeč planil za sleparjem, v temi pa je samo prevrnil mizo, se spodtaknil in padel med razbite steklenice. Goljuf je seveda med tem že odnesel pete. Cel prizor sc je izvršil tako hitro, da Sršen in Muc nista Ijelje, pač ni posebno zanimivo. Krčmar je prižgal drugo svetilko, dvignil prevrnjeno mizo in pometel črepinje. Hudè je ogledoval obrezane roke in v onemogli jezi škripal z zobmi, preklinjajoč v vseh jezikih. Naposled so se še vsi skupaj sprli s krčmarjem radi plačila pobite posode, nakar so se razšli težkih glav in praznih žepov.

Malo pred poldnem je vstal. Ozrl se je po sobi in zazdelo se mu je vse tako tuje – začutil je, da je v lastnem domu, v lastni družini popolnoma tuj. Žena je hodila molče semintja, sin Tonček se ga je izogibal, Minka je objokana stala v kotu in celo mali PepčckPepček se je igral, ne da bi se enkrat ozrl na svojega očeta. Vsi ga prezirajo. Z molkom kažejo nanj – na hudodelca, zločinca.

Navadno sledi nesreči, povzročeni iz lastne krivde, še vrsta drugih, nezaželjenih nesreč. Tako tudi tukaj. Naslednji teden po soboti, ko je Hudè vse zaigral, je izbruhnila v tovarni splošna stavka. Mnoge družine je to hudo zadelo, nobene pa menda hujše od Hudetove. Tu ni bilo niti vinarja pri domu, pač pa že dolg na stanovanju. Troje otrok je iztegovalo roke {{prelom strani}}po kruhu. Dasi sta se Hudè kakor tudi žena trudila prislužiti par krajcarjev kjerkoli je bila prilika, vendar se je skoro naselila največja beda v družino. Poprodati je bilo treba od pohištva kar je bilo mogoče utrpeti, tudi tega je kmalu zmanjkalo. Minki ali Pepečku, ki sta se lačna plazila okrog hiše, so včasih vsaj dobrosrčni sosedje pomolili košček kruha – največji revež je pa bil Tonček. Njega ni nikdo vprašal: je Iili lačen, nikdo se zmenil, kdaj gre v šolo in kdaj pride zopet domov. Mati ni imela mnogo časa in še tako je največ skrbi obrnila na manjša dva ljubljenčka; oče pa je hodil okrog, podoben človeku, ki mu je vse eno, naj se svet podere danes ali jutri. Tako je bil Tonček prepuščen docela sam sebi. Ogibal se je ljudi, in ako je bil lačen, se je raje skril, kakor da bi kje poprosil košček kruha. V šoli je začel nazadovati; imel ni več veselja, ne volje do učenja. Hodil je vedno sam – sramoval se je svoje slabe obleke. Najhuje pa ga je peklo spoznanje, da v telih razmerah gotovo ne bode mogel v gimnazijo.

Kmalu se je pridružil zvezi par enakih tičkov, in zgodilo se je, da je nekdaj več dni in noči izostal od doma. Ponoči je stal na straži, ko so tovariši kradli po okolici perutnino, zajce in kar je takih reči: podnevi pa so kje v skrivni kotanji pekli in cvrli nauzmani plen. Varnostna oblast se je že dalj časa zaninlalazanimala za te tatvine, in posrečilo se ji je neki dan vjeti dva tička od zveze. Ta dva sta izdala ostale tovariše in njih skrivališče, in tako so jih varuhi pravice brez posebnih težav kmalu polovili.

Hudè od tistega dne ni imel več mirnega trenotka, preganjale so ga sinove besede. Podnevi si je domišljeval, da mu vsak srečujoči kliče v obraz: Zločinec – ti si zločinec! – ponoči je vsak čas planil iz postelje, zdelo se mu je, da sliši sina Tončka: »vi ste – zločinec!« Begal je po cele dni in noči okrog, duševno docela pobit. SlednjhSlednjih krajcar je zapil na žganju, da bi tako udušil nemirno vest, kar pa ni bilo mogoče. Da bi mir in tolažbo iskal tam, kjer edino bi mu mogla biti podeljena, se seveda ni nikdar spomnil. Zagazil je že predaleč v močvirje – in zato je bil obsojen k žalostnemu koncu. Neprestana misel, da ga vse preganja, je peljala k naravnemu razvitku: omračil se mu je duh popolnoma. Odpravili so ga v blaznico, {{nejasno}}